Padec libida zaradi raznih napornih situacij, kako si pomagati pri moškem in kako pri ženski….
Je možno da zaradi stresa pade vse?

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
da, imate prav.

Na padec libida lahko vpliva ogromno dejavnikov.

Vedno trdim, da že za osnovno-zdravo čustvovanje potrebujemo, da so zadovoljene nase osnovne potrebe (biti spočit, naspan, nahranjen) in že čisto to je lahko organska osnova, ki vpliva na vsakdan.

Potem pa so seveda tukaj na delu še stres (pri moških opažam to skoraj kot klasiko, službeni stres odnese želje). In psihološki dejavniki (tako velikih pričakovanj in perfekcionizma, kot kakšni težji-skrita travma ipd). Tukaj pa so še sociološki (kulturna pogojenost in včasih tudi religija ipd).

Seveda je potrebno upoštevati tudi občutek povezanosti v paru.

To opažam, da je ključno sploh za ženske in splošno stanje partnerskega odnosa. In še dalje bi lahko naštevali, pomembno pa je omeniti, da tudi leta naredijo svoje ipd.

Glede na terapevtske izkušnje menim, da je potrebno odkriti najprej vzrok in potem lažje delujemo naprej.

Če je vse zgoraj omenjeno OK, je potrebno upoštevati se biološke razloge in se naročiti pri zdravniku na dodatne preiskave….
Kot dodatek pa – za alternativne predloge k prehrani, oziroma prehranjevanja se morda pozanimate v kakšni od FB skupin, ki svetujejo kako naravno zdraviti (naravno otroštvo, za vsako bolezen rožca raste ipd).

Vsekakor pa vas/vaju spodbujam k iskrenemu pogovoru, razumevanju, sočutju in podpori.

Tudi to je ključno, da se dva lahko odpreta in sprejmeta v različnih situacijah.

Pogumno pri odkrivanju razlogov!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Padec libida: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, iščem “upanje”…

S partnerjem greva na terapijo. Imava 2 otroka, težave v komunikaciji.

Med nama ni varanja, ni alkohola, ni nasilja. Sva samo različnih pogledov na svet. Partner je oseba, ki vsak moj komentar vzame kot osebno kritiko, tudi, če posebej naslovim problem in ne njega osebno. Iz tega vidika se kregava za banalnosti.

Med nama ni spolnosti, bližine.  To je se največja težava. Delujeva kot prijatelja.

Je precej egoistična oseba, vidi samo svoj prav. Ne postavi se v mojo kožo, ne želi pogledat z druge plati.

Pravi, da se moram spremeniti jaz.

To se mi zdi popolnoma zgrešeno, saj mislim, da je v partnerstvu potreben pogovor, sprotno reševanje konfliktov in to, da se trudiš delovati kot tim. V enem zadnjih konfliktov, mi je navrgel, da je z mano samo zavoljo otrok.

Bojim se, da bo terapijo dojemal kot napad nanj. Da ne bo želel razumeti, da se morava potruditi oba. Sama vem od kod izvirajo moji trigerji, kaj je tisto na čem moram delat… tega se zavedam. Potrebujem nekoga, ki mi pokaže, kako to obvladat in kako se s tem spopadat.

Tisti, ki ste imeli podobno situacijo: so terapije delovale, ste našli skupni jezik? So se partnerji trudili na terapijah? Je sploh upanje za take egocentrike?

~ • ~

Draga gospa.

Vse, kar doživljate, je resnično naporno za vas – niste občuteni v odnosu, validirani, in kot ste opisali, partner vidi predvsem sebe. Na nek način tako kot otroci, ki vidijo predvsem sebe. Rast v odraslo dobo pa pomeni, da razvijemo toliko samorefleksije in odgovornosti, da se razvijemo kot odrasli.

Nekateri ljudje so lahko izjemno sebični po svoji naravi – zanimajo jih le stvari, ki bodo za njih.

Taksni največkrat nimajo prijateljev, razen tistih ljudi, ki jih karkoli vleče v take odnose, kjer potrebe drugega niso pomembne. In vztrajajo v takem za njih škodljivem odnosu (največkrat travme iz njihovega otroštva).

Super je, da ste se odločili za terapijo. Na vprašanje, če se taki ljudje spremenijo: lahko se. Lahko se ne zavedajo škodljive dinamike in delujejo tako, ker samo to poznajo. Takšnim ljudem že zrcaljenje njihovega obnašanja povzroči pri njih notranjo spremembo.

Skrbelo vas je, da bo partner doživel terapijo kot napad nanj. Spregovorite o prav teh strahovih na terapiji, tako da se jih lahko naslovi prav v vajini dinamiki.

Strah je lahko upravičen – vi najbolj poznate vajin odnos. In terapija mora biti varen prostor za oba.

