Živjo.

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok. Meni je tako hudo… Starejši otrok bo letos dopolnil 5 let, drugo leto gre v šolo. Kar stiska me pri srcu.

Šola, konec otroštva, sin odrašča. Kaj naj naredim, da mi bo lažje.?

Do lani ko je imel 4 leta se nisem obremenjevala, ampak, ko pomislim, da bo drugo leto pa že šola. Mlajša bo imela letos že 2 leti. Sprašujem se kam beži čas. Bojim se tega, ko bosta odrasla, ko me ne bosta več potrebovala, včasih jaz bolj potrebujem njiju kot onadva mene. tako strah me je njunega odraščanja..

__________________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor:

Pozdravljena mamica.

Ja, prav imate, čas kar beži. Pravijo, da to vidiš šele ob otrocih, točno tako kot ste opisali. Verjamem, da ste precej navezani na vaša otroka in da vam občutek njune samostojnosti prebuja mnogo strahov.

Ravno zato je tako dragoceno, da ta čutenja ovrednotite in se z njimi soočite.

Predvsem pa živite tu in zdaj. To pa je včasih res težko, če vse to spremlja strah in mogoče je dobro, če ugotovite kaj vam ta strah sporoča. Največ kar lahko naredite je, da se z njim v polnosti soočite, hkrati pa vsak trenutni čas cenite in živite kot zadnji.

Poleg tega bi vas rada spomnila se na vašo vlogo.

Vi ste mami. To je za vedno. Nič ne obstaja, kar bi lahko izbrisalo ta odnos.

Svojim otrokom ste najpomembnejša, edinstvena, tako zelo njihova. Pomenite jim največ. Tudi če si predstavljate odnose čez 15 let, ki bodo zagotovo zelo drugačni, na nek način manj odvisni, pa bo vaše materinstvo ostalo svetinja, za vedno. Tudi ko bosta 50, boste vi se vedno njihova mami. S posebnim mestom. Ne glede na čas, le z drugačno vlogo. Zelo pomembno pa je, da boste tudi sebi dala možnost drugačne vloge. Mami, ki ne bo več potrebna za omogočanje samostojnosti, ampak bo otroke spustila in jim s ponosom dala tako najboljšo možno popotnico za življenje.

To je zelo pomembno in tu bi rada bila zelo jasna: pomembno je, kaj je tisti del, ki vas skrbi. Spustiti otroke je namreč nekaj najlepšega, da zasijejo v svoji unikatnosti.

Česa se tu bojite?

Pa bi me zanimalo še nekaj vprašanj, na katere ne potrebujete odgovoriti:

Kakšni so vaši občutki ob temu? Kako ste se vi poslovili od doma? Ste sploh ste? Kakšne imate odnose s svojo mamo? Nevarnost, ki namreč lahko preti, so odvisni odnosi.

Na to temo je napisanih kar nekaj knjig (najbolj poznana je morda Sanja Rozman) in vam res toplo priporočam v branje.

Sicer pa ob tem razmišljam se kako ste vi, kako sebe doživljate kot mami?

Upam, da ste lahko sočutni do sebe in si vzamete čas tudi zase in partnerja – pravijo da je ta del zelo pomemben, že vmes, še posebej pa potem, ko otroci odrastejo.

Sem vam dala se kar nekaj vprašanj, po katerih niste spraševali… največ kar vam lahko rečem je, da se poskusite soočite s svojim strahom, vzemite si čas zase in tudi svoje življenje, hkrati pa si dajte priznanje v materinstvu-da ste mami za vedno.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.

Rabila bi nasvet,kako biti socutna do hcerke. Moja 15mesecnica se zadnja 2 meseca zbuja skoraj vsako noc in je budna po 2 uri. Mene to ze pocasi ubija in posledica tega je moje “norenje” na njo ponoci. Situacija je taka,da sva z malcico ze 4 mesece same doma. Partner je imel hudo nesreco. Prej je bil v bolnici,sedaj je pa en mesec in pol na rehabilitaciji. Sama sem zelo zelo zmatrana od vsega. Pika na i je pa njeno nespanje. Ce prespi celo noc 1x-2x na teden je luksuz. Oziroma se takrat ko prespi pa skozi pojokava v spanju. A je mogoce,da se zbuja zaradi tega,ker pogresa oceta? V soboto jo je dal on spat (on je za vikende doma) in je zaspala takoj brez problemov. Zadnjih par dni ko jo jaz dam spat, protestira, se kobaca bo postelji, pa se 10x dvigne,… jaz res nevem vec kaj naredit. Ko sm ponoci groba do nje,imam pa naslednji dan tako slabo vest,da je grozno. Rada bi jo nudila oporo tudi ponoci in odreagirala socutno,pa res ne vem kako.

