Vprašanje: S partnerjem živiva pri njegovih starših, v mansardi. Imava 18 mesečnega otroka in po rojstvu otroka, je tašča postala posesivna. Cel čas se vtikuje in hodi v stanovanje, ko otrok zajoka. Do težav pride, ko z otrokom kam grem, češ da ga ne vidita. Z mojim partnerjem se tast in tašča kregata, da sem lena (meni ne rečeta nič) , a jaz za vse kuham, perem.. Ona cele dneve zunaj dela, tudi tast mora, ker ona komandira. In če ne delaš cele dneve kot ona, si najslabši. Jaz bi se najrajši odselila, a partner noče, ker je preveč vložil v hišo. Pogovor ne pomaga, zdaj se je to že tretjič zgodilo in tega ne bom več prenašala, da vedno hočeta imeti glavno besedo. Kako naprej?

___________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana. Situacija, ki jo opisujete je resnično krivična za vas in vašo mlado družino. To, da se v svojem domu ne morete sprostiti in ste ves čas na preži, da ne bi bili kritizirani s strani tašče, ki kot pravite že vse od rojstva otroka prestopa meje, mora biti izjemno izčrpajoče. In samo predstavljam si koliko bolečine in jeze, se je v tem času v vas nabralo.

Verjamem, da če se to dogaja že leto in pol, čutite, da ne zmorete več in da bi najraje odšli.

Pravite, da vaš partner zavrača selitev, se pa sprašujem ali lahko z njim iskreno spregovorite o vaših občutkih in potrebah. On kot njun sin, je namreč tisti, ki mora staršema postaviti mejo. Žal ni v vajini moči, da taščo in tasta s pogovorom v kaj prepričata, kar pa lahko storita je to, da vidva s partnerjem naredita načrt kako bosta zaščitila meje svoje družine (določila kdaj kdo prihaja na obiske, kako se najavi…)

Bivanje različnih generacij pod isto streho in z istim vhodom nikakor ni lahka situacija in zahteva ogromno energije in konstantnosti pri ohranjanju razmejitev, ki pa so nujne!

Hkrati pa je vredno tudi premisliti ali sobivanje ne prinaša morda tako velikih stisk, da tega ni vredno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana, vaš partner je tisti, ki lahko ustavi neprimerne komentarje in prestopanje meja, a za to mora tudi sam najprej začutiti zdravo jezo ob tem kar se dogaja. Da pa bo mejo lahko resnično postavil z energijo, ki bo ‘prepričala’ in pri njej vztrajal, pa bo moral začutiti najprej kako krivično je, da njegova mama in oče ne zmoreta izraziti spoštovanja vam – njegovi izbranki…in da pravzaprav s tem tudi njega ne spoštujeta.

Če sta starša že v njegovem otroštvu in mladosti bila brez razmejitev, nesenzitivna za njegove potrebe in čustva, se lahko zgodi, da bo težko prišel do zdrave jeze, ki bi mu pomagala postaviti mejo.

V tem primeru bi vama priporočila terapijo. Želim vam vse dobro in predvsem, da poiščeta način kako poskrbeti za vajino mlado družinico, vajino duševno zdravje in partnerski odnos. Vse to namreč trpi, kadar so razmejitve med dvema generacijame porušene.

Odgovor je podala terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Posesivna tašča – prestopanje meja: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 11 let. Že več krat sem ga zalotila, da me vara. Z eno žensko, me je varal cela 4 leta. Bil je kak dan tišine, a vse sem oprostila, saj ko sva bila skupaj, sva se imela zelo lepo in upala, da bo boljše. Spet sem našla ljubezensko sporočilo ene ženske na njegovem telefonu. Zakaj moški varajo? V stiski sem, ne vem kaj storiti?

_____________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor

Hvala za vašo iskrenost. Morda je prišel vaš čas, da si dovolite biti povsem iskreni sami s sabo, da razmislite, kaj točno dobite v odnosu, kaj vam je sprejemljivo in kaj ne. Predvsem pa , zakaj je temu tako in zakaj sprejemate, npr. varanje.

V zameno za katere občutke?  Ko boste vedeli odgovore, boste lahko ukrepali in ne dovoljevali več taksnega vedenja.

Zelo žal mi je, da se soočate s taksno izkušnjo.

Verjamem, da vam prebuja veliko vprašanj, dvomov in občutkov razočaranja, stiske,  žalosti in obupa. Ne vem, če bodo odgovori odnesli te občutke, upam pa, da vam bodo komentarji pomagali k temu, da razmislite, zakaj ste v taki kruti situaciji.

Varanje nima “spola” (zakaj nekateri moški varajo), varajo tudi ženske. Nekatere raziskave pravijo, da celo več. Razlogi za varanje so izjemno različni – navadno gre za lasten občutek praznine, manjka, lahko celo anksioznosti in pogrešanja adrenalina. Velikokrat gre za pravo spolno zasvojenost. Takrat varanje vsebuje še patološko laganje, skrivanje in ogromno občutkov adrenalina, nemoči, hkrati pa sramu in pravega gnusa.

