Smo torej tik pred prazniki, ki za mnoge predstavljajo lepoto in višek leta, za druge pa odvečen blišč. Zakaj je temu tako?

Prazniki so polni pričakovanja, novega upanja in želja. Gre za obdobje, ko si želimo bližine, povezanosti in časa za družino in najbližje. Toda ravno zaradi teh močnih želja se v nas lahko sprožijo bolečina, stres in napetost. Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je postane decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko. Vse to pa navadno spremlja še zunanji blišč, ki predhodne težke občutke še poglobi. To lahko preprečimo, če smo že prej pozorni na svoje telo in vsa skrita občutja. Slednja namreč zahtevajo od nas, predvsem od staršev, da se v sebi umirimo do te mere, da umirjenost prinesemo tudi našim najdražjim malčkom. December je ravno zato poseben čas, ki vsem staršem daje možnost, da začutimo, kaj vse lahko damo sebi in najbližjim.

Kaj pa, ko se sredi praznikov ne zmoremo umiriti?

Ja, tudi to je čisto normalno, saj nismo popolni. Prvi korak je, da si to priznamo in samim sebi povemo, da je to čisto v redu. In če smo starši, otrokom tudi povemo, da rabimo kakšno minuto zase. Že minuta stika s sabo, kjer ni nikogar drugega, navadno izjemno pomaga pri umiritvi telesa. Ko ugotovimo, kaj nas vznemirja, jezi, žalosti in podobno, se lahko s tem tudi soočimo. Včasih pomaga to bolečino tudi telesno izraziti, odteči, “izboksati”, odplesati … kar je nekomu bližje. Navadno pomaga in ko smo mirni, lahko tudi otrokom pojasnimo, da je starš potreboval le nekaj čas zase. Neverjetno je, da otroci to hitro razumejo in se tudi oni umirijo, kar je opazno že pri malčkih.

Kako so to obdobje praznikov odraža v terapiji?

Ljudje smo bitja upanja in hrepenenja in ko pride december, se tudi na terapiji pokaže ta močna želja po povezanosti in bližini, po tem da bi bili sprejeti in opaženi ob svojih najdražjih. Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov. Ne glede na težko preteklost, ta želja po miru nikoli ne ugasne. Tudi vsi “čarobni možje”, katerih tradicijo ohranjamo – Sv. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – pokažejo na to, kako zelo si želimo zaupati v nekoga in verjeti. Verjeti, da nekaj čarobnega, nekaj več obstaja. V globini si želimo, da bi lahko praznike preživeli v osebnem miru, domačem vzdušju, v povezanosti in sprejeti točno takšni, kot smo.

Kako terapevti gledate na decembrsko zabavo?

Zabava je čisto v redu, celo zelo dobrodošla, da ljudje odložijo stres in se skupaj ponovno povežejo, poplešejo, poveselijo. Težava je pa lahko v tem, če se zabava uporabi za odklapljanje in beg od svojih občutkov. Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja, ki so za marsikoga pretežka. Zato so te decembrske zabave pogosto klic po tem, da bi se umirili, in močan pokazatelj tega, kako zelo si želimo biti povezani in ljubljeni. Ob zabavah so ljudje tako postavljeni pred odločitev, prav tako kot vsak dan – odločitev, ali bo moj dan lep ali bo srednje žalosten.

Kaj otroci želijo od staršev v času praznikov, res veliko daril?

Ko pridemo do starševstva in do otrok, velja, da se božič in prazniki gradijo predvsem doma. Seveda bodo otroci izražali želje po materialnih dobrinah, po tehniki, po lučkah, in je dobro, če jim neko čarobnost v smislu ogleda lučk ali na primer skupnega drsanja tudi omogočimo. V resnici pa bodo otroci zelo hrepeneli po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju. Otroci v tem času od očeta in mame želijo predvsem čas in to, da so tudi čustveno prisotni. Da se mama mogoče zmore tudi opravičiti, da oče zmore izreči tudi na glas, na kaj vse je ponosen. Da se zgradi vse tisto, za kar med letom mogoče nimamo poguma.

Ali prazniki res umirajo?

Če pogledate ven, na vse lučke, se zagotovo ne boste strinjali. Praznike vsako leto skušajo še podaljšati. Poleg vsega zunanjega blišča pa vsako leto narašča tudi notranja želja po umiritvi: vse več ljudi se namreč poglablja vase, v različne duhovnosti, ali pa različne dejavnosti, kjer iščejo stik s svojim telesom. Tudi vse zabave so, kot omenjeno, znak tega, da se želimo počutiti dobro, da si želimo takšnih posebnih dni, da si želimo praznovanja ter tudi miru in časa zase.

Zakaj je med prazniki v družini težko zdržati mirno vzdušje?

Najti stik s sabo in svojim telesom, na dneve, ko največ pričakujemo od sebe in drugih, je zares težko. Sploh ker nismo tega ravno vajeni. In ker je včasih dostikrat slišati, da je povrečna družina preživela praznike tako, da je mama kuhala in pekla (in ob tem doživljala, da je sama za vse), oče menjal televizijske programe (in se ni čutil vključenega nikamor), otroci pa so vzdušje gradili po svoje. Torej vsak na svojem bregu sam, ravno nasprotno od tega, kar si v resnici vsi želimo. Zelo dragoceno je, da se zmoremo umiriti, pa čeprav naročimo pico kar na dom, ugasniti televizijo in graditi odnose v živo.

Kako lahko starši naredimo te praznike lepe?

Da se vnaprej odločimo, da bomo imeli preprost, nezahteven večer, vsaj na božič. Da ni potrebno ne kuhati, še manj se odklapljati, pač pa najti skupen čas, skupen pogovor, skupno zabavo in sodelovanje. Najtežji izziv in hkrati najlepši del starševstva je ravno v tem, da se lahko vedno znova odločimo in naredimo drugače. Vedno znova, četudi v istem večeru.