Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest, ne znam postavljati mej. Pri konfliktnih situacijah v odnosu se zaprem, skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

______________________________________________________________

Dragi anonimni,

Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo. Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nič več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti. Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre, saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale, ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim, Spela Adamic Malik.

Najdete nas lahko tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ne znam postavljati mej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

Prosim za nasvete. Bila sem v zelo težkem razmerju polnem fizičnega in psihičnega nasilja. Po kar nekaj mescih, lahko bi že rekli letih mi je en dan prekipelo in sem v efektu poklicala policijo in vse povedala, oni so seveda izdali prepoved približevanja. Nikoli nisem kritizirala partnerja ali pa se komu zaupala za težave, zato noben ni vedel kaj se v resnici dogaja.

V času prepovedi jo je večkrat prekršil in tudi bil opozorjen da bo kmalu sledil pripor.

Ker je nadaljeval sem ga najprej sama opozorila kaj mu grozi da naj preneha in se hotela lepo z njim pogovorit da je konec. Ampak si je on to razlagal drugače in ko je dojel me je v javnosti pred drugimi ljudmi močno fizično napadel, tudi grozil da me bo ubil vendar so ga mimoidoči pravočasno ustavili. Seveda so ga odpeljali v pripor od tega je že nekaj dni moja vest pa mi nabija vsaki dan bolj saj mi hodijo sem njegovi domači in prijatelji, da kaj si jaz mislim in čakam da je moja naloga da ga spravim iz pripora. Vsi ti pritiski in podživljanja so me pripeljala do samomorilnih misli saj več ne zdržim. Kako si naj pomagam, da ne pristanem na antidepresivih. Prosim vas za nasvete.

_____________________________________________________________________________________________________________________________

Verjamem pa, da vam znajo njegovi znanci – za katere vprašanje, če jih ne pošilja prav on – otežiti breme.

The post Sem žrtev fizičnega in psihičnega nasilja, kam po pomoč: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Me bo zmogel imeti tako rad, kot je imel bivšo: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

Pozdravljeni, s partnerjem sva skupaj 6 let. Do sedaj je bilo vse super. Je izredno pozoren do mene, gospodinjska opravila mu niso odveč, je iznajdljiv, ima ogromno spretnosti, pošten, delaven, opravi vse kar se dogovoriva, me razvaja… Manjkajo pa mi globoki, življenjski pogovori. Občutek imam, da sem ga prerastla. Da sem osebnostno na višji ravni kakor on. Drugače je inteligenten, stvari razume hitreje kakor jaz, tudi v službi nima nobenih ambicij, rad ima svoje delo, vendar pravi, da tega ne bo počel celo življenje, ko ga povprašam, kaj pa bo počel pravi, da se bo s tem ukvarjal ko bo potrebno. Nima nobenih specifičnih ciljev.

Imam občutek, da jaz osebnostno rastem, medtem ko on ne.

Je pa res za sem začela zelo delati na sebi, hoditi na terapijo, razmišljam o stvareh, ki me omejujejo, o svoji vzgoji…Občutek imam, da sem jaz tista, ki rine stvari naprej: da greva okoli, poizkusiva kaj novega, vidiva kaj novega,… velikokrat komentira stvari, ki njemu niso poznana ali jih pa se ni videl in je do teh stvari skeptičen, včasih ciničen. Banalen primer: hrana, niti poizkusiti ne želi hrane, ki je ne pozna, nad ničemer ni impresioniran, ko hodiva okoli. Želim si, da bi bil odprt do stvari, da bi se znal pogovarjati, razmišljal o globljih stvareh o življenju, z duhovnega vidika.

Kaj naj naredim? Kako bi ve svojemu partnerju razložile in mu približale osebnostno rast? Tako me motijo te stvari in da imava površinski odnos in da sem čisto brez volje, depresivna in apatična ter na trenutke prav nesramna do njega. Je bila že katera v podobnem položaju? Kaj bi ve naredile? Hvala

The post Kako bi svojemu partnerju približala osebnostno rast? SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Zanima me kako bi se naučila, da se ne bi zapirala vase in bi se lahko sproščeno pogovarjala? Zaradi moje nekomunikacije trpi najino skupno življenje.
Hvala za pomoč..

