Z možem sva skupaj dolgo, imava tudi veliko družino, skupni posel, imava se zelo rada, ampak obupno fukncionirava. Kot da nama “nekaj” kar naprej nagaja, da se spričkava za vsako malenkost. Ne strinjava se skoraj nikjer. V preteklosti (skupaj sva od rane mladosti) sva doživljala skupaj tudi veliko vzponov in padcev, travm. Zadala sva si rane, ki nama nekako butajo ven pri vsakodnevnih prepirih in nesoglasjih. Tako, da na koncu sploh ni predmet prepira trenutna zadeva, ampak vsak iz svoje strani povlečeva na plan celo kopico “starih klasik”.

Zaradi tega vsega je najina komunikacija na trenutke nespoštljiva, vsekakor pa neprijazna, kar naju oba zelo, zelo moti.  

Kako in kje bi lahko to reševala, da bi spet prišla do tiste nežnosti, sočutja in miline, ki je včasih tekla med nama?

Lahko vsak zase hodiva na terapije, ni nujno da skupaj. Hudo nama je, ker je kot bi nekaj lepega metala v kanal, istočasno pa ne znava stopiti čez te rane in jih “spregledati”, jih uporabljava kot orožje v čisto nepomembnih nesoglasjih ali samo zaradi trenutne slabe volje. Hvala. 

_________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za deljenje vaše izkušnje in vašo ranljivost. Mi je žal, da imate izzive v partnerskem odnosu.

V tem zapisu se čuti veliko ene žalosti, saj se čuti vajino medsebojno ljubezen, vendar, pa je en občutek, kot da se zatikata v vedno enake bolečine. In to boli in je krivično. Pod vsemi temi težkimi čutenji pa je v resnici ena globoka žalost. In en občutek, kot da v odnosu ne moreta naprej, čeprav si oba to želita.

Vsekakor si oba zaslužita en občutek sočutja in miline, kot pišete, predvsem pa neke povezanosti in dejanskega partnerstva; skupaj sva v vsem, ne pa vsak na svojem bregu.

Te rane, ki jih opisujete zelo verjetno dejansko niso nastale v vajinem odnosu, vendar pa so se samo ponovile v tem odnosu. Namreč, ko so čutenja tako intenzivna in ko ne moremo naprej je po navadi to znak, da je v naših notranjepsihičnih svetovih eno pomanjkanje razumevanja, sočutja in miline.

Notranjepsihični svet oz. nevrološki sistem pa se vsakemu posamezniku zgradi do 5. leta starosti, na podlagi odnosov, ki jih imata starša tega posameznika med seboj in ki jih ima vsak od njiju do tega otroka.

Zato se je tukaj smiselno vprašati; kje sem že tako čutil/a?

Kot, da ne morem naprej in presesti teh bolečin?

Kot ne glede na to kako rad/a imam svojega bližnjega, ne morem priti do prave povezanosti, sočutja in razumevanja?

Dobro ste že ugotovili, da bi vama pomagala terapija. Vsekakor pa glede na to, da so ti simptomi nerazumevanja, bolečine in ran v partnerskem odnosu bi bilo dejansko najbolj smiselno iti na partnersko terapijo. Vabljeni tudi k nam na Vito Bono.

Želim vam vse dobro in veliko ene nežnosti do sebe in drug do drugega.
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako do nežnosti, sočutja in minile v odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni,
Na vas se obračam za nasvete, pomoč, karkoli.
Doma imamo 8 letnik, ki je trmast. Trmast v smislu, ko nekaj ni po njegovo, začne takoj z histerijo, tako, da se ujezi, začne naglas kontrirati, govori neumna baba. In potem začne ne bom to, ne bom uno, daje vn iz sebe. Nekako ne sprejme, ko kdaj rečem/va ne.

Do starejšega brata se obnaša tudi zelo grdo, zmerja ga z debilom, kretenom neumnim…naj povem, da je starejši glede tega čisto kontra.

