Pozdravljeni,
ne gre izključno za partnerski odnos, ampak odnose na splošno (se opravičujem, ker ni šlo na kratko). Upam, da me boste lahko usmerili, kaj lahko (še) naredim. Sem oseba, ki se sicer dobro znajdem sama. Vendar imam rada tudi stik z ljudmi.

Bi se pa do neke mere uvrstila bolj na stran introverta, čeprav v odnosih načeloma nimam težav, rada spoznavam nove ljudi.

Mi je pa kvaliteta odnosa pomembna, vsaj pri tistih, ki so mi blizu.

Zadnja leta precej delam na sebi in sem uspela narediti kar nekaj velikih premikov. Kljub temu pa me tekom celotnega življenja spremlja neka stalnica v dinamiki odnosov, kateri se mi zgodijo. Skratka, že v osnovni šoli se mi je dogajalo, da so prijateljice prihajale in odhajale. Zmeraj po njihovi volji.

Navadno so sicer poiskale nek razlog, da so se z mano skregale. So pa povečini prišle nazaj, ko so se znašle v težavah. Takrat bile spet v tesnem stiku z menoj, se z menoj pogovarjale in mi zaupale, ko pa suporta niso več potrebovale, pa so ponovno odšle. Nekaj podobnega se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in na fakulteti.

Prijateljice, če jim lahko tako rečem, so bile ob meni samo toliko časa, kot so od mene imele korist (šolske dejavnosti npr.) oz. so me potrebovale. V prijateljskih odnosih sem nekonfliktna, rada prisluhnem.

Slednje je tudi vedno izpostavljeno kot dobro – kako lahko meni zaupajo, tudi tiste stvari, ki jih nikomur drugemu ne in kako jim je všeč, ker jim znam prisluhniti, jih razumem.
Partnerji so bili vsi čustveno nedostopni (eni bolj, drugi manj) – slednjega se zavedam komaj zdaj in z vsem, kar sem uspela predelati/prebrati.

Odnosi so bili ali izredno intenzivni (v + in -) ali pa so bili partnerji nezmožni tudi intimnih odnosov. Če so bile zveze daljše, so bile ok, dokler nisem postavila mej, velikokrat sem bila za vse kriva jaz tudi z povsem nelogičnimi razlagami, zakaj je temu tako. Eden izmed partnerjev je praktično čez noč izginil, prej je zatrjeval, da potrebuje prostor in da ga naj razumem (prostor sem mu dala, se pa za tem ni nikoli več javil).

Zanimivo mi je tudi, da name »pozabi« tudi družina.

Imam več bratov in sester in navadno sem jaz tista, ki se je na določene stvari ne povabi, češ, ker imam svoje obveznosti. V času ločitvenega postopka med staršema pa sem bila tudi komunikacijska vez med njima oz. tista, ki je bila zmeraj vsega kriva.
Upam, da sem podala dovolj dober grob oris situacije. Res bi rada prišla iz tega začaranega kroga »neodnosov«. Hvala vam vsem.

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani, žal mi je, da podoživljate mnogo občutkov zapuščanja, odsotnosti, verjetno tudi prave osamljenosti in nevrednosti.

Glede na terapevtske izkušnje se to dogaja ljudem, ki so neko izkušnjo kdaj že doživeli v zgodnjem otroštvu in ostaja nenaslovljena….

Morda je niste doživeli vi, ampak so jo vaši starši in gre “le” za medgeneracijski prenos neke težje izkušnje, ali pa celo transgeneracijski prenos travme (ki lahko sega po več generacij nazaj).

Vsekakor bi na terapiji pogledali temeljito v vaše primarne izkušnje osebne varnosti…

Varnost je lahko ranjena že v času, ko smo dojenčki, pa se starši ne odzivajo ustrezno na jok. Ali pa kasneje ko odraščamo in pride do neplaniranih hospitalizacij. Lahko gre tudi za to, da se je zgodila kakšna zloraba, ali pa preprosto odsotnost ali izgubo ljubljene osebe.

Vse to in se veliko podobnih izkušenj lahko nosimo v telesu….

Vam je kakšna znana?

Precej pogosto pa je tudi to, da imamo sami nek stil navezanosti, po navadi anksiozen & na ta način kar nezavedno privlačimo ljudi, ki so navezani izogibajoče. (Opisujete namreč odsotne partnerje).