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaše vprašanje, saj bo odgovor pomagal marsikomu.

Veliko ste storila, da ste ozavestila svojo težavo in iščete pomoč. Kar pogumno naprej po poti osebne rasti.
Zapiranje vase je obrambni mehanizem, ki ste ga prevzeli nekje v preteklosti. Ljudje smo socialna bitja, različni karakterno, vendar vsi se rodimo s potrebo po navezanosti in iskanju stika s svojimi bližnjimi.
Težava nastane takrat, ko na drugi strani oseba, ki naj bi bila varna in ljubeča, ne zmore sočutja, nežnosti in tople čustvene odzivnosti.

Starši, predvsem mama je tukaj v prvem letu zelo pomembna, saj takrat otrok prevzema stil navezanosti. Če otrok v zgodnjem obdobju ne dobi potrditve, sprejetosti in občutka varnosti ter ljubezni in je celo deležen nasilja, ponotranji prepričanje ‘Zaupati in se čustveno povezati z bližnjim ni varno.’ Tako prevzame različne obrambne mehanizme, ki mu takrat omogočajo preživetje (zapiranje vase je značilno za izogibajoč stil navezanosti), kasneje v odrasli dobi pa mu preprečujejo stkati ljubečo, intimno partnersko vezo. Verjetno ste naleteli na podobno težavo tudi vi.

Naj vas na tem mestu pomirim, da nič ni izgubljeno.

Dr. Sue Johnson govori o t.i. prigarani varni navezanosti, ki jo je mogoče z delom na sebi pridobiti. Partner vam je lahko v veliko pomoč. Preberite knjigo Močno me objemi, kjer so zapisane tudi vaje, ki krepijo pripadnost, ter povezanost med partnerjema.
Če se vam zdi, da sami ne zmorete, priporočam dobrega terapevta, ki vas bo vodil skozi spoznavanje osebnih ran in celjenje le teh. Sama na terapijah velikokrat vidim, kako pomembno je zaupanje, ki ga posameznik postopoma dobi ob terapevtu, kar mu počasi pomaga preseči globoko prepričanje, da so drugi ljudje nevarni.
Tako kot lahko v odnosu pridobimo najhujše čustvene rane, jih lahko tudi v varnem odnosu pozdravimo. Poglejte si seznam priporočene literature na vrhu skupine in začnite raziskovati od kje prihaja ta potreba, da se zaprete pred svetom in drugimi.
Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako komunicirati s partnerjem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 3 leta in imava 2 letnega otroka. Že prej je imel težave z alkoholom, ki pa so se sčasoma umirile. Pridejo še dnevi, ko pregloboko pogleda v kozarec , kar bi še tolerirala če ne bi vse drugo bilo ”narobe”.  Cele dneve je odsoten in sem za vse sama. Tudi iz  finančnega vidika nič ne pomaga, razen če ga zelo prosim. Ko se skregava je kratek čas ok, potem pa greva v novi krog. Ljubezen se je izgubila, ampak tistega koraka naprej pa ne naredim, ker imam še vedno neko upanje, da bo prišel dan, ko bo želel več časa biti z nama. Terapije si ne želi, ker prvi, da je vse super, da sem le jaz nepotrpežljiva.  Res ne vem kako naprej?

Spoštovani,

iz vaše zgodbe je začutiti ogromno bolečine in občutka nemoči. Res je, da nimate vpliva na partnerjeve odločitve, lahko pa veliko naredite pri sebi. Ko boste vi začeli zdraviti svoje rane in osebnostno rasti, je verjetno, da vam bo sledil mož. V nasprotnem primeru, boste lažje sprejeli odločitev kako naprej.

Podarite si čas in poskusite fokus obrniti nase, ker z nenehnim trudom, da bi spremenili partnerja se nič ne spremeni.

