Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Veliko prebiram objave v tej skupini in ko jih prebiram, si mislim, s kakšnimi težavami se nekateri soočate, v primerjavi s tem so moje, vsaj na prvi pogled, zanemarljive. Rada bi se malo izpovedala, zato bo moja objava morda nekoliko daljša.

V glavnem, gre za to, da sem oseba z zelo nizko samopodobo.

To se seveda najbolj kaže v odnosu z moškimi, pa tudi drugje, a v tem primeru bi se rada osredotočila na svoj odnos s partnerjem. Skupaj sva približno deset mesecev.

Najin odnos se je začel precej na grdo, saj sem bila nekaj časa, preden sva zaživela skupaj, njegova ljubica. Partnerko je zapustil, ker sem se želela odmaknit, saj si dvojnega življenja nisem več želela (govoril mi je, da me ljubi, spal je pri njej). Nikoli ga nisem silila, da jo zapusti, celo umaknit sem se nameravala, a je potem on njej povedal. Moj partner je eden tistih glasnih, karizmatičnih moških. Lahko si predstavljate, glasen, vedno rad v centru pozornosti, ukvarja se tudi z glasbo, ker pravi, da rabi pozornost ljudi.

V bistvu tega, da je rad v središču pozornosti, nikoli ne skriva, to priznava. Takšni moški so mi bili že od nekdaj zelo privlačni.

Težava je v tem, da ima on izredno rad pozornost žensk, kar mene zelo moti.

Ljubosumna sem in ne zaupam mu.

Vsakič, ko se s kakšno veliko pogovarja, se z njo smeji ali mi preveč o njej govori, imam potem jaz občutek, da me ta ženska ogroža in da se bo zaljubil vanjo, tako kot se je vame, ko je še imel partnerko. Moti me, da sem tako ljubosumna in posesivna, a si preprosto ne znam pomagat. Ne morem se znebit občutka, da če je to naredil njej, bo tudi meni slej ko prej in kar živim v pričakovanju, da se bo to vsak čas zgodilo.

Za moj okus je malo preveč obseden s pozornostjo žensk, vedno jim daje komplimente, tudi vpričo mene.

Ne v smislu, da jo pogleda in po tihem reče kako je dobra, ampak to pove kar njim, pa tudi meni, ko sva doma, po navadi o določeni osebi govori še kakšna dva dni po tistem, ko se je z njo pogovarjal. Prejšnje partnerke to ni motilo, mene pa zelo moti in si ne znam pomagat.

Pred kakšnimi tremi meseci sva šla na dopust. Prvi večer sva malo popila zunaj na terasi in to mi je dalo pogum, da sem malo pogledala njegov telefon. Ne vem kaj mi je bilo, česa takega še nikoli nisem naredila nobenemu partnerju. Takrat pa mi je notranji glas govoril, naj pogledam, ker bom gotovo kaj našla. In sem res. Svoji bivši partnerki je pisal sms-e z ljubkovalnicami “fifko, muci” itd, ki jih je že prej uporabljal, ko sta še bila skupaj. Pa še na eni laži sem ga dobila tisti večer. Od takrat naprej mu še bolj ne morem več zaupat.

On je še danes jezen name, češ, kako sem si drznila pogledat njegov telefon.

Po svoje ima prav, to je njegova zasebnost, ki bi jo morala spoštovati. Ampak po drugi strani me moti to njegovo skrivanje. Kmalu po tistem sem njegov telefon še enkrat pogledala in ugotovila, da si je določene komunikacijske programe zaklenil tako, da jih lahko odpreš samo s face ID. Ne vem, kaj me je obsedlo. Rada bi ugotovila, kaj tako skriva v svojem telefonu, pa ne vem, kako naj to naredim.

Vem, da bi rada poskrbela predvsem zase, ampak že malo obupujem.

Ali je sploh mogoče, da se ozdravim ljubosumja in posesivnosti pri sebi?

Ali je v resnici sploh mogoče povsem pozdravit notranje slabe vzorce, ki so nastali v otroštvu kot posledica odsotnega očeta in mame, ki ni bila nič ljubeča? Ki je bila vedno jezna.

