S partnerjem imava drugačne vrednote: Svetovanje za partnerstvo

Pozdravljeni, iščem “upanje”…

S partnerjem greva na terapijo. Imava 2 otroka, težave v komunikaciji.

Med nama ni varanja, ni alkohola, ni nasilja. Sva samo različnih pogledov na svet. Partner je oseba, ki vsak moj komentar vzame kot osebno kritiko, tudi, če posebej naslovim problem in ne njega osebno. Iz tega vidika se kregava za banalnosti.

Med nama ni spolnosti, bližine.  To je se največja težava. Delujeva kot prijatelja.

Je precej egoistična oseba, vidi samo svoj prav. Ne postavi se v mojo kožo, ne želi pogledat z druge plati.

Pravi, da se moram spremeniti jaz.

To se mi zdi popolnoma zgrešeno, saj mislim, da je v partnerstvu potreben pogovor, sprotno reševanje konfliktov in to, da se trudiš delovati kot tim. V enem zadnjih konfliktov, mi je navrgel, da je z mano samo zavoljo otrok.

Bojim se, da bo terapijo dojemal kot napad nanj. Da ne bo želel razumeti, da se morava potruditi oba. Sama vem od kod izvirajo moji trigerji, kaj je tisto na čem moram delat… tega se zavedam. Potrebujem nekoga, ki mi pokaže, kako to obvladat in kako se s tem spopadat.

Tisti, ki ste imeli podobno situacijo: so terapije delovale, ste našli skupni jezik? So se partnerji trudili na terapijah? Je sploh upanje za take egocentrike?

~ • ~

Draga gospa.

Vse, kar doživljate, je resnično naporno za vas – niste občuteni v odnosu, validirani, in kot ste opisali, partner vidi predvsem sebe. Na nek način tako kot otroci, ki vidijo predvsem sebe. Rast v odraslo dobo pa pomeni, da razvijemo toliko samorefleksije in odgovornosti, da se razvijemo kot odrasli.

Nekateri ljudje so lahko izjemno sebični po svoji naravi – zanimajo jih le stvari, ki bodo za njih.

Taksni največkrat nimajo prijateljev, razen tistih ljudi, ki jih karkoli vleče v take odnose, kjer potrebe drugega niso pomembne. In vztrajajo v takem za njih škodljivem odnosu (največkrat travme iz njihovega otroštva).

Super je, da ste se odločili za terapijo. Na vprašanje, če se taki ljudje spremenijo: lahko se. Lahko se ne zavedajo škodljive dinamike in delujejo tako, ker samo to poznajo. Takšnim ljudem že zrcaljenje njihovega obnašanja povzroči pri njih notranjo spremembo.

Skrbelo vas je, da bo partner doživel terapijo kot napad nanj. Spregovorite o prav teh strahovih na terapiji, tako da se jih lahko naslovi prav v vajini dinamiki.

Strah je lahko upravičen – vi najbolj poznate vajin odnos. In terapija mora biti varen prostor za oba.

Ni dobro, če se kdo počuti napadenega, pa vendar – do tega lahko neizbežno pride, ker tako pač je v dinamiki odnosov – prebujale se nam bodo najhujše rane in strahovi. A prav tam leži tudi ključ celjenja in razrešitve, zato se ni dobro izogibat določenih tem in hodit po jajcih, pač pa naslavljati – direktno. ‘Strah me je to povedati, ker se bojim, da se bos počutil napadenega, ampak tako in tako doživljam najin odnos.’ In potem partnerju dati tudi pravico do tega, da se počuti napadenega in da se v celoti validirajo njegovi občutki. Le tako se najde pot skupaj – skozi najtežje stvari.

Dela, kjer ste napisali, da potrebujete nekoga, kako to obvladat – nisem dobro razumela. Če ste imeli v mislih lastne trigerje, vam bo terapija lahko v izjemno pomoč, da osvestite trigerje in dobite orodja, kako se prestaviti iz travme nazaj v umirjen živčni sistem. In potem dalje – kako izboljšati komunikacijo med vama, da konflikt ne eskalira, ampak lahko oba varno komunicirata svoje potrebe in želje.

Veliko uspeha in poguma na vajini poti vama želim,
Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.