Poskusili ste vse in še več. Pretirana kontrola in nadzor imajo včasih obraten učinek.

Berem, da vam je težko, ker imate občutek, da ste sami v želji po spremembi v odnosu. Partnerjev odgovor je, da je vse lepo in prav, vaše telo pa čuti bolečino. Osamljeni ste, želite se povezati, biti slišana, spoštovana, ljubljena in na prvem mestu.

Presenečeni bi bili, če bi vam povedala koliko parov se ujame v podobno zanko. Vrtijo se v začaranem krogu. Nekdo se vedno bolj umika in zapira vase, drugi pa si močno želi bližine in teče za njim. Ta igra boli in če je zraven še odvisnost, je včasih čutiti, da smo v slepi ulici. Nikjer ni izhoda, vse okrog tema in občutek strahu ter nemoči, ki vas res lahko drži ujete v takšni dinamiki leta in leta.

Tako da, draga gospa, dajte si pohvalo, da ste spregovorili o svojih občutjih, da iščete pomoč in da ste spoznali, da takšen površinski odnos ni zdrav. Kaj lahko storite? Namesto moža ne morete sprejeti nobene odločitve. Vse ste že poskusili in verjetno bolj kot se jezite, mu grozite, dihate za ovratnik, bolj se on umika in živi v svojem svetu s prijatelji, kjer se počuti sprejetega.

Velikokrat se zgodi, da odkrijemo, da moški ni imel nobenega zgleda v primarni družini kakšna je zares vloga ljubečega partnerja in očeta. Mama pa je bila odvisna od svojega moža, ter preveč skrbna in posesivna do sina ali pa premalo, v vsakem primeru pa je ta mali deček bil zanemarjen. Globoko v sebi na nezavedni ravni je prišel do ugotovitve, da je čustveno se navezati oz. povezati zelo boleče, saj te drugi ne začuti in tako pride do izogibajočega stila navezanosti, katerega opisujete pri vašem partnerju. Pobrskajte med literaturo o stilih navezanosti, kako se vse skupaj prenaša v partnerstvo pa najbolje razlaga Sue Johnson v knjigi Močno me objemi.

Tudi vaša pretekla zgodba je pomembna. V partnerstvu vidimo priložnost za vse tisto, kar nam v primarni družini ni bilo dano. Če je deklica odraščala ob čustveno otopelem, odsotnem očetu, ki je bil po vrhu vsega še nasilen, bo v odrasli dobi imela zelo velika pričakovanja do partnerja, da zapolni to veliko praznino v njej.

Ker se ujame s podobno odsotnim partnerjem, kot je bil njen oče, je bolečina toliko večja.

Najprej je dobro, da se zavedate, v kolikor imate rane iz otroštva, da vam jih ne more zaceliti nihče drug, kot le vi sami. Na tej poti vas lahko varno vodi dober terapevt. Poskusite obrniti za začetek fokus nase, in se vprašajte od kod izvira vsa bolečina. Berite knjige, izobražujte se, pojdite na terapijo, delajte na lastni vrednosti in opazujte ali vam bo partner sledil. Včasih se nasprotna stran zamisli, ko se vse umiri in ni več tistega pritiska ter nenehnih konfliktov.

Glede ultimatov pa strokovnjaki za odvisnosti svetujejo, da se jih ne izreka, dokler niste res prepričani v odhod in tako rekoč s kovčki pred vrati. Kajti z vsakim ultimatom izrečenim kot prazna grožnja se vaša kredibilnost zmanjša in partner vas ne jemlje več resno.

