Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

The post Že druga ločitev: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
“Živim v zakonu, v katerem nikoli ni bilo ljubezni, ampak funkcionalno sobivanje. Neke vrste potrpežljivo prijateljstvo. Hči in sin. Seks soliden, a nič posebnega.

Odlično sodelovanje glede financ, gospodinjstva, vzgoje. Nikoli pijan, nikoli nasilen, nikoli varal, otroci ga obožujejo, razume se z mojimi starši in jaz z njegovimi, tašča pravi, da sem blagoslov v njihovi družini…

Prijatelji so postali skupni prijatelji. “Nobenih težav”.

Pogrešam ljubezenski odnos!

Imam še enega partnerja, s katerim težko prideva do skupne resnice, prepirava se, seks ni posebej dober – zaljubljenost je minila.

Ampak obstaja ljubezen in skupna zgodba: kraji, besede, pesmi, spomini, ki so samo najini… Ne vem, kako naj opišem.

Psihična povezanost, on vidi barve sveta enako kot jaz, ima navdušenje za podobne stvari, skupaj sva srečna. Ne vrti se vse okoli vsakodnevnih malenkosti, pragmatičnosti.

Varal je celo življenje. Poročen, brez otrok (si jih pa zelo želi), znatno starejši od mene (malo pozno za otroke). Imava podobno predstavo o tem, kako naj bi izgledal dom (otroci, obiski, izleti…).
Mož se mojim željam sicer prilagodi, včasih sva imela tudi z možem več skupnih hobijev, ampak skozi leta sva se oba spremenila, interesi so se zamenjali. Skušava pokazati interes za hobije drug drugega, ampak v globini ga ni.

Nimam pravih razlogov, da bi se ločila.

Imam utemeljene dvome, kako bi funkcionirala družina s tem drugim partnerjem (npr. verjetno je, da bi me varal, da ga moja družina ne bi lepo sprejela zaradi razlike v letih, da bi se tudi z njim lahko zgodilo, da skozi leta najini interesi zrastejo v drugačne smeri…)
Vem, da tako na dolgi rok ne morem naprej. Terapija bo.

Verjetno moram zaključiti odnos s tem drugim partnerjem – tega še nisem naredila, ker bi se brez njega počutila precej osamljeno, kot da me nihče ne vidi in ne razume. Seveda lahko ta drugi odnos pustim, da se nadaljuje, platonsko, se vidiva le občasno, brez seksa.

A se mi zdi, da potem nekako zamujam svoje življenje, če je on prisoten v mislih in ne zares.
(Od začetka imam tudi željo po tem, da bi mu lahko dala otroka, enostavno žal mi je, da njegova inteligenca in blagi karakter ne bi šla naprej – seveda ima tudi slabe plati, zna biti egocentričen, manipulativen).

Ne vem, ali bi lahko v svojem zakonu dosegla, da bi srečne trenutke na tak način delila. Ne vem, ali se mi bo kdaj tako odprl, da bi res čutila globoko povezanost. Pogovore o tem sem velikokrat načela in nisem dosegla spremembe – njemu je dovolj, da stvari funkcionirajo, ne pogreša “globje povezanosti”. Je samotarski tip tudi sicer.

Bom z njim vse življenje osamljena?

Naj razdiram zakon, ki funkcionira zgolj zaradi želje po večji psihični povezanosti?”

___________________________________________________________________________________________________________________

ODGOVOR:
Vprašanje ni tako enoznačno, ali se ločiti ali ne. Če partnerja toliko časa sodelujeta v odnosu brez globine, nekje nezavedno obema to odgovarja, oziroma jima je domače.

Zakaj distanca predstavlja varnost?

Gospa pravi, da si želi globine, ampak je kljub temu ni našla – tudi pri ljubimcu ne, saj se tam tudi ne da v polnosti predati, oba sta obenem namreč vezana drugje.

Dokler tega ne predelamo pri sebi (terapija ob tem zelo pomaga), bomo hodili iz odnosa v odnos in vedno bili razočarani. Tega, po čemer anonimna hrepeni, brez globljega stika s sabo, ne bo našla ob nobenem partnerju. Potem se lahko njeno vprašanje čisto spremeni, saj je v stiku s svojo avtentičnostjo, s svojimi potrebami in je odgovor jasen – najde in izrazi ga sama.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pogrešam ljubezenski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Kako se spopadati z dejstvom, da te partnerjeva družina ne odobrava: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Objavljamo komentar članice skupine sočutno partnerstvo, ki opisuje svojo izkušnjo ločitve.

