Vprašanje:  S sestro sva včasih obe živeli doma, pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo naporna, z njo je peklensko živeti. Sama sem bila zaradi tega veliko krat v depresiji. Odselila sem se in sedaj sem zaživela, z eno izjemo.. Sestra še vedno živi tam, nesrečna, z veliko težavami in jaz to vsakodnevno poslušam. Vedno, ko je nova težava, pokliče. Tudi mama me kliče in govori, drugo plat. Sestra veliko krat pokliče in strese vso jezo name in mi pravi, da blagor meni, ki me živim več tam. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih konfliktov, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove konflikte? Rada bi samo živela mirno življenje. Kako lahko to rešim na spoštljiv način, brez da bi sestro na smrt užalila? 

_______________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa. 

Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak.

In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli.

Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični…da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”. 

Ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”. V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…). 

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre.

Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori. 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla, ampak verjamem, da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila. 

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo, temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika. 

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole.

Gotovo pripomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra… Če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas. 

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali. Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo.

A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem žal v tem odnosu ni prostora za nas, in ni spoštovanja, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. 

Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro, predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe. 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako sestri postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 7 let, lani se nama je pridružil še otrok. Nosečnost sem prejokala, obnašal se je grozno. Zaradi korone, so imeli težave v službi (gostinstvo). Verjetno se sam ni znal soočiti z občutki, zato je s svojo jezo in fustracijami, pritiskal name in bil popolnoma nerazumen.  Dva krat sem odšla in se po obljubah vrnila. Partner govori, da se otrok do 3 leta nič ne spomni in je vseeno ali hodimo na sprehode ipd… A sem prepričana, da čuti, saj ko se zvečer skregava ne zaspi, tudi do polnoči. Sama imam visoko porodniško in nam finančno ni hudega. Pred kratkim sem izvedela, da ima mama raka in da ima pred seboj še 1 leto življenja. A partner mi preprečuje stike z njo in ne dovoli, da hodi k nam na obisk. Pravi da to moti naše družinsko življenje.  Jaz zavračam spolnost, saj si z njim ne predstavljam nič več, a ne upam oditi, saj nenehno omenja CSD, odvetnike..ipd  Rabim nasvet kako naprej.. Hvala. 

Spoštovana gospa. Hvala za vaše zaupanje! 

Iz vaših besed prav kriči stiska in samo predstavljam si kako noro težki so bili vsi tej meseci za vas. V obdobju, ko ste kot ženska šli čez tako veliko spremembo kot je materinstvo. In ko si vsaka ženska zasluži absolutno spoštovanje in čustveno podporo, ste ob partnerjevem vedenju doživljali nove in nove bolečine. Verjetno tudi ogromno razočaranj, strahu, obupa, občutka nemoči. 

Pravite, da so po rojstvu otročka njegovi izpadi jeze postali še hujši in da ste celo dvakrat odšli, ter se vrnili, ker ste mu verjeli, da bo drugače.

A žal ni bilo. V tem obdobju ste izgubili še teto in dedka, zbolela je vaša mami in tudi ob vseh teh izgubah in žalovanju je občutek, da vam partner ne nudi prave opore in razumevanja. Pravite, da ne pusti, da bi prihajala na obisk vaša družina, noče, da prespi vaša mami… 

Draga gospa, ne vem, če se zavedate, da ste, ko opisujete vašega partnerja izjemno razumevajoči in sočutni…Skušate razumeti njegove odzive in iskati vzrok v stiskah, ki jih je doživljal oz. doživlja zaradi covida. Vem, da je epidemija mnogim prinesla ogromno stisk, a to nikakor ni opravičilo za agresivno vedenje do drugih. Tudi, ko smo v stiski je izključno naša odgovornost, da poskrbimo za to, da zaradi svoje stiske ne ranimo ljudi okrog nas… (in če tega ne zmoremo sami, je naša odgovornost poiskati strokovno pomoč) Pravite, da ni nasilja, in gotovo imate v mislih fizično nasilje, a kar ste opisali: jezni izbruhi, grožnje s csd, odvetniki, to da “vas ne pusti stran, ker to zanj ni opcija”, pritiski, omejevanje stikov z družino je nasilje.

Psihično nasilje, ki je prav tako resno in boleče kot fizično.