Navadno s tako kombinacijo navezanosti lahko tvorimo izjemno boleče partnerske in prijateljske odnose – kjer se tisti, ki nekoga želi bolj (anksiozen) in morda celo zato kdaj pritiska, lovi ipd… Drugemu pa je to preveč, ga doživi kot pritisk, kot odvečnost… Oba si navadno prebujata najzgodnejše rane domačega primarnega okolja v lastni družini.

In ko se spoznata, je vse ok, potem pa hitro zaživi dinamika “mačke in misi”, nenehnega iskanja in odhajanja in vračanja v isti boleč odnos.

Dobra novica je ta, da so to samo občutki in vzorci vedenja, ki se lahko v varnih terapevtskih procesih izjemno dobro naslovijo in tudi predelajo.

Terapevtske izkušnje kažejo, da se navezanosti spreminjajo v dolgotrajnih, varnih odnosih.

Zato vam želim mnogo varnih odnosov, če pa bodo izzivi vztrajali, pa vedno dobrodošli na individualno ali morebitno partnersko terapijo.
Vse dobro in pogumno naprej!

Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona

Naše brezplačne vsebine najdete tudi na Facebooku  in Instagramu.

The post Medgeneracijski prenos težje izkušnje: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?

Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.

Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.

So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.

In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.

Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.

Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.

Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.

Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.

Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.

__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….

Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.

Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.

Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.

To dodajam kot pomemben aspekt 💝

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Reševanje partnerstva – za kakšno ceno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Živijo.

Moja prijateljica je alkoholik in jemlje droge že skoraj celo življenje. Nekaj časa je bila ok. Cca 10 let. Sedaj pa ima otroka starega 7 let in je ponovno začela pit in se drogirat.

Težko obdrži službo, nima izpita za avto… Otrok ji je nekje na zadnjem mestu, čeprav se trudi in zgleda kot, da ji je na prvem, samo, ko je trezna….

Laže sebi in drugim. Hodi na zdravljenja in spet nazaj na staro pot.
Kaj takemu človeku pomaga, da se zave, da otrok trpi?
Taki mami ne moreš dat nekaj za brat, da se bo zamislila.
A obstaja sploh kakšna varianta, da bo kdaj bolje?

Jst mam občutek, da bo ostala nekje na cesti kot klošar, ali pa bo umrla.

Je drugače zelo prijazna oseba, ampak se nima rada. Tako da, tudi drugih ne zna imet.
Otrok ima tudi očeta, ki je zelo skrben in se trudi kolikor se lahko.

______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
si predstavljam, koliko nemoči morate čutiti ob tem, ko gledate svojo prijateljico kako se uničuje. Opisano vedenje je precej samodestruktivno.

Sprašujem se, če se vsaj da z njo govoriti o tem, kaj jo tako boli, da posega po substancah?

Kot prijatelji smo lahko rama, na katero se drugi nasloni, kaj več od tega pa ne moremo, saj kot odrasle osebe nosimo odgovornost vsak zase.

Če se vam prijateljica odpre, se lahko počuti vsaj videno in razumljeno v svoji bolečini, kar je že veliko.

Pomembno pa je, da se zavedate, da bi ona potrebovala ogromno podpore (tudi strokovne), da bi se uspela postaviti na noge.
Boli tudi, ko gledate njenega otroka, nedolžno bitje, ki trpi zaradi maminega vedenja.

Sprašujete, kako ji pomagati, da se zave, da otrok trpi… tukaj bi izpostavila, da gospa s svojo zasvojenostjo beži od svoje bolečine, zato tudi otrokove bolečine ne zmore začutiti. Njen prvi odnos je s substancami in otroka zato ne vidi. Ne, da noče, ampak preprosto ne zmore.

Otroke ščiti CSD, v kolikor gre tukaj za ogrožanje in zanemarjanje otroka, lahko zadevo prijavite. To je smiselno predvsem zato, da se prijateljica zave, da gre zares in da njeno vedenje ni sprejemljivo.

Psihološke posledice za otroka zasvojenega starša so namreč lahko hude. Verjamem, da odločitev za ta korak ni enostavna, saj je ne bi želela izgubiti, ampak glede na to, da vas je strah tudi za njo, bi bilo morda smiselno, da se vključijo tudi strokovne službe, saj zgleda, da sama trenutno resnično ne zmore.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Otrok, pijača in droge: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava.

