Pozdravljeni,
kaj je moja težava – pomanjkanje samozavesti.

V zadnjih parih mesecih je še bolj načeta. Daljša bolniška, operacija in posledično mi grozi odpoved. In tu se zatakne. Od partnerja nimam podpore.

Pravi, da sem v coni udobja, ker se nočem izpostavljati. Ne razume, da mi je vsak stik z delodajalcem muka oz. ne stik, samo razgovor. Posledično iščem zaposlitev, kjer ni take izpostavljenosti…

On zeli, da grem v smer – poklic, kjer nimam direktnih izkušenj, da se potegujem za vodstvene položaje, ki so meni no go, ravno zaradi manjka samozavesti (pomanjkanje ni zaradi znanja, veščin in težav z učenjem). In iskreno, vse skupaj je na moji strani tako daleč, da razmišljam tudi o zaključku veze.

Da se razumemo, čustva so, pri obeh.

Vendar on nima razumevanja za strah, pomanjkanje samozavesti in podobno.

Enako so tretirani tudi otroci, ko je ta tematika v igri.
In predno obupam nad družino, potrebujem nasvet.

Kako se sestaviti, zgraditi samozavest?

Kako na razgovoru nastopiti samozavestno?

Sovražim to stanje plašne miške, ki naredi ogromno škode na vseh področjih.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,
Res ste se znašli v stiski pod pritiski, tako s strani partnerja, kot delodajalca, kot tudi, da fizično najbrž niste isti in še okrevate. Partner si verjetno želi najboljše za vas in zase. A je jasno, da vas ob tem ne čuti, in vas svojimi idejami v celoti povozi.

Tako zelo, da bi iz veze kar odšla, pa čeprav ga imate še vedno radi, kot tudi on vas.

Prav ta njegov odnos, kako vas povozi, se po vašem mnenju prenaša tudi na otroke, kar je se dodaten konflikt, ki ga morate reševati.

Najprej bravo, da ste se opogumili in prosili za pomoč – kako lahko okrepite sebe. Da se vrnete v svoje jedro, kjer vi točno veste, kaj želite.

Iz vidika strokovne pomoči, lahko greste na individualno terapijo, lahko pa tudi na zakonsko z možem. Izkušena strokovna oseba bo vedela, kako ujeti vaju oba, vaju povezati in predvsem v tej fazi zaščititi vas in vaše meje.

Partnerstvo mora biti vir varnosti in ljubezni, kjer vi lahko ste točno taksni, kot ste (seveda dokler s tem vi ne prestopite meje drugega).

Vaš partner je morda v nezavedni stiski, in vas vidi zelo sposobno – ves vaš potencial. Ker morda tako tudi sam uspeva v življenju in si isto želi za vas. Morda ne zdrži z vašo stisko, ker tudi sebe v sočutju do samega sebe v celoti pohodi in zato hodi ven z nasveti in pričakovanji.

Zakonska in družinska terapija bi vam bila zato v super podporo, saj vas bo lahko zelo razbremenila.

Ker lahko vi iste stvari govorite možu, pa lahko ne boste prišli daleč (čeprav še kako spodbujam, da sami probate vse!), kot če iste stvari pove terapevt, ki bo znotraj tega znal čustveno ‘ujeti’ tudi vašega moža.

Naša samozavesti je precej odvisna od mnenja drugih. Bolj ko visoko vrednotimo druge, bolj na nas vpliva njihove mnenje.

Če ste kasirali veliko (lahko tudi neizrečenega) obsojanja v službi. Če vam grozi odpoved, in če poleg dobivate še taksna sporočila moža, kaj vse bi morali in da ste v coni udobja, ni čudno, da vam je načeta samozavest.

Pa vendar nič od tega ne pove zares o vasi vrednosti. O tem, kako ste v resnici sočutna mama, ki jo skrbi za otroke, ker jih želite zaščititi pred istim pristopom vašega moža do njih kot do vas; do tega, da se dobro poznate: veste svoje zmožnosti. Kje ste trenutno in veste dobro, da si v partnerstvu zasluzite spoštovanje, slišanost, upoštevanost glede svojih odločitev. Pred nekaj časa sem posnela predavanje na temo samozavesti, kjer lahko prek uporabe telesa najdete boljši stik s seboj.