Morda si res vzamete nekaj časa zase, da raziskujete svoje vzorce, prepričanja ter seveda želje in vizijo za prihodnost. Če ostati v vezi ali ne pa vam bo pokazal čas in vaš notranji glas in seveda je odvisno tudi od partnerja, če bo sprejel svoj del odgovornosti ter naredil kaj za ohranitev odnosa. Za dober odnos sta res potrebna dva, da prispeva vsak svoj del sočutja, razumevanja, podpore ter na drugi strani tudi trud za lastne spremembe, prilagajanje in predelovanje vzorcev. Obrambe ki so v otroštvu služili za preživetje, danes pa delujejo disfunkcionalno in razdiralno je treba ozavestiti, osmisliti ter jih počasi v varnem odnosu odložiti. Pred razhodom zato v večini primerov predlagam partnersko terapijo. Vse dobro vam želim.

Odgovor je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku .

The post Želim si prisotnega partnerja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Želela bi izpostaviti problem tekmovanja v partnerstvu. Zdi se mi, kot da tekmujeva glede vsega: Kdo je bolj pameten, kdo več zasluži, katerega bolj boli glava, pri katerem so otroci bolj pridni, skratka tekmovanju ni konca. Če mu omenim to tekmovanje, to zanika. Včasih se zato tudi spreva. Na koncu pa se vedno počutim nezadostna. Skupaj sva 13 let in imava 2 otroka. Hvala za odgovor.

Spoštovani,

najprej bi vas pohvalila, da ste opazili vzorec, v katerega ste ujeti skupaj z možem. To je prvi korak, da sploh lahko pride do spremembe. Naslednji korak je razumevanje zakaj se to dogaja. Do teh odgovorov boste najlažje prišli sami z iskreno samoanalizo. Če ne gre in bi radi poglobljeno razreševanje, je dober partnerski terapevt pri tem v veliko pomoč. Ob vsem tem se bodo, če si boste dovolili sprožila močna čutenja, ki so lahko zelo boleča.

Bodite nežni s sabo in zavedajte se, da čustva pridejo in potem tudi minejo.

Pomembno pa je, da vse kar je potlačeno pride na plan, da se osvobodite bremena ter lažje živite dalje.

Moja vprašanja so zgolj ugibanje, kje je lahko vzrok in naj vas vodijo k poglobljenemu razmišljanju, da boste lažje razumeli. Še prej pa bi odgovorila na vaše vprašanje ali vi vse skupaj sprožate. V partnerstvu ima vsak svoj del odgovornosti. Za takšno preigravanje primerjanja oz. tekmovanja sta vedno potrebna dva. Verjetno imata oba staro rano na področju lastne vrednosti in le to povezujeta s trpljenjem. Bolj kot sem utrujen, bolj kot me kaj boli, več denarja kot prinesem itd. več sem vreden.

Poskusite pozornost vsaj za nekaj časa obrniti nase. Dobro je tudi, da si zapisujete vse občutke ter spoznanja o sebi. Partner ima svoj del, na njega ne morete vplivati drugače kot z zgledom. Ko bo videl, da je vaš odziv drugačen, bo postal radoveden in takrat morda bolj dovzeten za vaš nasvet, kako ste prišli do spremembe.

Bom od zdaj naprej pisala o vaših možnih izkušnjah v preteklosti, verjetno pa je mož doživljal zelo podobno vzdušje v lastni družini. Kako je bilo v vaši primarni družini? So vas starši zmogli videti in sprejeti z ljubeznijo takšno kot zares ste? So zmogli dati pohvalo in potrditev ter vzpodbudo pri stvareh, ki so vam šle dobro? Ste lahko čutili da ste vredni in zaželjeni ter predvsem ljubljeni samo zato ker ste? Če pogledate svoj otroški obraz, kaj vam pove? Je sproščen, igriv, nasmejan, radoveden ali pa se na njem kaže žalost, strah, osamljenost, morda je prelit s solzami? So vas starši opazili le kadar ste bili bolni in ste takrat dobili več pozornosti, nežnosti in razumevanja? Morda je kdo od vaših staršev doživljal svet kot nevaren in samega sebe kot žrtev krute usode? Ob vašem opisu se čuti, da se je za pozornost treba boriti, nenehno dokazovati in da, ne glede na to, kako se počutiš, kaj narediš ali izrečeš, nikoli ni dovolj dobro.