Nikakor tudi onadva ne najdeta skupnega jezika. Ko se “igrata”, če temu lahko sploh rečem igra, to je samo dretje, provociranje drug druzga, nagajanje, ščipanje, zmerjanje…naju z možem s to njuno kao igra prav spravljata ob živce, iritirata, da jih morava konstantno razdvajati.
Rabila bi kak nasvet in ne pametovanja takšnih in drugačnih.
Hvala za vsakršen nasvet:)
Lep dan.

_______________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,
hvala za vaše sporočilo. Občutiti je, da vas vaš sin spravlja v stisko, saj ste lahko nemočni, ker ne veste, kako bi odreagirali, hkrati pa vas to tudi močno obremenjuje in oba z možem draži.
Seveda se trudita biti oba z možem najboljša starša, kot sta lahko. V to ne dvomim. In želita si, da bi bil vaš sin manj napet.

Kaj vam sporoča? Otroci nam velikokrat s svojim vedenjem sporočajo določene pomembne informacije, ki jih včasih ne vidimo zares.

Žal imam premalo informacij, da bi lahko karkoli z gotovostjo trdil.

Občutek je, kot da je vaš sin v stiski.

Človek, ki ne bi bil sam v stiski, morda ne bi čutil potrebe, da drugega žali in zaničuje ter zmerja.

Ali mu je hudo? Ali ga kaj obremenjuje? Je morda bolan? Seveda ste najboljša mama in verjamem, da boste tudi to uspeli nekako razrešiti, da boste lahko živeli tako, kot si želite.

Največje meje lahko svojim otrokom postavljamo z ljubeznijo, ki pa včasih zahteva tudi odločnost.
Vse dobro vam želim.

Odgovor je zapisal Zmago Švajncer Vrečko,
individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_______________________________________________________________________________________________________________________________________

Dodatek:

Zmago Švajncer Vrečko ravno včeraj sem ga vprašala oz mu rekla, da se morava pogovoriti, če ga kaj tare, pa sploh ni vedel kaj ga sprašujem.

Sedaj je kaznovan, je brez sladkarij.

Prosil je včeraj za sladoled, sem rekla, da ne, da je brez sladkarij in je bila zopet agresija, da sm tečna, to uno tretje. In sem mu rekla, no, o tem ti govorim, o tem tvojem obnašanju, ampak zgleda ti ne razumeš:/

_________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, verjamem, da vam je lahko težko, ker ne veste, kako in kaj.

Včasih, ko vedenje otrok preveč obremenjuje starše, svetujemo partnersko oziroma družinsko terapijo.

Tam se da iti globlje in lahko odkrijemo, kaj je dejanski, globlji problem. Tudi sam delam s starši otrok in se lahko potem na koncu skupaj uspešno reši zadeva. Vse dobro!

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podobno tematiko najdete tudi tukaj: TEŽAVE PRI 8- LETNICI.

The post Trmast in nesramen 8 letnik: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga anonimna,

To kar se je zgodilo vaši hčerki ni normalno in ni sprejemljivo!

Zelo pomembno je, da se z njo pogovarjate o primernih in neprimernih dotikih, kot ste to že storili. Povejte ji, da ni kriva, ker ju je poslušala in naredila kar sta želela.

Tako ji boste odvzeli malo sramu in predvsem občutke krivde, da si je to sama želela, ker ni odšla stran.

Zelo je pomembno, da jo učite kako naj posluša svoje telo in svoje občutke.

Pogosto, ko se znajdemo v situacijah, ki so za nas nevarne, nas telo opozori na nek način, neprijetno nam je, takšne zahteve nam vzbujajo sram, čutimo paniko, strah nas je. In takrat je ključnega pomena, da sami sebe poslušamo, si zaupamo in odidemo iz situacije v kateri smo se znašli (če seveda lahko) oziroma takoj povemo nekomu, ki mu zaupamo in ne začenjamo verjeti, da smo sami krivi za to kar se nam je zgodilo.