Morda lahko poskusite kaj od tega, če začutite, a poudarjam, da vsako delo s telesom lahko prebudi travmo, zato sledite le tistim vajam in le toliko, kolikor je varno za vas. Je pa v angleščini, če to ni ovira – TUKAJ.

In se zadnjih par uporabnih stvari, ki jih lahko morda vzamete seboj s tem odgovorom.

Ko vam pade tako samozavest, se obdajte z ljudmi, ki vas razumejo in ne obsojajo. Ki jim lahko zaupate vase stiske.

Lahko si celo naredile tablo s slikami ljudmi, ki so kdaj verjeli v vas in so vas podpirali na tej poti. Lahko najdete glasbo, ki vas popelje v čas, ko ste se počutili boljše glede sebe. Namerno vključujem več čutil. Sicer pa – strokovna pomoč, kjer zopet najdete sebe, ali se bolje taka, da opolnomoči vašega moža, da vam bo bolje stal ob strani, saj vas bo sicer izgubil.

Namen partnerstva je namreč primarno, da poskrbimo en za drugega, in več kot očitno je, da za vas ta hip ni najbolje poskrbljeno in da rabite podporo.

Veliko poguma vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Špela Adamić.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Pomanjkanje samozavesti: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Padec libida zaradi raznih napornih situacij, kako si pomagati pri moškem in kako pri ženski….
Je možno da zaradi stresa pade vse?

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
da, imate prav.

Na padec libida lahko vpliva ogromno dejavnikov.

Vedno trdim, da že za osnovno-zdravo čustvovanje potrebujemo, da so zadovoljene nase osnovne potrebe (biti spočit, naspan, nahranjen) in že čisto to je lahko organska osnova, ki vpliva na vsakdan.

Potem pa so seveda tukaj na delu še stres (pri moških opažam to skoraj kot klasiko, službeni stres odnese želje). In psihološki dejavniki (tako velikih pričakovanj in perfekcionizma, kot kakšni težji-skrita travma ipd). Tukaj pa so še sociološki (kulturna pogojenost in včasih tudi religija ipd).

Seveda je potrebno upoštevati tudi občutek povezanosti v paru.

To opažam, da je ključno sploh za ženske in splošno stanje partnerskega odnosa. In še dalje bi lahko naštevali, pomembno pa je omeniti, da tudi leta naredijo svoje ipd.

Glede na terapevtske izkušnje menim, da je potrebno odkriti najprej vzrok in potem lažje delujemo naprej.

Če je vse zgoraj omenjeno OK, je potrebno upoštevati se biološke razloge in se naročiti pri zdravniku na dodatne preiskave….
Kot dodatek pa – za alternativne predloge k prehrani, oziroma prehranjevanja se morda pozanimate v kakšni od FB skupin, ki svetujejo kako naravno zdraviti (naravno otroštvo, za vsako bolezen rožca raste ipd).

Vsekakor pa vas/vaju spodbujam k iskrenemu pogovoru, razumevanju, sočutju in podpori.

Tudi to je ključno, da se dva lahko odpreta in sprejmeta v različnih situacijah.

Pogumno pri odkrivanju razlogov!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Padec libida: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?

Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.

Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.

So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.

In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.

Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.

Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.

Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.

Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.

Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.

__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….

Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.

Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.

Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.

To dodajam kot pomemben aspekt 💝

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Reševanje partnerstva – za kakšno ceno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdrav vsem. Imam eno težavo – imam precej višjo izobrazbo in položaj v službi kot partner. Leta nazaj, ko sem imela tudi sama bolj mladostniško razmišljanje in prioritete me to ni motilo. Z leti, ko sem tudi v službi napredovala na višje in bolj odgovorno delovno mesto in imam dnevno stik z ljudmi v mojem rangu izobrazbe in delovnih mest sem tudi sama spremenila prioritete in miselnost.

