jok Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 10 Apr 2023 10:44:27 +0000

SPOLNA ZLORABA

Prosim, preberite si izkušnjo mamice, ki je naravnost grozljiva …

Ni vse nedolžna igra, kot velikokrat zgleda …

K pisanju me je spodbudila anonimna mamica, ki je pred kratkim odprla temo /razlika med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in neprimernim spolnim vedenjem pri otrocih/ (v njenem primeru med bratranci in sestrično – tema spolnost in raziskovanje). Hvala mamici za iskreno delitev svoje izkušnje.

Zelo težka tema, pa vendarle, globok vdih in v nadaljevanju podelim z vami še našo izkušnjo:

Do pred nekaj leti je v kraju, kjer živijo naši starši h katerim hodimo velikokrat tudi na daljše obiske, v sosednji hiši in v najemu živela družina: mama, oče, sin (okrog9l) in hčerkica (okrog4l). Moj sin (takrat je imel 6let) se je od majhnega zelo rad igral s sosedovim fantkom. Imel ga je za najboljšega prijatelja. Vedno se mi je pa zdelo, da mu je malo preveč podrejen, da mu preveč sledi in mu je fantek prevelik vzor, ampak ok… vedela sem, da je to običajno, da mlajši imajo starejše prijatelje za vzor in nisem komplicirala. Nisem komplicirala niti takrat, ko mi je postajalo vse bolj jasno, da sosedova otroka ne živita v zdravih družinskih razmerah, da sta mama in oče doma velikokrat zakajena, zagrenjena, agresivna in prestroga. Živela sta v glavnem od socialne pomoči, ker oče ni hotel delati, materina plača pa ni zadostovala niti za najnujnejše.

Vse to njihovo stanje doma je bilo prikrito za zaveso dobrih medsoseskih odnosov, njihove prijaznosti, komunikativnosti in simpatičnosti navzven.

Kasneje sem celo izvedela, da so starši tudi v prisotnosti otrok gledali pornografijo na računalniku, a zdelo se mi je, da otroci ne morejo biti zlobni in velikokrat sem jima stopila v bran, ko sta tudi za kakšno malenkost bila kaznovana, morda doma tudi tepena, ne vem,,, zdaj ko razmišljam za nazaj, je to zelo verjetno.

V glavnem… nekoč, ko smo se vrnili z vikend obiska pri starih starših, se je obnašanje mojega sina spremenilo. Postal je zamišljen, zaprt vase, nekomunikativen, zaskrbljen, žalosten, razdražljiv, prestrašen. To je bilo zelo očitno, ker je bil sin drugače zelo vesel, zgovoren, živahen in dobrosrčen fantek, z iskricami v očeh. Nikakor nisem mogla dognati kaj za vraga se je zgodilo, morda odrašča sem si mislila in pustila času čas. Naslednji vikend smo bili ponovno pri mojih starših na obisku in takoj, ko smo prišli se je moj sin stisnil k babici v naročje in ji začel nekaj šepetati. Z mamo sva se spogledali in ga je ona prosila, če lahko to, kar je njej, pove še meni. Ko mi je začel razlagati, sem se samo sesedla.

V trenutku sem klečala pred sinom, ga objemala in sva oba jokala.

Povedal mi je, da ga je prejšnji vikend sosedov fantek zvabil za hišo pod pretvezo, da gresta lovit kobilice. Prisilil ga je, da se je prepognil in mu je poskušal vstavit penis v zadnjično odprtino. Mojemu sinu to seveda ni bilo všeč, predvsem zato, ker ga je bolelo. A mu je starejši fant zagrozil, da ne bo več njegov prijatelj in ga prepričeval, da to ni nič kaj takega, da to vsi počnejo… Da je na njihovi šoli nek fantek, ki vsem pusti, da mu na stranišču to počnejo.

Sosedov fant je mojega sina prijemal za lulčka in moda, z namenom, da ga spravi v erekcijo, da lahko tudi on njemu vstavi lulčka v rito.