Koliko tega sramu in gnusa ostaja vam? Ko ga vaš partner ne vidi, ne razdela in ne naredi nič, razen ponavlja grozljive varajoče situacije. Čutiti je tudi vas obup ,stisko, razočaranje in predstavljam si, da vas te novice vedno prav podrejo, izčrpajo in razžalostijo. Varanje je tako boleče, kot da bi nam nekdo razparal celo telo. Toliko bolečine, se lahko vedno znova prebudi.

In kako to, da ste jo pripravljeni se naprej sprejemati? Čutiti je, kot da je vaše telo preživelo že toliko teh vojn, ko se najbrž v sebi bojujete kaj storiti in kako preživeti. V resnici je odgovor: NI VAM TEGA TREBA. Ne potrebujete varanja v življenju. Niti ne rabite ga odpuščati, če ga ne zmorete. Nikakor, namreč niste vi odgovorni in krivi za njegovo varanje. Ste pa odgovorni za svoje občutke in to, da jih zavarujete. Le vi sami imate to moč, da pri sebi nekaj spremenite.

Tudi v terapijah spodbujamo le reševanje primerov varanja, kjer se to zgodi na krajši rok, morda celo samo enkrat, ali pa kjer sta res oba partnerja pripravljena kaj spremeniti. Predvsem varajoči partner mora vstopiti v proces zdravljenja, pri spolni odvisnosti pa je nujno zdravljenje slednje. A v primerih kontinuiranega varanja tudi terapevti povemo klientom, da ste svobodni v odločitvi kaj storiti in da taksne terapije (tudi partnerske) navadno niso uspešne. Predvsem zato, ker se druga oseba ni pripravljena, ali pa se ne zmore spremeniti… partnerske terapije, kjer varajoči partner ne prekine vseh kontaktov, ne izvajamo.

Najbrž boste tudi med komentarji v skupini (TUKAJ)  zaznali veliko jeze in ogorčenja.

To se lahko zgodi v primerih, ko komentatorji posrkajo vašo jezo. In morda je ta trenutek čas, da res razmislite, kje je vaša jeza….in zakaj ste pristali tu?

Zakaj se bojite konfliktov, prepirov? (To sklepam, ko pravite, da je samo par dni tišine in potem stvari minejo…)

Kakšno vzdušje ste imeli glede tega doma?

So bili starši velikokrat v prepirih, ali pa ste že tam spremljali, kako je “boljše, če si tiho”?

Iz kje toliko strahu?

Kje je vaša jeza, da bi rekla partnerju: “Lej, imam te rada, ampak tole je preveč?”

Česa se pri tem bojite?

Njegovih reakcij ali lastnih občutkov?

In kako se počutite, kadar ste sami?

Občutek je, kot da se bojite zapustiti zvezo… da se morda bojite biti sami.

Ampak vi že ste najbolj sami, ravno ob gospodu. Če ne zmorete prekiniti takšnega odnosa, se morate vsaj zavarovati in nujno postaviti meje. Najbrž se boste morali prej srečati z lastnimi strahovi in občutji (strah pred samoto, strah pred prizadetostjo, strah pred praznino, strah pred občutkom nevrednosti…?) in najti tisto punčko, ki jo je nekdo nekoč uspel prepričati, da ni vredna. Pa je!

Ko boste našli svojega notranjega otročka, ga pomirili, objeli & dali tej punčki nežnost, vrednost, občutek da se sme jeziti, da je lahko ona, da se lahko pogleda v ogledalo in enkrat zažari… in se tudi skrega, razjezi, postavi mejo, ali pa celo gre.

Da je lahko ona, sama, v dvoje, kakorkoli že – dostojanstvena, čudovita, in v predanem, varnem odnosu. In da lahko naglas to zahteva, ali pa gre. In da je oboje ok. Vi boste ok. Samo najdite to malo punčko in ji dajte dovoljenje za jezo. Vredno je.

Toplo vam svetujem tudi individualno terapijo in branje literature o soodvisnih odnosih. Zmorete. Samo naprej!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

____________________________________________________________________________________________________________

Če si vašo zgodbo predstavljate na platnu, kot film in ga ustavite v trenutku, ko izveste za afero.

Kako se počutite? Boli, da bi lahko jokali več dni skupaj, kajne?

Telo vam sporoča, da vas partner ne ceni, ne spoštuje in vas vedno znova rani. Zakaj je tako, bi moral sam ugotoviti s poglobljenim delom na sebi.

Vaša naloga je, da pri sebi ugotovite zakaj vse skupaj dovoljujete.

Kakšne so vaše izkušnje z moškimi v preteklosti in kakšna prepričanja imate o nasprotnem spolu? Kje je vaša lastna vrednost in kaj se je zgodilo majhni deklici, da dovoli vedno znova ponižanja? Veliko vprašanj, veliko dela na sebi.

Zmorete.