Pogosto se počutim osamljena, in ko sem spoznala sedanjega partnerja, je bil moj namen le ta, da bi bila dobra prijatelja, saj sva se lahko ure in ure pogovarjala po telefonu. Odkar živiva skupaj, se je najin odnos zelo poslabšal. On je pogosto slabe volje, ko pride na primer iz službe, se jezi da je lačen in tudi sicer je pogosto slabe volje. Kadar je prijazen, je z njim neizmerno lepo, kadar je zoprn, bi ga najraje vrgla ven. Non-stop se vrtiva v tem čudnem začaranem krogu, včasih se mi zdi, da ga imam zelo rada, včasih pa da ga sovražim in razmišljam samo o tem, kako bi ta odnos zaključila.

Zalotila sem se tudi, da me veliko stvari moti in da ga veliko kritiziram, tudi pred svojimi prijateljicami in svojo družino.

Ne vem, kaj se z mano dogaja, vem pa, da bi potrebovala kakšno pomoč, pa ne vem, kam naj se obrnem. Zavedam se, da tudi jaz marsičesa ne delam prav, ampak si ne znam pomagat. Kadar je partner slabe volje, mi gre tako na živce, da enostavno ne morem, da ga ne bi kritizirala, čeprav seveda vem, da to ni prav. V tem odnosu se ne počutim izpolnjena, počutim se nesrečna, a še kar vztrajam, zato ker nekako skos mislim, da je prišel v moje življenje z namenom, da mi pokaže, kaj moram pri sebi razčistit. In vedno sem mnenja, da z begom ne bom nič rešila, da bo prišel nov, podoben temu. To tudi vidim, saj je bil moj bivši zelo podoben temu partnerju.

On se še vedno veliko druži z bivšo, sicer samo pri eni športni aktivnosti, ampak mene to vseeno moti. Slišita se skoraj vsak dan, ampak vedno, ko je on v službi. Povejte mi prosim, kaj si vi mislite o vsem, kar sem zapisala. Vem, malo je zmeden zapis, tako, kot sem trenutno tudi sama. Veliko je še stvari, ki bi jih lahko zapisala, ampak bistvo sem, upam, zajela.

Aja, še nekaj bi rada dodala. Kadar je zelo nežen, takrat mu kar nekako verjamem, da me ima rad. V splošnem pa imam občutek, da z mano ni srečen. Oziroma, mislim, da v bistvu oba nisva srečna. Meni je rekla prijateljica, “vidva bi morala zdaj kar žaret od zaljubljenosti, pa ni ne duha ne sluha o tem”.

Včasih se počutim, kot da je z mano samo zato, da ima rešen stanovanjski problem, saj ga je bivša vrgla ven, ko ji je povedal za naju.

Včasih se mi pa zdi, da je vse to v moji glavi. Tudi partner pravi, da si sama delam neke črne scenarije v svoji glavi iin da to ne drži. In da ima rad samo mene, in da mu naj zaupam. Jaz mu pa ne zaupam, sploh od takrat, ko sem ga dobila na laži in ko sem odkrila, kaj si piše z bivšo.
Se opravičujem za dolg zapis, ampak potrebovala sem to, da se lahko izpovem. Toliko je še stvari, ki bi jih rada zapisala, a je zapis že zdaj zadosti dolg 🙂

__________________________________________________________________________________________________________-

Draga anonimna,
Ljubosumje je kar zakomplicirana stvar, kot ste opisali to tudi sami razumete. V partnerskem odnosu je tudi zelo pomembno spoštovanje, ki ga je potrebno vedno znova krepiti in ojačevati. Ljubosumje, ki ga vi opisujete niso samo vaše notranje rane ( kar je po navadi), temveč tudi dejanja, ki so se zgodila v vajinem odnosu. S temi dejanji nezaupanja in dopisovanja ter spogledovanja z drugimi ženskami potem počasi spoštovanje v odnosu propada.

Ko ne gojimo spoštovanja, se bodo zamera v odnosu večale in večali dokler ne pristanemo v krogu nasilja/slabega odnosa.