Na koncu ste zapisali, da se po prepiru vedno počutite nezadostno.

To je vaša notranja struktura, da niste vredni lepih besed, da si ne zaslužite sočutja, da vaš doprinos k družini nima nobene vrednosti. In to priznanje, tolažbo, sočutje, ljubezen boste najprej morali pokloniti sama sebi.

Partner ima svoje stvari in je sprožilec vašega počutja, vendar ko vas ne bodo več njegovi odzivi iztirili, ne boste čutili več potrebe po njegovi potrditvi, se bo tudi dinamika vajinega odnosa spremenila. Vse skupaj je proces in stare vzorce, ki se ponavljajo, se ne da odpraviti čez noč. Lahko pa se počasi zavedate svojih odzivov in doprinosa, ter tukaj delate majhne spremembe. Obtoževanje in podajanje krivde ter očitkov ni prava pot, saj rušijo stabilnost odnosa. Lahko pa se dogovorita, da si vzameta vsak 10 minut za izpoved tistega dne in govorita takrat izključno o svojem doživljanju, brez poseganja v besedo in brez primerjav. Drugi se v teh 10 minutah uči aktivnega poslušanja. V pomoč vama je lahko tudi knjiga Močno me objemi (Sue Johnson), kjer so praktične vaje za poglabljanje, kaj se pod navideznim problemom v resnici skriva.

Vse dobro vam želim pri nadaljnji poti osebne rasti.

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Tekmovanje v partnerstvu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Prosim za mnenje o moji situaciji z bivšim partnerjem in mojo mamo. Imam dva otroka, stara 6 in 2 leti. Prvega imam z bivšim partnerjem, ki je bil večino časa odsoten – tudi, ko sva bila še partnerja. In takrat mi je mama očitala, da ga ni doma in nasploh, ni imela lepe besede za njega. Občasno sem jo prosila za varstvo… A mi je hitro dala vedeti, da naj ne računam nanjo.

Zgodilo se je, da je en krat odšla po sina v vrtec, brez moje vednosti, ker jo je prosil bivši partner.

Bila sem šokirana, rekla sem ji, da želim vedeti kako gre otrok domov in s kom… A je čist znorela in se drla name, da naj se umirim, da me sin nima rad in da bo poklicala CSD. Z bivšim partnerjem sta cel čas skupaj, govori se, da sta morda celo par. Ta vikend je otrok pri očetu in skupaj sta ga peljala v toplice. Naj povem, da je 2 leti starega vnuka videla nazadnje, ko je bil star 2 meseca. Prosim za pomoč, sem v stiski, saj ne vem kdo je tukaj nor?

___________________________________________________________________________________________

Draga anonimna, pozdravljeni. Priznam, da sem skoraj ostala brez besed. Kar ste opisali, zares zareže v dno duše.

Že tako ste doživeli stisko s travmatično preteklostjo (s tem mislim ločitev staršev in takrat se izgubo mame!), zdaj pa kot da se zgodba ponavlja. Izguba mame (pa naj bo to v kakršnemkoli smislu) zares boli. To, da mama “izbira strani”, pa seveda vsekakor ni primerno, milo rečeno.

Ko gre za starševstvo naj strani seveda absolutno ne bi bilo, četudi se zgodi ločitev.

Upravičeno se ob tem počutite jezni, besni, izdani, ponižani, osramočeni, razočarani, obupani, v stiski in žalostni in še več. In pravico imate, da te občutke doživljate oz. prečutite brez slabe vesti. Enkrat ste jih nekako že čutili in zdi se, kot da se je zbudila tista že zakopana rana, ki pa za vedno boli.

V dejanjih vase mame sicer vidim njeno željo, ki jo je najbrž čutila že v svojem nesrečno končanem zakonu (o katerem ne vemo veliko, ampak samo sklepam) in sicer, da bi družina “no mather what” nekako vseeno ostala skupaj. Najbrž povezavo z bivšim partnerjem dojema, kot en most med vama. Samo sklepam. V resnici pa gre za njene rane. Kar pa seveda ne pomeni, da vas upravičeno rani. Ampak res ne vem, če se sploh vsega zaveda.