Ni dobro, če se kdo počuti napadenega, pa vendar – do tega lahko neizbežno pride, ker tako pač je v dinamiki odnosov – prebujale se nam bodo najhujše rane in strahovi. A prav tam leži tudi ključ celjenja in razrešitve, zato se ni dobro izogibat določenih tem in hodit po jajcih, pač pa naslavljati – direktno. ‘Strah me je to povedati, ker se bojim, da se bos počutil napadenega, ampak tako in tako doživljam najin odnos.’ In potem partnerju dati tudi pravico do tega, da se počuti napadenega in da se v celoti validirajo njegovi občutki. Le tako se najde pot skupaj – skozi najtežje stvari.

Dela, kjer ste napisali, da potrebujete nekoga, kako to obvladat – nisem dobro razumela. Če ste imeli v mislih lastne trigerje, vam bo terapija lahko v izjemno pomoč, da osvestite trigerje in dobite orodja, kako se prestaviti iz travme nazaj v umirjen živčni sistem. In potem dalje – kako izboljšati komunikacijo med vama, da konflikt ne eskalira, ampak lahko oba varno komunicirata svoje potrebe in želje.

Veliko uspeha in poguma na vajini poti vama želim,
Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem imava drugačne vrednote: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?

Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.

Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.

So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.

In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.

Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.

Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.

Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.

Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.

Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.

__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….

Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.

Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.

Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.

To dodajam kot pomemben aspekt 💝

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Reševanje partnerstva – za kakšno ceno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ne vem zakaj pišem, ker globoko v sebi vem da je razhod resitev…pa vendar. S partnerjem sva skupaj že precej let in v tem času sva izkusila tudi mnogo hudega (huda bolezen otroka, odnosi znotraj družine…). Ko sva že mislila da sva končno zaživela se je partner spremenil. Imel je izgubo ljubega člana družine, dotolkel pa ga je odnos matere do njega. Njegova mati ima namreč MOM in je vse topove obrnila na partnerja. Vse skupaj ga je potegnilo v razne odvisnosti. Pravi da je depresiven. Njegovo razpoloženje niha od evforije do hude depresije. Oba odklona zaliva z alkoholom. Tri leta se trudim razumeti, mu stati ob strani, pomagati. Njegovi padci se ponavljajo ali dvakrat na teden ali 1x na 14 dni. V zadnjem letu pa je vse to začelo vplivati name.

Pojavila se mi je depresija in misli o samomoru, zato sem si poiskala pomoč.

Ugotovila sem da me ta odnos ubija. Vse skupaj vpliva tudi na otroka ki imata očeta zelo rada a ju je strah ker ne vesta v kakšnem stanju bo. Zgodilo se je da sta ostala zaklenjena pred vrati ker je pijan spal in pustil ključe v vratih. Zadnje čase povzroča škodo v stanovanju (polomljena vrata, zbito steklo…). Do nas ni nasilen. V tem času je obljuba na obljubo, jok in prošnje da ne bo več…pa se spet ponovi, prej kot v 14ih dneh.

Pomoč odklanja ker jo ne rabi. Sedaj sem sprožila postopek za ločitev. Na kolenih me prosi, da mu dam še eno priložnost, jaz pa kolebam. Kako mu pomagat in obdržati zakon? Svojih obljub se ne drži in laže o popitem alkoholu. Obupana sem.

____________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, kar opisujete, spominja na bipolarno motnjo, pridružena je še zasvojenost. Partner bi potreboval zdravniško pomoč, brez tega se v družini ne bo dalo vzpostaviti varnega vzdušja, ki ga otroci potrebujejo za zdrav psihološki razvoj.

Posledice nezdravljenja njegovih psiholoških težav so načele tudi vaše mentalno zdravje. Stiska, ki jo čutite, je zagotovo velika.

Četudi ni nasilen do vas ali otrok, je uničevanje stanovanja še vedno nasilje, ki vzbuja grozo in teror.

Strah, ki ga čutite ob tem, vam edini lahko pomaga pri izhodu iz tega nevarnega odnosa. Ne tlačite teh občutkov, ostanite v stiku z bolečino in strahom, saj vaju v tej situaciji lahko usmerita v pravo smer – še posebej, ker partner zavrača strokovno pomoč, ob njem potem res ni nobene varnosti. Če ni motivacije po zdravljenju, ste namreč prepuščeni na milost in nemilost njegovi bolezni.

Pri razumevanju psiholoških boleznih naših bližnjih je pomembno, da smo sposobni razmejiti bolezen od osebe. Partner kot oseba je lahko v svojem bistvu čudovit, vas ima rad in si želi družinskega življenja, ampak tukaj je še njegova bolezen, ki mu vse to onemogoča. Za to bolezen ni sam kriv, je pa odgovoren, da jo zdravi. In krivično je, ko bolezen poseže v družino, ni pa to bolezen, ki se je ne bi dalo regulirati, zato je osebna odgovornost tukaj toliko pomembna.

Vi in otroci si zaslužite varen dom, le-tega pa se ne gradi samo na medsebojni ljubezni, ampak tudi na odgovornosti, ki je partner kljub temu, da ima rad vas in otroke, ne izkazuje.

