Pozdravljeni,
ne gre izključno za partnerski odnos, ampak odnose na splošno (se opravičujem, ker ni šlo na kratko). Upam, da me boste lahko usmerili, kaj lahko (še) naredim. Sem oseba, ki se sicer dobro znajdem sama. Vendar imam rada tudi stik z ljudmi.

Bi se pa do neke mere uvrstila bolj na stran introverta, čeprav v odnosih načeloma nimam težav, rada spoznavam nove ljudi.

Mi je pa kvaliteta odnosa pomembna, vsaj pri tistih, ki so mi blizu.

Zadnja leta precej delam na sebi in sem uspela narediti kar nekaj velikih premikov. Kljub temu pa me tekom celotnega življenja spremlja neka stalnica v dinamiki odnosov, kateri se mi zgodijo. Skratka, že v osnovni šoli se mi je dogajalo, da so prijateljice prihajale in odhajale. Zmeraj po njihovi volji.

Navadno so sicer poiskale nek razlog, da so se z mano skregale. So pa povečini prišle nazaj, ko so se znašle v težavah. Takrat bile spet v tesnem stiku z menoj, se z menoj pogovarjale in mi zaupale, ko pa suporta niso več potrebovale, pa so ponovno odšle. Nekaj podobnega se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in na fakulteti.

Prijateljice, če jim lahko tako rečem, so bile ob meni samo toliko časa, kot so od mene imele korist (šolske dejavnosti npr.) oz. so me potrebovale. V prijateljskih odnosih sem nekonfliktna, rada prisluhnem.

Slednje je tudi vedno izpostavljeno kot dobro – kako lahko meni zaupajo, tudi tiste stvari, ki jih nikomur drugemu ne in kako jim je všeč, ker jim znam prisluhniti, jih razumem.
Partnerji so bili vsi čustveno nedostopni (eni bolj, drugi manj) – slednjega se zavedam komaj zdaj in z vsem, kar sem uspela predelati/prebrati.

Odnosi so bili ali izredno intenzivni (v + in -) ali pa so bili partnerji nezmožni tudi intimnih odnosov. Če so bile zveze daljše, so bile ok, dokler nisem postavila mej, velikokrat sem bila za vse kriva jaz tudi z povsem nelogičnimi razlagami, zakaj je temu tako. Eden izmed partnerjev je praktično čez noč izginil, prej je zatrjeval, da potrebuje prostor in da ga naj razumem (prostor sem mu dala, se pa za tem ni nikoli več javil).

Zanimivo mi je tudi, da name »pozabi« tudi družina.

Imam več bratov in sester in navadno sem jaz tista, ki se je na določene stvari ne povabi, češ, ker imam svoje obveznosti. V času ločitvenega postopka med staršema pa sem bila tudi komunikacijska vez med njima oz. tista, ki je bila zmeraj vsega kriva.
Upam, da sem podala dovolj dober grob oris situacije. Res bi rada prišla iz tega začaranega kroga »neodnosov«. Hvala vam vsem.

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani, žal mi je, da podoživljate mnogo občutkov zapuščanja, odsotnosti, verjetno tudi prave osamljenosti in nevrednosti.

Glede na terapevtske izkušnje se to dogaja ljudem, ki so neko izkušnjo kdaj že doživeli v zgodnjem otroštvu in ostaja nenaslovljena….

Morda je niste doživeli vi, ampak so jo vaši starši in gre “le” za medgeneracijski prenos neke težje izkušnje, ali pa celo transgeneracijski prenos travme (ki lahko sega po več generacij nazaj).

Vsekakor bi na terapiji pogledali temeljito v vaše primarne izkušnje osebne varnosti…

Varnost je lahko ranjena že v času, ko smo dojenčki, pa se starši ne odzivajo ustrezno na jok. Ali pa kasneje ko odraščamo in pride do neplaniranih hospitalizacij. Lahko gre tudi za to, da se je zgodila kakšna zloraba, ali pa preprosto odsotnost ali izgubo ljubljene osebe.

Vse to in se veliko podobnih izkušenj lahko nosimo v telesu….

Vam je kakšna znana?

Precej pogosto pa je tudi to, da imamo sami nek stil navezanosti, po navadi anksiozen & na ta način kar nezavedno privlačimo ljudi, ki so navezani izogibajoče. (Opisujete namreč odsotne partnerje).

Navadno s tako kombinacijo navezanosti lahko tvorimo izjemno boleče partnerske in prijateljske odnose – kjer se tisti, ki nekoga želi bolj (anksiozen) in morda celo zato kdaj pritiska, lovi ipd… Drugemu pa je to preveč, ga doživi kot pritisk, kot odvečnost… Oba si navadno prebujata najzgodnejše rane domačega primarnega okolja v lastni družini.

In ko se spoznata, je vse ok, potem pa hitro zaživi dinamika “mačke in misi”, nenehnega iskanja in odhajanja in vračanja v isti boleč odnos.

Dobra novica je ta, da so to samo občutki in vzorci vedenja, ki se lahko v varnih terapevtskih procesih izjemno dobro naslovijo in tudi predelajo.

Terapevtske izkušnje kažejo, da se navezanosti spreminjajo v dolgotrajnih, varnih odnosih.

