Prazniki so lahko čas, ko nehamo bežati.

Čeprav naj bi bili prazniki čas veselja, so za marsikoga čas občutkov bolečine in osamljenosti. Vse prevečkrat gre za dneve, ko so na preizkušnji odnosi, še posebej, če so ti že načeti. Spet se nam bližajo praznični dnevi, na kar nas že nekaj tednov opozarjajo reklame, plakati in okrašeno mesto. Toda vse to lahko pripelje še do večje stiske, drži?

V predprazničnih dneh se toliko oglašuje praznična evforija, da ljudje res lahko začutijo močno željo po povezanosti, željo po bližini, željo po miru. In ko ves zunanji blišč lučk mine, ostane to, kar v nas pa res je – ne le romantika, ampak tudi žalost, tudi strah, tudi solze in v veliko primerih tudi osamljenost. Ostane vse tisto, kar nosimo skrito v sebi iz preteklosti in vse nepredelano iz sedanjosti. Ko ni več evforije, pride prostor res za nas in za vsa občutja. In če so v ozadju še težke izkušnje praznikov iz otroštva, jih je težje doživeti kot nekaj lepega.

Kot terapevt čutim, da je bistveno, da klientom pokažemo, da je tudi osamljenost in praznina lahko del nas in da so to samo občutki, ki so težki, ampak naši.

Kdo so ljudje, ki so še posebej dovzetni za praznično praznino? Je morda potrebna pozornost do tistih, ki se soočajo s psihičnimi težavami?

Morda bi bilo bolje rečeno, da tisti, ki se ne soočajo – vsak od nas, ki bi recimo bežal od lastne žalosti, tesnobe, strahu, sramu in ostalih občutkov, je dovzeten za to, da prazniki sprožijo proces čustvovanja. Res pa je, da so navadno najbolj dovzetni posamezniki, ki jim je tudi sicer hudo: npr. ljudje, ki imajo občutek depresije, samomorilne misli, hitre menjave razpoloženja, samodestruktivna vedenja…  Pri vseh omenjenih se težki občutki lahko v prazničnih obdobjih še poglobijo. Pozorni pa moramo biti tudi na ostale, predvsem starejše in mladostnike. V zadnjem času se namreč povečuje število mladostnikov, ki praznike preživljajo na socialnih omrežjih, v resnici sami in osamljeni (prav tako kot marsikater starejši).

Ampak čutiti bolečino in osamlljenost med prazniki nikomur ni lahko?

Seveda ne, ampak se da (kjer ne govorimo o psihopatologiji). Biti v bolečini in v osamljenosti je hudo in stiske so lahko precej hude. Po drugi strani pa so vse to samo občutki. In vem, da takšni stavki zvenijo lahkotno, ampak tudi osamljenost je samo občutek. Kot žalost, strah, sram, veselje…. In vse občutke se lahko naučimo sprejeti. Ne čez noč in ne takoj, ampak je mogoče. Začne se s tem, ko si priznamo, da nam je težko zdržati z občutkom osamljenosti, ampak da ga lahko predihamo. Samo če dihamo in smo pozorni na telo, lahko občutki minejo – ko jih sprejmemo. Seveda pa ne vedno in takrat je potrebno poiskati strokovno pomoč. Na terapijah se učimo sprejemati sebe in vse občutke v nas.

Če negativna čustva s prazniki ne minejo? Kam po pomoč? Kateri so alarmantni znaki, da je pomoč nujna?

V takem primeru, ko težki občutki ne minejo ali se poglabljajo, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Pomagajo nam lahko različni strokovnjaki na področju mentalnega zdravja: psihoterapevti (zakonski družinski terapevti), (klinični) psihologi, psihiatri. Znaki so različni, npr grožnje s samomorom so najbolj očitne in vsako je potrebno vzeti resno. Vidni znaki so npr. upad energije in želje po druženju, zapiranje vase, nespečnost, nezmožnost občutenja veselja, spremembe telesne teže, povečani občutki krivde, sramu in strahu,…V takih primerih je nujna psihoterapevtska pomoč.

