Odsotni partner: Svetovanje za partnerstvo

Imava 7 mesečnega otroka, ki ima že od rojstva velike težave, posledično je veliko neprespanih noči/dni, veliko nekih “ukrepov”, posvečanja pozornosti, ipd. Ne vem kdaj sem spala več kot 3h v kosu. Časa zase nimam, skrb za otroka + vsa ostala hišna opravila. Mož je zaposlen, ima super službo, veliko “odmorov”, lahko delo, domov hodi na kosilo. Vedno, ko pride domov pogleda na štedilnik in v kolikor ga nič ne čaka, obrača z očmi, postane nervozen, sprašuje kaj bo on jedel, ipd.. Glede financ in ostalih zadev, vse urejam jaz, ker on “ne ve in ne zna”. Kot, da sploh ni del družine- povsem odsotni partner.
Primer za boljše razumevanje: Ko je imel rojstni dan je naredil žur, jaz sem pa bila sama z otrokom, bolan (40° vročine). Poskusila sva se že večkrat pogovorit, vendar dokler ne “znorim” moje besede ne zaležejo. Po tem, je kakšnih 14 dni v redu, potem se stvari postavijo na stare tire.
Komunikacije med nama praktično ni. Zelo hitro se užali, če mu želim kaj povedati, svetovati, če se želim pogovoriti. Če mu samo omenim besedo pogovor obrača z očmi in vedno vpraša kaj sem SPET naredil narobe (konstantno obdelujeva iste težave).
Pričakuje spolne odnose in praktično samo o tem poslušam.
Nimam več ideje kako se s tem soočat.

_____________________________________________________________________________

Draga izčrpana mamica!

Najprej čestitke za vaš dan. Ni samoumevno vse to, kar počnete in zmorete. Ko dobimo otroka, statistike pravijo, partnerske zveze padejo na kvaliteti. Obdobje po novorojenčku je eno najtežjih obdobij partnerstva. Mame intuitivno, pa čeprav na koncu z močmi, nekako že poskrbijo za otroka, za očete pa je ta del težji.

Veliko se morajo naučiti in če niso ravno imeli stika z otročki kar nekako zmanjka ta intuitiven del.

Dejansko so v minusu, kar se začetkov starševstva tiče. Zato jim je treba marsikaj povedati, ubesediti, tudi pokazati. Mamice pa morajo ob partnerju, ki zmanjka predvsem sebi dati omejitve: si najti pomoč, tako pri varstvu, kot pri hrani, tako pri gospodinjstvu.

Včasih so mame imele celo pleme ali celo vas za pomoč, v 21.stoletju v tej individualizirani družbi pa ta del prav zmanjka in vse pade na partnerja. Toda lahko najdete osnovno pomoč tudi drugje (pokličete dostavo, najdete koga za pomoč v gospodinjstvu/pri varstvu ipd), njega pa postopoma vpeljete vse bolj in bolj. Tako boste vi manj obremenjena, gospod pa bo lažje postajal aktivnejši del družine.
Če se vaš gospod dejansko ne znajde in pričakuje, kot pravite, da ste mu vi mati, bi bilo nujno, da bi ta del predelal. Če ni nikoli zmogel poskrbeti zase in za vas, bi bilo nujno, da se udeležita partnerske terapije, kjer bi razdelali tudi ta del. Če ni imel izkušnje, da poskrbi sam zase in za partnerko in je vajen, da drugi delajo vse zanj, se bo moral zdaj naučiti drugače. To je nujen pogoj, da lahko gradita partnerstvo na drugačen način.

Glede spolnih odnosov pa še to: nikoli, ampak res nikoli se vam ni treba na silo potruditi za to, da bo partner ok, če boste ob tem vi trpeli.

Glede na izmučenost vam je verjetno tudi spolnost postala odveč in najprej se morate spočiti…

Šele potem pa s partnerjem začeti ponovno povezovati, da se boste lahko spet odprla temu – in dobesedno, da bo telo spet odprto zanj. Zdaj verjetno blokira, ali pa greste vi čez sebe. Ni vam tega treba in to – po mojih terapevtskih izkušnjah – prinaša samo globoke zamere. Tega morda on še ne razume, ker moški delujejo drugače kot ženske, ampak je nekaj, kar bi mu na terapiji zagotovo povedali. Zato kar pogumno pri odločitvi za takšno terapijo!
Želim vam poguma pri iskanju pomoči (bodisi glede hrane/gospodinjstva/varstva/…), prav tako poguma pri postavljanju meja in poslušanju svojega telesa. Vse dobro!

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.