Že po načinu razmišljanja in prioritet ter v pogovoru pa tudi obnašanju sedaj opažam, kako zelo me je pričelo motit to, da partner ni ravno med razgledanimi in inteligentnimi.

Dnevno poslušam neumne debate, opravljanje kakšen je kdo in pogovor o tračih in problemih, ki to sploh niso. Jaz bi se o čem drugem pogovarjala, njemu je pa to nepomembno pa še posmehuje se in norca dela. Občutek imam da vsak dan težje shajam in se celo izogibam zapletanju v pogovor koliko lahko ker se mi s trači res ne ljubi ukvarjat.

Kako bi vi postopali? Hvala.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
v obdobju mladosti se naša identiteta še oblikuje, zato je razumljivo, da so se vaši pogledi na svet in prioritete spremenili. Pišete, da zaradi te spremembe ne najdete več občutka povezanosti s partnerjem na intelektualnem nivoju. Kar prinese v odnos veliko mero frustracije, jeze in žalosti. Žalostno je, da sta se nekoč lahko razumela na več nivojih, danes pa te povezave več ni. In to bo treba izžalovati, kar je boleč proces.

Spremembe so del življenja, vsaka oseba, ki dela na svojem osebnem razvoju, se sčasoma spremeni.

Kar pa v naše življenje vedno prinese krize, v katerih se srečujemo s tem, kako živeti svoje nove vrednote v okolju, ki pa se ni spremenilo. Kmalu ugotovimo, da to seveda ne gre. Ko naši bližnji pričakujejo, da bomo še zmeraj ista oseba, kot smo bili prej, da bodo naše interakcije ostale enake… je občutek tak, kot da bi se poskušali “stlačiti” v čevlje, ki nam niso več prav.
Nihče od vaju ni kriv, da se več ne moreta razumeti. In na nek način je tudi krivično, da se tega odnosa ne da v polnosti živeti, še posebej, če vaju vežejo pristna čustva. Ampak pomembno je, da ostanemo avtentični, zvesti sebi in se ne pomanjšujemo, zato da bi ohranili odnos. Saj je namen partnerskega odnosa to, da v njem rastemo, ne samo to, da ga imamo.

Zaslužite si odnos, v katerem je to, kar ste videno, razumljeno in spoštovano – kjer lahko delite sebe, svoj notranji svet, partner pa se z vami v njem lahko poveže.

Pia Jerman, Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam višjo izobrazbo, kot partner: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Druga ločitev.

Pozdravljeni! Pri 33 letih se že drugič ločujem in to jemljem kot osebni poraz.

Čeprav sem sama vložila zahtevo za razvezo, ne morem preko tega svojega občutka, da mi že drugič ni uspelo.

Kako čez to?

Iz prvega zakona imam 2 otroka, s tem partnerjem sva skupaj 9 let in imava enega otroka. Čustev že od začetka vsaj iz moje strani ni bilo, bolj sem se podala v to vezo podala “z glavo ” in željo, da bosta moja otroka imela družino, saj je partner zelo miren.

Ta mirnost se je z leti izkazala za pasivnost oz.lenobo. sama sem bila vedno polna energije s cilji.. partner pa bi najraje tudi ob prostih dnevih presedel na cigaretu s kavo v roki.

Čez čas je še mene potlačil dol.. nobeni pogovori, nič ni pomagalo. Vse v meni je počasi umirajo, do točke ko ne čutim več nič, razen odpora.

Ne predstavljam si življenja v naprej z njim. Zadnje dva mesec so tudi vsakodnevni prepiri. On je posesiven, jaz pa potrebujem svobodo.

Bolj kot vidi, da me izgublja, bolj me želi “privezati” pa čeprav na silo. Ne najdem več enega smisla nadaljevati tako življenje. Vendar me je strah kako bom kot že drugič ločena.. nimam podpore niti staršev.

Kako bodo otroci.. Kako izbrati to moč v sebi?

