Vprašanje: Svojega moža sem spoznala, ko sem bila vitkejša in imela 15 kilogramov manj. Vedno so mu bile všeč vitke punce. Po porodu sem se zredila in vidim, da ga ne privlačim več enako, predvideva, da je kriva moja debelost. Med prepirom mi velikokrat govori žaljivke, med drugim mi je rekel tudi zmerljivko debela krava. Največkrat pa me označuje za lenobo, saj želi, da je hiša zmeraj čista. Živimo v svoji precej veliki hiši in vedno ne zmorem, da je vse sterilno.  Otroka ima rad, tudi jaz včasih čutim njegovo ljubezen, a ko me prične žaliti, me vse mine. Kaj mislite, ali res mora biti vse sterilno čisto? Moram res shujšati za njega ? Je res kriva moja debelost,da ga ne privlačim? Poskusila sem večkrat, ampak mi njegovi izbruhi jemljejo voljo..

Draga anonimna!

Predlagala bi vam, da skupaj raziskujeva stavek IMETI SEBE RAD. Pomemben element ljubezni do sebe je lastna vrednost, dati vrednost svojim občutkom in željam ter prav tako potrebam telesa.

Brezpogojno lahko ljubimo novorojenčka, otroka, ker nas osrečuje že samo s tem, da je. Zrela partnerska ali prijateljska ljubezen pa ni brezpogojna. Pogojuje jo kakovost vedenja.

Zrelo ljubezen bomo poklonili nekomu, ki nam v enaki meri vrača pozornost, vdanost oz. lastno ljubezen. Tudi ljubezen do sebe je podobno odvisna od tega, koliko pozornosti si namenjamo, kako se negujemo, razumemo, sprejemamo.

Morda je od definicije rad imeti sebe, kot element ljubezni do sebe, še najpomembnejša iskrenost, iskrenost do sebe. Iskrenost iz ljubezni do same sebe pomeni predvsem, da se v življenju kdaj ustavim in vprašam: Ali mi je res v redu, da živim tako, kot živim? Si res zaslužim, da me nekdo zmerja? Globoko v sebi odgovor že veste.

Kaj lahko naredite v vaši situaciji? Žal se samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Zahtevalo bo našo angažiranost, pogum in vztrajnost. Začne pa se seveda z iskrenostjo, sočutnostjo in prevzemanjem odgovornosti zase. Ne glede na to, kaj se nam že dogaja v življenju, kakšni so naši partnerji, smo na drugi strani odnosa vedno mi in odgovornost za naše življenje ne more biti njihova, temveč naša. In obratno – tudi oni so v polnosti odgovorni za svoja življenja, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne.

Ljubezen do sebe je torej jasno si priznati, kaj me ne izpolnjuje, in vložiti energijo v spreminjanje tega, se v tem procesu sprejemati in objemati, se zaščititi s postavljanjem mej in tako graditi samospoštovanje, ter si vzeti čas za gradnjo svojih potreb in želja ter jih z radovednostjo spoznavati in negovati. Hitrih in lahkih poti ni, so pa sigurno izpopolnjujoče. Srečno.

Odgovor je zapisala naša družinska terapevtka  Saša Petrovič.

_________________________________________________________________________________________________________

Izpostavljamo še komentar moderatorke Tadeje iz Facebook skupine Sočutno partnerstvo.

Draga anonimna. Hvala za vaše vprašanje o debelost-i in vaših občutkih. Vaša tema se me je zelo dotaknila. Namreč kot otrok sem velikokrat poslušala, kako moram paziti kaj jem, ker drugače bom debela kot babica. Kasneje je vse skupaj prešlo tako daleč, da so mi govorili, da sem debela in naj mama pazi, kaj mi daje za jesti. Trudila sem se manj jesti, a nisem zmogla, bolelo me je v dno duše, kljub temu , da so se ”samo hecali”, kot so kasneje rekli. Zato pa je to zmogla moja sestra, z anoreksijo. Komaj je preživela. Od takrat nikoli nobene pripombe o kilogramih, pa jih imam sedaj kakšnih 5 preveč. Prej sem jih vedno imela kot je treba, ali pa kakšnega premalo.

