Kako naprej Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Mladoletnik ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, kako naprej: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 07 Jan 2023 08:07:47 +0000

Vprašanje:

Sin partnerja od prijateljice ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, je pa še mladoleten. Veliko o njegovem dosedanjem zdravljenju in trenutnem stanju ne vem (niti prijateljica), razen da ima avdio in vizualne halucinacije, panične napade, včasih misli, da mu kdo želi škodovat – ampak izredno težko ugotovi kaj misli, saj je večino časa tiho.

Je zelo v sebe zaprt in malo govori, veliko časa preživi na računalniku. Partner od prijateljice tega stanja ne jemlje resno, vmes ga skoraj tri leta ni peljal psihiatru. Prijateljico skrbi, kako se bo ta bolezen kazala čez čas, glede na to, da niti ni primerno zdravljena?

Kako nagovoriti partnerja, da je to resno stanje? Pozna kdo kakšno skupino za pomoč svojcem tistih s shizofrenijo? Hvala!

___________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

žal mi je, da se to dogaja sinu partnerja vaše prijateljice. Vidi se tudi, da vas zelo skrbi tako zanjo, predvsem pa za tega mladega fanta, za katerega bi bilo seveda zelo pomembno, da je deležen rednega psihiatričnega zdravljenja, pregledov ipd.

Verjamem, da si partner si lahko zatiska oči, saj to za nikogar ni prijetna tematika, vendar je kljub temu treba nujno poskrbeti za lastnega otroka.

Farmakološka pomoč (jemanje tablet ali prejemanje injekcij …) je v teh primerih, ko gre za različne vrste halucinacij in paničnih napadov, nujno. Človeka lahko to izjemno močno izčrpa, sploh če je še mlajši. Hitreje, kot pride do zdravljenja, hitrejši so tudi učinki zdravljenja in manjše so negativne dolgoročne posledice. Verjamem, da je tisti, ki v tej situaciji najbolj trpi, ravno ta fant … Osebno v terapevtskem procesu delam tudi s klienti, ki so zboleli za shizofrenijo. Zelo pomembno je, da si ob farmakološki pomoči uspejo strukturirati življenje in da dobijo občutek, da imajo nekoga, ki jim v njihovem trpljenju stoji ob strani. Dostikrat je posledica zaprtosti vase odsev določene zanemarjenosti od staršev, čeprav seveda ne želim reči, da to velja za ta primer, saj nimam dovolj podatkov …

Shizofrenija je velikokrat tudi dedna, kar pomeni, da jo je imel tudi morda kdo od njegovih staršev ali starih staršev. Vsekakor je treba tudi redno pregledovati, ali fant jemlje tablete oziroma dobiva injekcije. Poznam veliko ljudi, ki so izjemno uspešni, kljub temu da imajo shizofrenijo. Vendar pa imajo tudi redno farmakološko pomoč, dostikrat pa tudi terapevtsko pomoč, bodisi individualno ali skupinsko. Seveda je lahko pomembna tudi družinska terapija, če svojci prav tako potrebujejo pomoč.

Vse dobro vam želim in upam, da se bo situacija uspešno razrešila,

Komentar je zapisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Podoben članek si lahko preberete TUKAJ.

The post Mladoletnik ima diagnosticirano paranoično shizofrenijo, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Mon, 10 Oct 2022 06:31:18 +0000

Pozdravljeni. Zelo naporen večer je za mano, po 24 mesecih sem danes ob dojenju začutila, da se počutim prav posiljeno.

Do zdaj mi je bilo dojenje večinoma ok, ampak že kar dolgo časa se doji več kot novorojenček! Non stop hoče bit na zizi! Najhuje pa je zadnji mesec saj smo dali čez 2 virozi skoraj eno za drugo in je že skoraj cel mesec doma iz vrtca in se posledično NON STOP doji! Pa vleče to zizo, pa spet levo, pa desno, pa levo, pa desno in meni se spet nabira in nabira in začutim kako se počutim, da me posiljuje!! A moram pač potrpet ker ona je mala in rabi zizo, da se umiti, ker bog ve kaj jo matra, da 2h ne zaspi (opazila sem tudi da ji raste zob). In ko sem dojela, da se počutim posiljena, sem postala še bolj besna, prosila boga naj hčerka zaspi, ker meni se bo scufalo!! Hčerka med tem spet probava ščipat mojo roko. Ji mirno govorim da mami buba in da danes je dovolj roke. Spet kričanje. In sem spet popenila, dvignila glas in se zadrla naj neha in da greva pac v dnevno sobo, ker očitno ne misli spat!! In seveda jok, kričanje.. Šla sem v dnevno sobo in jo pustila samo v spalnici. Sicer z 15000000 ton krivde, ampak nisem zmogla več dojiti!!!

Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!

In kar je najhuje, prišla za mano, se mi vsedla v naročje in je sploh nisem mogla videti kot malo nedolžno bitje, ki rabi mirno, zregulirano odraslo osebo, da se umiri. Videla sem jo kot osebo, ki mi gre na živce. In velikokrat jo vidim tako. Na splošno se res res trudim vzgajati po načelih sočutne vzgoje, ampak jaz sem tako utrujena!! Nimam življenja, nimam hobijev, ničesar ne morem, sem živa duda že 2 leti .

Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?

__________________________________________________________________________________________________________________

Oh draga mamica… najprej en virtualni objem.

Mislim, da se je kaj taksnega že kdaj zgodilo vsaki mami. Niste sami in niste krivi in niste slabi. Vsak otrok kdaj zahteva preveč in posesa celo mamo. Vsak otrok kdaj ne zaspi po 2h. Vsaka mama gre kdaj iz sobe. Vsaka mama kdaj znori. In vsaka mama kdaj ne zmore. Ste samo človek in lahko si to priznate. In delate največ kot lahko.

Pravzaprav morda v vsakdanu delate preveč kot lahko, kaj mislite?

Spodaj ste napisali en pomemben stavek: “mislila sem, da bom, če se bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena, kot sem bila jaz kot otrok….”

Torej odgovor zakaj to počnete ste si dali že pravzaprav sami. In tako zelo zaboli ta stavek, da bi človek kar zajokal z vami in vašo osamljeno punčko v vas.

Zdaj se morate samo srečati s svojo osamljeno punčko, jo potolažiti, ji priznati, da se je zgodila krivica in rešiti najprej njo – torej otroka v vas! Samo razmišljam, koliko vaše osamljenosti vam pravzaprav zbudi to vaše dete, ko dve uri porabite sami za nekoga drugega…. ?

Ko ste pisali na začetku o posilstvu, sem vas želela vprašati, če se vam je kakšna spolna zloraba zares zgodila. Mame, ki imajo to izkšnjo, precej hitreje začutijo gnus in hkrati težje postavijo meje in neredko se zgodi, da prav oboje ob svojem otroku. Če ste kaj taksnega res doživeli, vam nujno svetujem obisk terapevta, ki dela s spolnimi zlorabami…

In zdaj se glede dojenja. Mi res priporočamo – tako kot who – dojenje tam vsaj do 2-3leta, ampak (!) le dokler je obema tako ok. Če vam ni več ok, se lahko odločite za odstavljanje. To je povsem povsem ok. Lahko to naredite in ste kljub temu najboljša možna mami. Pravzaprav ne kljub temu, celo ravno zaradi tega. Če bo to pomenilo, da boste prisluhnili sebi in vašim željam, ter razreševali vaše rane hkrati, bo to najlepše darilo vama.

Priporočam vam, da raziščete (doma ali na terapiji) tudi zakaj imate težave s postavljanjem meja. Otročki jokajo, in protestirajo, itak, ampak na nas je, da precenimo, kdaj preprosto moramo narediti se kaj zase.

Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne

P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Tue, 04 Oct 2022 05:57:50 +0000

Pozdravljeni! Blizu so mi teme, ki se tu razpravljajo in rada jim sledim in kolikor je možno tudi tako živimo doma…

Ob vsem tem imam veliko krivde, ker ne zmorem biti takšna opora otroku, kot bi naj bila. Težko mi je, ko vidim, da otroku povzročam travme ko ne zmorem prav reagirati ob raznih trigerijh, težko mi je, ko je šel v vrtec pri 20m starosti, čeprav sem si vedno želela biti z otroki doma, ko so majhni, ampak sem jaz rabila “pavzo”, da svoje življenje sestavim nazaj (žal nimam nobene pomoči). V vrtcu je zelo rada in sem tega zelo vesela.

Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno, se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.

Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela? Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku. Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja

___________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena mamica.

Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma.

Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.

Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku).

Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.

V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?

Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd. Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.

Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.

Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.

Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.

Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo

Srečno.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.