Živjo.  Imela sem dolgoletnega partnerja, zelo sva se imela rada in veliko doživela. Ko sva se hotela ustaliti, sva si naredila načrt.  Načrt, da se poročiva in imava otroke in tako naprej kot to po navadi gre pri parih. Vmes so šli nekateri prijatelji narazen, našli druge partnerje, eni so se ločevali, in jaz sem bila besna eno na prijateljico, ki se je ločila. Pa kaj delaš, kaj ti je, kako mu lahko kaj takšnega narediš? No, čez čas se je v najini zvezi pojavilo nezadovoljstvo z moje strani. Postala sem otopela, nisem vedela kaj je narobe. Naredila sem pregled najine zveze, opazovala najina čustva, najino zvezo kot tako, najino vsakodnevno življenje, kako se odzivava en na drugega in tako dalje. Po približno enem letu sem ugotovila da nisem s pravim človekom. Ker me ne vidi, ne ve kaj potrebujem, kdaj sem žalostna, kdaj sem ranljiva, kdaj sem vesela. Čeprav je super človek, pošten, nežen, razumljiv. Ogromno sva se pogovarjala, probala spremenit.

Sploh nisva imela kreganj ali konfliktov, ampak samo ena otopelost in nezadovoljstvo, rutina in dolgčas.

Odločila sem se, da zvezo prekinem in še zdaj ne vem, kako sem to zmogla. Bilo mi je najbolj grozno, kar sem v življenju lahko naredila in doživela. On ni hotel da greva narazen, njemu je bilo vseeno zadosti v redu. Jaz sem se potem še dolgo spraševala če sem naredila prav in imela momente, ko mi je bilo žal in sem razmišljala, da ne bi smela odit stran. Tudi on se mi je smilil, kako bo zdaj sam, kako bo živel, kako bo brez mene.

Zdaj je od tega že skoraj 9 let. Oba imava druge partnerje, spoznala sem človeka, ki mi daje vse, kar sem pri prejšnjem pogrešala. Imava tudi nesporazume, se spičiva do konca, ampak imam tisti občutek, ko veš, da je to to. Vem da je to prava ljubezen, takšna ki jo čutiš globoko v sebi in ki ti je ne more dati nihče drug kot partner. Je ustvarjen zate, te vidi, čuti, se trudi zate, je ponosen na tebe in obratno. Jaz bi tudi zanj naredila vse. Že prvič ko sva se srečala, sva vedela, da je to to. Največja razlika med tem in prejšnjim partnerjem pa je, da sva si podobna. Imava podobne želje, zanimajo naju podobne stvari, imava podoben karakter. Ne rabiva se vsakič pogajati in sklepati kompromisov, ker bi vsak rad nekaj drugega, vse se lahko zmeniva in večinoma že v naprej veva, da bova izbrala isto stvar. Dovolj je, da se pogledava in oba veva, kaj si drugi misli. Vem, da to razumete samo tisti, ki ste to doživeli, ker drugače se sliši za lase privlečeno.

Ko sem se ločila, so me ljudje obsojali, videla sem jih kaj si v resnici mislijo, čeprav so bili prijazni do mene.  Moja družina je bila šokirana, razočarana. Zelo hudo je bilo takrat, moji starši se nekaj časa niso niti pogovarjali z mano. Jaz pa sem zdaj srečna kot še nikoli v življenju. Verjamem v pravo ljubezen, da sta dva lahko ustvarjena za skupaj in delita povezanost na posebnem nivoju. Ljubezen ni garanje, stalno prilagajanje, stalne krize in krizice in reševanje težav. To nas samo drugi prepričujejo, ker so tako prepričali sami sebe.

To so samo moje izkušnje, ampak upam da mogoče pa komu pomagajo.Hvala.