Kar ste opisali je trenutno točno to, da imate obupne dneve in dobre dneve in hlepite po teh dobrih dnevih in nekako pretrpite slabe. V tem primeru bi vam svetoval, da premislite zakaj bi vztrajali v odnosu? Če pa želite vztrajati, da si poiščete pomoč za zakonsko terapijo. Za nadaljevanje odnosa je izredno pomembna, da si oba želita odnos izboljšati in delati na njem.

Sočutni admini- Družinska terapija VitaBona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

The post Kako premagati ljubosumje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene! Zanima me, kako sploh še lahko ukrepam…

Z možem imava dva otroka, za katera seveda v večini skrbim sama (moževa služba, večizmensko delo,…). Mož ni veliko z njima, ko pa že, pa skozi poslušam – da je kateri premalo/preveč oblečen, katero vodo jima dajem za pit (to ni mišljeno z okusom ali karkoli, ampak iz katere pipe je točena), kaj kateri je za večerjo, bog ne daj, da kateri ponoči slabše spi – avtomatsko sem kriva jaz, kaj sem jima dala za večerjo, da ju črviči V glavnem če naredim tako – ni prav, če naredim drugače – spet ne. Od prvega otroka naprej slabo komunicirava, mož se je zaradi svoje službe tudi zelo spremenil in zaprl vase… Prosim za kak nasvet, preden spakiram sebe in svoje otroke in grem.

_______________________________________________________________________________________________________________________________

The post Mož me nenehno nadzoruje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Znašla sem se v odnosu z nasilnim partnerjem in brez denarja: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Iščem dobrega terapevta za prijatelja, ki se vdaja alkoholu: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Spoštovana!

Ko pišete, se čuti, da ste v veliki stiski. Počutite se brezizhodno, hkrati pa ga imate še zmeraj radi in bi neskončno radi, da se vaš partner spremeni. Seveda mora biti zelo boleče za žensko, če nenehno čuti, kako jo partner, ki bi na nek način moral biti v tisti globini intimnosti najbližja oseba, ignorira …

Počutite se lahko zanemarjeno, odvečno in ničvredno … In koliko je tukaj prisotnega nekega trpljenja, ko se človek trudi, da bi res bilo drugače, da bi partner poskrbel zate in za dva majhna otroka, on pa kar ignorira vso to situacijo …

Če vas prav razumem, ste poskušali že vse in nič ni zaleglo. V teh primerih se svetuje partnerska terapija, ampak vaš partner resnično mora biti pripravljen nekaj spremeniti. Vsekakor je težko v takšni zvezi, saj se nenehno počutiš odrinjeno in spregledano …

.

Verjamem, da se trudite po najboljših močeh biti odlična mati, hoditi na morje sami, skrbeti za otroke, vendar pa ostaja tista neka praznina, osnovno pogrešanje bližnje osebe …

.

Vaš partner mora začutiti, da ne more z vami kakorkoli ravnati. To je bistveno. Da si odločno vzamete tisti osnovni prostor zase in na neki skrajni točki tudi začnete postavljati ultimate. Verjetno so vam tako svetovali tudi drugi in verjetno boste prejeli podobne komentarje tukaj …

Kako lahko vi pridobite večjo notranjo moč in občutek vrednosti, da z vami najbližja oseba ne more kar tako ravnati?

Kako lahko vi začnete postavljati določene meje, da vas druga bližnja oseba začne postavljati na 1. mesto pred svoj hobi, instagram, stranišče, kajenje, čas zase …?

To je bistvenega pomena. Verjamem, da je v vas tista določena osnovna moč, ki le mora pogledati na dan in zahtevati od drugih ljudi osnovno spoštovanje. Bistveno je, da vi začutite v sebi, da si več ne dovolite, da z vami nekdo tako ravna.

.

V določenih primerih, ko partner ne želi na terapevtska srečanja, priporočamo tudi individualno terapijo, kjer lahko začnete pridobivati tisto osnovno notranjo moč in drugim ljudem postavljati določene meje.

.

