Pozdravljeni.

Imam nekaj skrbi glede nase 3,5 letnice.

Deklica je izredno, res res ekstremno navezana name. Nekaj vzrokov je povezanih s samim porodom in to da nisva bili skupaj od začetka. Ona zelo redko dovoli, da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd…  Za mano gre povsod, če rečem da grem odnest smeti se že obuva (če bi reku partner da gre smeti odnest ne bi nič naredila). Noče samo z očijem na igrišče – nujno moram se jaz zraven… in take podobne situacije in primeri.

Trenutno sem že več kot pol leta doma in kot kaže bom še nekaj časa, ker marca dobimo se enega člana. Torej, partner dela (1 teden dopoldne, 1 popoldne, vsako 2 soboto dela cel dan) tako, da že v startu sem jaz več časa z njo.

A partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje.

To se odraza potem na najinem odnosu, ker mu jaz očitam, da je celotna skrb za njo na mene in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo leži z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo naporno.

Danes recimo smo šli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla, da “moram na wc” da bi jo on uspaval, samo tako včasih uspem iti stran, po 10 min je bil  že histeričen jok. Trajal je dokler nisem prišla tja.

Mnogokrat mi postane tudi fizično preveč vseh dotikov in teh objemov (ko se uspava več kot 1 uro recimo) in potem jo odrivam čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini, seveda je najbolj omejena na vas – tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.

Omenili ste tudi operacije… Kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?
Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite o dogodku, če je kdaj morala biti zapuščena. Obujajte spomine kako je bilo, kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž ji bo težko, bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali). Zato naj se takrat igra z očetom, če vas bo pa rabila videti, objeti – pa ste tukaj zanjo.

Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez čas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj. Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo. Povejte da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom..

Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉

Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim.

Čutite, da je preveč, da ne zmorete..  Seveda saj ste šli preko sebe in niste postavili meje. Telo vas ustavlja, zato takšni občutki. Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več in se seveda držali rečenega, bo najbrž tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost, kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo.

Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to. Naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja..  Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete).

Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase in da vas lahko pokliče samo če je res kaj nujno, potem pa ste spet njeni.

Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim reči ne in sebi reči da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ekstremno navezana hčera: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.

Deklica je izredno, res ekstremno navezana name.  Ona namreč zelo redko dovoli da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd… za mano gre povsod. Naj povem tudi to, da v teh 3 letih sem bila več doma kot v službi, zaradi raznih operacij in težav. Partner dela več tako, da že v štartu sem jaz več časa z njo. Ampak partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje, kar se odraza potem na najinem odnosu. Jaz mu očitam, da je celotna skrb za njo na meni in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo lezi z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo zelo naporno.

Danes recimo smo sli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla da “moram na wc” da bi jo on uspaval, po 10 min je bil histeričen jok, da ona pogreša mamico in dokler je nisem prišla tja jo uspavat.

Večkrat mi rata tudi fizično preveč vsega, dotikov in teh objemov  in potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo.. Bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček in jaz ne bom zmogla počet vse te stvari z njo.

_____________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini. Seveda je najbolj omejena na vas tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.
Omenili ste tudi operacije, kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?

Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite, če je kdaj morala biti zapuščena in obujajte spomine kako je bilo… Kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče, gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali) in da naj se igra z očetom, če vas bo pa rabila pa ste tukaj zanjo. Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez cas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj.

Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo, povejte, da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom.. Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉
Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim. Čutite, da je preveč, da ne zmorete.. saj ste šli preko sebe in niste postavili meje.

Telo vas ustavlja, zato takšni občutki.

Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več, bo morda tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost. Kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo. Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to in naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja.. Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete). Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase. In da vas takrat lahko pokliče samo, če je res kaj nujno. Po poteku dogovorjenih minut  pa ste spet njeni. Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim rečti ne in sebi rečti da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je hčera lahko preveč navezana name? Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

Pozdravljeni, s partnerjem sva skupaj 6 let. Do sedaj je bilo vse super. Je izredno pozoren do mene, gospodinjska opravila mu niso odveč, je iznajdljiv, ima ogromno spretnosti, pošten, delaven, opravi vse kar se dogovoriva, me razvaja… Manjkajo pa mi globoki, življenjski pogovori. Občutek imam, da sem ga prerastla. Da sem osebnostno na višji ravni kakor on. Drugače je inteligenten, stvari razume hitreje kakor jaz, tudi v službi nima nobenih ambicij, rad ima svoje delo, vendar pravi, da tega ne bo počel celo življenje, ko ga povprašam, kaj pa bo počel pravi, da se bo s tem ukvarjal ko bo potrebno. Nima nobenih specifičnih ciljev.

Imam občutek, da jaz osebnostno rastem, medtem ko on ne.

Je pa res za sem začela zelo delati na sebi, hoditi na terapijo, razmišljam o stvareh, ki me omejujejo, o svoji vzgoji…Občutek imam, da sem jaz tista, ki rine stvari naprej: da greva okoli, poizkusiva kaj novega, vidiva kaj novega,… velikokrat komentira stvari, ki njemu niso poznana ali jih pa se ni videl in je do teh stvari skeptičen, včasih ciničen. Banalen primer: hrana, niti poizkusiti ne želi hrane, ki je ne pozna, nad ničemer ni impresioniran, ko hodiva okoli. Želim si, da bi bil odprt do stvari, da bi se znal pogovarjati, razmišljal o globljih stvareh o življenju, z duhovnega vidika.