In si ga nikakor ne zaslužite, draga gospa. In ko pravite, da zavračate spolnost in da si ne predstavljate ničesar več z njim…Ja, zelo razumljivo. Vaše telo je verjetno pričelo zelo glasno govoriti, da se ne čuti spoštovano in varno, da je bilo toliko mej v odnosu nasilno porušenih (pa čeprav ni bilo za to uporabljene fizične sile). 

Kako bi bilo draga gospa, če bi pričeli poslušati svoje telo in svoje srce in jima verjeli? Če bi namesto sočutja do partnerjevih stisk s prav takšnim sočutjem pogledali nase in svojega otročka, ki tolikokrat od izmučenosti v joku zaspita. Kaj pa vidva z otročkom potrebujeta? 

Kje se vi počutite varno in spoštovano?

Pravite, da ko ste sami, “če vas on pusti pri miru” se počutite super, sledite svojemu ritmu, lahko razmišljate še o čem drugem, si date prostor za žalovanje…Kako bi lahko poskrbeli, da bi imeli vsak dan ta čas in prostor zase? Imate morda kakšne prijateljice s katerimi se lahko dobite? Super je, če si lahko date čim več možnosti za takšne trenutke, kjer lahko pričnete raziskovati v miru katera pa je prava opcija za vas in vašega otročka. Kjer se lahko ponovno začutite, svoje potrebe in želje. In ena od želja in pristnih potreb, ki ste jih izrazili je to, da preživite čim več časa z vašo mamo. Kako bi bilo prisluhniti tej želji in ji slediti? Vaš odnos z mamo je nekaj kar vam absolutno pripada in do katerega imate vso pravico ne glede na partnerjevo mnenje o njej. 

Pri iskanju vaše poti pa vam lahko zelo pomaga tudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer izvajajo brezplačna svetovanja za osebe, ki doživljajo vse vrste nasilja– tudi psihično, ki je velikokrat tako nevidno in neoprijemljivo, in pa individualna terapija. Ogromno ljudi je, ki vam lahko pomaga in to, da ste pisali v to skupino je že prvi korak pri iskanju podpore, ki si jo zaslužite. Želim vam vse dobro! 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nerazumen partner: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem sva v vezi 9 let. Imava dva otroka ( 3letnik in 7 mesečna punčka). Lani smo si zgradili hišo in sedaj je prišel čas, ko bi lahko uživali, a mi je pred enim mesecem partner rekel, da ne more več biti z  mano , da ničesar več ne čuti. Hišo smo si gradili zraven partnerjevih staršev. Odnosi z njimi nikakor ne grejo, še posebaj odkar imava otroke nimata meje. Partner mi ni v oporo, njima reče naj me ne dražita, ker bo spet on poslušal (govorita, da sem 2 meseca po porodu debela, tudi 2 mesečni hčerki govorita enako). Sedaj še živimo skupaj, vendar ne komunicirava. Prosim za pomoč, nasvete.

______________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, res hudo vam mora biti, ko ste stopili v tako občutljivo obdobje vašega življenja. Imeti 2 mesečnega otroka je res naporno obdobje in če pri tem partner ne sodeluje je v polnosti je lahko še hujše. Kar opisujete je, da vam ne izkazuje spoštovanja, ampak se samo povezuje s svojo družino. Telesno je v partnerski zvezi z vami, čustveno je pa povezan še vedno s svojimi starši in stoji na njihovi strani. Vse to kar dela, ni pravično do vas in je njegova odgovornost, da naredi spremembo in spremeni odnos.

Tudi, da starši ne spoštujejo vaš mej ni pravično iz njihove strani.

Vsi ljudje imamo osebni prostor in omejitve, ki naj bi jih drugi spoštovali in ne šli vedno čez njih. Tudi partner bi moral svojim staršem postaviti meje in vas zaščititi v teh primerih. Tukaj vam priporočam, da bi se s partnerjem udeležili partnerske terapije, če bi vi želeli nadaljevati odnos in poskusili popraviti. Glede staršev je dobro, da se fizično ločite od njih. Torej da ne morejo brez vašega dovoljenja v vašo hišo in da vedo kje so meje. Vsekakor je pomembno, da partner stopi v vlogo, da svojim staršem postavi meje. Želim vam vse dobro na vaši poti.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič

________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.  Res je za vami in pred vami težka izkušnja. Prestopanje mej, nespoštovanje, nerazumevanje in tudi partner ni na vaši strani. Pa ravno v obdobju, ko bi varnosti, topline, ljubezni in miru najbolj potrebovali.  Denis vam je že lepo odgovoril, jaz pa bi vam dala še nekaj vprašanj, ki se mi zdijo pomembne, da se jih vi sami vprašate.

