Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše
Pozdravljeni! Blizu so mi teme, ki se tu razpravljajo in rada jim sledim in kolikor je možno tudi tako živimo doma…
Ob vsem tem imam veliko krivde, ker ne zmorem biti takšna opora otroku, kot bi naj bila. Težko mi je, ko vidim, da otroku povzročam travme ko ne zmorem prav reagirati ob raznih trigerijh, težko mi je, ko je šel v vrtec pri 20m starosti, čeprav sem si vedno želela biti z otroki doma, ko so majhni, ampak sem jaz rabila “pavzo”, da svoje življenje sestavim nazaj (žal nimam nobene pomoči). V vrtcu je zelo rada in sem tega zelo vesela.
Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno, se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.
Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela? Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku. Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja 
___________________________________________________________________________________________________
Pozdravljena mamica.
Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma. 
Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.
Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku).
Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.
V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?
Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd. Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.
Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.
Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.
Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.
Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo
Srečno.
Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.
Trackbacks & Pingbacks
[…] učenca. Mnogi učitelji se pritožujejo, da za poseben čas nimajo časa. Vsekakor je res, da so učitelji pod močnim pritiskom, da pomagajo učencem pri šolskem delu in temu namenjajo največ časa. […]
Komentirajte
Se želite priključiti debati?Veseli bomo vaših komentarjev.