Kaj naj naredim? Kako bi ve svojemu partnerju razložile in mu približale osebnostno rast? Tako me motijo te stvari in da imava površinski odnos in da sem čisto brez volje, depresivna in apatična ter na trenutke prav nesramna do njega. Je bila že katera v podobnem položaju? Kaj bi ve naredile? Hvala

The post Kako bi svojemu partnerju približala osebnostno rast? SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Zanima me kako bi se naučila, da se ne bi zapirala vase in bi se lahko sproščeno pogovarjala? Zaradi moje nekomunikacije trpi najino skupno življenje.
Hvala za pomoč..

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaše vprašanje, saj bo odgovor pomagal marsikomu.

Veliko ste storila, da ste ozavestila svojo težavo in iščete pomoč. Kar pogumno naprej po poti osebne rasti.
Zapiranje vase je obrambni mehanizem, ki ste ga prevzeli nekje v preteklosti. Ljudje smo socialna bitja, različni karakterno, vendar vsi se rodimo s potrebo po navezanosti in iskanju stika s svojimi bližnjimi.
Težava nastane takrat, ko na drugi strani oseba, ki naj bi bila varna in ljubeča, ne zmore sočutja, nežnosti in tople čustvene odzivnosti.

Starši, predvsem mama je tukaj v prvem letu zelo pomembna, saj takrat otrok prevzema stil navezanosti. Če otrok v zgodnjem obdobju ne dobi potrditve, sprejetosti in občutka varnosti ter ljubezni in je celo deležen nasilja, ponotranji prepričanje ‘Zaupati in se čustveno povezati z bližnjim ni varno.’ Tako prevzame različne obrambne mehanizme, ki mu takrat omogočajo preživetje (zapiranje vase je značilno za izogibajoč stil navezanosti), kasneje v odrasli dobi pa mu preprečujejo stkati ljubečo, intimno partnersko vezo. Verjetno ste naleteli na podobno težavo tudi vi.

Naj vas na tem mestu pomirim, da nič ni izgubljeno.

Dr. Sue Johnson govori o t.i. prigarani varni navezanosti, ki jo je mogoče z delom na sebi pridobiti. Partner vam je lahko v veliko pomoč. Preberite knjigo Močno me objemi, kjer so zapisane tudi vaje, ki krepijo pripadnost, ter povezanost med partnerjema.
Če se vam zdi, da sami ne zmorete, priporočam dobrega terapevta, ki vas bo vodil skozi spoznavanje osebnih ran in celjenje le teh. Sama na terapijah velikokrat vidim, kako pomembno je zaupanje, ki ga posameznik postopoma dobi ob terapevtu, kar mu počasi pomaga preseči globoko prepričanje, da so drugi ljudje nevarni.
Tako kot lahko v odnosu pridobimo najhujše čustvene rane, jih lahko tudi v varnem odnosu pozdravimo. Poglejte si seznam priporočene literature na vrhu skupine in začnite raziskovati od kje prihaja ta potreba, da se zaprete pred svetom in drugimi.
Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako komunicirati s partnerjem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vpršanje:

Kot otrok sem bila veliko krat pri narcistični babici. Že ko sem bila otrok (stara 2leti) sem ob babici dobivala napade podobne epilepsiji . Ko sem pri 2,5 letih pristala v bolnišnici, nisem niti malo zajokala ob dohodu staršev. In tudi sedaj, ko sem odrasla imam težave, ko se znajdem v podobnih situacijah. Namreč še vedno doživljam napade,  podobne epilepsiji.Rada bi si pomagala, saj se vrtim v začaranem krogu te zlorabe. Prosim za sočutno pomoč in svetovanje.

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,

Otroci so nebogljena bitja, ki za preživetje potrebujejo nego, skrb in bližino svojih staršev, na začetku predvsem mame. To potrebujejo za fizično in tudi za psihično preživetje, saj se skozi nego in skrb učijo kakšen je svet okoli njih in kako se lahko umestijo v ta svet.

Zato je zelo pomembno, da se starši na dojenčke in majhne otroke odzivamo, to pomeni, da pridemo, ko jočejo, da jih potolažimo, da smo na voljo za stiskanje, ljubkovanje, pomirjanje in vse ostalo kar otroci potrebujejo v tistem obdobju.

Skozi ta prvi odnos, ki je za starše seveda zelo zahteven, se ljudje naučimo ali smo nekomu pomembni in ali se lahko na druge zanesemo, da nam bodo pomagali, torej ali bo mama prišla pome in me potolažila, ko jokam. Naučimo se ali so naša čustva in občutja pomembna, ko vidimo, da nas nekdo stisne in ljubkuje, ko potrebujemo tolažbo. In glede na načine, na katere se starši na nas odzivajo v tistem zgodnjem obdobju, razvijemo naš vidik sveta in načine, kako se bomo odzivali v stiski in kako bomo dojemali sebe, kot samostojno osebo in sebe v odnosu z drugimi. To strokovno poimenujemo stil navezanosti.

Stiska, ki jo vi doživljate ob spominih na otroštvo, ob dogodkih, ki vas spominjajo na odhode in vaša res močna telesna reakcija na to stisko v obliki epileptičnih napadov, najverjetneje pomeni, da vi v svojem zgodnjem otroštvu niste doživeli veliko trenutkov, kjer so bile vaše potrebe slišane in upoštevane na nek skrben in negujoč način.