Bil je tudi seznanjanja z izrazi, ki jih je sin prvič slišal, kot so drkanje in podobno, ampak, da skrajšam. Groza s katero se je moj sin srečal je bila veliko hujša, kot samo dejanje. V strahu, da bo srečal sosedovega fantka, se je tresel, kot šiba na vodi (čeprav sta se poznala in skupaj igrala že od majhnega). V šoku in paniki z možem nisva vedela, kaj narediti.

Sama sem bila v otroštvu zlorabljena in sem zaradi lastne bolečine želela ohraniti trezno glavo, a je bilo izredno težko.

Mož je poklical sosedo in ji povedal, kaj nam je sin zaupal. Ona je odreagirala burno, jezno in je zahtevala soočenje našega in njenega sina z obtožbo, da se naš sin laže, ker je njen sin doma zanikal, da je to naredil in mu ona verjame. Nikakor nisem dovolila tega predlaganega raščiščevanja, ker vem, da bi to soočenje mojega sina še bolj uničilo. Pobrali smo stvari in se takoj vrnili nazaj domov. Ker smo bili v stiski v katero smo bili brez izhoda ujeti, sem najprej poklicala na center za soc.delo.

Tam so mi razložili, da v našem pr. ne gre za nedolžno otroško raziskovanje, ampak za medvrstniško nasilje, predvsem zato, ker je je starejši fant star 9 let in je med njim in našim sinom velika razlika v letih.

Povedali so nam, da jih imamo možnost prijaviti in razložili postopek obravnave, ki se mi je zdel izredno težek za otroka, v primeru, da bi se vanj spustili. Obrnili se tudi na našo pediatrinjo in jo prosili za nasvet. Takoj nas je napotila na pediatrično kliniko k psihijatru za otroke z napotnico pod nujno. Na pediatrični smo šli najprej skozi postopek pregledovanja telesa in anusa. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo ponižujoče in travmatično je bilo za sina, ko so ga slekli in pregledovali. Ugotovili so, da znakov nasilja ni. A kako naj bi tudi bilo, če sta od dogodka minila že skoraj dva tedna.

Neglede na vse, telesne poškodbe v tistem trenutku niti ne bi bile tako grozne v primerjavi s tistim, kar je otrok doživljal.

Na obisk k psihijatru smo morali počakati še nekaj dni. V tem času smo se odločili, da imamo vsega dovolj, da potrebujemo veliko miru, sestavljanja, celjenja ran in vzpostavljanja normalnega življenja. K pedopsihijatru sva se šla pogovoriti sama z možem, v strahu, da bo otrok še enkrat moral iti skozi neprijetne medicinske postopke in psihijatrinja nama je pritrdila, da sva ravnala prav, a z njene strani nisva dobila nobene pomoči, podpore, nasveta, povratne informacije, čeprav sva jo prosila. Žal mi je bilo samo zaradi tega, da sva ji bila pripravljena odgovoriti na vsa njena vprašanja in da sva ji zaupala v pričakovanju vsaj malo strokovne pomoči kako ravnati naprej. In po tej izkušnji je bila zadeva z zdravniki z naše strani zaključena za vedno.

V nadaljevanju smo se pobirali sami. Tudi sosedje so se kmalu po dogodku odselili in je bilo predelovanje traume nekoliko lažje. S sinom smo se veliko pogovarjali in mu odkrito in neposredno odgovarjali na vsa vprašanja. Zaupanje v telesno bližino med nami (objeme, crkljanje..) smo ponovno morali vzpostavljati. Delali smo tudi na dvigovanju samozavesti, poguma reči NE, opolnomočenja, da se otrok brani in nikoli, nikomur ne dovoli, da počne z njim nekaj, kar mu ni všeč, tudi če gre za prijatelje. Izredno sem bila hvaležna sinu, da nam je (odraslim) navsezadnje zaupal in sprejel našo pomoč.