Čisto druga zgodba je do otrok, se sicer vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen, venomer opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani.

Sama sem v veliki stiski.

Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače.

Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine.

Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

___________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti. Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno.

Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita, seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in k jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina.

Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci.

Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.
Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo. Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.

Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim?

Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?

Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je napisala psihoterapevtka Kaja Kocjan.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partner je strupen do otrok: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene, imam vprašanje kako in kaj saj sem izgubljena.

Imam enega otroka od prej in sedaj sem noseča z dvojčkoma. Trenutno 5 mesecev in imam probleme v nosečnosti, sem rizično noseča.

Na partnerjem s katerim sem sedaj, sem napisala mojo oporoko, ki sem je podedovala. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari za katere bi moral še dobiti v oporoki, niso v celoti pri njem, imava zaradi tega, njegove besede: partnerstvo na nitki in zaupanje. Ker misli da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega premoženja.  Kdaj bo in kako? Rekel je, če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj.

Kaj naj si mislim?

Razmišljam, da mu je samo do premoženja in stvari.

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos, vendar samo iz ene strani to ni mogoče.

Kaj naj storim? Poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam še na kakšen način. Hvala za odgovore.

________________________________________________

Draga anonimna.

V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vase telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas (če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vase zdravje).

Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično. Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna.

Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti. Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vase potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani.

Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas. Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe: če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto

Komentar je zapisala psihoterapevtka Spela Adamič Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Razmišljam, da mu je samo do premoženja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
“Živim v zakonu, v katerem nikoli ni bilo ljubezni, ampak funkcionalno sobivanje. Neke vrste potrpežljivo prijateljstvo. Hči in sin. Seks soliden, a nič posebnega.

Odlično sodelovanje glede financ, gospodinjstva, vzgoje. Nikoli pijan, nikoli nasilen, nikoli varal, otroci ga obožujejo, razume se z mojimi starši in jaz z njegovimi, tašča pravi, da sem blagoslov v njihovi družini…

Prijatelji so postali skupni prijatelji. “Nobenih težav”.

Pogrešam ljubezenski odnos!

Imam še enega partnerja, s katerim težko prideva do skupne resnice, prepirava se, seks ni posebej dober – zaljubljenost je minila.

Ampak obstaja ljubezen in skupna zgodba: kraji, besede, pesmi, spomini, ki so samo najini… Ne vem, kako naj opišem.

Psihična povezanost, on vidi barve sveta enako kot jaz, ima navdušenje za podobne stvari, skupaj sva srečna. Ne vrti se vse okoli vsakodnevnih malenkosti, pragmatičnosti.

Varal je celo življenje. Poročen, brez otrok (si jih pa zelo želi), znatno starejši od mene (malo pozno za otroke). Imava podobno predstavo o tem, kako naj bi izgledal dom (otroci, obiski, izleti…).
Mož se mojim željam sicer prilagodi, včasih sva imela tudi z možem več skupnih hobijev, ampak skozi leta sva se oba spremenila, interesi so se zamenjali. Skušava pokazati interes za hobije drug drugega, ampak v globini ga ni.

Nimam pravih razlogov, da bi se ločila.

Imam utemeljene dvome, kako bi funkcionirala družina s tem drugim partnerjem (npr. verjetno je, da bi me varal, da ga moja družina ne bi lepo sprejela zaradi razlike v letih, da bi se tudi z njim lahko zgodilo, da skozi leta najini interesi zrastejo v drugačne smeri…)
Vem, da tako na dolgi rok ne morem naprej. Terapija bo.

Verjetno moram zaključiti odnos s tem drugim partnerjem – tega še nisem naredila, ker bi se brez njega počutila precej osamljeno, kot da me nihče ne vidi in ne razume. Seveda lahko ta drugi odnos pustim, da se nadaljuje, platonsko, se vidiva le občasno, brez seksa.

A se mi zdi, da potem nekako zamujam svoje življenje, če je on prisoten v mislih in ne zares.
(Od začetka imam tudi željo po tem, da bi mu lahko dala otroka, enostavno žal mi je, da njegova inteligenca in blagi karakter ne bi šla naprej – seveda ima tudi slabe plati, zna biti egocentričen, manipulativen).