Zato vam želim mnogo varnih odnosov, če pa bodo izzivi vztrajali, pa vedno dobrodošli na individualno ali morebitno partnersko terapijo.
Vse dobro in pogumno naprej!

Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona

Naše brezplačne vsebine najdete tudi na Facebooku  in Instagramu.

The post Medgeneracijski prenos težje izkušnje: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?

_______________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.

Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?

Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?

Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?

Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.

So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?

Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.

Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.

Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?

Da rabite ta odnos?

Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?

Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.

Česa se zares bojite?

V resnici ste na razpotju.

Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila

Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?

Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.

Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?

Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.

Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏

Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.

The post Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S sestro sva včasih obe živeli doma, pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo naporna, z njo je peklensko živeti. Sama sem bila zaradi tega veliko krat v depresiji. Odselila sem se in sedaj sem zaživela, z eno izjemo.. Sestra še vedno živi tam, nesrečna, z veliko težavami in jaz to vsakodnevno poslušam. Vedno, ko je nova težava, pokliče. Tudi mama me kliče in govori, drugo plat. Sestra veliko krat pokliče in strese vso jezo name in mi pravi, da blagor meni, ki me živim več tam. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih konfliktov, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove konflikte? Rada bi samo živela mirno življenje. Kako lahko to rešim na spoštljiv način, brez da bi sestro na smrt užalila? 

_______________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa. 

Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak.

In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli.

Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični…da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”. 

Ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”. V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…). 

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre.

Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori. 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla, ampak verjamem, da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila. 

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo, temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika. 

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole.

Gotovo pripomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra… Če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas. 

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali. Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo.

A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem žal v tem odnosu ni prostora za nas, in ni spoštovanja, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. 

Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro, predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe. 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako sestri postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Naš 2 letnik vsak večer želi veliko telesne bližine, cel čas me boža, masira..  Mož pa mi nekako skoraj očita, da sem jaz tista, ki ne postavim meje. Jaz razmišljam in res ne vem kaj konkretno spada v predal obnašanja ojdipovega kompleksa ? Kdaj in kako omejiti ojdipov kompleks? Naj omenim, da imamo tudi 4 mesečnega dojenčka in morda je to samo njegov velik klic po pozornosti in ne ojdipov kompleks..??

_________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Ne bi kaj veliko pisala o ojpidovem kompleksu, razen to, da je to normalen del procesa vsakogar.

Bistveno je, da razumemo, da ni panike in da postavimo sočutne meje (kadar čutimo da bi jih radi) & pa da starši ne omalovažujejo, ne sramotijo, ne postavljajo toge meje…tako teoretično odgovorjeno na hitro.

V vašem primeru pa… ja, seveda je lahko samo klic po bližini in pozornosti. Lahko pa tudi, da malo prehiteva.

Kaj pomeni to, da vas celo “prešlata”? Bom kar direktna: ste uporabili izraz, ki ga redko pripišemo otroku (se rad stiska, rad boža ipd). Če to pomeni, da se dotika vaših spolnih intimnih predelov, boste največ naredili s tem, da boste sočutno razložili, da se ob tem ne počutite prijetno.

Da ni seveda on nič kriv, ampak da je to vaše telo in da se ga dotikate ali vi ali mož.

Pravijo, da je včasih dobro, če te meje razmeji mož. A mi je ostalo v opisu tudi to, da je moža zmotila masaža. A v smislu “spet mu puščas mejo” in “spet ga bos razvadila” ali bolj “to bi moral delat jaz”? Če bi slo za ljubosumje, me zgodnejša ojdipova faza ne bi presenetila, ker bi pokazala še na kakšne moževe nerazrešene vsebine. Če ga pa zgolj skrbi, da delata kaj narobe, pa prisluhnita tej skrbi. Torej. Npr: če opažata, da fantek želi veliko telesnega stika, ga lahko oba vključita, torej tudi oče.

Če želi telesni stik z vami, mu ga dajte, kolikor vam je prijetno.

Hkrati pa nekako vedno opozarjam na ta del – ki ga realno lahko prinese tudi (pa ne enkratna, ampak ponavljajoča) masaža npr – skrb za starša. To me bolj zaskrbi, ker se v primeru ponovitve lahko razvije mogoče ena podlaga za skrb za druge. Ampak nikakor ne od enkratnega dogodka   pri tem gre bolj za vzdušje doma…

skratka:

– z možem se pogovorita kje sta, kaj on čuti

– vi poskrbite, da boste vedno čutili, koliko je vam ok (konec koncev se otrok samo tako lahko nauči postaviti mejo drugim kasneje)

– ko bosta oba vedela kje sta, lahko lažje odločata kako naprej

– ob predpostavki meja, lahko se vedno imate s fantkom bližino in čas 1:1 (ki ga najbrž zaradi 2.otroka izjemno pogreša)

– pozorni bodite na stvari kjer otrok “skrbi za starša”

– in seveda je vse to lahko “le” krik po pozornosti

– generalno gledano: bližina je ok! Bližina je nekaj najboljšega. Dokler je vsem ok. Takrat se razmeji in izkaže na drugačne načine… skratka vse bo ok

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ojdipov kompleks: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.