Sočutno starševstvo v plenicah

Članek je nastal ob javni polemiki, ko se je bralec Slovenskih novic obrnil nanje vprašujoč, kaj se dogaja z mamo, ki jeseni sredi mesta sprehaja otroka zgolj v plenicah.

Mama naj bi se  sklicevala na sočutno vzgojo, zato jo je očitno potrebno nujno redefiniriati. Sprehajanje otroka v plenicah jeseni v takem kontekstu ni del sočutnega starševstva. Kar pa ne pomeni, da se ta mama ne trudi, ali da ni dobra – je pa dejanje težavno. Prav tako ni za nikogar dobro, da bi mamo javno linčali ali obsojali – kar se že dogaja na socialnih omrežjih – nasprotno, takšna kritizatorska dejanja so pravzaprav precej nevarna, saj lahko pripeljejo precej daleč (naj spomnimo, v Sloveniji smo že imeli tragične posledice medijskega linča!), zato terapevti spodbujamo vse inštitucije, da se mami v prvi vrsti pomaga. Pravzaprav bi se vsak ob takšni novici moral vprašati naslednje: »kaj lahko storim jaz, da bo situacija za tega otroka in to mamo boljša«? V upanju, da bo boljša razjasnitev sočutnega starševstva prinesla njegovo globlje razumevanje v naši družbi, je nastal ta zapis. In upamo, da bo ta zapis dosegel tudi njo.

O sočutnem in rahločutnem starševstvu so pri nas prvi pisali terapevti relacijske družinske terapije (Andreja Poljanec, ŠRCD in Zavod Iskreni), pravi razmah med starši pa se je zgodil z nastankom Facebook skupine Sočutno starševstvo. Ustanoviteljica skupine Janja Urbančič je ob sebi poleg Alenke Orešnik pred več kot 5 leti zbrala vestne moderatorke Dejano, Matejo, Tejo, Aleksandro, Lucijo, Tatjano, Barbaro in druge, ki so vsak dan posvetile nekaj časa drugim mamam, ki so se znašle v vsakdanjih starševskih stiskah. V skupini so postali dejavni tudi terapevti različnih smeri in člani FamlyLab kluba. Skupina se je na žalost premnogih pred leti zaprla, iz nje so nastale različne akademije, terapevti pa še vedno vodimo sočutne SOS skupine (sočutno varstvo in starševstvo, sočutno partnerstvo in SOS korona), kjer se po svojih močeh trudimo odgovarjati mnogim ljudem v stiski. Podobno temo pri nas pa pokrivajo tudi termini ljubeče in zavestno starševstvo.

Sočutno starševstvo je bilo v Sloveniji pogosto narobe razumljeno že samo zaradi pomena besede sočutno.

Pogosto so ga krivično zamenjali s permisivnim »zavijanjem v vato«, kjer ni meja, staršem pa so pripisovali, da se neskončno razdajajo za otroke. Kot da sočutno pomeni neka do otrok prisiljena prijaznost in popačen odnos, kjer starš ne sme zares obstajati, saj je vse, kar obstaja le mali sonček. Ljudi je najbolj zmotilo to, da tudi preproste besede in besedne zveze (kot so »pridna«, »mi gremo, adijo« in »saj ni nič hudega«) lahko kdaj otroka tudi zaznamujejo in da morda to, kar smo do zdaj uporabljali (mi in naši starši) ni nujno najboljša verzija. Nekaterim pa je šlo na živce celo to, da temelji na znanstveno utemeljenih pristopih (predvsem teorije navezanosti dr. Johna Bowlbyja in nevroznanosti npr. dr. Daniela Siegla in dr. Daniela Amena), češ da naša zdrava pamet najboljše ve.