Odgovor je zapisala terapevtka Saša Golob

Podvprašanje:

Res je težka situacija. Odgovori so mi dali vedeti, naj ga zapustim. Nekaj krat sem ga že poskusila zapustiti, a mi je obljubljal vse najboljše. Verjetno ga je sram , pred drugimi pokazati nezvestobo. Hkrati pa me nekaj vleče nazaj, želim mu pomagati. In bojim se, da dobim enakega partnerja. Obiskala bom strokovno pomoč, saj, če ga zapustim niti v novo zvezo ne bom upala.

Odgovor:  Vsekakor se strinjamo, da je najboljše, da poiščete strokovno pomoč. Namreč potrebno je prekiniti ta začarani krog v katerem ste se znašli.

Stiska bo lahko velika, saj boste prekinili nekaj let trajajoč vzorec, ki ste ga bili vajeni (morda tudi iz primerne družine).

Zato ker boste v povsem novi situaciji, se bo telo odzvalo s stisko, ki pa jo je najboljše zaupati, predelali s terapevtom in tako boste tudi spremenili vrednote, načela in sprejeli novo drugačnost, kot jo poznate in ste je vajeni sedaj.

Morate priti do spoznanja, da ste sama sebi lahko dovolj.  In morate se naučiti sprejeti, da ste vredna ljubezni, razumevanja, spoštovanja, sočutja in iskrenega odnosa. Vredni ste, vsega najboljšega. 

Želimo, da boste speljali stvari tako, da bodo dobre za vas. Vsekakor pa svetujemo, da pred odhodom v nov partnerski odnos predelate vaše rane in si postavite meje, ki se jih dosledno držite.  In ne pozabiti, za vsakim dežjem posije sonce. Vse dobro na vaši poti.

Srečno.

The post Večletna nezvestoba – varanje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem imava 19 mesečnega otroka. Predlagala sem mu ločitev, saj hodiva eden mimo drugega, kot da se ne poznava. Strinjal se je, brez prigovarjanja. Zgodilo pa se je, da sem se jaz noro zaljubila v sodelavca. Tega moškega res čutim, a sva se zmenila, da prekineva stike, ker ne bi bilo pošteno do mojega moža. Ta moški mi ustreza v vseh pogledih in rada bi naredila kar največ, da dobro izpeljem zadevo in morda nadaljujem življenje s tem moški.  Kaj storiti in kako? Hvala za vse predloge.

______________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, pozdravljeni. Ko sem vam že spisala odgovor, sem precej presenečeno slučajno ugotovila, da ste nas pred komaj 3 tedni že kontaktirali. Spraševali ste, kako rešiti prejšnji partnerski odnos. Glede na to, da ste v roku SAMO treh tednov spremenili mnenje, iz reševanja prvega odnosa, do prevare, ločitve in razmišljanja o novem odnosu, me v resnici za vas resno skrbi.

Skrbi me, da lahko hitro menjate razpoloženje, življenjske odločitve (pri tem, da gre za odnose!, ki vključujejo celo otroka!) in da ste vpeti v soodvisne odnose.

Za soodvisne je značilno, da ne zdržijo sami, vsakič znova, pa z vsakim novim odnosom, utopično upajo, da bo kaj drugače. Pa nikoli ni, ker odrešenja od občutkov osamljenosti in praznine, ne prinese druga oseba, le mi sami. Soodvisni že v zelo kratkem roku verjamejo, da jim druga oseba lahko prinese boljše življenje in hitro “padejo v odnos”. Najbrž ste tako začeli tudi preteklo partnersko zvezo in je zato to pripeljalo do krutih in tudi hitrih zaključkov. In zelo verjetno isto počnete sedaj, ko ste nov odnos začeli preko spolnosti.

Vse to je alarmantno in taksno vedenje ne more pripeljati do boljših odnosov, kot ste jih vajeni. Žal ne, četudi dobite popolnega partnerja.

Za začetek vam torej nujno svetujem, da si preberete vso možno literaturo na temo odvisnih odnosov (Zbogom, soodvisnost in pa vse knjige Sanje Rozman npr). Nujno pa bi vas usmerila h komu, ki se ukvarja prav s soodvisnostjo – to počnemo tudi terapevti na Institutu Vita bona.

*******

Glede same situacije pa takole. Zelo dobro se mi zdi, da se stvari pogledajo od daleč in. da ste se odločili za eno pavzo pri obema, da lahko začutite sebe. To se zdi v obdobju, ko se z nekom razhajamo, vedno izjemnega pomena. Raziti se, pa ne vedeti v globini zakaj, je vedno rizično, sploh če so tam otroci. Zato pohvale, da želite vse razčistiti.

Kaj če bi to zares storili počasi?

Si dali res konkreten odmor?

Bi se z vami poglobila v vašo situacijo. Ne pišete sicer, koliko časa sta bila že pred poroko skupaj…? Glede na podatke, pa sklepam, da ne dolgo časa. Da gre za odnos, ki se je začel hitro. Imam prav?