S tem, da ste svoji hčerki verjeli, se z njo pogovorili in je niste obsojali, ste naredili največ kar lahko kot mati storite.

Še več, prekinili ste tudi grozoto, ki se je zgodila vam, kjer ste poleg spolne zlorabe doživeli še zavrnitev s strani mame in občutek popolne osamitve in razgaljenosti, kjer ni bilo nikogar, da bi vas zaščitil.

Kako ste vi predelali svojo spolno zlorabo?

Ste imeli terapevtsko pomoč, kakšno drugačno podporo?

Zelo pomembno je namreč, da takšne grozovite zlorabe in travme predelamo. To pa zato, ker si tudi žrtev najgrozovitejših zlorab zasluži živeti v miru, kjer primerno ceni svoje življenje in svoje telo, kar je nujno za sprejemanje dobrih odločitev zase in za svojo družino. Dokler je zloraba v našem telesu, je to nemogoče, saj se prebuja skozi celo življenje in nas nezavedno vodi. Prav tako je predelava pomembna, da preprečimo medgeneracijske prenose.

V primeru, da je niste, vam toplo priporočam, da se obrnete na primernega strokovnjaka, ki vam bo pomagal.

Predlagam tudi, da preberete kakšno knjigo na to temo (če jih še niste). Priporočam Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje (Tanja Repič Slavič) in Pogum za okrevanje (Ellen Bass in Laura Davis).

Tudi z bratom se pogovorite.

Opozorite ga na dogodek in mu povejte, da je takšno obnašanje nesprejemljivo.

Prav tako ne dovolite, da je vaša hčerka sama s tema bratrancema ali družino vašega brata, dokler ne ugotovite kaj točno se tam dogaja. Že sama reakcija vašega brata vam bo dala vedeti kakšno stališče ima do spolne zlorabe in zaščite žrtev in tako boste takoj vedeli ali je tisto okolje varno za vašo hčerko.

Je možno, da je bil tudi vaš brat zlorabljen, tako kot vi?

Je vedel za zlorabo takrat, ko se je dogajala vam in vam ni mogel pomagati, ker je bil še otrok?

Nazadnje bi vam rada povedala še nekaj. Pravite, da ne želite delati nepotrebnih težav, zato, ker ste bili sami zlorabljeni. Pa vendar je verjetno ravno ta vaša grozovita izkušnja izostrila vaše čute do te mere, da ste takoj zaznali stisko vaše hčerke in ste ji nudili primerno oporo v tistem trenutku in tudi v prihodnosti boste naredili vse kar je v vaši moči, da preprečite, da se vaša zgodba zgodi njej.

Krasna ženska in čudovita mama ste!

Če se vam bo zazdelo, da bi terapevtsko pomoč potrebovala tudi vaša hči, vam priporočam, da se obrnete na Nino Kočar, Inštitut Lunina vila.

Vse dobro vam želim! 

Komentar je napisala terapevtka Barbara Holcman.

The post Neprimerni dotiki: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Toliko vsega se je zgodilo, da sploh ne vem kako bi vse to napisala…
Svoje tašče nisem videla že dobri dve leti…  Vendar se vseeno s partnerjem prepirava zaradi nje..

Imava dva otroka, stara sta 3,5 leta in 1 leto. Jaz ne želim, da hodita k tašči in tastu domov, partner pa vztraja da imata kot babi in dedi to pravico..  Starejši sin je bil nazadnje tam pred enim letom, mlajšega še niso videli..

Tašča in tast živita v zelo veliki hisi v kateri živijo se partnerjev brat, sestra, stric in njegova žena. Z bratom in sestro tudi sam ni v najboljših odnosih. Oba imata po eno hčerko in oba sta ločena..

Sestrina hči tudi živi z njimi, stara je 5. Vendar za njo ne skrbi sestra ampak babi (moja tašča). No na začetku sva tudi midva živela v tej hisi..