Vse dobro,

Zmago Švajncer Vrečko,

individualna, partnerska/zakonska in družinska terapija

_______________________________________________________________________________________________________________________________

Dodaten komentar gospe:

Doletelo me je pa ravno tisto, kar sem predvidevala,  prebolevam poporodno depresijo in se “fajtam” sama s sabo v glavi. Spremenilo se ni nič, kakšna zakonska terapija (“a si čist nora, preveč bereš forume”.).. Trenutno sem sama v postelji, ker on vsak dan “zaspi” v drugi sobi z sinom in razmišljam kaj bom jutri počela, se pogovarjam sama s seboj in potiho jokam. Misli so temačne, upam, da najdem neko svetlo točko…  seveda zaradi otrok, ki mi res pomenita vse na svetu.

________________________________________________________________________________________________________________________________

.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

.

Podoben članek lahko preberete tudi TUKAJ.

The post Obsedenost s socialnimi omrežji, odtujenost: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Pozdravljeni. Že moje otroštvo je bilo težko, bila sem psihično ožigosana s strani sošolcev, zaradi kilogramov. Slabo sem se učila, starša sta bila v rokah narcističnih starih staršev, kjer sta doživljala psihično in fizično nasilje, a meni sta bila vedno v oporo. A če odmislim vse to, sem bila energična, rada sem se družila, brala knjige… Ko pa sem spoznala partnerja pa je šlo vse navzdol. Psihično in fizično nasilje, ki sem mu komaj ušla.  Spoznala sem zdajšnjega partnerja in do rojstva otroka je bilo vse super. Po rojstvu otroka pa ni bilo več intime, objemov, pogovorov, jaz mislim, da sem padla v rahlo poporodno depresijo. Po zanositvi z drugim otrokom, je situacija še slabša, tudi zdajšnji partner nad menoj izvaja psihično nasilje. Zakaj so vedno isti vzorci prisotni v mojem življenju? Kaj človek naredi narobe? Najbolje bi bilo, da najprej poiščem pomoč zase? Kasneje poskusim partnersko terapijo? Ne vem kaj naj naredim, vedno sem bila zagovornica, da pogovor reši vse, ampak s takimi ljudmi ne morem, tako ne morem več. Res ne…ne vem kdo sem in kaj hočem.. 

Spoštovana anonimna, neverjetno težko vam mora biti vse to pisati in vse te rane ponovno odpirati. Kot ste opisali so bile težke razmere, travme, zasvojenosti vedno spremljevalci na vaši poti in se jih nikakor niste mogli znebiti.

Niste krivi, da ste bili rojeni v razmerah, ki so vas pahnile v zlorabe in (psihično) nasilje.

Travme in naše otroštvo nas lahko zaznamujejo tako močno, da se nam vedno ponavlja ista zgodba, isti odnosi brez da bi našli pot ven iz tega. Že to, da se zavedate in veste, da je bilo narobe je velik korak v pravilno smer. Trenutni odnos, ki ste ga opisali vam ponovno vzbuja občutke osamljenosti in zavrženosti, kar je obupno in verjamem, da celo nevzdržno. Rojstvo otroka res, da marsikdaj lahko pripomore, da se odnos med partnerji poslabša in se pojavijo dodatne težave. Vendar to ni opravičilo, da podležemo tem težavam in pustimo, da odnos propade. V zgornjem opisu ste vse odlično opisali, kako vse doživljate in kaj bi radi, kar je zelo dober začetek za delo na sebi. Prav imate, da si zaslužite več, kot je spoštljiv odnos, podporo in sprejetje iz strani partnerja. 

Kako pa sedaj naprej? V prvi vrsti se morate zavedati, da lahko spreminjate samo sebe in ste vi tudi pomembni, vašega partnerja lahko prosite, da se spremeni ampak je to njegova odločitev.

Tako bi jaz svetoval, da če partner ne želi terapije, se lahko vključite v individualno terapijo in delate na sebi.