Naš odgovor:

Kaksna tezka zgodba in naporna za vas. Si mislim, da imate prav slabo vest, pa vseeno ne zmorete drugace. Ker organsko ne gre… Ja, malcica seveda lahko ze pogresa oceta. Lahko pa gre za sanje. Lahko gre za zobe (toda to bi vedeli). Lahko gre za daljso fazo. Lahko pa da bi ji bolj ustrezala svoja postelja, ste ze poskusili? Lahko pa kar vse skupaj. Karkoli je razlog, je tole izjemno naporno zanjo in za vas.
Ste vedeli, da ce je nas spanec prekinjen in ne spimo 6h v kosu, je otezeno tvorjenje hormona serotonina, ki je odgovoren za obcutke srece? Prekinitve spancev lahko privedejo organsko do depresije. S prekinitvami spancev so celo v zaporih mucili ljudi… Skratka prekinitve spancev vplivajo na vsakogar in to je neizogibno dejstvo. Niste vi krivi, da se v sebi pocutite kot zmaj, ko pridete do hcerke. Gre za telo in hormone. Proti temu ne morete nic, zal.
Kaj pa lahko storite? Glede na opis situacije vam toplo priporocam, da uporabite ljudi okoli sebe. Torej poklicite starse, prijatelje, tasce, varuske… Kogarkoli, ob komur se vi in vasa hci pocutite dobro. Druzite se, da bo morebitne znance sprejela tudi ona. Potem pa te osebe, ali raje eno osebo povabite k sebi. Naj vas zamenja en del noci. Ali pa si razdelite noc. Vsekakor naredite vse, kar lahko, da se naspite.
Ko boste poskrbeli za fizicno plat, pa seveda ostane se custvena. Kako sta s partnerjem? Koliko ga vseeno lahko vkljucite? Kdaj predvidoma pride? Koliko je njemu hudo, ko ga ni? Je o tem ze govoril z vami? Ali pa se boljse s hcerko? Koliko si lahko priznate vi pogresanje in o tem spregovorite tudi s hcerko? Taksne spremembe so stresne za vse. Naredite kar lahko, po tem ko se naspite, da se s partnerjem ponovno umirita, povezeta in skupaj zazivita. Kruto je le to, da ste najbrz zaenkrat tu nemocni, saj okrevanje zahteva svoj cas, na katerega ne morete vplivat. Morda si priznate ta obcutek nemoci in se soocite tudi z njim? Ravno to nemoc pa morda izraza tudi hci. Majhni otroci veliko custev, ki jih nosijo starsi prevzamejo nase in precutijo oziroma pokazejo skozi izlocanje, spanje, hranjenje, bolezen ali kasneje tudi igro….
Bistveno za vas pa je: izprezite to krivdo. Garate na polno. In to brez partnerja in to cele noci. Pa se sem ste prisli po nasvet. Super mami ste in to si prosim veckrat priznajte. Srecno.

Katja Knez Steinbuch,

doktorska kandidatka zakonske in družinske terapije

The post Hči noče spati. Čutim se krivo. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Tole pisem anonimno, ker me je malce sram. Zavedam se namrec, da je “tezava” moja odgovornost oz vsaj najina s partnerjem. Ali sva ze od zacetka delala prevec stvari narobe, ker sva si kaj zelela olajsati, ali pa so stvari odraz kaksnih nerazciscenih stvari pri meni ali obeh. Najin fantek je star 12 mesecev. Nosecnost je bila nacrtovana, toda na vlogo starsa sva bila ocitno premalo pripravljena. Noseca sem bila v precej stresnem obdobju, kar nisem predvidela, vsaj ne vsega, imela sem zdravstvene tezave, diplomirala, potem tezave s sluzbo zaradi bolniske, dvakrat sva se selila itd. Veselila sem se otrocka, vendar uzivala v nosecnosti nisem. Tudi porod ni bil kar bi si zelela, zaradi zdr.tezav so mi ga sprozili, bil je dolg, bolec, mucen. Vecino stvari sem predelala, vzela sem si kot da za necim zalujem in si veckrat dovolila vse podoziveti, se zjokati, si oprostiti in ceniti to kar imam. Bila je ljubezen na prvi pogled, dojenje nama je steklo zaradi moje vztrajnosti, trme..in zaradi tega sem bila presrecna.