Taki odnosi pogosto (ko mine zaljubljenost in ko mine prva skrb za otroka (po cca 1 letu)) res pogosto doživijo en šok: par namreč, kar naenkrat nima več hormonov zaljubljenosti, nima več močne organske povezave, ima sicer otročka – ampak če sta v osnovi različna, to pomeni se več razlik in prepirov. V fazo, ko bi morala začet gradit na odnosu, vstopita se z enim bremenom (ne mislim otroka, pač pa na razhajanja idej o starševstvu, fokusu na otroku ipd). Skratka, tak par sploh ne mora izgraditi dejanskega odnosa. Ker nima šanse, če se ne ustavi. Iz rajske zaljubljenosti, ki ima vmes celo poroko in odločitev za otroka, lahko čez noč nastane pekel odtujenosti. In tak šok boli dvojno.

Zaupam vam, da je takih primerov na terapijah ogromno in da je to najbolj senzitivno obdobje za tiste pare, ki so zaceli hitro. Včasih pa so ravno bili skupaj npr 3 leta in ko je minila zaljubljenost, izvedeli za dojenčka. Ker je bil ves fokus na otročku in na gnezdenju, spet ni prišlo do preoblikovanja odnosa. In ljudje pridejo na terapijo potem, ko so cca 6 let skupaj, odtujeni in oddaljeni.

Prihod otroka, pa vedno vpliva na dinamiko para. Tudi tistega para, ki je lahko skupaj že več let in funkcionira čisto ok. Torej četudi ste v dobrem odnosu, ima otrok vpliv. Navadno pokaže zgolj na trdnost zveze pred otrokom… in morda se sliši kruto, ampak po raziskavah sodeč, na večino vpliva negativno, za en čas. Ko se par ponovno poveže, pa gre lahko na boljše.

Glede tega vam ne bi več veliko pisala, vam dajem v branje en svoj članek: TUKAJ

In pa povabim vas, da si ogledate webinar prav na to temo, organizira pa ga online šola za starše Veva (najdete ga tukaj). Ta predavanja delam rada, ker vidim, da je tega res veliko.

Pa da se vrnem k vam in vasi zgodbi in bom kar direktna.

To, da od ločenega ljubimca pričakujete varnega partnerja tudi po tem, ko bo minila zaljubljenost, je iluzorno pričakovanje. Že zato, ker varni nismo kar sami na sebi, ampak varni partnerji postanemo. V varnem zavezujočem odnosu.

Ne poznam vaše zgodbe detajlno, je pa zaznati, da vas je odtujenost pri bivšem bolela.

Sta se zmogla v tem s partnerjem sploh povezati, o tem resno usesti se pogovoriti? Če ne, potem je razhod brez pogovora alarm…

Sta šla kdaj do kakšne strokovne pomoči, kakršnekoli? Če ne, potem se mi zdi razhod alarmanten.

Ste se tokrat upali raziti, ker imate končno eno varnost v drugem moškem? Se sami ne bi upali raziti? Potem je razhod alarmanten.

Če ni bilo pogovorov ali pomoči, če je druga oseba pika na i, potem vam mora ob tem zagoreti rdeča lučka. Rdeča luč je znak, da se morate ustaviti in si priznati par zelo resnih stvari. Da je prejšnji odnos propadel zato, ker se nista znala ali zmogla pogovarjati in, da ga niti nista navzven želela rešiti. To je kar težka obtožba in nekako upam, da se motim. To, da je partner tiho, lahko kaže na več stvari. Da ne sme izražati jeze (da se ni nikoli naučil), to, da ima tak karakter (mirnejše soočanje z vsem), ali pa na to, da sluti, da ste se zaljubili drugje in ne vidi izhoda. Si predstavljam, da vas njegova tišina (tudi ob razhodu) spravlja se v večjo prizadetost in da vam ni lahko.

Če ste se znašli v zvezi, ob bivšem, ki je tih in ne zna komunicirati, vi pa ste živahni in polni akcije, si predstavljam, da vam je bilo težko peljati tak odnos.

Vsi odnosi so učenje, kako zdržati drug ob drugem – taksni, kjer sta si dva različna, pa zahtevajo se več učenja in potrpežljivosti.

Na kar bi vas jaz želela opozoriti, pod nujno, je to, da me zaskrbi, da glede na to, kako ste s prejšnjim partnerjem funkcionirali v prejšnji zvezi, da ne bo v obetajoči se nič drugače. Precej hitro po poroki sta se oba predala in to je kar alarmantno. Tudi v novi zvezi – profil človeka, ki ustreza in balansiranje žal ni dovolj dober  razlog uspeha zveze.

Za to, da odnos uspe, je potrebno ugotoviti, zakaj ste se nekje sploh znašli, kaj vas na partnerju privlači (in ne le odbija & zakaj ste se znašli v taki zvezi), kako lahko vedno komunicirata in sta povezana, kakšne so vajine obrambe in ali se lahko zavežeta v pravi odnos, kjer ne bosta bežala drug od drugega… kar se je dogajalo vam prej.