V bistvu je to kot stanovanjska hisa v kateri sva imela majhno stanovanje.  Že od začetka je bila tašča preveč vsiljiva.. Nonstop je hodila gor k nama, nonstop z nama v trgovino (ćeprav ima tast tudi avto), vsak dan sem “morala” k njej dol na kavo. Kamor koli sem sla jo je zanimalo kam, s kom, kdaj bom nazaj.. Klicala me je kje sem, s kom sem.. Hodila v trgovino kjer sem delala.. Vseeno sva se razumeli, ker sem pač bila tiho in se trudila zaradi partnerja..

Potem sem pa zanosila in se je začelo… Govorila je, da jaz nimam pojma ker sem ji rekla, da otroka ne bo učila kletvic tako kot je vnukinjo.. Dobesedno govorila ji je.. X reci j*** se, go**o, ku**a in take.. Tamala je bila stara 2 leti.. Govorila je da sem nesposobna, da bo ta otrok njihov ne moj.. Da se v Srbiji rojevajo otroci brez rok, nog in podobno in da bom videla kakšen se bo rodil moj.. Bilo je se veliko tega..

No in je prišel dan ko se je rodil moj sin.. Ko sva prišla iz porodnišnice so naju vsi pričakali zunaj da prešlatajo otroka.. Tast ga je s slino mazal po obrazu.. Nihče si niti rok ni umil.. Nonstop do hodili gor z nasveti kako moram z otrokom, mi ga jemali iz rok.. Vsakič ko je zajokal so prišli in mi ga vzeli.. Partnerjeve besede so bile: pusti jim veselje.. Kje je pa moje veselje in moj mir??

Želela sem si mir vsaj 14 dni.. Brez obiskov.. Tast me je gledal čez okno kako dojim, ko je otrok spal v lupinici sem prosila da ga pustijo pri miru. Tast me je odrinil in ga vzel in seveda zbudil. Nisem upala ven z otrokom ker so mi ga takoj vzeli in odnesli stran in sem lahko samo čakala da ga dajo nazaj.. Nisem upala rečti ne, da se ne bi kregal in ker sem živela pri njih. Tašča je partnerju govorila da ji ne pustim videti vnuka, ko sem jo pa srečala zunaj in pozdravila se je pa obrnila stran in ga tudi pogledat ni hotela..

Največji sok je sledil pri 3mesecih.. Otrok se je rodil gluh.. In ker niso vse prej izrečene besede in dejanja bile dovolj mi je tašča rekla, da sem jaz kriva, da je moj otrok gluh! Nekaj časa za tem sem sla s sinom ven in me je tast spraševal če dajem sinu d3 kapljice, ki mi jih je on dal ( rok je potekel se predno sem rodila) in sem mu odgovorila da ne, da mu dajem druge. Njegov komentar je bil : kuzla ena zato pa mas tazga otroka. Sem se samo obrnila in šla.. Tast je hodil za mano in me zmerjal..

Takrat smo se končno odselili.. Sin je bil star 9m, jaz na antidepresivih zaradi depresije.. Se danes si očitam ker se nisem sinu posvetila tako kot bi se mu morala.. Ko je jokal je bila moja edina misel naj utihne predno spet pridejo gor.. V glavnem res je preveč vsega..

Partner pa vztraja da imajo pravico do vnukov in da jih ima on pravico peljati tja.. Jaz pa mislim da je obratno in sicer otrok ima pravico do starih staršev če to zanj ni škodljivo.. V mojem primeru drugega razen škode po moje tam dobila ne bosta.. Zato vztrajam da če že naj se dobijo na igrišču, v javnosti. Ampak oni pa že ne bojo hodili ven. Tudi z vnukinjo niso nikoli hodili na igrišče.