Ne vem, ali bi lahko v svojem zakonu dosegla, da bi srečne trenutke na tak način delila. Ne vem, ali se mi bo kdaj tako odprl, da bi res čutila globoko povezanost. Pogovore o tem sem velikokrat načela in nisem dosegla spremembe – njemu je dovolj, da stvari funkcionirajo, ne pogreša “globje povezanosti”. Je samotarski tip tudi sicer.

Bom z njim vse življenje osamljena?

Naj razdiram zakon, ki funkcionira zgolj zaradi želje po večji psihični povezanosti?”

___________________________________________________________________________________________________________________

ODGOVOR:
Vprašanje ni tako enoznačno, ali se ločiti ali ne. Če partnerja toliko časa sodelujeta v odnosu brez globine, nekje nezavedno obema to odgovarja, oziroma jima je domače.

Zakaj distanca predstavlja varnost?

Gospa pravi, da si želi globine, ampak je kljub temu ni našla – tudi pri ljubimcu ne, saj se tam tudi ne da v polnosti predati, oba sta obenem namreč vezana drugje.

Dokler tega ne predelamo pri sebi (terapija ob tem zelo pomaga), bomo hodili iz odnosa v odnos in vedno bili razočarani. Tega, po čemer anonimna hrepeni, brez globljega stika s sabo, ne bo našla ob nobenem partnerju. Potem se lahko njeno vprašanje čisto spremeni, saj je v stiku s svojo avtentičnostjo, s svojimi potrebami in je odgovor jasen – najde in izrazi ga sama.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Pogrešam ljubezenski odnos: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Veliko prebiram objave v tej skupini in ko jih prebiram, si mislim, s kakšnimi težavami se nekateri soočate, v primerjavi s tem so moje, vsaj na prvi pogled, zanemarljive. Rada bi se malo izpovedala, zato bo moja objava morda nekoliko daljša.

V glavnem, gre za to, da sem oseba z zelo nizko samopodobo.

To se seveda najbolj kaže v odnosu z moškimi, pa tudi drugje, a v tem primeru bi se rada osredotočila na svoj odnos s partnerjem. Skupaj sva približno deset mesecev.

Najin odnos se je začel precej na grdo, saj sem bila nekaj časa, preden sva zaživela skupaj, njegova ljubica. Partnerko je zapustil, ker sem se želela odmaknit, saj si dvojnega življenja nisem več želela (govoril mi je, da me ljubi, spal je pri njej). Nikoli ga nisem silila, da jo zapusti, celo umaknit sem se nameravala, a je potem on njej povedal. Moj partner je eden tistih glasnih, karizmatičnih moških. Lahko si predstavljate, glasen, vedno rad v centru pozornosti, ukvarja se tudi z glasbo, ker pravi, da rabi pozornost ljudi.

V bistvu tega, da je rad v središču pozornosti, nikoli ne skriva, to priznava. Takšni moški so mi bili že od nekdaj zelo privlačni.

Težava je v tem, da ima on izredno rad pozornost žensk, kar mene zelo moti.

Ljubosumna sem in ne zaupam mu.

Vsakič, ko se s kakšno veliko pogovarja, se z njo smeji ali mi preveč o njej govori, imam potem jaz občutek, da me ta ženska ogroža in da se bo zaljubil vanjo, tako kot se je vame, ko je še imel partnerko. Moti me, da sem tako ljubosumna in posesivna, a si preprosto ne znam pomagat. Ne morem se znebit občutka, da če je to naredil njej, bo tudi meni slej ko prej in kar živim v pričakovanju, da se bo to vsak čas zgodilo.

Za moj okus je malo preveč obseden s pozornostjo žensk, vedno jim daje komplimente, tudi vpričo mene.

Ne v smislu, da jo pogleda in po tihem reče kako je dobra, ampak to pove kar njim, pa tudi meni, ko sva doma, po navadi o določeni osebi govori še kakšna dva dni po tistem, ko se je z njo pogovarjal. Prejšnje partnerke to ni motilo, mene pa zelo moti in si ne znam pomagat.