Sicer verjamem, da tudi zveze iz afer lahko uspejo. Čeprav je afera sama na sebi znak strahu, da se ljudje nimajo dovolj radi in prevarajo sebe (tisti ki vara, zato ker ne zmore it iz odnosa prej & ljubimec zato, ker sploh pristane na to pozicijo). Verjamem, da če ugotovite, v vmesnem času, zakaj je tudi vam lažje zbezati v drug odnos. Glede na opis precej hitro – da s tem povečate šanso, da uspete z novim.

Tudi sicer mislim, da lahko uspemo v vsakem odnosu, kjer se oba odločita za garanje. Afera ni najboljši indikator, ker pokaže, da sta se znašla dva, ki že nista garala. Ampak saj veste, obstajajo tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo in morda ste tudi vi ena izmed njih. Tega ne ve nihče od nas.

Kakorkoli pa že, vam res svetujem, da si vzamete čas in dvojno predihate odločitev. Če bi bili brez otrok, bi se mi zdelo lažje, tako pa je tole malo drugačna situacija. Staršem vedno svetujem, naj gredo magari še zadnjič po pomoč, z drugim staršem, tako da bodo vedeli in čutili, da so naredili vse za odnos, & da zato ni šlo. Ko porabimo vse moči, da odnos rešimo, potem pa se lahko soočamo s tem, da ne gre in da je tudi to ok. Sicer pa lahko hitro ostaja kakšna krivda, če ne prej, potem, ko otrok vpraša, zakaj nista skupaj. Zato tudi vas spodbujam v to smer – ampak odločitev je pa seveda vaša.

V vsakem primeru si vzemite čas zase in za razmislek o prihodnosti – saj veste, vsi naši odnosi se ciklično ponavljajo, dokler jih ne razrešimo.

Morda pa preberete kaj o tem? Morda knjigo o Družinski terapiji (Christian Gostecnik) ali pa kaj na temo prevar (Veronika Podgorsek).

V vsakem primeru vam želim vse najboljše – ob komerkoli se bo odvila vaša pot – vso srečo in veliko ljubezni do sebe. Da izkoristite vaš čas, da ugotovite, kako ste unikatni, čudoviti, posebni in vredni. In da za to ne potrebujete prav nobenih zunanjih potrditev. Srečno!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ločitev od moža in nov odnos: Svetovanje za partnerje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani).  Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Kaj je sočutno partnerstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

S partnerjem imava strašno krizo. On je čustveno vse bolj oddaljen. Postavljala sem ga pred dejstvo ali se naj trudi za družino ali naj pač spoka in gre. Nikoli mi ni dal jasnega odgovora. Danes sem mu ponovno to rekla, ker ne morem živet na razpotju in je rekel da do mene ne čuti več nič, da po 10 letih ni to to in da najbolje, da se razideva. Moji objemi in poljubi mu ne pomenijo nič. Po drugi strani pa me je skoraj v istem trenutku preden je odšel po opravkih pobožal in pravi, da se bova tole še pomenila… zelo sem zmedena.

Naš odgovor:

Pozdravljeni. Kriza v partnerskem odnosu se vsake toliko zgodi pri vseh parih. Ob branju vašega opisa je čutiti kar precej strahu … Kot pišete, Vi postavite ultimat, ko čutite čustven odmik, on pa naredi zid, ker se ob tem ne čuti varnega/spoštovanega. Kot da bi si ta vzajemen strah pred ranljivostjo in intimo kar podajala.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se odzovejo drugače

Čustveni umiki so namreč moški naraven način komunikacije. Tako kot ženske kar moramo veliko govoriti, ko smo vznemirjene, moški potrebujejo za predelavo čustev prej samoto. In ponavadi se potem znajdejo v obilici dela v kakšni garaži, ali v športu, ali pa v kateri drugi aktivnosti. Ne vem, koliko zmorete čutiti v taki situaciji svoje telo in si priznati, da vas je zelo strah in da se znajdete brez kontrole in v vrtincu vprašanj, kaj se sploh dogaja in kje sta vidva …? Kako lažje je ne čutiti to napetost, ter samo izreci pogoj, ultimat, ker čutite, da bo pa res pokazatelj prave ljubezni? Toda “prava ljubezen” ni na drugi strani niti pogojevanje … Razumem pa, kot ženska, da to varnost nujno potrebujete za svoj obstanek, da vas organsko pomiri. In da vas odgovori v smislu “do tebe ne čutim nič več” prav prizadanejo in se znajdete na še večjem križišču, v še hujšem strahu, napetosti in grozi.