In tako sta -sklepam da – trčili: vaša bolečina, njene izdaje in njena bolečina, ločitve. Kadar v odnosih trčita dve globoki bolečini, pride do zamer. Ker tako zelo boli, da si ne moremo pomagati, pa včasih ne vemo zakaj…

V takih primerih, ko pride do tako globokih konfliktov (ki za povrh vsebujejo se otročke!) isčemo najprej način, da jih izrazimo in način, da počasi začnemo proces odpuščanja – ne čez noč, absolutno ne (!), – taksnega, ki vam dovoli občutke, pa hkrati jasno postavi meje. Zato v terapijah pogosto delamo,: npr vizualizacije, kjer npr vsa naša težja občutja izstrelimo k viru (v tem primeru vaši mami), potem zgradimo ograje (zidove) in samo opazujemo, kako se počutimo, ko vsa jeza pristane pri drugih, ne več pri nas. Na ta način celo odpuščamo, ko jim vračamo občutke… V te prostorčke potem dodamo Ljubezen – ker le ta energija lahko reši taksne močne bolečine… samo skozi oči Ljubezni lahko sporočimo tistim, ki so nas prizadeli, da se tako z nami ne dela.

Lahko si prav predstavljate, kako komunicirate mami, da ji odvzemate dovoljenje za tako ponižujoče odnose in da jo spodbujate, da postane mama v polnosti: da končno vzame materinskost in postane nežna, ljubeča, zaščitniška, sočutna, vaša…

Vas spodbujam, da poskusite kaj takšnega doma… ko boste mami samo prek vizualizacij dajali njeno (!) jezo nazaj in jo videla tudi v njeni ranjenosti, boste morda malo lažje zadihali… In v resnici, tako postavimo meje in ne dajemo več toliko energije tistim, ki so nas prizadeli. Pošljemo pa jim (in nam) Ljubezen, da pozdravi njihove rane. Ko se naše življenje neha vrteti okoli ljudi, ki nam povzročajo toliko slabega, smo mi drugačni. Ker si sami damo vrednost (ne čakamo na njih) in postanemo Ljubezen. Ampak tista, sočutna in razmejena: ki sporoča, ne sovraštvu, ne takem početju in sporoča glasen ja Ljubezni.

Verjamem, da boste enkrat zmogli tudi to.

Za zdaj pa najdite tisto vašo 16 letno najstnico, ki je po krivici ostala brez mami. Objemite jo, jokajte z njo toliko časa, da bo izjokala vso bolečino osamljenosti, sočustvujte.  Povejte ji, da boste vi vedno nežno in sočutno poskrbeli zanjo in da bo od zdaj naprej vedno imela vas, v najbolj materinski obliki možni. Da ne vemo, kakšna je zgodba te babice, ki skuša na napačne načine popraviti zamujeno, da ne vemo kaj je bila takrat ta njena stiska, zamera-ampak vemo, da je bila krivična. In vi imate krivic dovolj. Zato ne nehajte tolažiti svoje najstnice, ki je v stiski. Verjamem, da vam bo lažje, ko jo boste potolažili in ji dali vrednost v njenih občutjih…

In ne pozabite, otrok je vaš. Vedno bo, četudi ta babi naredi ne vem kaj. Babice povečini vse razvajajo, pa ni to nujno tako zelo slabo… nadomeščajo stvari, ki so jih pozabile prej. Super bi bilo le, če bi si zmogle to priznati. Morda pa boste kljub vsemu nekoč ravno vi tisti, ki ji boste znali to pokazati.

Vsekakor bi vam še svetovala, da v primeru, da sami ne boste zmogli s svojimi občutki, poiščete strokovno pomoč (terapijo).

Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Osebna rast – bivši partner in moja mama: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva par 3 leta, imava tudi otroka starega leto in pol. Že na prvem zmenku sem opazila kako dober človek in kako zelo je tih. Ne zna se pogovarjati, do terapevta noče. Njegovo nesamozavestno kimanje mi nikakor ni všeč, sama sem temperamentna ženska, ki rabim ob sebi nekoga močnega, na katerega se lahko vedno zanesem. Nisem srečna zaradi tega, prosim za nasvete kako izboljšati odnos?

______________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje.

Si predstavljam, da hrepenite po partnerski navezanosti, na vseh nivojih in da si želite, da bi bila usklajena in povezana tudi v  komunikaciji . Da bi lahko partner bil vaša trdna skala, na koga se oprete. Želja po povezanosti, bližini in varnosti v odnosu je povsem naravna in lahko ji sledite. Mene je ustavil vas začetek, kjer pravite, da je že na prvem zmenku bila očitna vajina razlika. Po navadi se pohecam, da v resnici rabimo takšne tehnice- da zbalansirajo odnos, ga spravijo v ravnovesje. Če ste vi živahni, ste rabili partnerja, ki bi vas umiril.

Ste razmišljali kdaj morda tudi v to smer?

Tudi ta del, zakaj vas tišina ubija?  Ta občutja vam namreč prebuja partner in ni naključje, da si je vaše telo nezavedno izbralo prav ta odnos, v katerem lahko raste.

Ste morda od doma vajeni takšne dinamike?

Je bil kateri od staršev tih, zadržan?

Ste se tudi takrat počutili neslišani, nevidni?

Ko omenjam rast, mislim prav na to, kako bi bilo videti partnerjevo tišino kot moment, ko pridete tudi v globlji stik s seboj? Ko zdržite dolgčas, tišino, napetost, stres, karkoli se vam že prebuja..? Samo zdržite v momentu, prepustite se občutkom, ki vas obdajajo  in si dovolite čutiti..da vidite, kaj to prinese za vajino dinamiko. Včasih namreč to pomeni, da se tehtnica spet prevesi v drugačno stanje.

In ste že razmišljali, zakaj čutite, da rabite trdnejšo osebo od vas?

Ste razmišljali kdaj o tem, kot o eni vaši priložnosti za rast?

Ali pa če spremenimo perspektivo;  kaj pa če ravno partnerjeva tišina odraža njegovo trdnost, vaša komunikacija pa vašo napetost?

Iz opisa sicer sklepam, da vas sicer moti nekaj več kot samo komunikacija, da pogrešate tudi odločnost in akcijo. Najbrž zato, ker vam vse to daje varnost, stabilnost in navajenost. Najbrž ste takšni tudi sami odločni in drzni in pričakujete podobno od partnerja. Najbrž vam je blizu tudi to, da prevzamete kontrolo, partner pa je bolj umirjen in ”zen”.

V takšne razlike se je dobro poglobiti in ugotoviti, zakaj sta danes takšna, kot sta.

Če partner terapijo zavrača, ga morda povabite le na eno srečanje. Na ostala pa morda pojdite morda sami.  Tam boste odkrili, zakaj vam te stvari toliko pomenijo in zakaj težje zdržite v tišini in pogrešate trdnost.  Ko boste spoznali  sebe, boste lažje razumeli tudi partnerja . Sicer pa se poslušajte – če vas zanima, zakaj sta s partnerjem različna, ga povprašajte o njegovih navadah, družini, domu.  Navadno to pogledamo v terapijah , in ko imamo več informacij, partnerja lažje sprejmemo in razumemo. To pa lahko naredite tudi doma. Včasih pa so razpleti prave male ironije: ko se v partnerstvu začnem sprejemati ,se dinamike malo obrnejo (povsem nehote in nezavedno) in z našo spremembo vplivamo na celotno družinsko dinamiko. Toda predpogoj je sprejemanje (sebe in drugega).

Jaz vam želim veliko prijetnega odkrivanja in sprejemanja sebe in  partnerja. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Tih nesamozavesten moški: Svetovanje za partnerje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.