Zato je bil šok, ko sta vas starša pustila pri babici verjetno še toliko večji. Še posebej vas je prizadelo to, da ste ostali pri babici ki ni bila skrbna in nežna, ampak predvsem usmerjena vase in v svoje potrebe in je nad vami izvajala celo psihično nasilje. To seveda ni bilo okolje v katerem bi se vi počutili ljubljeno, sprejeto in varno, kar je predpogoj za zdrav razvoj.

Opisujete tudi vašo reakcijo na starše, ko so vas obiskali v bolnici in prav sklepate, da dejstvo, da niste jokali ko so starši šli, ne pomeni, da vam je bilo tam lepo in ste si želeli tam ostati. Ta situacija le potrjuje dejstvo, da vi z vašimi starši niste uspeli zgraditi varne navezanosti.

In ta izostanek varne navezanosti je tisto, kar vas vedno znova vrže v paniko, ko se vam zazdi, da ostajate sami, da ste ali boste zavrženi, da ste nezaželjeni, ne dovolj dobri, ko ne izpolnjujete želja nekoga drugega.

Čeprav se vam te situacije dogajajo sedaj, ko ste odrasli, so tako boleče in tako zelo močne, ker telo in psiha ne zmoreta razumeti, da sedanje odrasle situacije ne bodo vodile v enake rezultate kot takrat v otroštvu. In tako se v vsej moči vračajo občutki groze, strahu pred zapuščenostjo, strahu pred samoto, morda celo strahu pred smrtjo in se pokažejo v občutjih panike, umika in morda celo v epileptičnih napadih.

Zelo vam privoščim, da najdete pogum in poiščete strokovno in sočutno terapevtsko pomoč.

Tako boste v varnem odnosu in sočutnem okolju doživeli kaj pomeni odnos, ki ni ogrožujoč, kjer boste lahko prišli v stik s sabo kot otrokom in morda poleg groze in strahu začutili tudi žalost, ki ste jo kot osamljen in sebi prepuščen otrok morali potlačiti globoko vase.

Le tako boste lahko pričeli živeti brez omejitev, ki vam jih prinašajo nenehna podoživljanja otroških travm v vašem vsakdanjem življenju.

Da boste morda lažje razumeli sebe in svoje odzive, vam v branje priporočam tudi knjigo Tomaža Erzarja in Katarine Kompan Erzar Teorija Navezanosti. V kolikor je možno vam priporočam tudi terapijo,da boste lažje predelali stisko,ki je v vas.

Vse dobro vam želim!

____________________________________________________________________________________________________________________

Dodate k prvotnemu vprašanju:  Veliko krat občutim tudi strah pred posilstvom, saj se me je oče več krat dotikal- ko je rabil mamo. Ni se me dotikal po spolnih organih, ampak kot da bi me grobo objemal (prikriti incest).  Je morda ta strah povezan z zlorabo in nenavezanostjo v otroštvu?

Odgovor;

Strahovi so zelo različni in imajo lahko zelo različne vzroke. Lahko tudi enak dogodek v različnih ljudeh, vodi v različne rezultate. Če govorite o strahu- stiski, da boste napadeni in je oblika napada posilstvo, je lahko vzrokov več.

Predvsem se je vseeno pomembno zavedati, da je strah, tako kot vsa čustva, tudi naš zaveznik.

Torej, vsakič, ko začutimo strah, ni nujno, da je ta neutemeljen. In takrat ko je utemeljen je dobro, da ga prepoznamo in odreagiramo in se tako pogosto lahko zaščitimo. Ko sem še enkrat prebrala vaš zapis in to kar se vam je dogajalo in se vam še dogaja, je spolna zloraba.

Vesela sem, da ste sprejeli odločitev in šli na svoje. Tako ste se tudi fizično zavarovali pred nadaljnjo zlorabo. Vsekakor vas spodbujam, da najdete terapevtsko pomoč zase, saj to kar se vam je dogajalo kot otroku in tudi sedaj, kot mladi odrasli osebi je grozljivo, nesprejemljivo in kaznivo. V Ljubljani potekajo mesečne brezplačne skupine za spolno zlorabljene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Vse informacije o skupini lahko dobite na mailu info@fdinstitut.si. Če le zmorete, vam toplo priporočam to skupino… Morda lažje pričeli predelovati vse kar se vam je zgodilo v varnem okolju, kjer si člani medsebojno pomagajo in se opogumljajo. Res vam želim vse dobro in da čim prej najdete pot nazaj do sebe!