Dragi starši, vedno sem bila skrbna, ljubeča mama in med igro otrok vedno v bližini, zares prisotna fizično in psihično. Včasih se mi zdi, da sem poleg tega, da sem bila skrbna in ljubeča, bila tudi preveč naivna.

Povabila sosedovega fanta k lovljenju kobilic za hišo sem slišala in videla, ker sem sedela na dvorišču in opazovala otroke, a v tistem trenutku, si nisem niti v sanjah mogla predstavljati, kaj se nekaj metrov stran, za hišo dogaja in kaj to “lovljenje kobilic” zares pomeni.

Dragi starši, ne zatiskajmo si oči. Velika razlika je med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in spolnim nasiljem, ki pri otrocih pušča negativne posledice za celo življenje. Zaščitimo otroke pred pornografijo in bodimo pozorni s kom in kako se igrajo.

Pogumno prevzemimo odgovornost in naučimo otroke kaj je prav in kaj ne.

Navsezadnje.. kdo jih bo tega naučil, če jih ne bomo mi, njihovi starši?

Nekatere družine navzven izgledajo urejene in vredne zaupanja (kar nas lahko zavede), znotraj-za fasado pa je lahko veliko skritega nasilja, ali čustvenega zanemarjanja otrok, včasih pa je dovolj le en pogled v stran, da se nam življenje obrne na glavo.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena, hvala za deljenje vaše zgodbe.

Na terapijah jih slišim žal nešteto, ampak vsaka pretrese

Draga mamica, moje sočutje in pa vam spoštovanje. Meni se zdite izjemni. Spolno zlorabo prepozna izredno nizko število starsšv, vi pa ste jo.

Mislim, da ste naredili veliko že samo s tem. In način kako opisujete, vse kar ste storili, je ganljiv. Si želim, da bi bilo pri nas več taksnih staršev.

Grozljivka v Sloveniji je to, da vsakič ko se poda uradne prijave, zlorabljenega človeka se vsaj 3x zlorabijo z izprasečanji in pregledi.

Grozljivka, res. Tako da vas povsem razumem, da ste dali na pavzo…….

Morda se podatek, da so delali raziskave & odkrili,

da imajo zlorabe lahko skoraj nične posledice, ce jih opazijo starši, če otroci dobijo podporo.

Tako da še enkrat bravo, če se lahko tako sploh izrazim in upam, da bo vse v redu za naprej.

Še nekaj bistvenega v vašem opisu… ne vem, če se vsi zavedamo, zato želim prav dopisat v branje vsem. Pa brez kakšne odvečne krivde, ampak želim sporočiti, ker marsikdo ne ve.

Zapisali ste, da ste bili sami spolno zlorabljeni. Vsaka mamica in vsak očka, ki je doživel to grozno nasilje, ali pa če so kaj podobnega doživeli stari starši in nikoli zares dolgotrajno prečutili, prejokali, se prejezili, začutili sram, gnus ipd (za spolne zlorabe skoraj ne verjamem da se da telesno prečutiti brez terapij!!)…. torej, vsi ki niso prečutili, imajo večjo možnost, da zlorabo nehote prenesejo naprej. Temu se reče transgeneracijski prenos travme. Preskoči lahko več kot 3generacije…. zato je NUJNO, da vsak starš predela svojo preteklost, da se ne vleče naprej.

Veliko nerazrešenih vzorcev staršev se prenaša naprej na otroke…v to verjamemo v sočutnem starševstvu, zato toliko poudarjamo pomen dela na sebi in to, da so spremembe možne.

Mogoče pa nismo omenili, da se lahko prenašajo travme (kadar so nepredelane) direktno na otroke v obliki istih vzdušij ali čustev.

Bolj direktno to pomeni, da bo otrok starša, ki nosi nepredelano travmo nezavedno nosil v sebi občutke te travme (lahko sram, lahko gnus, ipd. – včasih celo, kot da bi se mu kaj zgodilo) in s tem tudi nezavedno privlačil travmo.