Terapevtka Saša Golob dodaja:

Zelo lepa, vzpodbudna zgodba. Kot družinska terapevtka bi dodala še to, da lahko par z velikimi krizami in preizkušnjami, če čuti in se res preda rasti v odnosu, ter delu na sebi vsak posebej in skupaj pride do srečne, mirne in ljubeče veze. Na terapiji se dogaja veliko tega. Seveda nekateri obupajo in ne vidijo smisla, so preveč ranjeni, preveč odtujeni, gre za nasilje ali imajo res čisto drugačen pogled na svet in se razidejo. Vendar želim poudariti, da obstajajo taki, ki si vse lepo prigarajo, s spreminjanjem destruktivnih vzorcev, ki so jim jih vcepile primarne družine. In ko gresta dva čez hude preizkušnje ter drame, prečutita vso bolečino in se s sočutjem povežeta, je to nekaj zelo močnega, lepega in intimnega. Vedno je možen preobrat, toda le, če tako čutita oba – takrat si lahko dva poiščita terapevtsko pomoč, partnersko terapijo in vztrajata pri spreminjaju sebe in odnosa.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kdaj je čas za ločitev? Osebna izpoved appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.

Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.

Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?

___________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.

Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.

Ko gre za starševstvo naj strani seveda absolutno ne bi bilo, četudi se zgodi ločitev.

Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.

V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.

In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…

V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.

Lahko si prav predstavljate, kako komunicirate mami, da ji odvzemate dovoljenje za tako ponižujoče odnose in da jo spodbujate, da postane mama v polnosti: da končno vzame materinskost in postane nežna, ljubeča, zaščitniška, sočutna, vaša…

Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.

Verjamem, da boste enkrat zmogli tudi to.

Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte.  Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…

In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.

Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).

Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem imava 19 mesečnega otroka. Predlagala sem mu ločitev, saj hodiva eden mimo drugega, kot da se ne poznava. Strinjal se je, brez prigovarjanja. Zgodilo pa se je, da sem se jaz noro zaljubila v sodelavca. Tega moškega res čutim, a sva se zmenila, da prekineva stike, ker ne bi bilo pošteno do mojega moža. Ta moški mi ustreza v vseh pogledih in rada bi naredila kar največ, da dobro izpeljem zadevo in morda nadaljujem življenje s tem moški.  Kaj storiti in kako? Hvala za vse predloge.

______________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, pozdravljeni. Ko sem vam že spisala odgovor, sem precej presenečeno slučajno ugotovila, da ste nas pred komaj 3 tedni že kontaktirali. Spraševali ste, kako rešiti prejšnji partnerski odnos. Glede na to, da ste v roku SAMO treh tednov spremenili mnenje, iz reševanja prvega odnosa, do prevare, ločitve in razmišljanja o novem odnosu, me v resnici za vas resno skrbi.

Skrbi me, da lahko hitro menjate razpoloženje, življenjske odločitve (pri tem, da gre za odnose!, ki vključujejo celo otroka!) in da ste vpeti v soodvisne odnose.

Za soodvisne je značilno, da ne zdržijo sami, vsakič znova, pa z vsakim novim odnosom, utopično upajo, da bo kaj drugače. Pa nikoli ni, ker odrešenja od občutkov osamljenosti in praznine, ne prinese druga oseba, le mi sami. Soodvisni že v zelo kratkem roku verjamejo, da jim druga oseba lahko prinese boljše življenje in hitro “padejo v odnos”. Najbrž ste tako začeli tudi preteklo partnersko zvezo in je zato to pripeljalo do krutih in tudi hitrih zaključkov. In zelo verjetno isto počnete sedaj, ko ste nov odnos začeli preko spolnosti.

Vse to je alarmantno in taksno vedenje ne more pripeljati do boljših odnosov, kot ste jih vajeni. Žal ne, četudi dobite popolnega partnerja.

Za začetek vam torej nujno svetujem, da si preberete vso možno literaturo na temo odvisnih odnosov (Zbogom, soodvisnost in pa vse knjige Sanje Rozman npr). Nujno pa bi vas usmerila h komu, ki se ukvarja prav s soodvisnostjo – to počnemo tudi terapevti na Institutu Vita bona.

*******

Glede same situacije pa takole. Zelo dobro se mi zdi, da se stvari pogledajo od daleč in. da ste se odločili za eno pavzo pri obema, da lahko začutite sebe. To se zdi v obdobju, ko se z nekom razhajamo, vedno izjemnega pomena. Raziti se, pa ne vedeti v globini zakaj, je vedno rizično, sploh če so tam otroci. Zato pohvale, da želite vse razčistiti.

Kaj če bi to zares storili počasi?

Si dali res konkreten odmor?

Bi se z vami poglobila v vašo situacijo. Ne pišete sicer, koliko časa sta bila že pred poroko skupaj…? Glede na podatke, pa sklepam, da ne dolgo časa. Da gre za odnos, ki se je začel hitro. Imam prav?