Kje pa je vaša jeza?

Kje je vaša žalost?

Kje so vaše potrebe?

Kje je vaša meja?

Če pomislite na vašo primarno družino, so tudi tam bile vaše meje tako prestopane?

Vaše potrebe tako potlačene?

Je bila ljubezen do vas, tako prezrta in potlačena?

Zaslužite si več. Zaslužite si največ. Če si želite rešiti zakon in poskusiti vse možnosti, vam svetujem partnersko terapijo. Če pa se partner, terapije ne bi želel udeležiti, pa vam svetujem, da se napotite na terapijo sami. Da predelate čustva iz primarne družine, da se opolnomočite in da najdete svojo vrednost.

Vse dobro vam želim na vaši poti.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

Podobne teme: Kako naj ga privlačim? , Kaj dolgujem staršem?

The post Partner odhaja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

The post Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Moje življenje je bilo psihološko zelo naporno, odrasla sem v na videz krasni družini, ki pa je bila vse prej kot to. Bila sem ”grešni kozel” družine z narcističnimi motnjami. Med mojim 12-14 letom, se je oče veliko krat prišel ”pocrkljat” k meni, čeprav sem jasno povedala, da si tega ne želim. Takrat je sledila užaljenost in obtožbe z ”nehvaležnimi otroci”. Ko sem šla čez sebe in to dovolila,  me je zelo odkrito otipaval (spolne zlorabe) in govoril grozne stvari. Pri teh letih sem želela storiti samomor. V tem času sem svoji mami več krat izpovedala svoje samomorilske misli, takrat mi je rekla; A tako, ubiti se želiš? Ti pomagam, ti prinesem nož, da se zabodeš?

Tudi za spolne zlorabe sem se opogumila povedati mami. Seveda mi ni verjela in rekla, da se bomo o tem še ”pogovorili”. Tega nisem želela, bilo mi je preveč nerodno, in navsezadnje bi bila jaz tista, ki laže.

Odločila sem se nadaljevati študij in starši so me podprli (saj so si tega oni želeli bolj kot jaz). V tem letu sem ugotovila kaj vse je v mojem otroštvu šlo narobe, ugotovila sem zakaj v odnosih tako delujem, pričela sem z osebno rastjo in iskanjem sebe. Od staršev sem se čustveno izolirala in ne dovolim jim več, da me prizadenejo, vseeno pa me bombardirajo s tem, da ”sem jaz njihova naložba in zahtevajo, da se denar, ki so ga v mene vlagali, nekje pokaže”. Torej, da me niso financirali zastonj.

 Postavila sem meje, rekla sem, da NE morem tega dokončat zdaj, ker se želim preživljati sama, a tega nihče ne razume zaradi dobre finančne situacije, ki jo premoreta starša.

V sebi čutim, da ves vame vložen denar, ne more odplačati storjenih čustvenih travm in težav, čeprav vem, da sta ravnala, kot sta najbolje znala. Do staršev sicer ne čutim nikakršne naklonjenosti. Kako bi se vi spopadli z mojo situacijo glede študija/dolga? Denarja ne želita sprejeti. Kako pridobiti tisti instinkt, na katerega se lahko zanesemo? Kako najti sebe? V bistvu sem po vseh teh letih z veliko literature precej napredovala in precej srečnejša, vendar ko se znajdem na takšnih ”subjektivnih” razpotjih, mi je enostavno zelo težko narediti pravo in avtentično odločitev.