Prazniki so lahko torej polni tesnobe in žalosti, ali pa so lahko bolj mirni. Kako lahko sami naredimo praznike drugačne, ne samo bleščeče, ampak tudi mirne?

Eno priporočilo, ki ga navadno dam staršem, je to, da naj bodo to res prazniki miru. Ko je družina zbrana in ni pomembno, ali je stanovanje popolnoma očiščeno, smrekica povsem okrašena in kater tip hrane bomo jedli; pomembno pa je, da smo lahko mi – mi, da lahko zdržimo skupaj v enem prostoru, kjer ni npr. prižgana televizija in drug mimo drugega gledamo že petič isti film. Ampak da se zmoremo pogovarjati in preprosto uživati v družbi drug drugega. To je navadno težko tam, kjer odnosi tudi sicer »škripajo«. Na praznične dni se namreč še bolj začuti ta tesnoba in narediti nekaj novega v takih primerih je res izziv. Prvi korak je morda ravno to priznanje, da prazniki ne potrebujejo biti popolni, tako kot tudi starši ne.

Kaj pa mladi, na primer tisti, ki nimajo družin in so obdani samo z mladimi družinami. Kako pa naj po vaše oni preživijo praznike?

Verjamem, da tudi tisti, ki niso v partnerski zvezi ali družini, imajo ljudi, ob katerih se lahko počutijo ljubljeni, želeni, hoteni – morda še bolj, kot so se v svoji (primarni) družini. Nasploh se mi zdi pomembno, da se v prazničnih dneh obdamo z ljudmi, ob katerih se lahko počutimo sproščeni, sprejeti, umirjeni. Hkrati pa je za vse, tudi za poročene, bistveno, da najdemo čas zase. Trenutke, ko smo sami s sabo, se razvajamo, umirimo in lahko tudi naredimo nekaj zase, se imamo radi. Samski imajo v tem primeru celo več opcij: lahko si vzamejo več časa za razvajanja samega sebe, si privoščijo kakšna potovanja oziroma vse tisto, za kar prej ni časa, lahko pa se obdajo z ljudmi, kjer se počutijo dobro. Pravzaprav je pomembno za vse enako: da kjerkoli že smo, zmoremo biti avtentični, pristni sami s sabo. Na kakršenkoli način že to pomeni.

Kaj za vas pomeni imeti rad sebe, v teh prazničnih dneh?

Imeti se rad je stavek, ki nosi več razlag in za vsakogar so različne. Ne pomeni samo to, da si privoščimo dobro kopel in poskrbimo za naše telo (čeprav je tudi ta del pomemben!), ampak tudi za svojo dušo. Za enega šolarja je to takrat, ko prvič reče ne zafrkavanju, za vzgojiteljico to, da prosi za dodatno pomoč, za podjetnika to, da ne dela toliko nadur, za mamo to, da si da dovoljenje, da ne naredi vsega sama… imeti sebe rad pomeni drzniti si biti ranljiv, v odnosu do sebe in do drugih. Spregovoriti tudi o tem, da nam prazniki niso všeč, ker nosijo bolečino. In da si dovolimo da je v redu tudi to, če ne želimo praznovanja. Predvsem nehati bežati od vseh težkih občutkov. Radi se imamo, ko se lahko veselimo in ko zmoremo jokati, tudi v dneh, ko vsi pričakujejo le nasmehe.

Kaj bi bilo pa vaše sporočilo klientom, v novem letu?

Da jih imam rada, da jih nosim v srcu in da kljub temu, da se v teh prazničnih dneh ne vidimo, smo povezani. Terapevtski poklic pomeni povezanost z ljudmi, četudi se proces prekine ali zaključi. Sicer pa jim želim čim več odločitev, da zdržijo s svojimi občutki, kakršnikoli že bodo med temi prazniki. In da jih bi v novem letu spremljali ljudje, ob katerih bi se čutili ljubljene.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

(intervju za na njena.si)