Taki odnosi pogosto (ko mine zaljubljenost in ko mine prva skrb za otroka (po cca 1 letu)) res pogosto doživijo en šok: par namreč, kar naenkrat nima več hormonov zaljubljenosti, nima več močne organske povezave, ima sicer otročka – ampak če sta v osnovi različna, to pomeni se več razlik in prepirov. V fazo, ko bi morala začet gradit na odnosu, vstopita se z enim bremenom (ne mislim otroka, pač pa na razhajanja idej o starševstvu, fokusu na otroku ipd). Skratka, tak par sploh ne mora izgraditi dejanskega odnosa. Ker nima šanse, če se ne ustavi. Iz rajske zaljubljenosti, ki ima vmes celo poroko in odločitev za otroka, lahko čez noč nastane pekel odtujenosti. In tak šok boli dvojno.

Zaupam vam, da je takih primerov na terapijah ogromno in da je to najbolj senzitivno obdobje za tiste pare, ki so zaceli hitro. Včasih pa so ravno bili skupaj npr 3 leta in ko je minila zaljubljenost, izvedeli za dojenčka. Ker je bil ves fokus na otročku in na gnezdenju, spet ni prišlo do preoblikovanja odnosa. In ljudje pridejo na terapijo potem, ko so cca 6 let skupaj, odtujeni in oddaljeni.

Prihod otroka, pa vedno vpliva na dinamiko para. Tudi tistega para, ki je lahko skupaj že več let in funkcionira čisto ok. Torej četudi ste v dobrem odnosu, ima otrok vpliv. Navadno pokaže zgolj na trdnost zveze pred otrokom… in morda se sliši kruto, ampak po raziskavah sodeč, na večino vpliva negativno, za en čas. Ko se par ponovno poveže, pa gre lahko na boljše.

Glede tega vam ne bi več veliko pisala, vam dajem v branje en svoj članek: TUKAJ

In pa povabim vas, da si ogledate webinar prav na to temo, organizira pa ga online šola za starše Veva (najdete ga tukaj). Ta predavanja delam rada, ker vidim, da je tega res veliko.

Pa da se vrnem k vam in vasi zgodbi in bom kar direktna.

To, da od ločenega ljubimca pričakujete varnega partnerja tudi po tem, ko bo minila zaljubljenost, je iluzorno pričakovanje. Že zato, ker varni nismo kar sami na sebi, ampak varni partnerji postanemo. V varnem zavezujočem odnosu.

Ne poznam vaše zgodbe detajlno, je pa zaznati, da vas je odtujenost pri bivšem bolela.

Sta se zmogla v tem s partnerjem sploh povezati, o tem resno usesti se pogovoriti? Če ne, potem je razhod brez pogovora alarm…

Sta šla kdaj do kakšne strokovne pomoči, kakršnekoli? Če ne, potem se mi zdi razhod alarmanten.

Ste se tokrat upali raziti, ker imate končno eno varnost v drugem moškem? Se sami ne bi upali raziti? Potem je razhod alarmanten.

Če ni bilo pogovorov ali pomoči, če je druga oseba pika na i, potem vam mora ob tem zagoreti rdeča lučka. Rdeča luč je znak, da se morate ustaviti in si priznati par zelo resnih stvari. Da je prejšnji odnos propadel zato, ker se nista znala ali zmogla pogovarjati in, da ga niti nista navzven želela rešiti. To je kar težka obtožba in nekako upam, da se motim. To, da je partner tiho, lahko kaže na več stvari. Da ne sme izražati jeze (da se ni nikoli naučil), to, da ima tak karakter (mirnejše soočanje z vsem), ali pa na to, da sluti, da ste se zaljubili drugje in ne vidi izhoda. Si predstavljam, da vas njegova tišina (tudi ob razhodu) spravlja se v večjo prizadetost in da vam ni lahko.

Če ste se znašli v zvezi, ob bivšem, ki je tih in ne zna komunicirati, vi pa ste živahni in polni akcije, si predstavljam, da vam je bilo težko peljati tak odnos.

Vsi odnosi so učenje, kako zdržati drug ob drugem – taksni, kjer sta si dva različna, pa zahtevajo se več učenja in potrpežljivosti.