Odgovor je podala družinska terapevtka Barbara Holcman

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zloraba v otroštvu pri narcistična babici: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Poleg telesne nege (hranenje, previjanje, kopanje) dojenček potrebuje tudi čustveno navezanost. Potrebuje odzivno mamo, ki bo usklajena na njegova doživljanja sveta. Vsak jok nosi v sebi sporočilo, klic na pomoč in mama, ki sledi notranjemu občutku, bo dojenčka vzela k sebi in če bodo vse fiziološke potrebe zadovoljene, bo vedela, da potrebuje le občutek varnosti. Varnost pa daje telesni stik in dotik, pa tudi nežen glas, tiho prigovarjanje, petje. Včasih se dojenček pomiri že s tem, ko je v naročju, sliši bitje maminega srca, čuti toploto in znan vonj, ki pomirja. Vse to daje občtek varnosti ter sprejetosti. Kako zmotno in škodljivo je upoštevanje nasvetov, da se dojenček razvadi, če ga preveč pestujemo in da ga je treba pustiti v joku, da se navadi bom razložila kasneje s teorijo navezanosti. Vez med mamo in dojenčkom se začne že s spočetjem. Že tukaj se razlikuje ali je bila nosečnost željena, načrtovana in zato polna navdušenja, veselja ter pričakovanja. Lahko pa je nosečnost neželjena in mamico stiska spravlja v občutke strahu, obupa, nemoči, prisoten je lahko tudi močen sram ali celo jeza na očeta svojega otroka ter okolico, ki se zgraža. Vse to tvori čustveno vez mame do bitja, ki ga nosi pod srcem. V 9 mesecih nosečnosti je za otroka dobro poskrbljeno, ne zebe ga, ni lačen, prijetno mu je in udobno. Prvi večji pretres, ki ga doživi je rojstvo. Iz udobnega, mirnega, toplega, mehkega okolja pride v hladno, glasno, svetlo sobo. Tukaj je zelo pomemben prvi stik z mamo, najboje je telo na telo, da se oba umirita, da dojenček začuti znano bitje srca in se če je le možno prisesa. To je pomembno za nadaljne dojenje, da mami steče mleko in da se otroku sproži sesalni refleks. Dojenje je v prvem letu izrednega pomena. Ne samo, da je popolna hrana za dojenčka, daje mu veliko več. Dojenček navezuje stik preko sesanja, gre za tolažbo, prijetno doživljanje, pomirjanje. Tako da se dojenje v prvih dneh po rojstvu priporoča pogosto, predvsem ob neutolažljivem joku. Tudi ob nočnem zbujanju je dojenje in bližina mame tisto, kar bo dojenčka najhitreje pomirilo in uspavalo nazaj. Vsa ta odzivnost in uglašenost z mamice z dojenčkom ali pa na drugi strani nepovezanost, nezmožnost poskrbeti za občutek varnosti in prepuščanje dojenčka samemu sebi tvori osnovni stil navezanosti. Ta se že izoblikuje v prvem letu, najpomembnejša pa so prva tri leta otrokovega življenja.

Teorija navezanosti

Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da na starševstvo najmočneje vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so shranjene v posameznikovem čutenju, doživljanju in zavesti ter se aktivirajo prek izkušenj ob lastnem otroku. In večino tega je skritega v podzavesti, zato za določene pristope starši težko najdejo pojasnilo ali opravičilo. Vedno delajo v dobri veri in kar je najbolje za otroka. Vendar dokler ne ozavestijo, kako so starši ravnali z njimi in kaj je bilo dobro ter kaj celo škodljivo, bodo težko spremenili vzorce in prepričanja o vzgoji. Zato se stili navezanosti ponavadi avtomatko prenašajo iz generacije v gejeracijo. Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, utrdila pa jo je Mary Ainsworth, ki je naredila preizkus s tujo situacijo. Kakšen stil navezanosti ima otrok, je pokazal odziv otroka. Varno navezani otroci se pustijo mami potolažiti in se lahko hitro vrnejo v čustveno mirno stanje. Takšni starši so otroku na razpolago trajno in zanesljivo ter se odzivajo na otroške klice ter skušajo zaznati in oblažiti stisko, ki jo otrok doživlja. Varna čustvena navezanost pomeni, da so starši večino časa na razpolago otroku. Nudijo mu varno bazo iz katere počasi hodi raziskovati svet okoli sebe in se po želji vrne da dobi tolažbo, vzpodbudo in varnost. Na drugi strani pa so prišli do ugotovitve, da obstajajo 3 tipi nevarno navezanih otrok. Tam starši stiske ne prepoznajo, so majn odzivni na potrebe po tolažbi in zaščiti in otroku niso čustveno, psihično ali fizično na razpolago.

Nevarno navezane otroke je Ainsworthova razvrstila na 3 tipe, glede na njihove odziv v novi situaciji, ko je mama odšla iz sobe in se vrnila nazaj:

1. Izogibajoča čustvena navezanost

Ob odhodu skrbnika izkažejo takšni otroci minimalno mero vznemirjenosti ali joka, njihova igra poteka nemoteno naprej. Ko se mama vrne, ta otrok  ne pokaže spremembe, niti nekega veselja in navdušenja. Zanje je značilno, da njihov odziv izpade kot apatija, ignoriranje starša oz.izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona, kar so potrdili že ob tej raziskavi, z meritvami pulza in kortizola. Ti otroci so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse skupaj je posledica neprimernih odziva na otrokovo stisko s strani staršev. Starši izogibajočih otrok so zanje  namreč sposobni poskrbeti na fizičnem nivoju, na čustvenem pa jih prehitro vzgajajo za samostojnosti. Ti otroci so tako pogosto sami in dejansko postanejo samozadostni. Morda so jih pustili že v najzgodnejšem obdobju same v joku, da so zaspali v stiski in obupu od izčrpanosti.

Če se ob starših ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko v smislu “to pa ni nič takega”, doimo osnovo, da otrok ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal, da se na nikogar ne sme zanesti, ker je v stiski čisto sam. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri strših. To so tako imenovani pridni otroci, ki so navzven morda celo mirni, ubogljivi in pokorni, znotraj pa bijejo hudo bitko s težkimi občutki, da je z njimi nekaj narobe.