Verjamem, da ste sposobni se rešiti iz vsega tega, poskrbeti zase, za svoje otroke in si ustvariti prijeten partnerski odnos. Tudi glede vašega zdajšnjega odnosa sem zasledil, da prihaja do groznih manipulacij iz partnerjeve strani. Daje vam občutek, da ste vi krivi, da nimate prav in vas na ta način ponižuje. To je t.i. Gaslighting. Kar je psihično nasilje in lahko preraste tudi v fizično (kar vam je tudi že grozil). Za pomoč v vašem primeru, ker je prisotno nasilje, bi vam tako svetoval naslednje organizacije: Društvo za nenasilno komunikacijo, Žensko svetovalnico, Društvo SOS telefon in Center za socialno delo (za zaščito otrok). Preko teh organizacij boste dobili podporo, za se zaščitite in potem tudi lažje delate v terapevtske proces na sebi. Najpomembnejša je vaša varnost in varnost vaših otrok. Želim vam vse dobro. 

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Psihično in fizično nasilje partnerja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Ali je imeti otroke – družino – odnose, sploh kje še to trajno? Težko prenašam kreganje in ob povzdignjenem glasu me je kar groza, čutim čuden občutek- ne znam ga razložiti. Ogromno parov poznam, ki se ne razumejo in  žensk, ki so ostale same z otroci in bolj kot to opazujem bolj se sprašujem ali si sploh kaj ustvariti, ali imeti otroke, oziroma odnose? Stara sem 34 let.

Pozdravljeni. Ob prebiranju vašega vprašanja in razmišljanja je res čutiti en obup in morda celo naveličanost, še bolj pa prekrit strah.

In strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi strani je pa strah pred intimo en krivičen strah, ki nas omejuje, da bi sploh preizkusili in se podali v odnose. Pogosto je slednji povezan z našimi prvimi izkušnjami odnosov, npr pri otrocih ločenih staršev ali pa otrocih nefunkcionalnih zakoncev, naj bi bil ta strah vedno povišan, pa tam kjer so kakšne zlorabe/prevare/zasvojenosti tudi. Ali pa vsakič, ko zapustimo nek odnos tudi. Zato bi vas ob tem morda vprašala, če veste, iz kje izvira vas oseben strah?

Glede na vašo starost ste v življenju najbrž že marsikaj doživeli, tako lepe kot težke izkušnje. V katerem odnosu ste se najbolj lahko povezali in kako se je končal? Ali ste morda že prej imeli občutke, da se težko podate v intimne odnose?

Ob tem kar pišete o kreganju in glasnem glasu, pa bi se posebej ustavila. Tole ni čisto navadno. Oziroma vsekakor ima korenine v preteklosti. Težko na pamet govorim kakšne, a na terapiji bi vas vsekakor povprašala o tem, kaj za vas pomeni kreg…? kaj točno se zgodi z vašim telesom? Kako je bilo pri vas doma, sta starša težave reševala z burnimi kregi ali pa mogoče tako, da sploh nista in sta stvari raje pometla pod preprogo? Kako sicer reagirate, ko pridete v konflikt?

Si predstavljam, da če je vas strah pred konfliktom, da vam je v odnosih res težko in da vas ti ogrožajo. Zato vam toplo priporočam, da odkrijete kam ti občutki v resnici pašejo, se z njimi soočite in morda nekoč počasi, počasi tudi tvegate. Če ne boste zmogli, ste dobrodošli na terapijo, kjer velikokrat vidim uspešno premagan strah pred odnosi. Vse dobro!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Po vaših besedah si mislim dvoje, da imate težavno preteklost s partnerji (ali pa težave v primarni družini)  ali pa napačno predstavo o partnerskih odnosih (romantični filmi) ?  Katja je zelo lepo zapisala komentar zgoraj, jaz pa se bom vašega vprašanja dotaknila iz druge perspektive.

Partnerstvo je seveda veliko krat težko. Pride do različnih mnenj, raznih debat, prilagajanja pa tudi do kreganja. V partnerskem odnosu pa je lahko tudi zelo lepo, ampak večinoma tak partnerski odnos zahteva  veliko dela na odnosu, veliko kompromisov, zaupanja, tudi odrekanja. Tak odnos ni tak sam od sebe. Veste, ni vse tako kot izgleda na zunaj in nikakor ni tako kot to izgleda v romantičnem filmu. Oziroma na samem začetku, še morda ja, kasneje pa nikakor.

V partnerstvu sta dve osebi, obe sta  s svojimi ranami in to večinoma pomeni veliko dela na sebi in prav tako pa tudi na partnerskem odnosu.