Z namenom, da se slednja prekine oz. razreši drugače. K temu tezi vsak sistem in v to verjame relacijska družinska terapija in marsikatere duhovnosti (v končni fazi se tudi zato moli za prednike ipd).

Omenila bi se to, da se tudi otroška travma, ki ni bila opažena/naslovljena/izražena ipd, ponavlja kasneje. Torej konkretno pomeni, da če je en otrok v zgodnjih letih doživel spolno zlorabo, pa morda niti ne ve zanjo, je velika verjetnost, da se bodo kasneje v zivljenju znasel v situacijah, kjer se bo čutil zlorabljen, ali pa bo celo sam zlorabljal (nosil bo ta čutenja v sebi tako močno) – spet samo zato, da bi se stvar prekinila, postala drugačna.

En neverjeten dokaz so zaupali kriminalisti… to zgodbo velikokrat pove Gostečnik, začetnik nase terapije… ko so preiskovali Tivoli, zaradi množicnih posilstev, so tja zanalašč nastavili pomanjkljivo oblečene kriminalistke, da bi ujeli storilca. Ta se jih seveda ni dotaknil – razlaga pa tiči v tem, ker ni catch “zgolj” v obleki, pac pa v vzdušjih, ki jih potencialne žrtve nosijo po svetu…

Vem, da tole zveni kar creepy, ampak v terapijah vidim, da ta teorija kar drzi. In vidim tudi zgodbe, ki se razresijo, presekajo in postanejo drugacne.

Tudi zgodba te mamice je taksna. Zgodba se je ponovila, ampak verjamem, da drugače.

Da je gospa lahko dala tak odziv, je gotovo že veliko predelala pri sebi, hkrati pa ravno s to zgodbo še dodatno prišla v stik s sabo.

In kakorkoli so stvari grozljive, v tem primeru ne vidim boljšega možnega odziva, kot je ravno ta. In takšnega lahko daš, ko si vsaj malo v stiku z zlorabo.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Spolna zloraba mojega otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 01 Jul 2021 20:11:13 +0000

Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.

Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.

Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?

___________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.

Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.

Ko gre za starševstvo naj strani seveda absolutno ne bi bilo, četudi se zgodi ločitev.

Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.

V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.

In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…

V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.

Lahko si prav predstavljate, kako komunicirate mami, da ji odvzemate dovoljenje za tako ponižujoče odnose in da jo spodbujate, da postane mama v polnosti: da končno vzame materinskost in postane nežna, ljubeča, zaščitniška, sočutna, vaša…

Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.

Verjamem, da boste enkrat zmogli tudi to.

Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte. Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…

In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.

Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).

Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Izdal me je in ne morem zaupati. Kaj naj storim?

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 14 Sep 2017 00:08:51 +0000

ANONIMNA ZGODBA – IZDAJA IN NEZAUPANJE
Pozdravljeni. S partnerjem sva 3 leta skupaj. Skupaj imava otroka, starega skoraj leto dni. Gre za to, da mi je prikrival velike dolgove (govorimo skupnem znesku okrog 10.000€) . Baje bi naj imel celo otroka od prej, za katerega mora plačevat visoko preživnino. Ne moti me, če bi imel otroka od prej. Dokler ga ni policija odpeljala zaradi neplačane prometne kazni, nisem vedela da je stanje tako resno. Šele ko sem uredila varščino, mi je vse priznal in rekel da bo vse popravil. Res je da se finančno trudi in dela cele dneve, dodatne ure in ima še dodatno delo. Še meni je dolžan. Prodala sem avto zato, da sem plačala najemnine in njegovo varščino. Gre za to, da ne vidim izhoda iz vseh teh dolgov. Ne vidim izhoda glede najine zveze. Glede otroka mi grozi, da mi ga bo vzel, če se bom odselila. Nimam ne denarja, najini računi so v minusih zaradi njega. On se vsega ne zaveda. Pravi da bo popravil, da naj počakam. Minevajo pa meseci. Žalostna sem, počutim se izdano, kot bi bila prevarana. Res sem ga imela rada, oboževala sem ga. Res je bil to kar me je izpolnjevalo, zdaj pa se mi gabi. Vsak dotik njegov me boli. Ko mi reče da me ljubi mu ne verjamem. Ne moreš nekoga ljubiti, a mu hkrati lagati. Ne morem mu reči nazaj da ga ljubim. Ne morem, lagal mi je. Vse bi zmogla, našla bi način že prej, preden bi prišlo do vsega tega. Prosim vas za mnenja, kaj naj storim? Kako bi vi reagirali? Kako ravnati sočutno?lp