Sin je bil izredno zahteven dojencek, prvi trije meseci so bili izredno naporni, ker je veliko jokal, ves cas je bil na rokah ali na zizi. Razen od partnerja, takrat nisem imela veliko podpore, od lastnih starsev sem ves cas poslusala, da se niso slisali otroka, ki bi toliko jokal, ceprav se ga je dalo dokaj hitro potolaziti, ko si ugotovil kaj potrebuje. Bila sem nesamozavestna, neodlocna, vsaka kritika me je prizadela, zacetki materinstva so bili zame zmedeni in tezki. Ves cas sem bila zelo utrujena, pogosto sem dovolila, da je mali spal na moji zizi, samo da bi si odpocila. In postal je zizoholik. Po nekje stirih mesecih se nama je najin nacin socustvenega pristopa zacel obrestovati. Mali je dobrovoljcek, vsem se smeji, v razvoju je nadpovprecno hiter, na veliko raziskuje. Je pa se vedno zizoholik, gh prakticno nic ne poje, le tu in tam kaksno zlicko pa zemljice rad gloda, poje vseeno malo. Z uvajanjem gh sva imela ogromno tezav, do 9m ni jedel nic, potem sem prebrala knjigo Moj otrok noce jesti, se sprostila in zacel je jesti.

Zadnja dva meseca “hodi” v vrtec, tam lepo je in spi, v vrtcu uziva. Ze od zacetka januarja je vecino casa bolan, zato razmisljava o varuski, ker imam obcutek da morda le ni pripravljen na vrtec. Ce bi imela moznost, bi ostala z njim doma vsaj do 2,5 let, ceprav mi je po nekaj dneh ze tezko, saj potrebuje veliko pozornosti. Hranjenje je sedaj izredno naporno, ceprav se ne obremenjujem s tem, da nic ne poje. Partenrju je hranjenje vedno stresno in skupni obroki mu ne disijo prevec, vendar jih kljub temu imamo, sam pa malega noce nikoli hraniti ali obupa ze po prvi zlicki.. Malcek pri mizi ne sedi lepo, iz stolcka leze na mizo, obraca kroznik, da vse pada ven, hrano mece naokoli. Recem mu (prijazno, a odlocno), da naj tega ne pocne, da mi ni vsec, vendar nic ne pomaga. Vztrajam kaksno minutko, presodim da pac ni lacen in ga dam iz stolcka ven. Sama seveda ne morem pojesti do konca, saj se ponavadi razburi in kmalu po tem hoce zizo. Glede tega se ne morem odlociti, kako naj delam, kaj je prav. Zizo ima namrec pogosto za tolazbo. Takrat jo mocno zahteva, obupano joka, me slaci… Pogosto jo potrebuje tudi med spanjem, cez dan ali ponoci, lahko je priklopljen tudi eno uro skupaj, saj se takoj prebudi, ce mu jo vzamem, druge stvari pa ne pomagajo.

Ce ne dobi tistega kar hoce, se hitro razburi, zahteva, jaz vztrajam (oz se trudim, da mu stvari ne vracam, ko sem jo enkrat ze vzela oz mu nakazala, da je ne dobi) in dostikrat hoce potem zizat. Zadnje case mu skoraj vedno ugodim, za izgovor jemljem, da je bolan in mu nocem povzrocati se vec stresa. Ne vem pa, ce delam prav in kako naj bi sicer postopala.. Partner je pri vzgoji vkljucen na tak nacin, da se v vecini stvari strinja z mano, naredi (vecinoma, vendar vcasih s tezkim srcem), kar ga prosim, vendar se aktivno ne zanima za to, vecino stvari dozivlja kot pomoc meni in ne kot opravljanje vloge starsa. Sicer se z malim rad igra (ko sta oba dokaj dobre volje) in v tem oba izredno uzivata. Najin odnos je iskren, vse to mu povem, vendar preprosto ni pripravljen kaj spremeniti, ceprav me kaj moti in mu ves cas “tezim”. Vsake toliko se mi stvari naberejo in takrat imam nekajdnevno krizo. Mislim, da je kar nekaj stvari, ki bi jih morala spremeniti, pa ne vem kako se jih lotiti. Razmisljala sem tudi o psihoterapiji ali druzinski terapiji, vendar si je zaradi trenutnega financnega stanja ne moremo privosciti. Brala sem tudi o Bachovih cvetnih esencah, vendar mi je spet malo predraga zadeva sploh pa zaradi obcutka, da je izboljsanje bolj placebo ucinek kot kaj drugega. Kaksne izkusnje s tem mogoce?