Kasneje, v partnerskem odnosu se izogibajoče navezani – kot pove že sama beseda – izogibajo. Ker so bili vzgajani ob starših, ki so jih vzgajali za samostojnost in v resnici za samozadostnost, si tega močno želijo tudi v partnerstvu. Ker se zavedajo, da to ni vedno možno, se partnerskih odnosov izogibajo, so raje samski, ali pa nekje na obrobju odnosa, kot pa z občutkom omejene svobode. Kljub temu, da si v notranjosti želijo povezanega partnerskega odnosa, tega ne pokažejo navzven. Tega (izražanja občutkov in potreb) se namreč doma niso naučili. Njihovo vedenje pogosto prav na krute načine sporoča, da ne želijo nikogar. Toda v resnici, v globini si želijo tega, česar nikoli niso imeli doma. Ob tej želji pa se pojavlja tudi strah, ki vsakič, ko pride do možne povezanosti, izogibajoče navezanega prav zablokira in zamrzne. Še preden se zavejo, se dogaja veliko: iz na začetku ljubečega odnosa zdaj hitijo stran in se tega sploh ne zavedajo.  Občutek imajo namreč, da je takšna svoboda (čeprav  morda pomeni prekinitev odnosa) popolnoma upravičena in normalna. To so lahko večni samotarji, ali pa osebe, ki hitro in veliko menjajo partnerje, tudi ljudje, ki so v (dolgotrajnih) aferah, ali pa ljudje, ki so sicer v nekem stanovskem, zavezujočem odnosu, pa vendar iz njega velikokrat bežijo. Še posebej če jih na drugi stran čaka nekdo, ki močno hrepeni po njhovi ljubezni – to pa ju skoraj po pravilu zaplete v izjemno boleč ples približevanja in umikovanja, kjer se izogibajoči vedno umika, le takrat ne, ko ima občutek, da je približevalca (čustveno ali povsem) izgubil. V terapevtskem procesu počasi govorimo o bolečini osamljenosti,  o čustveni bližini, jasnejši komunikaciji in se skupaj učimo empatije – vse to namreč daje upanje, da se bo ta navezanost počasi spremenila v bolj varno.

2. Ambivalentna anksiozna (preokupirana, tesnobna) čustvena navezanost

To so troci, ki kažejo potrebo po navezanosti na pretiran način, se starša močno oklepajo in želijo nenehno navzočnost. Težko se sami igrajo in iščejo stalno potrditev od mame. Ob odhodu mame doživijo neverjeten stres in ob prihodu hkrati iščejo in zavračajo stik z njo. Gre za otroke, ki veliko jokajo. Čeprav želijo tolažbe, se nanjo odzovejo zadržano in nezaupljivo.

Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno odzivanje staršev na njihove potrebe. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar sploh ne potrebuje pomoči. Ta navezanost nastane ob mami, ki je lahko sicer zelo topla, a ne zmore tega ves čas. Njene reakcije so tesnobne, iz stiske, prehitre. Včasih izgleda kot da otroku težko prepustijo padce… Ker je mama sama v notranji stiski, tudi ob otroku reagira tako: včasih prijazno, drugič hladno. Osnove takšnega stila so lahko že pri dojenčkih s hranjenjem na ure in ne po potrebi lakote. Ko se otrok začne sam igrati, mu mama dirigira kako naj kaj zlaga in popravlja njegove poizkuse samostojnosti. To počne iz lastne stiske in ne zna drugače. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Gre za nepredvidljive odzive in takšen otrok bo nenehno iskal varnost ter se tesnobno oklepal mame.

Tudi kot odrasli se ambvivalentni vedejo podobno – v partnerstvu jim pripada vloga zasledovalcev, tistih, ki izjemno močno hrepenijo po zares globokem, intimnem, povezanem odnosu. Tega si želijo s tako vnemo, da vse svoje  cilje, želje, ideje in potrebe pogosto podredijo partnerstvu. Na partnerje močno pritiskajo, od njih skoraj pričakujejo poleg bližine še odrešenje vseh čustvenih napetosti in tegob. Kot da so se od staršev naučili, da povezani odnosi pomenijo nenehno sožitje, nenehna skrb le za drugega, razdajanje, ki ga spremlja tesnoba. Ker je v ozadju lastna stiska in močan strah pred osamljenostjo, si pogosto najdejo partnerje, ki jim te težke občutke nehote prebujajo. Ob njih potem zares zaživijo, ker so ves čas vznemirjeni in napeti – ko so povezani, se sprašujejo, koliko časa bo to še trajalo, ko jih drugi zavrne ali zavrže, so živi v svoji bolečini trpljenja, ko so prizadeti, ker jim partner ne izraža dovolj ljubezni, pa lahko namesto napetosti, strahu in stiske izražajo pravi bes in impulzivnost.  V resnici se nikoli povsem ne umirijo, saj jih njihova navezanost in možganska struktura, ter izjemno pogosto dejansko problematično vedenje partnerja silita v ambvivalentna občutja: od globoke povezane ljubezni, do prezira in sovraštva. Zase imajo občutek, da so ogromno že predelali in čustveno okrevali od preteklih bolečin, a ko pride do partnerskih napetosti, se vedno znova oglasijo njihove stare rane, ki jih ne vidijo, ker imajo fokus izključno na partnerju. Resnica pa je, da si najdejo partnerje na podobnih čustvenih nivojih, z enakimi strahovi pred povezanostjo – to pa v praksi pomeni, da kljub temu, da navzven ves čas pritiskajo na partnerja, ga lovijo in prebujajo na različne načine, se tudi oni globljega partnerstva močno bojijo. V strahu pred intimo sta si umikovalec in zasledovalec izjemno podobna, čeprav to navzven sploh ne izgleda. V terapiji najprej tolažimo ranjene notranje otroke, reguliramo težka notranja čustvena stanja in se učimo samozaupanja ter empatije do samih sebe.