ODGOVOR:

Spoštovana gospa, v tej zgodbi je čutiti toliko razočaranja in bolečine, pa hkrati upanja in spraševanja, kako lahko rešite situacijo. Vsak bi bil v takšni situaciji šokiran in bi težko vedel, kako naprej. Si predstavljam, da zaradi sebe in zaradi otroka zvezo želite obdržati in rešiti. A za ta del bo moral poskrbeti vaš partner, vi pa predvsem zase in za malčka. Ne vem, v kakšno občutje vas spravi ta opcija, da bi morali kar spustiti kontrolo in jo prepustiti partnerju, ko pa vas je že tolikokrat izdal….? Tako močno, da celo opisujete občutke gnusa in prezira. Ker opisujete aktivno prevaro/laganje in še dolgove, so stvari precej resne.

A čutite, da vam je tako težko, da ne zmorete odpustiti? Tega čez noč ne zmore nihče. Če pa čutite, da ne boste zmogli sčasoma odpustiti laganja (odpuščanje je dolg proces, imate pa tudi svobodno odločitev, da ne – ker niste dolžni prenašati tega!) in ocenjujete, da on ni povsem pripravljen na delo, prevzeti odgovornost zase, da se bosta samo še več prepirala in da ne bosta našla strokovne pomoči – potem imate svobodno možnost razhoda in opcijo, da individualno delate na osebni spremembi, na občutkih nezaupanja, strahu, nemoči in osamljenosti. Individualna terapija, ki upošteva klientove telesne senzacije in njegovo preteklost, lahko pokaže na senzitivnost posameznika. Tudi v tem delu se boste v resnici morali srečati z odpuščanjem: kar ne pomeni, da pozabite na njegove napake, ampak pomeni, da pustite občutkom svojo pot. Da začutite vse in s temi občutki zdržite, tudi sami. Kaj bi za vas pomenilo to, da zdržite z lastnimi občutki in da jih ne skrivate? Da dovolite tudi partnerju pokazati vašo prizadetost? Kaj bi pomenilo, če nehate zanj skrbeti? In obrnete fokusirate nase, na svoje občutke? Že zgoraj opisujete žalost in občutek izdajstva – kar pomeni, da ste na pravi poti, ko ste v stiku s svojimi občutki.

Če menite, da on je pripravljen garati, prevzeti odgovornost (kar vključuje, da vi nemudoma prenehate skrbeti zanj in začnete skrbeti zase, da on lahko končno prevzame svojo odgovornost: začne skrbeti zase in si prizna, da ima težave), da si bosta našla strokovno pomoč (za oba – za odvisne odnose in še ločeno individualno terapijo), da vi prevzamete svojo odgovornost (si priznate, da ste v tem odnosu zelo v vlogi “mami”- s tem mislim predvsem ta del, da skrbite zanj kot bi mami (= preveč), da izjokate vso prizadetost, ranjenost, prevaro….pridete v stik z jezo in šele nato z odpuščanjem, momentom, ko vse te občutke spustite iz svojega telesa) – potem imata morda še možnost, da v počasnem procesu razrešita in vidita kako…. predpogoj je, da on nikoli več ne laze, da za vse dolgove poskrbi sam in da zdrži vaša občutja, predvsem pa da se odreče grožnjam. Grožnje so sicer vedno izraz stiske in nemoči, vendar v zvezi delujejo zelo destruktivno.