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, vas imam v spominu že iz sočutnega partnerstva   iz moje strani samo spoštovanje in poklon. Vsakič, ko na terapijah slišim taksne zgodbe (in žal jih res ni malo), me fizično preseka in kar pomaga je to, da grem s klienti v čustveno predelavo dogodkov. Kar meni ostaja pri vas – pa vem že racionalno iz tega, ker omenjate narcisizem – je to, da je čutiti krivdo in sram, ki nista vasi. V terapiji bi se osredotočili na ta del in vizualizacije, v katerih bi tolažili majhno punčko in hkrati vračale te občutke staršem. Tako se počasi, počasi pride tudi do pojma odpuščanja (pustiti njim njihove občutke), po katerem se lažje diha… plus glede na te močne vzorce bi šla preveriti še generacije nazaj…

Torej…

Glede študija ste svobodni, da naredite točno tako, kot želite. Staršem NE dolgujete ničesar, kvečjemu oni vam.

Pa ne vem, če bodo lahko kdaj prevzeli svojo odgovornost, žal.

Glede tega kako najti sebe, bom iskrena. Močno, močno verjamem, da nas tako globoke zlorabe zaznamujejo celostno in da si zaslužimo potem, celostno obravnavo. Torej, to da berete, je odlično. Tako končno spoznavate, kaj vse je bilo narobe. To, da si puščate čutiti je super. Čustvena predelava je drug nivo, ki ga ob zlorabah nujno priporočam, ob strokovnjaku.

Tretji nivo je zame duhovne narave – pri tem ne mislim kakšnih religij/energij ali ezoterike- pač pa vse to, kar je zapisno v nas, pa sploh ne vemo, preko prejšnjih generacij, in na različne načine.

Predlagam vam torej, da še naprej berete, najdete osebe, katerim zaupate in z njimi predelujete bolečine, hkrati pa najdete strokovnjaka, ki mu boste lahko zaupali in šli skozi vse vaše rane.

In bo počasi, počasi lažje.

Vse dobro vam želim in navijam, da kmalu najdete sebe, tako kot si želite. Malo ste se kljub vsemu pa že     srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

_______________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, rada bi dodala samo še tole. Kot ste zapisali lahko vidim, da ste vse storili sami. Sami ste se vzgojili, sami začutili, da ni prav to kar se vam dogajam , sami ste našli knjige in se pričeli iskati in sami postavili mejo. Res ni treba, da ste za vse sami.

Veliko je tudi dobrih ljudi, ki so vam lahko v oporo. 

Naj bodo to dobri prijatelji, partner ali pa terapevt (lahko tudi online). Od dobrem terapevtu se boste vsekakor naučili zaupati, hkrati pa boste hitreje in globlje predelali travme iz svojega otroštva. Dovolite si sprejeti nekoga, ki vam bo v tem procesu varna točka.  Ker take rane in zlorabe, kot ste jih opisali, vas bodo zaznamovale za vedno in se bodo prebujale ob najrazličnejših priložnostih. Vsekakor vam predlagam, da najdete sistem kako se spopasti z travmami, ko bodo prišle na plan. In s pomočjo osebe, ki ji zaupate , bo vse skupaj dosti lažje.

Ker ste postavili tudi vprašanje, kako se najti  in kako spet odkriti sebe, svojo intuicijo, vam priporočam v branje knjigo ; Urjenje intuicije ,ki jo je zapisala Laura Day.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj dolgujem staršem? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Kako zmorete opravljati poklic družinskega terapevta?

______________________________________________________________________________________________________________

Pridejo tedni in dnevi, ki me izrazito pretresejo…

Na terapijah, pa tudi v pogovorih z znanci, večkrat dobim vprašanje, kako je opravljati poklic družinskega terapevta. Kako zdržim. Po navadi mi najbrž kar zažarijo oči, ker res doživljam ta poklic kot mnogo več, rada ga imam, rada imam ljudi, ganejo me klienti, njihova preteklost in zdajšnje življenje. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje, zato to srečevanje odnosov čutim kot mnogo več kot zgolj delo.

Na vprašanje, če nosim občutke s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na ZDT študiju trenirali prav zato, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi, ko izgubim vero.

Dan, kot je bil včeraj. Ko izveš za novo krivico, nesrečo, smrt ali zlorabo ali kaj drugega hudega. Takrat vse ostane z mano. Lahko ubesedimo stokrat, a spomin ostane. Nikoli zares povsem ne pozabiš besed, občutkov, in šoka. S tabo je, v polni navzočnosti. Čeprav je klient na drugem koncu sveta, si ti z njim. Prenosu občutkov, se v ranljivih odnosih, težko izognemo, tudi če bi želeli in morda že malo pozabiš, a potem po letih na IG vidiš staro fotografijo mame in hčerke in to priklice vse nazaj.