Tašča in svakinja sta celo pretepli bivšo punco od partnerjevega brata in hoteli na silo njeno hčerko (taščino vnukinjo) zvlečt iz stanovanja, da bi sla z njimi na počitnice v Srbijo.. Stara je 5.. No in ker jaz ne pustim, da otroka vidijo njegovi, bi on zdaj omejeval stike z mojimi, ki so pa tudi minimalni saj moj oče pije, mami je pa tudi posebna.. Sem res jaz čudna, posesivna in sebična?? To so partnerjeve besede.. Drugače se kar razumeva, večina sporov izhaja iz tega in njihovega pritiskanja na partnerja…
Sem pozabila napisati da so vnukinji stari 2 leti dajali cigarete v usta in za božič so ji dali za pit vino in Coca colo..

————————————————–

Spoštovana gospa, kar težko je brati vašo izpoved.

Niste čudni ali posesivni, ste pa izredno čuteči, ljubeči in dobronamerni do vaših otrok, za kar vam bosta nekoč iz srca hvaležna.

Najprej hvala za deljeno zgodbo. Žal mi je, da ste se znašli v situaciji, kjer se z možem ne strinjata glede stikov z njegovimi starši. Vaš zapis govori o nespoštljivem odnosu, o zlorabah in manipulacijah, ki se dogajo pod streho partnerjeve primarne družine. Zadnja dva stavka povesta, da so s svojim vedenjem prestopili vse meje otroka in celo ogrozili zdravje majhne punčke.

Vaše telo kliče po zaščiti vaših otrok, da se zgodba pri njih ne bi ponovila.

Spoštovana anonimna, vaše telo čuti prav in vsaka mamica, ki je v stiku s svojim telesom bi čutila podobno. Ob prebranem se vklopijo vsi alarmi in tako toksični odnosi niso varno okolje za majhne otroke. Še odrasli se zaščiti le tako, da odide in fizično prekine stik. Na tem mestu sem vesela, da sta s partnerjem zmogla ta korak selitve in tako prišla do večjega miru in svobode pri negi in vzgoji lastnih otrok.

Pa bi vas na tem mestu vprašala koliko bolečine, jeze, zamere in strahu še ostaja v vas po dveh letih prekinjenih stikov? Morda bi bilo dobro te travmatične pretekle izkušnje nasloviti, jim dati prostor ter z nežno ljubeznijo do sebe pozdraviti vse storjene krivice. Ste kdaj poskušali kaj podobnega?

Da se osvobodite teže preteklosti in bolj mirno zaživite naprej.

Prav tako imate kot hči alkoholika verjetno ogromno bolečih izkušenj iz vašega otroštva. Ste lahko kdaj začutili to majhno punčko v sebi, jo vzeli v naročje, povedali za vse krivice, ki so se dogajale in bili tam z njo in njeno žalostjo?

Poleg tega me zanima koliko je lahko vaš partner v stiku z vsemi zlorabami, ki ste jih opisali zgoraj?

Čuti, da to ni prav in da se dela ogromna škoda otroku, ki odrašča v takšnem okolju?

Ima stik z zdravo jezo, da postavi meje svojim staršem?

Ali pa zaradi odraščanja ob njih racionalizira vse kar ste napisala in se mu vse skupaj ne zdi nič takega?

Sem prepričana, če bi resnično začutil vso grozo ob resnih prestopih osebnih meja, vso nespoštovanje in psihično nasilje, ne bi več vztrajal, da imajo stari starši pravico do stikov z vnuki za vsako ceno. Če je le pripravljen prebrati knjigo Strupeni starši, bi lahko ozavestil škodljivost takšnega okolja za otroke. Če ne zmore sam, priporočam terapijo. Le z delom na sebi, bo prišel do spoznanja, kako boleče lahko ranijo odrasli, ki nimajo lastnih razmejitev, otroka, ki je do 3 leta najbolj ranljiv.