Zato mu lahko najbolj pomagate tako, da vztrajate pri tem, da potrebuje strokovno pomoč.
Dobro je, da ste vsaj vi poiskala pomoč zase. Če ste na terapiji, kar nadaljujte s procesom, saj boste dobila podporo in uvide, ki jih potrebujete.
Želim vam, da poskrbite zase in za otroke, zaslužite si varnost.

Komentar so napisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bipolarna motnja: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene, imam vprašanje kako in kaj saj sem izgubljena.

Imam enega otroka od prej in sedaj sem noseča z dvojčkoma. Trenutno 5 mesecev in imam probleme v nosečnosti, sem rizično noseča.

Na partnerjem s katerim sem sedaj, sem napisala mojo oporoko, ki sem je podedovala. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari za katere bi moral še dobiti v oporoki, niso v celoti pri njem, imava zaradi tega, njegove besede: partnerstvo na nitki in zaupanje. Ker misli da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega premoženja.  Kdaj bo in kako? Rekel je, če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj.

Kaj naj si mislim?

Razmišljam, da mu je samo do premoženja in stvari.

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos, vendar samo iz ene strani to ni mogoče.

Kaj naj storim? Poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam še na kakšen način. Hvala za odgovore.

________________________________________________

Draga anonimna.

V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vase telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas (če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vase zdravje).

Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično. Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna.

Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti. Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vase potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani.

Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas. Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe: če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto

Komentar je zapisala psihoterapevtka Spela Adamič Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Razmišljam, da mu je samo do premoženja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Očitno je prišel čas za odhod…resnično ne zdržim več pri njih doma. Neodobravanje s strani tašče in njegove brata, poniževanja, metanja polen pod noge.
Vse bi se nekako prenesla, če bi videla, da partner drži z nami, ampak žal ne. Vedno se potegne za mamico in brata.

Očitno mu je vseeno za nas.
Kako to razložiti otrokoma, kako to narediti, da bo čim manj stresa za njiju? Stara sta 5 in 9 let.

_________________________________________________________

Pozdravljeni.
Draga gospa, vsak konec je težek in če ste se odločili za odhod bo najverjetneje tako tudi za vas in vaša otroka. Partner je najverjetneje v soodvisnem odnosu s svojo mamo in tukaj lahko samo on naredi konec, a najprej si mora to želeti in se kasneje tudi opolnomočiti.

Več o soodvisnem odnosu najdete TUKAJ

Zapisali ste, da več ne zdržite teh pritiskov, poniževanja…

Telo vam je reklo, da več ne zmore. Poslušajte ga, postavite mejo in se opolnomočite.

Hkrati pa bi vas želela vprašati, pomislite.. Zakaj ste si dovolili, da vas tako potisnejo preko roba? Ste tudi kot majhna deklica bili potisnjeni preko roba in niste bili upoštevani, videni?
Ampak veste kaj.. Vredni ste spoštovanja. Vredni ste ljubezni.

Vredni ste odnosa, ki vam ponuja varnost in vas izpolnjuje. Veste to?

Morda nekje v globini to čutite in si želite, da pride na površje. In prišlo bo, ko boste postavili mejo , se opolnomočiti in si namenili ljubezen, ki si jo želite in zaslužite. Zares želim, da najdete lastno srečo in zadovoljstvo.. hkrati pa se spomnite, da bodo na dolgi rok srečni in zadovoljni tudi otroci. Saj veste, da otroci čutijo naša čustva in jih tudi odsevajo.
Priporočam vam tudi individualno terapijo.
Vse dobro.
Nekaj podobnih člankov TUKAJ in TUKAJ.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

The post Kako oditi, da bo čim manj stresno za otroke: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Če ste v partnerski stiski in bi na momente najraje odšli in se sprašujete, ali je vse sploh smiselno…. je!

Vredno je, če sta oba za in zares pripravljena na delo. Samo vi si lahko pomagate in delate nove stvari v svojem življenju, drugače.

Če je pretežko, poiščite pomoč izkušenega terapevta.  Če si to želita oba je pred vami čudovita izkušnja.  Vredno je.

The post TERAPEVTSKA IZKUŠNJA appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene! Zanima me, kako sploh še lahko ukrepam…

Z možem imava dva otroka, za katera seveda v večini skrbim sama (moževa služba, večizmensko delo,…). Mož ni veliko z njima, ko pa že, pa skozi poslušam – da je kateri premalo/preveč oblečen, katero vodo jima dajem za pit (to ni mišljeno z okusom ali karkoli, ampak iz katere pipe je točena), kaj kateri je za večerjo, bog ne daj, da kateri ponoči slabše spi – avtomatsko sem kriva jaz, kaj sem jima dala za večerjo, da ju črviči V glavnem če naredim tako – ni prav, če naredim drugače – spet ne. Od prvega otroka naprej slabo komunicirava, mož se je zaradi svoje službe tudi zelo spremenil in zaprl vase… Prosim za kak nasvet, preden spakiram sebe in svoje otroke in grem.

_______________________________________________________________________________________________________________________________

The post Mož me nenehno nadzoruje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.