Pred kakšnimi tremi meseci sva šla na dopust. Prvi večer sva malo popila zunaj na terasi in to mi je dalo pogum, da sem malo pogledala njegov telefon. Ne vem kaj mi je bilo, česa takega še nikoli nisem naredila nobenemu partnerju. Takrat pa mi je notranji glas govoril, naj pogledam, ker bom gotovo kaj našla. In sem res. Svoji bivši partnerki je pisal sms-e z ljubkovalnicami “fifko, muci” itd, ki jih je že prej uporabljal, ko sta še bila skupaj. Pa še na eni laži sem ga dobila tisti večer. Od takrat naprej mu še bolj ne morem več zaupat.

On je še danes jezen name, češ, kako sem si drznila pogledat njegov telefon.

Po svoje ima prav, to je njegova zasebnost, ki bi jo morala spoštovati. Ampak po drugi strani me moti to njegovo skrivanje. Kmalu po tistem sem njegov telefon še enkrat pogledala in ugotovila, da si je določene komunikacijske programe zaklenil tako, da jih lahko odpreš samo s face ID. Ne vem, kaj me je obsedlo. Rada bi ugotovila, kaj tako skriva v svojem telefonu, pa ne vem, kako naj to naredim.

Vem, da bi rada poskrbela predvsem zase, ampak že malo obupujem.

Ali je sploh mogoče, da se ozdravim ljubosumja in posesivnosti pri sebi?

Ali je v resnici sploh mogoče povsem pozdravit notranje slabe vzorce, ki so nastali v otroštvu kot posledica odsotnega očeta in mame, ki ni bila nič ljubeča? Ki je bila vedno jezna.

Pogosto se počutim osamljena, in ko sem spoznala sedanjega partnerja, je bil moj namen le ta, da bi bila dobra prijatelja, saj sva se lahko ure in ure pogovarjala po telefonu. Odkar živiva skupaj, se je najin odnos zelo poslabšal. On je pogosto slabe volje, ko pride na primer iz službe, se jezi da je lačen in tudi sicer je pogosto slabe volje. Kadar je prijazen, je z njim neizmerno lepo, kadar je zoprn, bi ga najraje vrgla ven. Non-stop se vrtiva v tem čudnem začaranem krogu, včasih se mi zdi, da ga imam zelo rada, včasih pa da ga sovražim in razmišljam samo o tem, kako bi ta odnos zaključila.

Zalotila sem se tudi, da me veliko stvari moti in da ga veliko kritiziram, tudi pred svojimi prijateljicami in svojo družino.

Ne vem, kaj se z mano dogaja, vem pa, da bi potrebovala kakšno pomoč, pa ne vem, kam naj se obrnem. Zavedam se, da tudi jaz marsičesa ne delam prav, ampak si ne znam pomagat. Kadar je partner slabe volje, mi gre tako na živce, da enostavno ne morem, da ga ne bi kritizirala, čeprav seveda vem, da to ni prav. V tem odnosu se ne počutim izpolnjena, počutim se nesrečna, a še kar vztrajam, zato ker nekako skos mislim, da je prišel v moje življenje z namenom, da mi pokaže, kaj moram pri sebi razčistit. In vedno sem mnenja, da z begom ne bom nič rešila, da bo prišel nov, podoben temu. To tudi vidim, saj je bil moj bivši zelo podoben temu partnerju.

On se še vedno veliko druži z bivšo, sicer samo pri eni športni aktivnosti, ampak mene to vseeno moti. Slišita se skoraj vsak dan, ampak vedno, ko je on v službi. Povejte mi prosim, kaj si vi mislite o vsem, kar sem zapisala. Vem, malo je zmeden zapis, tako, kot sem trenutno tudi sama. Veliko je še stvari, ki bi jih lahko zapisala, ampak bistvo sem, upam, zajela.

Aja, še nekaj bi rada dodala. Kadar je zelo nežen, takrat mu kar nekako verjamem, da me ima rad. V splošnem pa imam občutek, da z mano ni srečen. Oziroma, mislim, da v bistvu oba nisva srečna. Meni je rekla prijateljica, “vidva bi morala zdaj kar žaret od zaljubljenosti, pa ni ne duha ne sluha o tem”.

Včasih se počutim, kot da je z mano samo zato, da ima rešen stanovanjski problem, saj ga je bivša vrgla ven, ko ji je povedal za naju.