Sama izhajam iz naporne prve resne zveze, ki je terjala svoj davek in zahtevala od mene veliko dela na sebi, prav tako je dolgo trajalo, da sem se navadila, da drama ni enako – izkazovanje ljubezeni. Nato sem precej hitro našla drugega partnerja, s katerim še danes rasteva skupaj. Nikakor ni vedno idilično in super, ampak spremenila sva drug drugega in v odnosu zelo zrasla kot partnerja , pa tudi kot posameznika. Spoznala sem, da ni potrebno, kreganje  na smrt, tako da sta že oba v solzah, da se počutiš kot da je partnerju mar zate. Lahko preživljaš najbolj dolgočasen večer pa se vseeno počutiš varno in ljubljeno. Ja, dobri partnerji obstajajo. Žal pa je včasih zato da jih spoznaš potrebno zamenjat svojo okolico, tudi prijatelje. Predvsem pa svojo miselnost in energijo.

Ker pa se vzorci veliko krat nezavedno ponavljano, še en krat poudarjam, da je smiselno, da takrat zamenjate okolico, prijatelje in med tem delate na sebi s se opolnomočite in spremenite tudi miselnost- vzorce. Skratka stopite ven iz svojih okvirjev.  Takrat verjamem, da boste spoznali drugačne ljudi, partnerje in tudi družine. Videli boste, da obstaja tudi lepi, močni obnosi,  polni spoštovanja in ljubezni. Za katere morate vedeti, da so plod trdnega dela.

Zdi se mi pomembno, da se opolnomočite na čustveni ravni in takrat verjamem, da se vam bodo začele dogajati spremembe.

Če je za vas ta tema resnično zelo težka in obremenjujoča, bi vam vsekakor priporočala terapevta, da vam pomaga predelati vaše stare rane, da boste lahko zaživeli s polnimi pljuči. Vse dobro vam želim.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Svetovanje za pare: Strah pred partnerskimi odnosi appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S svojo deklico sem stala pred zdravstvenim domom, ko je mimo pripeljal temen avto in izstopil je neznan moški, ki je mojo deklico nagovoril na zopern, poželjiv pogled, usmerjen samo moji punčki. Jaz sem od šoka deklico prijela in odstranila, in ji kasneje ponovno povedala, da z neznanci ne sme govoriti, ker so to lahko hudobni ljudje. Razmišljam o prijavi, saj so postali tako predrzni, da jih ne moti niti prisotnost staršev.  Sem v šoku in stiski, sem sploh dobro reagirala? Je bila to neposredna zloraba?

______________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Vaša reakcija je bila ok: deklico ste odstranili in ji povedali da obstajajo tudi nevarni ljudje, gospodu pa postavili mejo. Vse to je v resnici najpomembnejše. Tako da si lahko daste pohvalo, za izjemno dobro odzivnost.

Glede prijav pa takole – nočem vas prestrašiti, ampak ŽAL je potrebno zlorabe dokazati (torej imeti priče), plus dokazati, da je v ozadju res spolni namen.

Kar je pa pri takih navzven nedolžnih (zlorabah) stavkih skoraj nemogoče. In pri nas še vedno takih zlorab ,ne jemljejo dovolj resno. Žal govorim realno, ker delam veliko s spolnimi zlorabami. Ampak jaz vse spodbujam vseeno k prijavam, včasih – kjer je namen res expliciten –da  naredijo vsaj zaznamek in vse to šteje na dolgi rok. Torej, če imate regirstrsko in znamko avta, lahko se vedno oddate prijavo, da sta doživeli  zlorabo. Vas spodbujam.

Mi pa vseeno ostaja vaša senzibilnost na (spolne) zlorabe. Ste zlorabo sami doživeli, oz imeli kakšno izkušnjo? Bi po občutku upala ugibati, da morda ja. Če drži, tudi vam priporočam terapijo – zaradi generacijskega prenosa travm priporočam vsem mamam s taksno izkušnjo, individualno terapijo-da se te stvari ne prenašajo v kakršnikoli obliki naprej, da otroci niso “valentni” na zlorabe…

Sicer pa dobro, da ste se oglasili – o pedofiliji se govori se premalo. Vama s hčerko želim vse dobro in varno se naprej.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas trudi na Facebooku.