Kar sem vam želela povedati je, da za vse nikoli ne bomo dovolj dobri, dovolj lepi, dovolj suhi…  Vedno se bo našel nekdo, ki so imel kakšno pripombo o našem telesu, pa naj bo to debelost ali pa karkoli drugega.

Ampak samo vi, sami, ste tisti, ki veste kako se počutite. Vi sami, odločate o svojem telesu. Vi sami, boste začutili, če res morate shujšati, ali ste sami sebi popolnoma ok. Vse skupaj je toliko težje, ker je to vaš partner. Partner je človek, od katerega bi želeli in pričakovali podporo.

Vprašajte pa se, zakaj si dovolite žaljenje ? Kje je vaša jeza? Kje so vaši občutki? Zakaj mu ne postavite meje in poveste, da je telo vaše in naj nemudoma neha?  So v vašem otroštvu bile meje veliko krat prestopane?

In kot mama – mami: ne, nikakor ne more biti vedno vse čisto! Materinstvo ne pomeni čista hiša, ampak srečen otrok.

Zakaj pa partner ne počisti, če ga tako moti? Morda pa lahko skleneta kompromis in  najameta čistilko? Zmagovalna, win- win situacija. Vsekakor vam najprej predlagam pogovor.  Priporočala pa bi vam tudi, da pričnete z delom na sebi, da se opolnomočite in najdete ljubezen do sebe. Tako boste bolj zaupali v svoje odločitve, hkrati pa boste partnerju lažje postavili mejo. Če so vaše rane pregloboke, bi vam priporočala partnersko ali individualno terapijo.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

The post Svetovanje za pare: Kako naj ga privlačim? Mož mi očita debelost. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Objavljamo komentar članice skupine sočutno partnerstvo, ki opisuje svojo izkušnjo ločitve.

Živjo.  Imela sem dolgoletnega partnerja, zelo sva se imela rada in veliko doživela. Ko sva se hotela ustaliti, sva si naredila načrt.  Načrt, da se poročiva in imava otroke in tako naprej kot to po navadi gre pri parih. Vmes so šli nekateri prijatelji narazen, našli druge partnerje, eni so se ločevali, in jaz sem bila besna eno na prijateljico, ki se je ločila. Pa kaj delaš, kaj ti je, kako mu lahko kaj takšnega narediš? No, čez čas se je v najini zvezi pojavilo nezadovoljstvo z moje strani. Postala sem otopela, nisem vedela kaj je narobe. Naredila sem pregled najine zveze, opazovala najina čustva, najino zvezo kot tako, najino vsakodnevno življenje, kako se odzivava en na drugega in tako dalje. Po približno enem letu sem ugotovila da nisem s pravim človekom. Ker me ne vidi, ne ve kaj potrebujem, kdaj sem žalostna, kdaj sem ranljiva, kdaj sem vesela. Čeprav je super človek, pošten, nežen, razumljiv. Ogromno sva se pogovarjala, probala spremenit.

Sploh nisva imela kreganj ali konfliktov, ampak samo ena otopelost in nezadovoljstvo, rutina in dolgčas.

Odločila sem se, da zvezo prekinem in še zdaj ne vem, kako sem to zmogla. Bilo mi je najbolj grozno, kar sem v življenju lahko naredila in doživela. On ni hotel da greva narazen, njemu je bilo vseeno zadosti v redu. Jaz sem se potem še dolgo spraševala če sem naredila prav in imela momente, ko mi je bilo žal in sem razmišljala, da ne bi smela odit stran. Tudi on se mi je smilil, kako bo zdaj sam, kako bo živel, kako bo brez mene.