Včasih se mi pa zdi, da je vse to v moji glavi. Tudi partner pravi, da si sama delam neke črne scenarije v svoji glavi iin da to ne drži. In da ima rad samo mene, in da mu naj zaupam. Jaz mu pa ne zaupam, sploh od takrat, ko sem ga dobila na laži in ko sem odkrila, kaj si piše z bivšo.
Se opravičujem za dolg zapis, ampak potrebovala sem to, da se lahko izpovem. Toliko je še stvari, ki bi jih rada zapisala, a je zapis že zdaj zadosti dolg 🙂

__________________________________________________________________________________________________________-

Draga anonimna,
Ljubosumje je kar zakomplicirana stvar, kot ste opisali to tudi sami razumete. V partnerskem odnosu je tudi zelo pomembno spoštovanje, ki ga je potrebno vedno znova krepiti in ojačevati. Ljubosumje, ki ga vi opisujete niso samo vaše notranje rane ( kar je po navadi), temveč tudi dejanja, ki so se zgodila v vajinem odnosu. S temi dejanji nezaupanja in dopisovanja ter spogledovanja z drugimi ženskami potem počasi spoštovanje v odnosu propada.

Ko ne gojimo spoštovanja, se bodo zamera v odnosu večale in večali dokler ne pristanemo v krogu nasilja/slabega odnosa.

Kar ste opisali je trenutno točno to, da imate obupne dneve in dobre dneve in hlepite po teh dobrih dnevih in nekako pretrpite slabe. V tem primeru bi vam svetoval, da premislite zakaj bi vztrajali v odnosu? Če pa želite vztrajati, da si poiščete pomoč za zakonsko terapijo. Za nadaljevanje odnosa je izredno pomembna, da si oba želita odnos izboljšati in delati na njem.

Sočutni admini- Družinska terapija VitaBona.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instgramu.

The post Kako premagati ljubosumje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži  10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

______________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo.

Dolgoletni partner se je vpričo mene spogledoval z mojo prijateljico in ona mu je vračala. Jaz sem vse to videla in, ko smo prišli domov, sem mu tudi omenila.

Seveda zanika, prisega, da to ni res, itd…..kljub temu, da sem mu večkrat povedala, da sem videla.
Sedaj mi gre po glavi vse možno, ne verjamem nič kar reče in zelo boli.

__________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
flirtanje partnerja po navadi doživljamo kot grožnjo in izdajo zaupanja.

Ob tem se lahko prebudi občutek manjvrednosti, občutek da smo nespoštovanj in strah pred izgubo partnerja. Vse to zelo boli, nas jezi in nam prinaša tesnobo.

Še bolj pa boli, če se o tem ne da pogovoriti. Kaj od tega, ali pa kaj drugega vas je ob tem najbolj prizadelo?

Če se je to dogajalo z vašo prijateljico, je izdaja in nespoštovanje dvojna in lahko prebudi tudi jezo, pomešano z gnusom, saj se nam njuna dinamika upre nekje v globini naše biti.

Če bi partner zmogel prevzeti odgovornost za svoje vedenje in slišati kako vas je to prizadelo, bi bilo lažje.

Namreč, čeprav smo v partnerskem odnosu je človeško, da nas kdaj privlači tudi kdo drug, to se zgodi čisto nezavedno, saj privlačnost deluje na tem principu. Odločimo se lahko le, kaj s tem narediti.

V primeru, ki ga opisujete, sta vaš partner in prijateljica najbrž čisto nezavedno odigrala neko dinamiko, ki je med njima. Če bi se bolj zavedala tega, kaj se med njima dogaja, bi se lahko vedla drugače – na način, ki bi bil manj nespoštljiv do vas.

Biti priča flirtanju partnerja je namreč precej ponižujoče.

Tisto, kar od partnerja najbolj potrebujemo, je razumevanje našega čustvenega sveta. Torej, da v tem primeru ne bi spregledal vaše bolečine in strahu ob tem dogodku, četudi ni flirtal zavestno in vas ni hotel prizadeti. Vprašanje pa je, koliko tega vam je sposoben dati in kaj za vas pomeni, če tega ne boste dobila.
Na kakšen način pa bi lahko zdaj sama sebi povrnila varnost in dostojanstvo?

Lahko na nek način zagotovite svoji notranji punčki, da je vsaj ob vas varna in spoštovana ter da je vi ne boste nikoli izdala?

Komentar je zapisala terapevtka Pia Jerman, Druzinska terapija – Vita Bona.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Spogledovanje z mojo prijateljico: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.