In pravzaprav se tukaj strinjamo, oziroma ne izključujemo, saj pristopi sočutnega starševstva delujejo zelo naravno. Še več, ko otrok naredi nekaj narobe, ne uporabljamo besede kazen, pač termin pa naravna posledica. Ker v večini primerov to ne pomeni več negativno umetnega spreminjanja delovanja otroka preko prisilne spremembe njegovega vedenja, ampak gre za učenje otroka, da čimprej sprejme lastno čustveno odgovornost. Torej ko naredi nekaj narobe, ga ne bomo več učili, da je slab, ampak mu bomo predali odgovornost, da on to popravi. V naši družbi, kjer smo precej navajeni, da je v redu, če se otroke ob za nas neželenem vedenju lahko tudi sramoti (»poglej kakšen si«), jim daje direktno krivdo (»ti si kriv, da je vse narobe«) in celo sporoča, da morajo biti zgolj ubogljivi (»nikoli me ne ubogaš« – čez 18 let pa potem kontradiktorno pričakuje samostojnost in samoiniciativnost), so takšni novi načini razmišljanja pogosto predstavljali prevelik preskok v mislih. Nekatere pa je šokirala miselnost, da ima sočutno starševstvo nično toleranco do nasilja vseh oblik – zakaj imamo s tem težave še danes pojasnijo statistike nasilja pri nas, ki so še vedno visoke (pa vendar na srečo nižje kot včasih). Kot da bi pri nas obstajalo le črno ali belo: ali so klofute ok (»saj sem jih dobil le takrat, ko sem jih res zaslužil« so tipične racionalizacije zanje pri nas), ali pa si permisiven starš. Kot da se ne bi dalo otroku odločno, jasno in z avtoriteto voditelja postaviti meje in pri njej vztrajati. Ambasadorji sočutnega starševstva verjamemo v prvi vrsti v starše – da zmorejo biti avtoritete, ter otroke z zgledom učiti samorefleksije, s prevzemanjem lastne odgovornosti (učenje naravnih posledic) pa predati občutek za samostojnost. Kar je pravzaprav popolno nasprotje permisivne vzgoje, kjer starš otroka pravzaprav zanemarja, na račun tega, da meje sploh ne postavi, bodisi je ne zna, ne zmore, ali celo zavestno ne želi.

Sočutna vzgoja ni enostavna.

Ne samo zaradi omenjenih besed, ki jih hitro izrečemo – in to točno tiste, katere smo si kot otroci doma obljubili, da jih ne bomo nikoli izrekli, npr. nepojasnjen »zato ker sem jaz tako rekla«. Ta je sicer problematičen samo zato, ker pričakujemo, da bo naš otrok verjel nekaj, ne da bi imel pri tem lastno izkustvo in ne da bi pri tem imel raz-umevanje situacije. Zato pri vodenju otroku zaupamo in ga jemljemo resno in si trudimo pojasniti stvari. Starši tako nemalokrat izpadejo napol mučeniški, ker le redki uspejo s pojasnjevanji. Zgodnjo trmo imenujemo tantrum in je ne razumemo kot otrokovo manipulacijo, ampak otrokov klic na pomoč – to pa ne pomeni, da zato otroku popustimo, nasprotno: ponudimo mu prostor, da se izrazi in šele nato, ko se povežemo in se zaradi povezave pomiri, pojasnjujemo našo mejo.

Toda če ta del večini še gre, je najtežji del gotovo lastna samorefleksija. Ta spodbuja sočutnega starša k temu, da se zave svoje čustvene prtljage, ki jo prinaša ne le v partnerski, pač pa tudi v starševski odnos. To pomeni, da mora na neki točki se čustveno spopasti s svojo preteklostjo in sedanjostjo, kar pa ni enostaven proces, niti nima določenega roka trajanja. Delo na sebi je pravzaprav vseživljenjski proces in v sočutnem starševstvu verjamemo (tudi na osnovi dokazane teorije medgeneracijskega prenosa travme, o kateri več piše npr dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti), da več kot predelamo, manj čustvenih vsebin nosijo naši otroci.

Nevarnost poprečnih staršev, ki so se znašli v sočutnem starševstvu torej običajno ni ravno v tem, kar jim mnogi očitajo: da otroka permisivno zanemarjajo, ali ujčkajo, ali nikoli ne postavijo meje (tudi na ta del naletimo, ampak tam je na delu permisivnost). Po naših terapevtskih izkušnjah številnega dela s sočutnimi starši je njihova največja nevarnost to, da se bodo zaradi lastne negativne izkušnje v družini za otroke in sebe trudili preveč. Če zapišem še več: sočutni starši pogosto iz občutka lastne nevrednosti, krivde in prikritega sramu za otroke skrbijo preveč: pogosto prebirajo veliko knjig o vzgoji, se pogosto izobražujejo na to temo, hodijo na veliko seminarjev in opravijo veliko samoreflektivnega dela. Niso slabi starši, so prej starši, ki potrebujejo potrditev, da so na dobri poti. In potrebujejo sporočilo, da so dovolj dobri starši.