Zdaj je od tega že skoraj 9 let. Oba imava druge partnerje, spoznala sem človeka, ki mi daje vse, kar sem pri prejšnjem pogrešala. Imava tudi nesporazume, se spičiva do konca, ampak imam tisti občutek, ko veš, da je to to. Vem da je to prava ljubezen, takšna ki jo čutiš globoko v sebi in ki ti je ne more dati nihče drug kot partner. Je ustvarjen zate, te vidi, čuti, se trudi zate, je ponosen na tebe in obratno. Jaz bi tudi zanj naredila vse. Že prvič ko sva se srečala, sva vedela, da je to to. Največja razlika med tem in prejšnjim partnerjem pa je, da sva si podobna. Imava podobne želje, zanimajo naju podobne stvari, imava podoben karakter. Ne rabiva se vsakič pogajati in sklepati kompromisov, ker bi vsak rad nekaj drugega, vse se lahko zmeniva in večinoma že v naprej veva, da bova izbrala isto stvar. Dovolj je, da se pogledava in oba veva, kaj si drugi misli. Vem, da to razumete samo tisti, ki ste to doživeli, ker drugače se sliši za lase privlečeno.

Ko sem se ločila, so me ljudje obsojali, videla sem jih kaj si v resnici mislijo, čeprav so bili prijazni do mene.  Moja družina je bila šokirana, razočarana. Zelo hudo je bilo takrat, moji starši se nekaj časa niso niti pogovarjali z mano. Jaz pa sem zdaj srečna kot še nikoli v življenju. Verjamem v pravo ljubezen, da sta dva lahko ustvarjena za skupaj in delita povezanost na posebnem nivoju. Ljubezen ni garanje, stalno prilagajanje, stalne krize in krizice in reševanje težav. To nas samo drugi prepričujejo, ker so tako prepričali sami sebe.

To so samo moje izkušnje, ampak upam da mogoče pa komu pomagajo.Hvala.

Terapevtka Saša Golob dodaja:

Zelo lepa, vzpodbudna zgodba. Kot družinska terapevtka bi dodala še to, da lahko par z velikimi krizami in preizkušnjami, če čuti in se res preda rasti v odnosu, ter delu na sebi vsak posebej in skupaj pride do srečne, mirne in ljubeče veze. Na terapiji se dogaja veliko tega. Seveda nekateri obupajo in ne vidijo smisla, so preveč ranjeni, preveč odtujeni, gre za nasilje ali imajo res čisto drugačen pogled na svet in se razidejo. Vendar želim poudariti, da obstajajo taki, ki si vse lepo prigarajo, s spreminjanjem destruktivnih vzorcev, ki so jim jih vcepile primarne družine. In ko gresta dva čez hude preizkušnje ter drame, prečutita vso bolečino in se s sočutjem povežeta, je to nekaj zelo močnega, lepega in intimnega. Vedno je možen preobrat, toda le, če tako čutita oba – takrat si lahko dva poiščita terapevtsko pomoč, partnersko terapijo in vztrajata pri spreminjaju sebe in odnosa.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kdaj je čas za ločitev? Osebna izpoved appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kdo je dober družinski terapevt?

Vprašanje:  Ali obstaja dober družinski terapevt, moškega spola, ki bi bil primeren za mojega partnerja? Potrebovala bi  dobrega in razumljivega terapevta, ki  zna prebiti steno. Namreč partner je do partnerske terapije zelo odklonilen in meni, da za njega ne bo noben terapevt dovolj dober. Enkrat sva že bila na terapiji, pri ženski terapevtki, ampak vsaka ženska je po njegovem mnenju na strani ženske, zato sedaj pride v poštev moški terapevt.  Tudi finance so problem.  Lepo prosim za vašo pomoč in nasvete.

*****

Spoštovani! Želela bi vam napisati, da je povsem na vas, kako se odločita glede terapije, ampak žal temu ni tako. Ko gre za naše partnerje, je vedno vse na njih. Vsak je namreč lahko čustveno odgovoren le zase. Vi pa imate vedno možnost poskrbeti zase. Sklepam namreč, da opisujete vaš partnerski odnos, kjer je čutiti, da je dinamika precej zapletena. 

Dober partnerski terapevt?

Predstavljam si, da bi njemu in vama radi pomagali, zato pišete namesto njega. Morda bi vama še najbolj pomagal direkten pogovor, kjer se skupaj oba svobodno odločita, kako naprej. Zaenkrat pa deluje, da je precej na vas in da vi iščete pomoč zanj, medtem ko je gospodu ideja terapije tuja.

In v tem niste sami, s taksnimi vprašanji se pravzaprav srečuje precejšnje število žensk. Kako rešiti partnerski odnos, kako ga ponovno vzpostaviti, kako prepričati partnerja za terapijo in delo na terapiji, kaj naj naredijo, da bo tudi partnerska terapija potekala tako, da bo njemu všeč in da bo vztrajal – da se bosta končno zares našla in povezala. Vaša želja po povezanosti je upravičena in povsem na mestu – le kdo si namreč ne želi povezanega in lepega odnosa?

Toda vsa ta spraševanja o tem, kdo je dovolj dober terapevt za partnerja najbrž skrivajo  veliko občutkov nemoči, truda, obupa in razočaranja, hkrati pa je čutiti toliko strahu, ker kaj pa če boste “spet zafrknili” in bo ženska terapevtka spet samo še en larifari.

Žal, bo za nekatere, vsako delo na sebi vedno larifari, ker (še?) niso pripravljeni na srečanje s sabo. Lahko pa je seveda tudi to, če se kje ne čutijo slišane – a na njih je, da na to opozorijo. Če imate na terapiji občutek, da terapevt ali terapevtka ni objektivna, je fer, da mu/ji to tudi poveste. Najbolj fer je to ravno do vas, ker si zaslužite varen terapevtski prostor in iskren odnos. In tudi terapevti so samo ljudje, ki lahko naredijo napako – toda dolžni so jo popraviti.  Obstajajo pa po drugi strani tudi primeri ranjenih, npr. narcisoidnih ljudi, ki druge ovrednotijo zelo slabo in so nagnjeni k nenehni kritiki in pretirani senzibilnosti na kritiko – pa ravno oni bi rabili največ pomoči. A je žal zaradi te “arogante” obrambe ne zmorejo sprejeti.

Ne glede na omenjeno, pri terapevtih previdnost res ni odveč in dobro je vedno preveriti, ali so udeleženi v kakšno združenje & pa ali imajo redne supervizije. Toda eno izmed naših glavnih vodil je tudi objektivnost oziroma to, da smo zavezani k temu, da vse obravnavamo enako.

Verjamem pa, da lahko ženske čutijo večjo varnost pri ženski in moški pri moških – in lasten občutek varnosti ob terapevtu naj bi bil velikega pomena za uspeh terapije.

Ravno varen odnos med terapevtom in klientom naj bi napovedoval največjo  uspešnost terapije. V resnici mora zato vsak terapevt narediti vzdušje, ki bo varno za oba.

Sama na začetku partnerske terapije vedno izpostavim, da če bi kdorkoli čutil trohico občutka, da “sem na katerikoli strani”, da naj takoj pove – ker tega ne sme biti. Vsi terapevti skušamo ves čas terapije začutiti oba partnerja. Če imate kje občutek, da ni (bilo) tako, vas ponovno vabim, da to terapevtu direktno poveste. Četudi ste že zaključili terapijo, je to najlepše darilo za vaš odnos: iskrenost med vsemi. Če bo tole morda bral vaš partner, je to spodbuda prav zanj: da spregovori, da postavi mejo in se zavaruje pred slabimi občutki. Če bosta ob tem tudi slišana, bi bilo smiselno, da na terapiji ostaneta dlje časa kot le enkrat. Saj za resne spremembe preko terapije navadno potrebujemo več kot le nekaj srečanj in pa varen, iskren odnos.

Če so težave v partnerstvu, vedno svetujemo partnersko terapijo. Se posebej v primerih prevar, ljubosumja, zasvojenosti ipd npr, ker tam v primerih ločenih terapij lahko pride do se večjega občutka nezaupanja. Na partnerskih terapijah, lahko oba partnerja prideta v stik s svojim notranjim otrokom in delata tako na sebi, kot na povezanosti, predpogoj za partnersko terapijo pa je seveda svobodna odločitev obeh partnerjev.

Ta svobodna odločitev nakazuje tudi to, kakšen naj bi bil odnos – svobodna, obojestranska odločitev, za globino, za povezanost, za bližino…

Žal tega zaradi ranjenosti in nevarne navezanosti pogosto ni videti. Pogosto se namreč znajdeta skupaj partnerka, ki bi želela partnerja spremeniti, da bi želel več bližine in povezanosti, da bi jo tudi on poiskal, ji povedal da jo ima rad in tudi on kdaj odkrito reševal odnos. Gre za gospo, ki na nek način potrebuje drugega, da se ne čuti samo.

Kljub temu, da noro hrepeni po povezanosti, je navadno zaradi strahu pred bližino tudi sama ne zmore.

Na drugi strani pa je partner, ki se je že od nekdaj navadil na biti sam in samostojen, celo samozadosten, on ne izraža toliko občutkov ljubljenosti, čeprav jih lahko v sebi čuti. Pravzaprav se ob njunem zbližanju pogosto umakne, ker je toliko navajen samote. A tudi v tej samostojnosti se kmalu počuti sam in hrepeni po partnerki, a ji tega ne zna pokazati, niti si sam priznati. Navzven on izgleda kot tisti, ki se vedno umika, ona pa kot tista, ki vedno pritiska, skupaj tvorita dinamičen ples zasledovalca in umikovalca, njun odnos pa je boleč, saj si v resnici želita povezanosti, a do nje ne moreta priti.

Ne vem, če je takšna tudi vaša zgodba, ampak navadno vsem, ki se takole v partnerstvu lovijo, priporočam, da se partnerja dogovorita, da prideta vsaj na eno srečanje.

Torej samo enkrat. Tudi umikovalci se navadno strinjajo za enkraten obisk. Navadno se po prvem srečanju odločita za več srečanj, ali pa celo za cel ciklus terapij. Kjer do tega ne pride, mora potem zasledovalec delati sam na sebi in najprej poskrbeti za svoje ran, šele takrat lahko potem vidijo, ali želijo ostati v taksnem odnosu ali ne.

Da se vrnem k vašim vprašanjem,  terapije so lahko za koga res izjemno drage, pa vendar so v realnosti veliko terapevtov skuša prilagoditi in ponuditi nižjo ceno, sploh v primerih finančnih težav. Obstajajo tudi terapevtske institucije, ki ponujajo brezplačne terapije – preverite npr FDI ali Šrcd, kakšna je cena partnerske terapije.  Vas pa moram opozoriti, da je siceršnji mesečni strošek precej dražji. Pa vseeno primerljivo s cenami, ki jih porabimo za osebno higieno pri (zobo)zdravniku, pravniku, ipd. Res pa je, da če nekdo navzven ne vrednoti odnosov, ali pa ima finančne težave, težko razume, da so lahko enako pomembni kot ostala higiena.

Na našem inštitutu najdete med našimi sodelavci tudi družinske terapevte – stažiste.

Med našimi ZDT terapevti so sicer poleg admina naših sočutnih skupin Denisa Ališića (terapevt) znani tudi Christian Gostečnik – začetnik naše terapije, Tomaž Erzar, Miha Ruparčič, Boštjan Čampa, Drago Jerebic ipd. Gotovo pa v Sloveniji  deluje več odličnih terapevtov. Upam, da smo vam pomagali. Ob vasem vprašanju mi najbolj ostaja vaša močna skrb za partnerja. Zato vas spodbujam, da to temo vi raziščete in se poglobite, zakaj toliko skrbite zanj. V resnici bi bilo najboljše, da na prvo mesto postavite sebe in najdete dovolj dobrega družinskega terapevta ali terapevtko, s katero boste predelali vaše rane – ali na partnerski ali individualni terapiji. Srečno obema.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Dober družinski terapevt: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.