Na kar bi vas jaz želela opozoriti, pod nujno, je to, da me zaskrbi, da glede na to, kako ste s prejšnjim partnerjem funkcionirali v prejšnji zvezi, da ne bo v obetajoči se nič drugače. Precej hitro po poroki sta se oba predala in to je kar alarmantno. Tudi v novi zvezi – profil človeka, ki ustreza in balansiranje žal ni dovolj dober  razlog uspeha zveze.

Za to, da odnos uspe, je potrebno ugotoviti, zakaj ste se nekje sploh znašli, kaj vas na partnerju privlači (in ne le odbija & zakaj ste se znašli v taki zvezi), kako lahko vedno komunicirata in sta povezana, kakšne so vajine obrambe in ali se lahko zavežeta v pravi odnos, kjer ne bosta bežala drug od drugega… kar se je dogajalo vam prej.

Sicer verjamem, da tudi zveze iz afer lahko uspejo. Čeprav je afera sama na sebi znak strahu, da se ljudje nimajo dovolj radi in prevarajo sebe (tisti ki vara, zato ker ne zmore it iz odnosa prej & ljubimec zato, ker sploh pristane na to pozicijo). Verjamem, da če ugotovite, v vmesnem času, zakaj je tudi vam lažje zbezati v drug odnos. Glede na opis precej hitro – da s tem povečate šanso, da uspete z novim.

Tudi sicer mislim, da lahko uspemo v vsakem odnosu, kjer se oba odločita za garanje. Afera ni najboljši indikator, ker pokaže, da sta se znašla dva, ki že nista garala. Ampak saj veste, obstajajo tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo in morda ste tudi vi ena izmed njih. Tega ne ve nihče od nas.

Kakorkoli pa že, vam res svetujem, da si vzamete čas in dvojno predihate odločitev. Če bi bili brez otrok, bi se mi zdelo lažje, tako pa je tole malo drugačna situacija. Staršem vedno svetujem, naj gredo magari še zadnjič po pomoč, z drugim staršem, tako da bodo vedeli in čutili, da so naredili vse za odnos, & da zato ni šlo. Ko porabimo vse moči, da odnos rešimo, potem pa se lahko soočamo s tem, da ne gre in da je tudi to ok. Sicer pa lahko hitro ostaja kakšna krivda, če ne prej, potem, ko otrok vpraša, zakaj nista skupaj. Zato tudi vas spodbujam v to smer – ampak odločitev je pa seveda vaša.

V vsakem primeru si vzemite čas zase in za razmislek o prihodnosti – saj veste, vsi naši odnosi se ciklično ponavljajo, dokler jih ne razrešimo.

Morda pa preberete kaj o tem? Morda knjigo o Družinski terapiji (Christian Gostecnik) ali pa kaj na temo prevar (Veronika Podgorsek).

V vsakem primeru vam želim vse najboljše – ob komerkoli se bo odvila vaša pot – vso srečo in veliko ljubezni do sebe. Da izkoristite vaš čas, da ugotovite, kako ste unikatni, čudoviti, posebni in vredni. In da za to ne potrebujete prav nobenih zunanjih potrditev. Srečno!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ločitev od moža in nov odnos: Svetovanje za partnerje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Dve leti je minilo od čustveno zelo težke ločitve. Z bivšim partnerjem imava tudi 3,5 let staro punčko in odlično sodelujeva pri vzgoji. Spoznala sem novega partnerja s 3 otroci, a bivši tega ne odobrava, ker še vedno ni predelal ločitve. Bojim se kako bo reagiral bivši partner, ko izve za novega partnerja. Moja stiska je velika. Kako naprej?

__________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Hvala za vaše vprašanje in zaupanje. Ločitev je res, kot omenjate tudi sami, ena izmed najbolj stresnih dogodkov v življenju para oz. posameznika. Si predstavljam, da okrevanje po stresni ločitvi nikakor ni lahko. Nekateri celo pravijo, da se pravo okrevanje začne šele po nekaj letih, zato bi bilo kar logično in razumljivo, da vaš bivši partner še ne zmore nadaljevati. Ob tem imam v mislih tudi vas in se sprašujem, ali ste si res vzeli v globini čas zase, za samskost, za okrevanje in za bolečino. Zdravljenje od globokih ran namreč res poteka dolgotrajno. Pišete, da ste zelo delali na sebi in to delo vam je lahko v oporo tudi danes.

Verjamem pa vam, da to stanje bivšega partnerja zbuja veliko stisk in občutkov nemoči.

Še posebej vas boli ideja, da bi partner kako poskušal vplivati na otroka in kaj bi to potem pomenilo za vse vas.

Niste še tam, toda ne glede na to, kaj bi se zgodilo, lahko vedno vplivate nase in na to, da s hčerko gradite varen in oseben odnos še naprej. Vsi otroci po ločitvi potrebujejo npr. razbremenitev krivde, dajanje vrednosti in zagotovilo, da imajo lahko radi oba starša (da s tem ne izdajajo nikogar).

Kadar bivša partnerja ne moreta iti naprej in okrevati po ločitvi, se navadno res lahko zatakneta na vprašanjih starševstva in zato je pomembno, da res delate na sebi in se ne zapletate v morebitna spotikanja iz druge strani in si povzročata dodatne stiske.

In bolj kot se bivša partnerja jezita, bolj se še vedno ohranjata v odnosu, najslabšo pa vedno potegnejo otroci. Jeza je po razhodu najhujši in najmočnejši povezovalec preteklega odnosa. V vso to jezno mešanico se lahko vpletejo še novi partnerji/partnerke, kar lahko situacijo občutno poslabša. In to res lahko močno vpliva na otroke, ki kot gobe zaznavajo čisto vse spremembe. Vse skupaj se ne bo rešilo, če boste npr drug drugemu dodajali polena na ogenj. Nekdo bo moral prekiniti in presekati tako stanje, če bi se seveda res zgodilo. Ampak zdaj je še vse ok in zdaj niste še tam.

Morda pa ni slabo, da se pripravite tudi na to možnost. Že sami omenjate postopnost in sočutje.

Dobro je vedeti, da to kar je za vas počasi, za partnerja morda ni. In biti čez dve leti v drugem odnosu je za vas očitno nekaj normalnega, ni pa za vse tako – za partnerja še ne vemo, če. Še manj pa za otroke, ki težko čustveno zintegrirajo takšne spremembe. Omenjate, da ste partnerja spoznali pred časom – ni pa povsem jasno kdaj… Morda ni slabo, da zato še malo upočasnite nove odnose in greste v to z eno počasnostjo in varnostjo. Pa ne zaradi bivšega, ampak najprej zaradi vas in zaradi hčerke.

Če to kljub temu ne bi pomagalo v odnosu s hčerko, se jasno vnaprej odločite za dodatno delo na vajinem odnosu 1:1.

Otroci se namreč ob novi družini najbolj bojijo tega, da bi bili zamenjani ali zapuščeni, zato je priporočljivo vedno znova ubesediti te teme. Predvsem pa se vnaprej razmejite od tega, da bi sodelovali v vojni z bivšim. V mislih imejte le vašo hči in ne zapletajte se v morebitna bojevanja za prevlado. To je namreč najhujše, kar bi se lahko zgodilo. Ta dostojanstvena drža, kjer se ne odzivamo na morebitne provokacije oziroma rane drugih, ni enostavna in meni se zdi prav svetniška. Zato vam želim ogromno moči, sočutja in zaupanja vase še naprej! Spodaj vam dodajam še seznam literature, ki bi vam lahko pomagal v takšni situaciji.

Literatura:

-Izzivi očetovstva po ločitvi (Damijan Ganc),

-Bolečina ločenosti (Christian Gostečnik),

-Zakaj lunina vila in sončni princ ne živita skupaj (Polona Kisovec),

-Kako se uspešno soočiti z ločitvijo staršev (delovni zvezek za otroke, Baker, Andre),

-Vzgajati ločeno (Christina McGhee), -Živeti in ljubiti po ločitvi (Rijavec Klobučar), Od krušnih do bonus staršev (Jesper Juul).

Če pa bo celotna situacija za vas pretežka, pa se obrnite na svetovanje terapevtov.

Srečno.

Objavo je zapisala družinska terapevtka Katka K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Stiska v partnerstvu- nova družina appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Z bivšim imava skupaj majhnega otroka. On pa je kmalu dobil novo partnerko. Kako mu naj povem, da ni dobro za najinega otroka, da otroka hitro vključuje v njegov nov odnos?