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
čeprav si želimo, da bi partnerski odnos trajal večno, je razhod včasih edina funkcionalna odločitev.

Razumljivo je, da čutite krivdo, sram in nemoč ob tem, ko vam tudi v drugo ni uspelo. Tukaj so tudi otroci in ob tem nam je hudo tudi za njih, ker jim ne moremo omogočiti družinskega življenja, kot bi si ga zaslužili. Ampak otroci se tudi z razhodom učijo, da ni zdravo ostajati v partnerstvu, samo zato, da “ostanemo skupaj”. Ampak da je partnerski odnos nekaj, kar nam mora povečevati občutek dostojanstva v življenju.

Če ni prave čustvene povezave in se na tem tudi ne da delati, je partnerski odnos vir bolečine in trpljenja.

Odnosi so predvsem rast. Učimo se skozi izkušnje, predvsem tiste boleče, ki nas brusijo in iz nas izvabijo pravo srčiko naše biti. Vaše izkušnje s partnerskimi odnosi so vas zagotovo naučile več o sebi in življenju, zato so to pomembne izkušnje, četudi se končajo z razhodom. Pišete, da ste drugega partnerja izbrali z glavo, ker ste želeli bolj miren odnos, mirno družinsko življenje, sedaj pa ste ugotovili, da to ni bilo čisto to. Tukaj vas povsem razumem, saj če smo razočarani v ljubezni, se ne želimo spet na polno zaljubiti, čutiti norost in navdušenje, ampak si želimo samo miru in varnosti.

Odpustite si, da ste takrat iz svoje bolečine in strahu izbrala partnerja, ki ni najbolj kompatibilen z vami, saj ste bila po prvi ločitvi očitno precej poškodovana. Takrat bi potrebovala veliko podpore in zdravljenja, sama niste zmogla delovati in izbirati drugače, naredila ste najboljše kot ste lahko.

Čeprav se vam zdi, da ste izbrala z glavo, je v resnici spet izbiralo vaše srce, ampak tokrat zlomljeno srce, ki je iskalo varnost. Na koncu je to dragocena izkušnja, ki vas je pripeljala bližje temu, da veste, kaj si pa zdaj bolj avtentično želite.

Vzamite si čas zase, za zdravljenje, za osebnostno rast, za razčiščevanje svojega razumevanja partnerskih odnosov.

Predelajte svoje doživljanje moških, sebe kot ženske ob moškem in samo pogumno naprej. Naj vas vaše izkušnje pripeljejo v partnerski odnos, kjer boste lahko cvetela, zaslužite si to.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Inastagramu.

The post Že druga ločitev: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Znašla sem se v življenjski situaciji, zaradi katere mi je zelo težko in se mi zdi, da ne zmorem sama …

V zvezi sva bila 17 let, imava dve čudoviti hčerki. Partner je izvajal psihično in čustveno nasilje, do fizičnega ni prišlo. Zadnje leto sva začela hoditi na partnersko svetovanje, hkrati pa tudi vsak zase na individualne terapije. Iz omar so popadali okostnjaki, odpirali smo boleče hude rane pri obeh. Razvijala, spreminjala sva odnos, napredovala sva. Vsak zase in oba skupaj.

Partner ima dobro samorefleksijo. Zaveda se svojih dejanj, začel jih je nadzorovati, v primerjavi s preteklostjo jih ima precej pod nadzorom. A brez izpadov še ni šlo. Skozi terapije in mojo rast sem sama tudi zelo napredovala. Dobila vpogled v situacijo, spoznavam sebe, svoje meje, svoja pričakovanja in zahteve. Stopnja tolerance do njegovih izpadov je pri meni postala nič. Že večkrat sem v obupu in stiski iz položaja žrtve odšla, želela sem razhod. A sem se vedno vrnila. Ko je nazadnje poknilo, sem v čisti odločenosti prepričanju, da vem, kaj delam, spakirala kovčke in odšla.

V prepričanju, da za vedno. Da se več ne grem, da nočem tako živeti, da odhajam in stopam v novo življenje.