Verjamem, da mu ne zmorete verjeti več in to je po prevarah edino logično. Vem, da ni bila telesna prevara, je pa za vas močna čustvena prevara in posledice so lahko enake. Na vas je, da prečutite kakšno življenje si želite naprej. Če vas v odnosu zadržuje zgolj strah pred izgubo hčerke, potem vam moram napisati, da je csd/sodstvo precej naklonjeno mamam. Če vas je strah ločitve zaradi vpliva na otroka, potem si je potrebno priznati, da sta pomembna vidva kot par – če se zmore ta vajina medsebojna agonija končati, bo za otroka res boljše, če ne, bodo posledice lahko še hujše. Sploh če med staršema ne bo razumevanja in osnovnega spoštovanja.
Gospod je lagal, ker je bil prestrašen in ker ni vedel, kako boste sprejeli. Ni delal tega, da bi vas prizadel. Ampak to ne zmanjša teže, da vas je. Ni bilo zanalašč, ali pa iz zlobe, ampak boli trenutno najbolj vas – je pa vse to njegova odgovornost. Ko bo bolelo njega (saj ga, samo najbrž ni čustveno v stiku s tem, sicer bi prevzel večjo odgovornost), se bosta šele lahko slišala in sporazumela. Ne vem, če ste preverili, ali je zraven v celotni situaciji dodana še kakšna zasvojenost? Če gre morda za kakšno njegovo odvisnost (v smislu zgubljanja financ), je tole tudi tipično vedenje odvisnika: skrivanje, da kdo ne opazi, da ga ne obsodi, da drugi niso prizadeti ipd, zato je nujno preveriti, da ni njegova stiska v resnici še malo večja. Gospod v resnici namreč še najbolj izdaja samega sebe.

Če ugotovite, da se za tem skriva še zasvojenost, ga morate nujno napotiti k terapevtu, ki mu je to področje poznano, sicer se lahko vedno zapletata v začaran krog izdajstva, strahu, nezaupanja, skrivanja in laži. Zaslužita si pa oba več: odnos, kjer sta spoštovana, direktna in iskrena. Takšni odnosi se lahko zgradijo na dolgi rok, vendar z resno odločitvijo, da zapreta vse izhode, vse obrambne mehanizme in začneta skrbeti vsak zase – šele tako se bosta lahko spet počasi povezala. Če tega ne bosta zmogla storiti sama, sta dobrodošla na partnersko terapijo. Partnerska terapija se priporoča takrat, ko partnerja samo ne zmoreta objektivno pogledati na svoje rane in svoje obrambe.

V vprašanju ste vprašali še, kaj je sočutno. Sočutno partnerstvo temelji na prevzemanju odgovornosti zase. V tem smislu je na vas, da se soočite s sabo, s svojo ranljivostjo in hkrati zahtevate varen odnos. Težko je sicer odgovoriti, kaj je sočutje, ker ste tu vi tista, ki najbolj lahko začutite, ali je on pripravljen sebe res spremenit (ne da ga vi spreminjate, ampak da se je on zagotovo odločil, da želi od sedaj naprej drugače). Najbolj sočutno je to, da poslušate sebe. Kaj vam pravi telo? Najbrž ste zmedeni – moški, ki ga ljubite/ste ga ljubili vas je razočaral in vam povsem obrnil življenje. Pomembno je, da se zavarujete in da naredite-naredita plan, kako naprej.
Najraje bi vam rekla, da pridita na terapijo: tam se v hipu pokaze, ali nekdo zmore sprejeti odgovornost zase; tako pa težko sodim, slutiti je le odvisne odnose, zato bi vam predlagala branje literature te tematike. Ampak vi veste, vaše telo ve, kako je v resnici. Socutno je to, da mu sledite, ga poslusate. V vsakem primeru pa postavite razmejitve.

The post Izdal me je in ne morem zaupati. Kaj naj storim? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.