Žal mi je, da se je vaš sinček rodil gluh, a hkrati čutim, da ima srečo, ker se je rodil mamici, ki mu želi dati varnost, ljubezen in toplino. Draga mamica, ne obsojajte se za prvo leto materinstva. Naredili ste vse kar je bilo v vaših močeh. Pomembo je, da se zdaj borite in trudite, da bosta vaša sončka rastla v miru, katerega najverjetneje oba s partnerjem nista bila deležna v vajinem otroštvu. Poskušajte v miru vse to povedati partnerju. Morda bo spomin na njegovo otroštvo prebudil v njem sočutje do njegovega notranjega dečka in s tem do svojih dveh sinov.

V mojih očeh niste čudna in posesivna, ste pa ljubeča, nežna, dobronamerna in zaščitniška do svojih otrok, kar je naravno in prav.

Vidva s partnerjem imata vso moč, da prekineta vse odvisnosti, nasilje in zlorabo, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Toliko kot bosta vidva zmogla preseči nefunkcionalne vzorce, toliko bo prizanešeno vašim otrokom. Naj vam bo to motivacija pri delu na sebi, ki je včasih naporno, vendar vselej prinaša luč na koncu tunela.
Vse dobro vam želim in obilo notranje moči, da vztrajate pri vzgoji brez nasilja in manipulacij.

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Tast in tašča sta psihično nasilna: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Razmišljam, da bi zapustila nasilnega moža in majhnega otroka: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Partner je veliko službeno odsoten. Vendar, ko je doma, za otroka (2 leti) ne skrbi kaj dosti. Vse mu je težko, že samo, da ga mora previti, kaj šele uspavati. V vrtcu ga vzgojiteljice skoraj ne poznajo, saj trdi, da se otrok v kolikor ga peljem v vrtec jaz, ne joka, prav tako se ne joka, če ga jaz uspavam… za vse sem sama. Tako sem žalostna, saj se zaradi otroka zbujam po najmanj 4x na noč, delam, popoldan pa skrbim za sinka, uspavam in spet znova… Ko pa partnerju skušam dopovedati, da potrebujem pomoč, so njegovi odgovori; ko boš toliko denarja zaslužila kot jaz, ga bom pa uspaval itn… Je katera imela takšnega partnerja in ga nekako spametovala?

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, žal mi je, da vas partner ne sliši in ne razume, za povrh pa je še žaljiv. Od naštetega se zdi najbolj problematičen zadnji del in ta se mora nemudoma spremeniti. Spremeniti njega ne morete… Nujno pa je, da mu postavite mejo in da tovrstne govorice (češ kdo služi več) takoj ustavite.

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Če sami nismo imeli očeta, težko znamo biti oče. Poleg tega – z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola – z majhnimi otroki moški pogosto težje najdejo stik.  Svojih partnerk pa ne razumejo (preprosto zato, ker oni niso tisti, ki bi bili na porodniški in se zbujali, dojili etc etc – ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker ne znajo).  Ko otročki malo zrastejo, se ta del spremeni. Skoraj vsi moški na terapijah rečejo, da so se povezali z otrokom takrat, ko so se lahko skupaj pogovarjali in igrali (torej po 3.letu).

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Ampak zgoraj omenjeno bi se zdelo še nekako rešljivo, če gospod do vas ne bi bil žaljiv. Očitno se čuti stisnjenega v kot in mamevrira s tako grdo sramotilno obrambo. To je prvo, kjer bi bilo nujno razmejiti in ta del je na vas, da mu ne dovolite takšnega načina pogovora z vami.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

To da žogico v vaše roke – vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, ali vam je to dovolj ali ne. Če je gospod pripravljen govoriti spoštljivo in reševati odnos, vama toplo svetujem partnersko terapijo – ker razen tega ne vidim drugih načinov, da bi se on morda kdaj spremenil. Pa tudi tu, je odvisno od njega – ali to sploh želi.

Verjamem, da vam je hudo in težko biti v nemoči. Toda niste nemočni zase – lahko poskrbite zase, postavite meje in na terapiji ugotovite, ali vam bo gospod zmogel slediti ali ne.
Pogumno naprej!