Kriza v partnerskem odnosu – moški se umika, ženske postavljajo ultimate

V resnici pa gre pri partnerju (čisto isto kot pri vašem ultimatu) pravzaprav za sporočilo: ne počutim se v redu v tej situaciji, skrbi me in prav prestrašijo me taksne situacije. Ko ženska namreč ultimate izreka naglas, moški prav zmrznejo, saj se nezavedno ustrašijo, da jih bo ženska na nek način prav požrla, prevzela … Da bodo zgubili del sebe. Isto kot vi čutite zdaj, ko ostajate z njim, ne da bi vam v resnici dal eno gotovost. V resnici gre za podoben občutek pri obema: isti občutek, ista negotovost, isti strah … Ne vem, koliko si dajeta pri vsem tem še občutkov zavrženosti, nezaželenosti in nevrednosti. In si mislim, da vaju oba vse to zelo boli, ko se znajdeta vsak na svojem koncu: on z umikom, vi z ultimatom.  Najbrž se neverjetno pogrešata in upata, da se bodo stvari uredile same od sebe … Da bi se res lahko, pa je pomembno, da vedno poslušate svoje telo.

Kriza v partnerskem odnosu – potrebno je veliko poguma

Vam zato želim veliko poguma za soočanje z lastnimi občutki. Vsi ti so tu z razlogom in je dobro, da ste v stiku z njimi. In nič ni narobe, če se jezite in se sprašujete, kaj se dogaja. Odlično bi bilo pa ugotoviti, katera so tista boleča čutenja, ki se morda že od prej skrivajo za občutkom besa in o tem spregovoriti. Kajti ko boste kot ženska začutili, katera je vaša senzibilnost v tej situaciji, boste bolj mirni v sebi in lažje govorili s partnerjem.

Vse dobro želim tudi vašemu gospodu – tudi on bo potreboval veliko poguma za soočanje z njegovimi občutki, predvsem pa za deljenje tega, kar v sebi čuti. Ta pot zagotovo ni lahka, obljublja pa rešitev odnosa. Če bosta oba šla v isto smer, pot iskrenega, morda tudi zelo težkega, vendar spoštljivega dialoga, kjer bosta spoštovala svoje osnovne različnosti, bosta zagotovo našla skupno besedo. Če čutita, da to ne bo mogoče, pa sta vedno dobrodošla na partnersko terapijo. Srečno na vajini poti!

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka

The post Kriza v partnerskem odnosu appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:

“V vezi s partnerjem sva 6 let in pol, imava enega otroka, poleti pa se nam pridruži še en. Živima pri njegovih starših, imamo svoje nadstropje, svoj vhod…na vmešavanja njegovih sem se nekako že navadila, je pa problem komunikacija med nama. Velikokrat se ta konča s prepirom, ne razumevanjem drug drugega. Jaz svoja občutja nekako sproščam skozi meditacije, delom na sebi, pa še vedno pride trenutek ko mi eksplodira, začnem kričat in se jezit. Ali pa padem v jok. Njegova reakcija je ponavadi neodziv ali pa zakaj se cmerim kot majhen otrok. Pa tudi ta občutja potem zatrem vase, da ne jočem pred njim. Da prediham in potlačim vase, meditiram. A ko izbruhne, izbruhne…včasih se niti nimam želje pogovarjat, ker ne prideva skupaj. Ko sva kje drugje ( morje, sama v avtu na daljši poti,..) je nekako drugače, komunikacija lažje steče. Ne vem6 več kako biti sočutna do njega, ga razumeti. Kako naj mu izrazim svoja občutja, ko jih že v kali zatre? Ne želi me včasih slišat, melje svoj prav in ko se dokaže da sem imela prav je potem prijaznejši, da vedet da mu je žal ali pa obrne na hec,čes da je vseskozi že mislil enako. Sicer je dober oče, nudi otroku vse in še več. Samo to med nama…? Na partnerske terapije ne želi.”

Odgovor:

Bi vam rada svetovala, pa imam nekako premalo informacij. V tem smislu, ker so logicno enostranske in tezko vemo, kaj zares dozivlja gospod. Bi rekla le, da se mi zdi krivicno do obeh, da se preprirata kdo ima “prav” , kot da vama je to pomembno. Pri tem pa zal oba ostajata neslisana, nepovezana in nasploh razočarana.
Sicer pa kot berem ste vi precej ekspresivni, gospod pa verjetno bolj racionalen. Po opisu sodeč imata skoraj klasicno zensko-mosko razumevanje cutenj: vi jih ozavescate in cutite in dajete ven, gospod pa se z njimi sooca drugace – zato tudi od vas pricakuje, da ne cutite, ali pa vas celo ignorira. Ne vem, kolikokrat so ignorirali mogoce njega in se je tega kar navadil. Vsekakor je to del njegovega sveta, njegovega razumevanja obcutij, po njegovo najbrz najboljse delujes, ce stvari ne cutis prevec. Sklepam? In ni to nekaj osebnega proti vam, ceprav je njegova navada vasa bolecina. In ja, res je tezko delovati v odnosu – ko ste vi delujete tako zelo zensko, moz pa tako zelo mosko.. Tezko bomo resili to takole po internetu, zato me zanima ce bi sel pa na kaksne delavnice? V smislu srecanj za zakonce v krizi? Ideja na hitro…
Za doma pa…. Pustite njemu da custvuje po svoje, vi pa custvujte na svoj nacin. Ce vas njegovo nesprejemanje vasih cutenj zelo boli, mu poskusite to zaupati, na nacin, da ga ne krivite. Pri tem pa se odkriti, ce se vam je to dogajalo ze doma in vas zato boli ob partnerju se bolj. Ce imamo v odnosu namrec obcutja “od doma”, ki nimamo ozavescena, lahko ta zelo bolijo ravno v partnerskem odnosu. ..
Sicer pa zveni res vse skupaj krivicno do vas. Ste razmisljali da pridete na individulno terapijo? Ostanite se naprej tako zenstveni, custveni in ekspresivni – to je najdragocenejse kar zenske imamo. In govori o vasi zivosti, individualnosti, o necem, v kar se je vas partner ze pred 6imi leti zaljubil. In vase solze so pomembne in svete. Ne potlacite jih, le najdite varno mesto kjer se boste pocutili tudi v zalosti spostovano, vredno in sprejeto. Srecno obema želim!

The post Komunikacija med partnerjema appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lep pozdrav!
Imam problem s partnerjem seveda. Skupaj sva 8 let. Na začetku najine zveze nisem vedela ali sem v nebesih, ali sem srečala svojo sorodno dušo pojma nimam…bil je prijazen, vse bi naredil zame ni da ni kako sva en drugega razvajala…takrat sva bila stara 18 in 21 let in to je trajalo 4 leta…nato pa kot bi se vse skupaj pretrgalo….ko sem mu rekla da ne želim več hoditi z njegovo družbo ven, ker so sami fantje in se res z njimi nimam kaj pogovarjat se je vse spremenilo…kot da mu je ta ideja všeč…začel je hoditi sam ven…jaz sem začela hoditi sama ven …ok vse lepo in prav, nisva imela otrok, ampak takrat se je odnos čudno spremenil…seveda se je tudi spolni odnos spremenil…baje ni bilo nobenega varanja vmes in tudi iz moje strani ga ni bilo…ko sva se nekako pogovorila..sva se pogovorila o otroku…res sem si ga želela, ker sem zelo zgodaj izgubila brata in mi je v srcu mankalo nekaj, kar bi bilo moje krvi…:S tudi on je bil vesel ideje…med nosečnostjo se mi je lepo posvečal bil z mano vendar še vedno je okol hodil sam…tudi po pogovoru da me malo moti in da me je strah da bi prišlo do varanja, mi je rekel da me ne vara in ga ni ganilo ko sem kdaj tudi zajokala…delal je kakor je želel…po porodu se je vse skupaj samo še stopnjevalo…bil je minimanlno 2 x na tedn s prijatelji po gostilnah in prihajal domov pozno…obupano sem ga na vse možne načine prosila naj hodi po službi domov ker ga potrebujem čeprav se ne posvečam več toliko nama…ampak zaman…sedaj sva skupaj kot sem omenila 8 let in me počasi vse skupaj spravlja ob živce ker nima želje biti z nama…mala je stara 3 leta želi imeti ob sebi njega in mene ampak včasih se mi zdi kot da smo mu zaprle pot do njegovega sanjskega življenja…SVOBODE. Ko se nekaj dogovoriva se ne drži dogovora…npr…prosim ne hodi danes v gostilno ker imamo jutri krst…odgovor je bil pridem takoj po službi…realnost? pride zjutraj eno uro preden se gre v cerkev…tako sem bila izmučena zaradi živcev da sem konkretno zbolela…vendar tega kako mi uničuje življenje sploh ne vidi…ne vem kako naj vam povem…edina težava je da ne zna uživati z nama ampak se raje sprošča ob prijateljih na pivu….kako naj se rešim vsega skupaj…ker enostavno nimam več nobenega potrplenja…:S vendar ga imam še vedno rada in tudi on pravi da me ima čeprav dela napake..jih priznava, ve kaj dela narobe…mogoče je odvisen od takega življenja? ko je živel doma je imel veliko prostega časa, ni rabil delati nič…zato se mi zdi da se kar ne zna zaposliti z delom…prosim za pomoč ker bi zelo rada to težavo rešila…:S hvala iz srca <3
Naš odgovor:

Pozdravljena, draga mamica.

Hvala za odlično in strnjeno samoanalizo vašega odnosa s partnerjem. Kot ste sami povedali, je bil vajin odnos na začetku zelo obetaven, poln lepih občutkov in hormonov. Za partnerske odnose je to nekaj običajnega, včasih pride celo do pravega zlitja, ko sta partnerja močno povezana (kot sta bila ze kot dojenčka ob mami). Če je bilo tako tudi v vajinem primeru, je mogoče potem celo logično, da vama (ali enemu od vaju) je po štirih letih ustrezalo malo časa tudi zase. In tudi s tem je vse v redu, dokler oba partnerja to situacijo doživljata podobno in sta v tem se vedno povezana.

A pri vas že takrat ni bilo tako. Če vas prav razumem, se v družbi partnerjevih prijateljev niste počutili najboljše, vsekakor pa niste čutili, da ji pripadate. Ob tem ste tudi vi zaceli živeti svoje življenje, a na tak način ste se popolnoma oddaljili od vašega partnerja in isto ste čutili zanj. Te dogodke opisujete na en boleč način, zato se mi ob tem postavlja vprašanje, koliko sta zmogla o tem takrat govoriti – na način, da sta bila oba slišana.

Ta sprememba vaju je namreč neverjetno zaznamovala. Očitno tudi vase telo ni zmoglo tega, zato se je oglasilo precej glasno tudi v spolnosti. Vam je sploh bilo do spolnosti, ko ste se čutili najbrž pa tako neopaženo in njemu nepomembno? Ali je partner izgubil privlačnost v vaših očeh? Ste zmogli poslusati telo? Namreč vsakič kadar ne spregovorimo o svojih čutenjih na glas, v smislu da jih ubesedimo in smo potem tudi slišani, ta ostajajo v zakopana našem telesu. Telo pa vedno pove vse, tudi ko mi ne zmoremo čutiti občutij, ki so pretežka. Včasih se oglasi preko raznih alergij ali ostalih psihosomatskih bolezni, v spolnosti pa nikoli ne molči… Zato je sprememba v spolnosti vedno rdeč alarm za vsak odnos.

Ob omembi izgube vašega brata je čutiti, da ste bili že zgodaj soočeni s težjimi občutki žalosti, pa najbrž tudi osamljenosti. In verjamem, da vam ni bilo lahko in da ste pogrešali nekoga vašega, ki bi mu spet pripadali in on vam. Najbrž ste nekaj pripadnosti ob partnerju vseeno doživljali, da ste se odločili za tako velik korak, kot je otrok. Vseeno pa vam moram napisati, da je alarmantno prebrati, da se v zvezi absolutno niste počutili v ok, pravzaprav ste se počutili osamljeni (najbrž vsaj toliko kot ob izgubi brata), pa tega niste zmogli ubesediti, ampak ste se kar drzno odločili za otroka.
Niti ne vem, ce ste se tega zavedali. Kot da ste na nek način ignorirali vaša zelo intimna občutja, a hkrati delovali iz neke ranjenosti, ki se ni dobila svojega mesta za reševanje. Taksne odločitve so res tvegane in prebujajo veliko strahu, a ga ob vasi pripovedi ni direktno čutiti. Zato bi me na terapiji zelo zanimalo, zakaj vas je bilo strah izraziti to, kar ste čutili? Kje ste se naucili, da se o tem ne govori? Ali pa zakaj tega niste zmogli narediti na način, da bi vas partner slišal. Vaša čutenja so namreč pomembna in sveta in zasluzite si, da ste slišani!

Morda bi mi odgovorili, in celo v mailu navajate, da ste partnerja prosili. Da ste, predvsem po porodu, izrazili svoja občutja, a so bila spregledana in na hitro odpravljena. Je čutiti, da ste ob partnerju prav nemočni in da na kakršenkoli način poskusite, ni v redu. Zato bi vas vprašala, kako to, da morate tukaj pozirati toliko težkih občutij? Kako to, da ste se znašli v takem odnosu? Kje je vaša jeza? Vam je taksna pozicija v odnosu že iz kje poznana? Kakšen odnos sta imela vaša starša? Vse to in se več me zanima, ko berem vašo pravzaprav žalostno situacijo.

In se ključen odstavek. Ja, vas partner je lahko odvisen. Lahko je odvisen od alkohola, ali pa od adrenalina, ki ga doživi, ko se gre ven sprostit. Tega odgovora vam zal direktno ne morem dati na daljavo, sem pa prepričana, da vi čutite, ali je tam kakšna resna težava ali ne. Pomembno pa je, da si boste tokrat prisluhnili. Morda se bolj – se vprašali zakaj ste vi tukaj “pristali”, zakaj točno ob takem partnerju. Zakaj ob partnerju, ki potrebuje odmik? Koliko se tudi vi bojite odnosov?

Kakršnakoli že ta kruta situacija v realnosti je, ste si vi njega izbrali in poleg vsega je se oče vajinega otroka. To se ni zgodilo kar naključno. V vasem življenju ima izredno pomembno vlogo. Kar pa ne pomeni, da morate ostati v odnosu in biti tiho. Pomembno se zdi, da bi mu vse to kar nosite v sebi res iskreno pokazali. Če imate občutek, da ste to že storili in da se v tem ne zmoreta slišati, potem vama nujno predlagam partnersko terapijo – to je terapija, kjer oba partnerja dobita mesto, da sta slišana in razumljena, a hkrati povezana. Če čutite da gre za odvisnost, se mora slednja seveda prekiniti, da sploh lahko normalno komunicirata. Vsekakor se pogovarjajta in iščita rešitve, če jih ne bosta zmogla najti sama, pa se lahko vedno obrnete tudi name. Želim vam, da bi se naprej iskali odgovore na vprašanja, prvo o sebi, pa tudi o vama. Pa srečno.

Katja Knez Steinbuch,

doktorska kandidatka zakonske družinske terapije

The post Partner se oddaljuje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Fantova najboljša prijateljica appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.