Naš odgovor:

Draga mamica,

hvala za vaso izpoved, ki je sicer skrita. Je tezko prebrati vse samoobtozbe, ki ste si jih nalozili, predvsem to krivdo in sram, pa mocne obtozbe o tem, kaj vse ste naredili narobe, pa ceprav so vas kaksne stvari nepricakovano doletele (kot npr bolezen in tezek-travmaticen porod). Tudi starsi vam niso zmogli pomagati in razen partnerja ste najbrz dozivljali kar nekaj osamljenosti v vseh teh novih naporih. Bi vas kar direktno vprasala iz kje ta krivda in obcutek, da niste dovolj dobra mama, ste kdaj razmisljali? Je cutiti, da vstopamo v eno bolece vzdusje, ko odpiramo ta vprasanja.

Razumem, da ste se znasli v zacaranem krogu, ampak zato nikakor niste kar krivi. Zacnete lahko s tem, da si vsak dan znova poveste, da se trudite in da ste dovolj dobra mama ze zato. Ravno vase vprasanje, soocanje in mocno priznavanje je znak tega. Ko opisujete te prve intimne trenutke z vasim dojenckom, je cutiti vas napor in trud in hkrati vso to vaso krhkost in nezaupanje sami sebi. Samozaupanje je pri prvem otroku res tezko kar imeti in sem prepricana, da se marsikatera mama znajde v vasem opisu, a vseeno lahko odraza tudi to, kako dozivljamo sebe. Zaupanje vase nam ni kar podarjeno in ga vsak zgradi ob svojih starsih, ce tam zaupanje tudi prejme.

Govorite o problematicnem uvajanju goste hrane. Gosta hrana je lahko za starse kar izziv, so pa s hrano vedno povezana kar mocna cutenja – negotovost, strah, pa obcutje koliko lahko poskrbimo za otroka in koliko kontrole lahko spustim. Zato je super, da ste se vi lahko sprostili, ker pri uvajanju gh gre res dostikrat prav za to. Koliko pa vi pogresate partnerja pri tem? Cutiti je namrec, da ga vas otrok zelo. In da se partner tezko sprosti. Manj kot je (custveno) navzoc, vec “lumparij” bo malcek skusal narediti, le zato, da bi priklical oceta, ta pa bi ga umiril in mu dal socutno mejo, pa hkrati tudi dopustil malo razposajenosti in igrivosti.

Poraja se vprasanje, kaj vasemu partnerju omejuje, da bi lahko bil na eni strani igriv, na drugi strani pa odlocen? To se zdi v tem primeru zelo pomembno vprasanje. Zakaj se v njemu zbudi jeza in napetost, tako mocna, da tega procesa ne zdrzi? Glede goste hrane lahko najdete sredino rubriko vprasanje in odgovor, kjer sem eni mamici (predprejsno sredo) ze svetovala kaksne vse metode lahko uporabi, predvsem baby led weaning. Za otroka je normalno, da nima vse cisto in da ni “miren”, zato bi bilo dobro to omogociti tudi med hranjenjem. Kako bi bilo poskusiti imeti en tak, zivahen dan, ko mu dovolite igrivost med hranjenjem in se tudi oce skusa sprostiti?

Super, da se v vrtcu pocuti dobro, za bolezni pa kar verjamem, da so pogoste. Zanima me, ali zato mislite da ni pripravljen, ali zakaj tako sklepate? Saj ne bi postavljala nekih okvirjev, le zanimivo je, da ste to omenili. Vsekakor poslusajte sebe in otroka. Zanimiv podatek, ki ga navajete, pa je to, da v vrtcu nima tezav s hrano. Tako kot vecina otrok, se tudi on tam najbrz ob sovrstnikih dovolj sprosti. Ne gre toliko za vas vpliv, pac pa socialno vzdusje, ki to omogoci. Kaj pa mu doma to preprecuje? Ampak vi sprasujete kako ukrepati glede dojenja, kadar malcek ne zeli jesti. Ste pomislili na to, da bi mu dopustili, kadar protestira, da izrazi vso svoje razburjenje, vi pa bi ob tem tudi na kratko ubesedili njegova cutenja (ceprav logiko sele razvija)?