The post Predrzna neposredna zloraba: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 20 mesečnega otroka. Ugotovila, sem, da je alkoholik. Rada bi da odide vstran, a noče, nima kam. Ko je otrok dopoldan doma , ga čuva partner. Kar mi sploh ni všeč, a drugega varstva ni. Otrok je noro naporen. Joka, cvili, se dere, ne pomaga če sem prijazna, niti če sem bolj groba. Prosim, potrebujem pomoč, ne vem kako naprej.

_________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

hvala za vaš zapis. Zares ste se znašli v situaciji, ki za vas je potisnila v stisko. Brez denarja, izčrpani in brez podpore partnerja (za katerega ni jasno, ali odnos še imata) in staršev je zagotovo obremenjujoče.

Vidim, da ste pisali že lansko leto in ne le, da se situacija v enem letu ni spremenila, postala je še bolj boleča. Vaš zapis je žal pokazatelj tega, da se brez resnih od-ločitev težko kaj spremeni. Ne vem, če se boste zares morali ločiti od partnerja, pa tudi morda od staršev (ki jih tokrat ne omenjate toliko), pa vendar se zdi to nujno vsaj začasno, da bi lahko poskrbeli zase.

Trenutno se zdi, da ste se v nenehni skrbi za druge ljudi preizčrpali in da vam telo sporoča, da ne more več. Kaj če bi ga poslušali?

Kaj če bi si verjeli, da je partner toksičen in mama ni mama, ki bi bila tam za vas?

Če bi verjeli, tudi globoko v sebi, da je problem v njima in ne v vas, bi najbrž lažje naredili kakšne korake. Zato še enkrat – niste vi krivi za njuna vedenja, ste pa zdaj odgovorni, da zavarujete sebe in nujno (!) tudi otroka.

Puščati otroka v varstvu alkoholiku ,je namreč zloraba otroka. Ne želim, da se počutite slabo, ali krivo, ampak da čimprej razmislite, kje je možna pomoč/ rešitev. Otrok ob takšnem očetu brez nadzora ne sme biti več, niti en dan. Če nimate druge možnosti, razmislite o materinskem domu in kriznem centru, ali pa o pravni pomoči, kjer bi vas usmerili kako naprej – če ne želite več živeti s partnerjem.

Vsekakor v takem stanju ne bi smel ostajati doma in čuvati otroka.

In kje ste vi? Si takšnega partnerja sploh še želite? Kjer boste pregorevali in za vas ne bo prostora niti toliko, da se spočijete? Ste tudi od svoje primerne družine vajeni, da morate potrpeti karkoli, in sploh ni pomembno kako se počutite ? Ste vajeni biti v ozadju in upati, da vas opazijo?  In koliko časa boste še upali, da vaša mama postane mama in zaupa v vas? Kruto namreč je, da to enim nikoli ne uspe. Kaj lahko naredite zase? Zakaj ne upate začeti iskati nove službe, ki bi pomenila, da boste več z otrokom? Ko boste finančno bolj stabilni, bi bilo lažje vzdrževati stik z otrokom in ga ne puščati nikomur.

In a veste kaj? Morda se bo otrok tudi takrat končno malo lažje pomiril, ko ne bo več živel v takšnem stresu.

To ne pomeni, da ne bo več upora in tantrumov (ti so pri starosti vašega otroka pravzaprav dobri in ok), ampak vi boste bolj mirni,sočutni in se lažje odzivali nanj! Vam predlagam v ogled še en posnetek o trmi: TUKAJ (v branje pa Celostni razvoj otroskih mozganov, Daniel Siegel) in pa toplo svetujem, da čimprej poskrbite zase, vedite, da si zaslužite najboljše. Začnite z branjem knjig Sanje Rozman, to je lahko vaš prvi korak.  Priporočam pa vam tudi terapijo , da se boste lažje opolnomočili in da boste predelali vzorce, ki vas držijo nazaj.

Samo naprej! Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

The post Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.