3. Dezorganizirana čustvena navezanost

Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Gre za to, da njihove reakcije niso najbolj smiselne, so nasprotne pričakovanemu. Opazili so, da so se ob mamine odhodu in ponovnem prihodu ji približali z obrazom, obrnjenim stran, ali pa so bili v močno zamrznjenem stanju podobnem transu ter imeli nenavadno držo telesa. Ker so ob starših ti otroci doživeli veliko nemira, nereda in nejasnosti, tudi sami na podoben način reagirajo. Kot da bi imeli hkrati v sebi željo po povezanosti in hkrati močno bolečino in celo zamero, ki se zapiše globoko v telo. Otroci s takšnim stilom navezanosti so bili ponavadi izpostavljeni hudim travmam, so žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka. To se lahko dogaja torej v primeru zasvojenosti  in težjih psihopatoloških stanj. Vse te krute izkušnje otroka globoko zaznamujejo, kar se kaže v njegovem nejasnem vedenju.

Njihova travmiranost se ob manjku strokovne pomoči nadaljuje tudi v odraslosti. V partnerstvu se zapletajo v nesrečne boleče partnerske odnose, ki jih lahko spremljajo nasilje, zasvojenosti, prevare, ali pa celo vse od naštetega. Lahko ponaljajo svoje travme, tako v vlogi rablja, kot žrtve, lahko so izvajalci nasilja, ali pa žrtve težkih odnosov, ki jih pogosto zaznamujejo tudi osebnostne motnje (mom, nom, …). V odnosih ne zmorejo povezovanja in njihove reakcije niso konsistentne: en dan je v partnertstvu vse v redu, naslednji dan nič več ni enako. Rekacije so lahko preburne, ali pa jih kakšen dan sploh ni. Včasih so zaradi teže trpkih izkušenj in zlorab zaznamovani tako močno, da v odnose niti ne vstopajo, ker to preprosto zanje ni varno. Lahko pa imajo veliko vzporednih odnosov, zmede, nejasnosti, kot so jo doživljali tudi sami v otroštvu. Pogosto se znajdejo v paru s kompatibilnim partnerjem in imamo na eni strani soodvisno osebo, na drugi pa zasvojenega, ki skozi partnerstvo potujeta z mnogo nemira, ter čustvenih izbruhov. Terapije so v primerih nasilja ločene in tam se učimo osnovne regulacije občutkov, predelave težkih travm, vzpostavljamo strik z  notranjim otrokom in podobno. Ko se travme počasi predelajo, se kemija partnerjev spremeni.

Obstajajo testi stilov navezanosti, ki so precej dostopni. Pred izpolnjevanjem je dobro vedeti, da nimamo samo enega stila, ampak se eden od stilov morda bolj izrazi, drugi pa v manjši meri. Navezanosti nas ne determinirajo za vedno. Ob enem partnerju se lahko izražamo kot bolj varno navezani, ob drugem nevarno. Navezanosti se lahko postopoma preobikujejo iz nevarne v varno, vendar zahteva veliko osebne želje, truda, ponavljanja in predvsem udeležbe v  varnih odnosih. 

Čustvena navezanost se ne zgradi zgradi na podlagi redkih, enkratnih odzivov (če kdaj mama takoj ne pride k otroku, ko zajoka; je kdaj manj odzivna zaradi preutrujenosti itd.). Navezanost se gradi preko spontanih odzivov, ki se ponavljajo. Če večino časa dojenček dobi odziv na njegove stiske (hrana, tolažba), dobi občutek, da ni sam, da je vedno tam nekdo, ki poskrbi zanj. Odnos z mamo je varen, ljubeč, topel in prijeten. Po drugi strani pa je lahko mama zaradi svojih skrbi, strahov, izmučenosti in nezadovoljstva v partnerstvu pretirano skrbna, nekako vsiljiva ali pa nedosledno odgovarja na otrokove potrebe (včasih ga potolaži, drugič spet ignorira) in tako dobi dojenček osnovo za nevaren tip navezanosti. Seveda 100-odstotne navezanosti v praksi ni. Pomembno se je le zavedati, da je v prvem letu zelo pomembno poskrbeti zase, da je mama kolikor toliko čustveno in fizično ok, ker le tako bo lahko sproščeno prisluhnila sebi in poskrbi za otroka. Zelo pomembno je, da ima ženska v začetku materinstva nekoga, na katerega se lahko zanse. Bolj kot vsa navodila za ravnanje z dojenčkom, rabi nekoga, ki mu lahko zaupa vsa čustvena doživljanja, morebitne strahove, žalost, frustracijo in potrditev, da je dobra mami, ki se trudi po svojih močeh.

Kasneje se da tudi tip navezanosti spremeniti in v terapiji govorimo o t.i. pridobljeni varni navezanosti. Ker se vilikokrtat v odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore biližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova. Dokler ne ozavestita primarnih ran ter se skupaj naučita varne naveznaosti, ki vsebuje zaupanje, bližino, ki ne duši in sproščeno prejemanje ter dajanje.