Odgovor:

“Draga anonimna mamica, hudo vam je siliti hčerko v odnose s človekom, ki ga ona ne mara. Kako pa ste vi preboleli ločitev? Ste si dali čas in prostor, da jo odžalujete, da si dovolite izjokati vse kar ste izgubili in si res odpreti prostor, da lahko sprejmete novo življenje in vse kar to prinese? Novo življenje pomeni, da sta bivša partnerja samo še oče in mati, partnerstvo pa nadaljujeta z drugimi ljudmi. Svetujem vam, da si vzamete čas in si dovolite začutiti te spremembe in kaj točno za vas pomenijo. S hčerko se pogovorite in ji povejte, da je ločitev odgovornost staršev, da ona zanjo ni kriva in da ne bo izgubila očeta, če ima ta novo partnerko. Preberite ji knjigo Zakaj lunina vila in mesecev princ ne živita skupaj”.  (Barbara Holcman, ZDT)

Razhodi so vedno boleči, še najbolj za otroke. Za najmlajše je največjega pomena, da se starša zmoreta čimveč stvari dogovoriti v miru, soglasju in razumevanju. To je poseben izziv že za starša, ki sta v aktualnem odnosu, kaj šele za starša, ki sta se razšla. Znašli ste se torej pred res hudo in težko situacijo.

Ko se zgodi ločitev, je pred starši samohranilci težka pot, ko morajo zaupati partnerju (po možnosti takšnemu, v katerega so izgubili zaupanje), da bo otrok z njim v redu. Torej: da četudi ne bomo z njim mi vsak trenutek, da bo v redu. Zaupati v to pa je pogosto težava, sploh v primerih, kjer starša že prej nista bila usklajena v starševstvu in še posebej v primerih, če sta se razšla zaradi izgube zaupanja. Zato je za takšnega starša pot, ki ga čaka izjemno naporna, a vredna: rezultat je namreč otrok, ki ne potrebuje izbirat strani, ne potrebuje ščitit ali napadat enega od staršev in zaradi tega še najbolj nemoteno nadaljuje svoje življenje in ohrani oba starša v lepem spominu. Če pa se kdo od staršev ne obnaša “najlepše”, ali pa ga ne zmore začutiti, pa to otrok sprevidi sam – seveda še bolj kasneje, ko odraste. Največja zaščita otroka je možna le tako, da starš kljub preprekam pokaže in ohrani spoštljivost do drugega starša. Izjeme so le primeri nasilja ali večjih zlorab, kjer so potem stiki omejeni, oziroma pod nadzorom.

Bivšega boste žal težko spremenili. Seveda lahko poskusite s prijaznim pogovorom, kjer poudarite, da razumete, da on želi vključiti osebo, ki je zanj pomembna v hčerkino življenje in da mu tega ne nameravate preprečevati ali oteževati. Da je vaša edina želja le to, da to naredi postopoma, z občutkom, da ne bo za vajinega otroka prevelik stres. Ni nujno, da vas bo upošteval in v tem primeru se boste žal morali soočiti tudi s to opcijo. Verjamem, da vas plaši in da je tudi boleča hkrati.

Si predstavljam, da se bojite, da bi bil otrok v stiski in da bi bili hitro zamenjani. Ampak za vašega otroka ste vi edina mati in boste to vedno ostali. Nihče vas ne more nadomestiti nikoli. Lahko vam le pomaga pri vzgoji. Zelo pogumno bi bilo, da se podate na pot sprejemanja takšne situacije. Ta pot deluje prav mučeniška, ampak za vse najlažja. Do tja seveda ne morete priti čez noč, sploh če ostaja veliko čustev med vami. Ko si jih boste dovolili čutiti, tako težje kot lažje, boste sčasoma vstopili v proces odpuščanja (dopuščanja vseh občutkov) in drugačne poti: smeri, ki je za vse v nastali situaciji najboljša.

Otrok pa bo seveda v manjšem stresu ob postopnem pripravljanju na nove osebe. Ob ločitvah se vedno priporoča čim manj sprememb, novih ljudi in podobno. Če tega vaš bivši ne ve, ga povabite morda na kakšna skupna csd ali terapevtska svetovanja, kjer vam bodo strokovnjaki prav tako zaupali podobno. Pri nas je veliko kvalitetnih knjig, bivšemu pa lahko priporočite ali podarite tole: Damijan Ganc: Izzivi očetovstva po ločitvi.  Vse dobro vam želim v tej drugačni vlogi. Verjamem, da je trenutno težko, verjamem pa tudi, da se otroci zelo prilagodijo in da bo z vašim otrokom v vsakem primeru še vse dobro. Saj ima vas!

Samo naprej!

Zapisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Ločitev, otroci in novi partnerji appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.