Cutiti je, da ste se z dojenjem res zelo trudili, da bi vama uspelo. In vama je, lahko ste ponosni nase. Vzorec, ki ste ga ustvarili, vasa odzivnost na otroski jok in na potrebo po tolazbi je popolnoma razumljiv odziv. Nasi materinski instinkti reagirajo kdaj kar avtomaticno tako, da skusamo umiriti jok dojencka, bolj kot pa ga slisati, priznati in razumeti. Ob joku se hitro pocutimo kot slabi starsi. Socutno starsevstvo pa uci tudi to, da otroski jok ni sodba proti vam. Ne pove, da ste naredili kaj narobe. In tudi sami ugotvaljate, da vas otrok kdaj potrebuje le blizino. Logicno je, da ste bili vmes tako utrujeni, da ste kdaj tudi zaspali skupaj z malckom na prsih, on pa je ob tem cutil tolazbo, ki jo ima se zdaj rad. Zato najbrz zelo invazivno zahteva zase to, kar cuti, da mu ob vznemirjenju pripada. Zelo lahko ga je razumeti, upam pa da ste lahko socutni ob tem tudi sami s sabo. Torej povsem razumljivo je, da si otrok zeli daljsega dojenja, in s tem ni nic narobe, dokler sta s tem oba ok. Dokler za vas ni to prevec izcrpujoce. Navadno se priproca dojenje tudi do drugega leta ali dlje, ampak vse dokler ni za vas to mucno in stresno. Vi pa delujete kar utrujeni od vseh naporov, zato je pomembno, da najdete resitev tudi zase. Najboljsa resitev bi bila vas pocitek, ki bi pomenil tudi vec energije zanj. Ta del se zdi najboljsi, ce pa to ni mogoce pa imate na voljo tudi druge nacine.

Dobra novica je to, da so dojencki precej prilagodljivi in ko se starsi nekaj zares trdno odlocimo, to cutijo in celo svoje navade po nekaj dneh spremenijo. Sprememba otroskih navad je lahka takrat, ko sami v sebi mocno verjamemo, da je to res dobro – najboljse mozno za vse. Ce otrok cuti vaso nesigurnost, pa je to tezje. Zato si najprej naredite nacrt, pomembno pa je, da vanj verjamete in zaupate svoje obcutkom. Nato pocasi zacnite pripravljati otroka na spremembe (se z njim pogovarjajte, mi vnaprej poveste kako bo,…). Verjemite vanj – da je sposoben zaspati tudi brez vasih prsi. Nekateri predlagajo, da bolj kot uspavanje, zdrzite z otrokom in vrednotite njegova obcutja: “slisim te in vem, da zelis jesti, da bi lazje zaspal. Vidim da si vznemirjen. Verjamem pa, da lahko zaspis, sem ob tebi”. To lahko delate, dokler otrok ni prevec vznemirjen, dokler se ne “izjokava”. Sicer pa se lahko zvecer najesta, potem pa nekaj casa vztrajate z besedami, sele nato samo z uspavanjem na rokah. Nekateri priporocajo celo to, da tik pred vasim spanjem otroku ponudite se dojenje, potem pa za otroka skrbi partner: ga tolazi, boza, uspava, dokler ne zaspi, vsakic znova. Pomembno je, da je pri tem umirjen. Te metode so tezke in ne uspejo na hitro, ampak so pomembne zato, da se lahko vi spocijete, partner dobi svojo vlogo, dojencek pa cuti tolazbo tudi ob ocetu.

Iz vasega pisma je cutiti, kako mocno pogresate partnerja. Vcasih deluje, kot da za otroka skrbite sami. In to je tezko. Mu lahko poveste kako zelo ga pogresate in to ne prek “tezenja”, ampak res socutno? Res je cutiti vaso osamljenost, hkrati pa prevzemanje odgovornosti za vse. Je vam to vzdusje mogoce poznano ze od doma? Cutiti je, da pri obema vplivajo tezka cutenja iz preteklosti in res vama priporocam partnersko terapijo: da bosta lahko ta cutenja odlozila drugam, bila socutna vsak sam s sabo, pa tudi drug z drugim in oba z vajinim otrokom. Ce potrebujete nasvet na koga se obrniti, me lahko kontaktirate. Obstajajo namrec tudi programi, ki so brezplacni. Vam pa zelim socutja do same sebe, da si boste lahko priznali, da ste dobra mami in enkrat videli svoj trud, ki je jasen ze is tega vprasanja. Ne obupajte nad sabo in se poslusajte se bolj, tako ob sinu, kot ob partnerju. Pa srecno!

Katja Knez Steinbuch, 

doktorska kandidatka zakonske druzinske terapije

(odgovor objavljen v FB skupini Sočutno starševstvo)

The post Dovolj dobra mama appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.