Ps.: in seveda, nujno si najdite pomoč (čiscenje/hrana/varstvo.❤️

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Imava 7 mesečnega otroka, ki ima že od rojstva velike težave, posledično je veliko neprespanih noči/dni, veliko nekih “ukrepov”, posvečanja pozornosti, ipd. Ne vem kdaj sem spala več kot 3h v kosu. Časa zase nimam, skrb za otroka + vsa ostala hišna opravila. Mož je zaposlen, ima super službo, veliko “odmorov”, lahko delo, domov hodi na kosilo. Vedno, ko pride domov pogleda na štedilnik in v kolikor ga nič ne čaka, obrača z očmi, postane nervozen, sprašuje kaj bo on jedel, ipd.. Glede financ in ostalih zadev, vse urejam jaz, ker on “ne ve in ne zna”. Kot, da sploh ni del družine- povsem odsotni partner.
Primer za boljše razumevanje: Ko je imel rojstni dan je naredil žur, jaz sem pa bila sama z otrokom, bolan (40° vročine). Poskusila sva se že večkrat pogovorit, vendar dokler ne “znorim” moje besede ne zaležejo. Po tem, je kakšnih 14 dni v redu, potem se stvari postavijo na stare tire.
Komunikacije med nama praktično ni. Zelo hitro se užali, če mu želim kaj povedati, svetovati, če se želim pogovoriti. Če mu samo omenim besedo pogovor obrača z očmi in vedno vpraša kaj sem SPET naredil narobe (konstantno obdelujeva iste težave).
Pričakuje spolne odnose in praktično samo o tem poslušam.
Nimam več ideje kako se s tem soočat.

_____________________________________________________________________________

Draga izčrpana mamica!

Najprej čestitke za vaš dan. Ni samoumevno vse to, kar počnete in zmorete. Ko dobimo otroka, statistike pravijo, partnerske zveze padejo na kvaliteti. Obdobje po novorojenčku je eno najtežjih obdobij partnerstva. Mame intuitivno, pa čeprav na koncu z močmi, nekako že poskrbijo za otroka, za očete pa je ta del težji.

Veliko se morajo naučiti in če niso ravno imeli stika z otročki kar nekako zmanjka ta intuitiven del.

Dejansko so v minusu, kar se začetkov starševstva tiče. Zato jim je treba marsikaj povedati, ubesediti, tudi pokazati. Mamice pa morajo ob partnerju, ki zmanjka predvsem sebi dati omejitve: si najti pomoč, tako pri varstvu, kot pri hrani, tako pri gospodinjstvu.

Včasih so mame imele celo pleme ali celo vas za pomoč, v 21.stoletju v tej individualizirani družbi pa ta del prav zmanjka in vse pade na partnerja. Toda lahko najdete osnovno pomoč tudi drugje (pokličete dostavo, najdete koga za pomoč v gospodinjstvu/pri varstvu ipd), njega pa postopoma vpeljete vse bolj in bolj. Tako boste vi manj obremenjena, gospod pa bo lažje postajal aktivnejši del družine.
Če se vaš gospod dejansko ne znajde in pričakuje, kot pravite, da ste mu vi mati, bi bilo nujno, da bi ta del predelal. Če ni nikoli zmogel poskrbeti zase in za vas, bi bilo nujno, da se udeležita partnerske terapije, kjer bi razdelali tudi ta del. Če ni imel izkušnje, da poskrbi sam zase in za partnerko in je vajen, da drugi delajo vse zanj, se bo moral zdaj naučiti drugače. To je nujen pogoj, da lahko gradita partnerstvo na drugačen način.

Glede spolnih odnosov pa še to: nikoli, ampak res nikoli se vam ni treba na silo potruditi za to, da bo partner ok, če boste ob tem vi trpeli.

