Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.

Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.

Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?

___________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.

Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.

Ko gre za starševstvo naj strani seveda absolutno ne bi bilo, četudi se zgodi ločitev.

Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.

V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.

In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…

V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.

Lahko si prav predstavljate, kako komunicirate mami, da ji odvzemate dovoljenje za tako ponižujoče odnose in da jo spodbujate, da postane mama v polnosti: da končno vzame materinskost in postane nežna, ljubeča, zaščitniška, sočutna, vaša…

Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.

Verjamem, da boste enkrat zmogli tudi to.

Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte.  Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…

In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.

Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).

Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.