Dva tedna zdaj živimo ločeno. V tem času je najin odnos nihal od očitkov, groženj, sponašanj, do joka, prošenj, obljub in moledovanj. Dejansko sem odšla na polovici najine poti. V resnici sva trdo delala, napredovala, gradilo boljši odnos … Znašla sem se v občutkih, ki jim nisem kos. Kognitivno vem, da bi morala oditi, vztrajati, ostati trdna, a se bojim, da ne bom ostala trdna. To me mede. Strah me je. Ko sem odšla, sem občutila moč, olajšanje, razrešitev … Zdaj te občutke izpodrivajo krivda, vest, pogrešanje, ljubezen. Partner je tudi zelo ljubeč, skrben, takšen, da nam je skupaj lepo. Imava veliko skupnih interesov. A kod prevlada njegova temna plat, je grozno … Rada bi nasvet, kako naprej, kako ravnati, kako se spopadati s tem bojem v sebi.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, dobili ste že veliko odličnih komentarjev in upam, da so vam pomagali pri trdnosti vase odločitve.

Morate vedeti, da je odhod iz soodvisnega odnosa nekaj NAJTEŽJEGA na svetu – zato tudi toliko časa traja.

Zato ženske spakirajo stokrat, in 99x pridejo nazaj. Kaj se namreč zgodi?

Po navadi odidejo v afektu, ko je vsega preveč in zaradi npr. občutkov jeze zmorejo reci adijo. A je potem kmalu ko se afekt pomiri, tam prostor za druge občutke: sram, krivda, žalost, strah pred osamljenostjo, pogrešanje nekoga – ki izgleda kot pogrešanje bivšega.

Cel spekter čutenj se pojavi. In težko je, najbolj peklensko težko je zdržati ta del in ne iti nazaj.

Ampak povem vam, da boste po tem, ko boste zdržali prvo rundo, močnejši. Ko bo prišla druga runda – in prišla bo – bo že malo lažje. A še vedno težko.

Tako da je tole pravzaprav en konkreten boj, včasih s samim sabo.

Opremite se z dobrimi prijateljicami, berite dobro literaturo – priporočam Sanjo Rozman – in delajte korak po korak.

Če tokrat se ne bo šlo, si ne očitajte. Vse bo ok. Vas čas prihaja. Če ne danes, če ne tokrat, pa naslednjič. Morda pa celo z njim – če bo kdaj spremenil sebe popolnoma – kdo ve.

Ampak držim pesti, da boste čimprej ok sama v sebi.

Vse ostalo bo prišlo🙏Srečno!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odhod iz soodvisnega odnosa: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo.

Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu. Z fantom sem že od 16 leta, skupaj sva 10 let. Šla sva že večkrat narazen, ampak nekako greva vedno nazaj. Zdaj živi v mojem stanovanju in oba sva prijavljena, zato ga ne morem vržti vem…

Ne vem več kako naprej. Tega ne morem več trpeti. Trudim se ko budala, zvijam se, ko prestica nikoli ni nič v redu dovolj zanj. Prišlo je tudi že do fizičnega snidenja, nič hujšega.

Ampak moja duša ne zmore več.

Vem, da si tega ne zasluzim ampak čez leta sem začela verjeti v njegove besede. Da nisem vredna, prilagodila sem se. Razmišljam o selitvi domov vendar se bojim. Tudi tam so stvari disfunkcionalne. Ujeta sem v neko nenormalno emocionalno normalnost. Probala sem psihoterapijo že večkrat, ampak ne pomaga, ker sem še vedno z njim.

Hvala.