Glede na izmučenost vam je verjetno tudi spolnost postala odveč in najprej se morate spočiti…

Šele potem pa s partnerjem začeti ponovno povezovati, da se boste lahko spet odprla temu – in dobesedno, da bo telo spet odprto zanj. Zdaj verjetno blokira, ali pa greste vi čez sebe. Ni vam tega treba in to – po mojih terapevtskih izkušnjah – prinaša samo globoke zamere. Tega morda on še ne razume, ker moški delujejo drugače kot ženske, ampak je nekaj, kar bi mu na terapiji zagotovo povedali. Zato kar pogumno pri odločitvi za takšno terapijo!
Želim vam poguma pri iskanju pomoči (bodisi glede hrane/gospodinjstva/varstva/…), prav tako poguma pri postavljanju meja in poslušanju svojega telesa. Vse dobro!

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odsotni partner: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Ali mi lahko pomagate pri vprašanju… Zakaj mi tako zelo veliko pomeni pogovor s partnerjem? Torej želim si, da bi se partner, ko pride domov iz službe, pogovarjal z mano o njegovem dnevu, ki ga je v službi preživel? Oziroma, da obrnem drugače – zakaj se počutim nevredno zaupanja, ker se o svojem dnevu, preživetem v službi ne pogovarja, ali pa reče samo, da se je imel v  redu, ali pa, da je bilo vse bp..?
Sama lahko o svojem dnevu v službi debatiram zelo veliko in na dolgo. Tudi, ko sem v službi, pri veliko kateri stvari pomislim na partnerja v stilu “u,to pa mu moram povedati”.. Tako imam pa dalje manj veselja, da svoj dan še sploh delim z njim.

__________________________________________________________________________________

Pozdravljeni! Ker ste zadeli temo, ki me zadnje čase najbolj okupira – razlike med moškimi in ženskami – in vam z veseljem odgovorim.
Morda malo stereotipno in klišejsko, pa vseeno.. Odgovor je v tem, da smo moški in ženske totalno različni, kot vsak iz svojega planeta.

Ne vem, če veste, ampak s tem, ko se ženske pogovarjamo in si delimo razne info, si višamo hormon oksitocin, hormon sreče.

To je nam najbolj naravno in normalno. Oksitocin je pri nas odgovoren ne le za našo srečo, pač pa nam avtomatično niža stres (stresni hormon kortizol).
Za nas pogovor pomeni način povezovanja in je nujen, da se v odnosih počutimo ok. Moški pa so povsem druga zgodba. Oni izbirajo pogovore in ne zdijo se jim vsi smiselni. Zanje so smiselni tisti, kjer lahko na koncu znižajo stres in pripeljejo do rešitve. Pogovor o stvareh, ki jih ne morejo obvladati (odnosi, nerešeno delo, problemi etc) je zanje obremenjujoč in ne prinaša rešitve. Evolucijsko so razvili to, čemur ženske rečemo odklop/potlačitev/neobremenjevanje. Če moški problema ni mogel rešiti, se je raje umaknil, šel v “zero box” (kjer se njihovo valovanje možganov povsem umiri!, testosteron zviša, stres pa zelo zniža!), kot pa začenjal pogovore – to zanje nima smisla, če stvar ni rešljiva. Ženske pa nasprotno – o težavah moramo govoriti, sicer se ne počutimo dobro.

Povzamem: normalno je, da ženske želimo delit, kar se dogaja na delu in normalno je, da moški te potrebe nima (vsaj ne v enaki meri). Navadno na terapijah rečejo, da nas nočejo obremenjevat, ker se že oni dovolj. In seveda tukaj prihaja pogosto do kratkega stika. Če gospod kljub temu da ve, da vas to prizadane težko naredi kaj drugače, bi bilo dobro tudi pri njemu pogledati zakaj.
Pri vas pa bi šli pogledat občutek nevrednosti, ki se vam krivično pojavlja.
Če vam to zbuja težke občutke in ne veste zakaj, vam toplo svetujem partnersko terapijo.

Prispevek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Želim si pogovora s partnerjem: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.