The post Stili navezanosti in čustvena navezanost med mamo in dojenčkom appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani).  Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Kaj je sočutno partnerstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: “Želi, da ga ženska začara in prevzame. Kako naj to storim?”

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Pozdravljeni. Srečujem se osem mesecev z moškim, ki sem ga spoznala online. Je ločen, ne po svoji volji. Ko sva se spoznala, je od njegove ločitve minilo leto dni. Razdrta družina (dva majhna otroka) ga je seveda zelo prizadela. In najbrž še ni povsem pri sebi.
No, druživa se trikrat na teden. Oba skoraj štirideset. On je zelo “busy”, a si vendarle vzame čas. Ob vikendih ima otroke, takrat se ne vidiva. Spoznala sem njegove prijatelje in mamo, a pravi, da dajva času čas, ker zaenkrat me še ne vidi kot partnerico. In ne čuti metuljčkov, kot se je izrazil. Obenem pa vem, da mu je fino v moji družbi, vsak dan pokliče in piše. Prebral je, da se lahko kaj kvalitetnega razvije tudi brez metuljčkov, iz dobrega prijateljstva.  Mimogrede, zanj lahko rečem, da je super moški in da me noče zavajati (vsaj zavestno ne). Tudi spiva, seveda, skupaj.
Naredila pa sem nekaj zelo otročjega, da me je kar sram pred samo sabo, kaj šele pred drugimi. Spoznala sva se online, na strani za samske. Pa sem mu pisala z drugega profila, kot da sem nekdo drug. In dobila, za kar sem prosila. Na tem mestu vas prosim, da me ne obsojate preveč. No, je odpisal. Da namreč išče žensko, ki ga bo začarala in presunila. Nisem več odpisala. Kar boli, je to, da očitno ne morem nikogar ravno začarati ali prevzeti (dovolj). Počutim se nezanimivo, razočarano. Hvala za posluh.

Draga anonimna,

vaša zgodba močno zaboli. Kako ste zdaj vi, s to bolečino? Bolečino izdajstva, prezrtosti, nepomembnosti, nevrednosti, …. ? Vse to so občutja, ki bi se vam lahko prebujala ob opisani dinamiki. Verjetno so vam domača že od kje prej, sicer ne bi sprejemali toliko težkih občutkov. Prav krivično do vas, da morate z vso to prtljago tudi v odraslosti živeti. Po opisu bi upala trditi, da v sebi pravzaprav marsikaj čutite in da vam situacija ni všeč.

Zaupate svojim občutkom?

Neverjetno je to, da ste močno čutili, da nista povsem povezana na način, kot bi si oba zares zaslužila, v polnosti. Tako zelo, da ste šli preverjati lastne občutke kar preko interneta. Če pustimo krivdo in obsojanje na strani, vidimo, da ste se le delno poslušali, a ne toliko, da bi zmogli o tem zaupati partnerju. Naleteli ste na grenko, ampak zelo nujno spoznanje: da v odnosu nista le vidva. Vprašanje je, kaj boste s tem storili….? Žalostno je to, da med vama še nista zmogla ustvariti toliko varnosti, da bi o svojih nezaupanjih in skrbeh direktno spregovorila. Kot da je na obeh straneh prisotnega preveč strahu. Kako bi bilo narediti nekaj drznega, preseči ta strah in začeti zaupati vašim občutkom? Slediti vaši intuiciji, opazovati vaše telo, vsa pogrešanja, hrepenenja in vso bolečino? Pustiti si čutiti vse? Šele ko boste zmogli biti iskreni s sabo, boste isto iskrenost lahko delili tudi v bližnjih odnosih.

Omenjate, da je gospod resen in da ne želi zavajati in v naslednjega stavku pišete o spolnih odnosih. Slišati je res direkten in iskren, a ko se z nekom spustimo tako daleč, do redne spolnosti, organsko v nekem zavezujočem trajnem odnosu sledi tudi povezanost, ki pripelje do navezanosti. Tu pa se pri gospodu verjetno zatakne in trenutno sporoča, da vam ne spusti blizu. V resnici tudi preko interneta nikomur ne spusti zares blizu. Kot da se zavezuje in se ne. V resnici to pomeni, da tudi on ne zmore biti povsem iskren s sabo in tudi z vami ne. Najbrž je njegov strah pred intimo po ločitvi še narasel. Ali pa se nikoli ni zmogel zares zavezati – ampak tega seveda ne vemo. Jasno pa je, da imata enako težavo: ker je težko biti ranljiv, iskren s sabo, sta težko tudi z drugim. Če bi bila, bi si zmogla priznati (oba sebi in tudi drugemu), da so trenutno vajina pričakovanja različna.

Njegov odgovor izraža njegovo bolečino!

Njegov odgovor, da išče žensko, ki ga »začara in prevzame«, absolutno ne pomeni, da niste vi ok. Zakaj bi vi toliko jemali nase? Njegov odgovor ne govori prav nič o vas, le o njemu. Iz kje ste vajeni prevzeti toliko odgovornosti nase, za oba? In kaj sporoča njegov odgovor v resnici? On res upa, očitno zelo, da bi mu nekdo (drzna zenska) pregnala njegovo osamljenost in praznino. To je upal že z vami, ampak te bolečine (osamljenosti, dolgčasa, praznine,… ) mu ne more odvzeti nihče drug. Je njegova. Tudi ločitev vedno prizadene tako zelo globoko, da jo je potrebno počasi počasi izžalovati… Gre za pot, podobno kot po smrti, ki ne dovoljuje prehitevanj, četudi si jih želimo. In da se je gospod zaljubil po enem letu, ne spusti vas pa bližje, lahko pokaže tudi na to, da ima nekje sicer željo iti naprej, ampak telo ne zmore. Ker organsko res ne gre in telesa po prehitrem stiku včasih prav zamrznejo.