Sočutno starševstvo zelo upošteva potrebe (ne želje!) vseh: otroka in staršev, pri čemer predpostavlja, da so starši tisti, ki jih prepoznavajo in nanje ustrezno odgovorijo. Tako že pri novorojenčku spodbujamo mame, da skušajo prepoznati njegovo lakoto, ki jo jasno pokaže (in ne dajati obrokov zgolj na določene ure – ure namreč osvojijo, ko so starejši), hkrati pa tudi to, ko se obrne stran od prsi ali flaške. Na ta način spodbujamo kompetentnost otroka, o čemer je ogromno pisal danski terapevt Jesper Juul. Z leti otrokova kompetentnost – če mu to dopuščamo – narašča, kot dojenček pa vsekakor potrebuje našo pomoč. Kompetentnost otroka ni sorazmerna s popuščanjem starša. Ko starš prepušča odgovornost otroku, ni vseeno, ali to počne zaradi svojih občutkov , npr. strahu (»bojim se, da bo jokal«) ali sramu (»kaj bodo rekli drugi«), ali zaradi tega ker želi, da otrok prične zaznavati sebe.

Marsikdo se ob tem vpraša, kje je potem meja in očitno je prav tu nastal kamen spotike v razumevanju pojma sočutno starševstvo. V tem kontekstu bi prej pričakovali, da bi nekdo povezoval pojem sočutno starševstvo z »brezpleničarstvom«, ki ga uspešno prakticirajo nekateri kompetentn starši, ki ocenijo, da lahko zgodaj prepoznajo otrokovo potrebo po izločanju. Metoda zahteva kar nekaj časa in truda, pa vseeno ne predpostavlja golega otroka. Dati otroku kompetentnost ne sme pomeniti, da otroka po drugi strani precenimo. Otrok, ki je mlajši od dveh let namreč ne zmore zares smiselno povezovati stvari v celoto (pa tudi kasneje te stvari niso tako enoznačne!), zato za ta del nujno potrebuje navzočega starša. Zato je možno, da majhen otrok ne bi zmogel ubesediti, da ga na primer zebe, ali pa da ga nekaj boli zaradi stekla. Večina otrok bi verjetno začela jokati, ali pa bi postali razdražljivi, iz česar bi starš sklepal, da nekaj ni v redu. Toda vsi otroci niso enaki in vedno se zelo prilagodijo na delovanje starša, včasih tudi za ceno sebe. To lahko tudi pomeni, da ne pokažejo svojih potreb in tega, da jih zebe ali boli. Zato je pomembno, da starši VEDNO zavarujemo svoje otroke, ko govorimo npr. o življenjski ogroženosti in mu na primer ne dovolimo igranja z noži, vožnje, ko ni v stolčku in podobno.

Pri hoji v plenicah sicer ne gre za življenjsko ogroženost, ampak gre za tri težave:

– otrok se sprehaja skoraj gol sredi mesta in ne na primer sredi plaže (pri tem se lahko počuti neprijetno, kot da ga starši niso zaščitili, kasneje pa se lahko počuti osramočen in izpostavljen)

– otrok je bos, pri čemer se lahko poškoduje (ker ne hodi le po domačem, kjer je vse čisto)

– otrok je pomanjkljivo oblečen pri nižjih temperaturah, ki niso poletne (kar je za nekatere lahko krepitev imunskega  sistema, lahko drugim izzove prehlad)

Če glede tretje alineje morda zaupamo, da je mama zmogla preceniti, da je otroku res vroče, sta prvi dve alineji večja težava. Mamica, ki ne prepozna nevarnosti, da se otrok lahko poškoduje, ali počuti izpostavljenega, je najverjetneje tudi sama ranjena v eni od teh točk.

To nas ponovno pripelje do spoznanja, da vsi, hote ali nehote, na otroke prenašamo naše lastne rane. Če jih ne zmoremo videti in sprejeti, četudi nam jih pokažejo drugi, pomeni, da so verjetno to naše slepe pege: nam skrite in nezaznavne, v resnici pa zelo globoke. Ne vemo, kakšna je zgodba mame, ki otroka sprehaja v plenicah, zato je nimamo pravice kritizirati ali obsojati. Ne sodimo, ampak ji pokažimo, da ni sama in ponudimo pomoč. Če ste v stiski in ne veste, kako naprej, nas kontaktirajte na mail ali preko sočutnih sos Fb skupin.

Prispevek je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch