S partnerjem imava dokaj dober odnos, je pozoren, ljubeč, lahko se pogovarjava, si zaupava. Čisto druga zgodba je do otrok. Se vključuje v vse dejavnosti in pomaga, a je pri tem večkrat nepotrpežljiv, ciničen, strupen. Nenehno opozarja na napake, ne zna vzpostaviti pravega stika. Otroka mu ne zaupata, se ga tudi bojita, niso povezani. Sama sem v veliki stiski. Sam pravi, da se vsega zaveda, a ni nič drugače. Jaz se počutim, da ne zaščitim svojih otrok, če kaj govorim pred njim ni prav, potem se tudi midva začneva kregat. Ima pa on te vzorce iz primarne družine. Samo zato sem razmišljala, da prekinem to zvezo. Ali je katera imela podobno izkušnjo? Je sploh možno, da je drugače, kako?

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna.

Hvala za vaše vprašanje in ranljivost. Mi je žal, da gledate nesočutnost vašega partnerja do vajinih otrok.

Tukaj se čuti kot da je bil ta partner, ko je bil majhen fantek venomer kritiziran in so od njega ves čas pričakovali neko popolnost in se ni mogel sprostiti.

Otroka se verjetno bojita te kritike in tega, da nikoli nič ne bosta naredila prav, kar je normalno. Hočem povedati, da če ima do njiju tak odnos, je normalno, da se tako počutita. Seveda pa ni fer do njiju, saj si zaslužita ljubeče starše h katerim gresta lahko po oporo. In enega očeta, ki je sproščen in ki jima aktivira simpatični živčni sistem – da je aktiven, ju spodbuja, verjame v njiju in njune sposobnosti ipd.

Normalno je tudi, da ste vi v stiski, saj si seveda želite videti in predvsem čutiti povezano družino kar si zaslužite kot ženska, kot mama in vsekakor si to tudi zaslužite vsi kot družina. Partnerja boste težko spremenili, imate pa vso pravico postaviti mejo v smislu, da ne dovolite, da tako govori z otroci. Vendar pa, to se dela ko sta sama, ga potegnete na stran, v drugo sobo, postavite mejo in ga tudi vprašate kaj čuti, ker se v njemu verjetno zbudijo neki triggerji pri otrocih, da sploh postane tak.

Definitivno bi bilo smiselno, da gresta na partnersko terapijo ali pa da gre partner vsaj na svojo.

Namreč tako kot ste že dobro ocenili, to njegovo obnašanje ni od zdaj, ne gre se za to, da ne bi imel rad svojih otrok. V njem se prebudi neka rana iz otroštva in ker je (verjetno) ni zavesten, se potem to pokaže pri otrocih.
Bi bilo pa tudi smiselno za vas, da se vprašate kako pa to, da ste vi s takim moškim? Kaj pa vam ‘daje’ to, v smislu kaj je vam domačega v tej dinamiki?
Želim vam vse dobro in vabljeni na terapijo tudi k nam na Vito Bono.

Komentar je zapisala terapevtka Kaja Kocjan, Druzinska terapija – Vita Bona

Veliko brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Miren mož, strupen oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..

__________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.

Otroci nezavedno – nenamerno! – zaznavajo te nase pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane.

Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.

Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.

Ni lahko, ampak se da.

Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.

Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.

Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.

Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.

Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.

Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, vaš mali fantek, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših.

In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati?

Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?

Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?

Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?

In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

The post Kako biti dober oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.