Ampak njegova sporočila so dvojna, ta želja po ženski, ki začara, deluje iluzorna in prav otroška (in insinuira mogoče otroško rano v primarnem odnosu z mamo). Kot da si želi zlitja, ponovne zaljubljenosti, hormonskega dopinga, ki privede do idealiziranja bližnjega. To pa nima povezave z odnosom, saj je zaljubljenost le faza, ki zbledi. Zaljubljenost spominja na čas, ko dojenčki še nimajo občutka, da sta mama in otrok dvoje, ločeno. Če se v teh fazah (prva tri leta so najbolj pomembna za razvoj zdrave navezanosti) mama ne zmore odzivati sočutno in varno, lahko otroku za vedno ostaja hrepenenje po takšni povezanosti. Ampak prava ljubezen ni ideal, je rast in garanje, je vsakodnevna odločitev za odnos. Njegove predstave so torej precej daleč od vaših.

Kaj pričakujete od partnerskega odnosa vi? 

Ampak dovolj o njemu – pomembni ste vi. Ker njemu trenutno ta situacija navidezno ustreza, ste na potezi vi. Ali je vse napisano sprejemljivo tudi za vas? In če ne, kaj boste storili zdaj? Bi mu lahko zaupali vase bojazni in strahove in po drugi strani tudi jezo? Zahtevali več zase? Ali pa se sploh vprašali, če je to res samo to, kar želite? Ne moremo zanemariti njegovega odgovora, ki kaže, da ima precej nerealne predstave o odnosih. In to, da je še na teh straneh, pomeni, da se vam ni zavezal. Če bosta zmogla o tem spregovoriti in odnos redefinirati in nadaljevati, vam nujno svetujem partnersko terapijo – takšne predstave o odnosih so namreč za odnos nevarne, nezavezanost pa insinuira težko dinamiko tudi za naprej. O vsem tem bosta morala drzno in direktno spregovoriti, če bosta želela iti naprej – skupaj ali narazen.

Ob vsem ostajate še vi, ki pričakujete od odnosa zelo malo. Kot da bi bilo na drugi strani »samo toliko« varno tudi vam. Imate kakšno idejo, od kje ste vajeni sprejemati le čisto malo iz odnosa? Kot da so morda vaše izkušnje partnerstva podobno boleče, odnosi pa toliko nevarni, da so za vas varni (domači) le takrat, ko so v bistvu nevarni. Komplicirano napisano, ampak v takšnih odnosih je zares tako: boleče, nerazumljeno, oddaljeno in nevarno. Težko je zaupati, se predati, verjeti, se dati v odnos 100%. Vam je ta dinamika morda poznana, že od kje prej? ln iz kje se prikrade ta krivičen občutek, kot da vi niste dovolj dobri, dovolj zanimivi? Ker verjamem, da v resnici ste in to zelo. Saj ravno zato vas je gospod tudi opazil. Ampak zato, da drugi negujejo naše bisere, jih moramo najprej prepoznati in negovati sami.

Odločiti se morate, če vam je takšna situacija sploh sprejemljiva – ker so takšni in podobni spletni portali oblika varanja. Splet je lahko beg, ki postane zasvojitven – kruto vsakodnevno ciklanje v iskanju adrenalina. To je še ena nevarnost, ki morda leži med vama. In tema, ki se ji boste težko izognili. Pri tem boste morali prevzeti tudi odgovornost za svoja dejanja (drugo identiteto) in si drzniti biti iskreni.

Odločitev za individualno terapijo je tvegana, ampak vredna!

In kaj bi za vas pomenila izguba partnerja, ki ga v resnici ni povsem z vami? In kako bi si bilo dati možnost, da zadihate in odkrijete sebe, svoje želje, svoje rane in svoje potrebe? Kako bi vam bilo biti sama? Se spopasti z občutki, ki pridejo, že samo ob misli na to? In začeti svoje življenje drugače: fokusirani nase, na stvari, ki jih že dolgo (ali pa še nikoli!) niste storili? Poiskati svojo vrednost, odkriti vaše osebne čudovitosti, prednosti, lepote in jih sprejeti, ceniti, spoštovati in nikomur kar tako ne predati? To bi morda zahtevalo tudi soočenja s svojimi ranami in občutki neljubljenosti, nepomembnosti in nevrednosti. Kar zveni boleče, toda prava individualna terapija poskrbi, da svojo majhno ranjeno punčko potolažite in ji daste vrednost. Šele takrat, ko boste videli, kako zelo čudoviti in posebni ste, ko boste začarani v svoji lepoti, šele takrat bo prostor, da nekdo »očara vas«. Ampak ne le to, saj si zaslužite več –  pravi odnos, nekoga, ki bo z vami zares, v celoti? Zveni »pocukrano«, nevarno, ali pa nemogoče? Poskusite in se ponovno javite, močno držim pesti za vas in verjamem, da vam bo uspelo!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Kako naj ga začaram? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.