______________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonina,
Slišim vas, da se počutite ujeto in nemočno v odnosu, kjer se ne počutite varno, vidno, občuteno, slišano in spoštovano. Slednje so nase osnovne človeške potrebe, poleg tega je prisotno še nasilje, ki se lahko se stopnjuje. Kot edini izhod ste napisali vrnitev k primarni družini, kjer pa zgleda, da je tudi nezdravo okolje za vas. Ugibam, a morda je pri vama se več drugega prisotnega nasilja, saj nasilje ni samo to, da nas nekdo udari – poglejte si vprašalnik Društva za nenasilno komunikacijo. Če je prehudo, naredite načrt, kako in kam se umaknete, ker je vaša varnost glavna stvar, ki jo je treba zagotoviti. Prilagam link https://www.drustvo-dnk.si/…/vprasalnik-ali-dozivljate…

Morda vas sprejmejo tudi v varni hiši za obdobje enega leta, ta čas pa naredite plan kako do finančne samostojnosti, da greste na svoje.

Pravite, da ste poskusili terapijo, a ne pomaga, ker ste se vedno z njim. Zelo vas slišim v tem, ker včasih rezultati niso vidni in se vse zdi, kot vrtenje v krogu., Psihoterapija ne deluje čez noč. Včasih sicer deluje hitro, odvisno za kakšne težave gre, a če nekaj nastaja 20 let, je včasih potrebno dlje, da se zares začne zdravljenje.

V toksičnih partnerskih odnosih se znajdemo, ker nam je to domače, kot posledica travme v nezdravem otroštvu. Če čutite tako nemoč, da zapustite odnos, gre lahko tudi za odvisnost od odnosa in se je potrebno lotiti zdravljenja prav tega. Morda prav sistematično po ‘navodilih’ zdravljenja odvisnosti po Sanji Rozman na primer, če je dovolj velika motivacija (priporočam tudi samozdravljenje po tej knjigi, plus podporo terapevta, da vas spremlja, da ne ‘pademo’ nazaj na stare tirnice). Vem na primer za primer, ko se je leta klient zdravil, a zares je bil preboj šele po korakih Sanje Rozman na zahtevo klienta – kar je bilo seveda ključno – klient sam in njegova zmožnost in motivacija.

Za uspeh v terapiji so torej potrebne različne stvari – najbolj zdravi odnos, ki ga vzpostavite s terapevtom, kjer vas nekdo nenehno sliši, vam da prostor, vas spoštuje in podpira v tem, kar je najboljše za vas. Išče z vami strategije, kaj bi se bile opcije, delo na tem, da ste finančno samostojni.

Zato da se čimbolj opolnomočite, naredite strategijo in plan, da se umaknete in zaživite na polno.

Ste ravno v letih, ko lahko pride do velikih prebojev. Ko velikokrat mladi začutijo na polno vse svoje življenje, travme, in ob pravi podpori, lahko pride do super postavljenih temeljev za celo življenje. Vi vse to čutite in ste si že poiskali pomoč, in prav je, da ste kritični, kaj deluje, kaj ne deluje. Prav tako je prav, da greste naprej s takim terapevtom, kjer se počutite v odnosu sprejete in kjer si upate naslavljati vse. Več boste iskreno zmogli povedati, tudi če se tiče vašega nezaupanja v terapevtski proces, več vam bo lahko dano nazaj. Da prav to, kar je težko izgovoriti, se naslovi in išče rešitve. Več terapevtov uporablja različne tehnike in ni vsaka za vsakogar in treba bo najti taksno ali več taksnih, ki opolnomoči prav vas.

Da boste znotraj procesa resnično začutili, da ste vredni ljubezni točno taksni, kot ste, in da si zasluzite mir in varnost, zdrave odnose.

Življenje, kjer moramo prositi za drobtinice pozornosti, se ‘zvijati kot prestica’, da bi bili sprejeti, vas pelje v stisko, namesto v to, kar je cilj odnosov.

Biti sprejet in dihati svobodno točno taksni, kot smo – naproti avtentičnosti in samouresničevanju in skupni rasti v odnosu. Želim vam obilo poguma, draga anonimna, verjamem, da zmorete. Največ truda gre namreč v preživetje v toksičnih odnosih. Ko smo na varnem, nam začne ostajati energija, ki jo lahko vlagamo drugam. Vse dobro.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Špela Adamič Malik, Insitut Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Sem v psihično in emocionalno toksičnem odnosu: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.