Pridejo dnevi, ko izgubim vero. Priznam. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, zakaj je svet tako krut. Zakaj je toliko krivic, toliko nepojasnjenega, zakaj mora obstajati prenos travme čez toliko generacij, zakaj nedolžni trpijo. In ja, tudi v meni takrat vse kriči in vse boli. In v bolečini smo vsi enaki, tudi terapevti.

Ta trenutek, ko tole morda še vedno berete bi izkoristila za prošnjo. Da skupaj z mano mislite na vse, ki se jim dogaja krivica. Močno verjamem, da že to pomaga. In da lahko pokličemo Ljubezen čez vso temo, za katero se pogosto zdi, da je že požrla svet. Ampak saj veste, na koncu ostanejo vera, upanje in Ljubezen. In najmočnejša od njih je ravno Ljubezen.

Z Ljubeznijo, ta post posvečam Tebi, ki trpiš.

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Pozdravček, moja 3-letnica je postala jezikava. Če ji nekaj ni všeč, kriči  name in ko ji želim dopovedati, da mi lahko pove na lep način, kriči še bolj. Takrat pade v nek svoj ”zen” –  MORAM kričati, MORAM se grdo obnašati do tebe, ipd.. Jaz pa ne vem, kako naj odreagiram, ko ona kriči ? Naj pripišem še to, da se je kričanje pričelo malo po tem, ko je dobila sestrico.

_____________________________________________________________________________________________

Berem rokopis najnovejše knjige Jespera Juula, “Agresivnost – nov in nevaren tabu”. Ni mogoče prešteti vseh koščkov in citatov, ki vam bi jih rada posredovala in upam, da pride komu prav. To knjigo priporočam vsem, ker se loteva globoko temeljnih  vprašanj: nesporazumov, predsodkov in zmot …

Citiram:

“V svoji knjigi “To sem jaz! Kdo si pa ti? O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki” sem se ukvarjal v glavnem s tem, kako je mogoče reševati konflikte med odraslimi in otroki. To vprašanje je tako pomembno zato, ker je način reševanja konfliktov osnova za smiselno, osebno komunikacijo.

»Ni mi všeč, če me tepeš, in želim, da s tem nehaš! Kljub temu pa bi rad vedel, s čim sem te tako razjezil?«

S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kje je ena od mojih pomembnih meja. S tem otroka ne očrnim ali obdolžim, da še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in da zaradi tega uporablja pesti, glavo ali noge. Nasprotno, s svojimi besedami mu sporočim: vem, da me ne sovražiš in da me nikakor ne želiš poškodovati in prizadeti, vem pa tudi, da v komunikaciji med nama nekaj ne teče gladko.

Tako bi se utegnilo pomanjkanje komunikacije razčistiti, morda pa tudi ne.

Vsekakor se mi je z mojim odzivom na njegove kretnje posrečilo, da se je njegova frustracija razblinila, in – kar je še veliko pomembneje – s svojo reakcijo sem mu dal vedeti: Ni mi vseeno in pripravljen sem te poslušati… Tudi če si se razjezil zaradi nečesa, kar sem naredil ali rekel oziroma česar nisem naredil ali rekel. Z drugimi besedami: Vrata za prihodnje konflikte med nama ostajajo odprta in ti jih ne bom zaloputnil pred nosom. Morda sem se izrazil nekoliko dramatično… Vendar se mi zdi pomembno, da povem, kako se počuti otrok, če ga zaradi njegovega vedenja obsojamo in grajamo, če smo do njega negativni, preveč kritični in preveč moralizatorski.

Otrok ne more vedeti, da ga mama poskuša samo naučiti primernega vedenja, temveč čuti, da z njim nekaj ni v redu.

Osebno kritiko otroci vedno tako sprejemajo. Otroci še ne znajo razlikovati med svojim vedenjem in tem, kar so… To pomeni, da ne znajo razlikovati med svojimi dejanji in svojim bistvom. Zato so tudi tako ranljivi in zato navsezadnje tako težko razvijejo zdravo samospoštovanje. Seveda pa velja enako tudi za mnoge odrasle.

Otroci se vedejo tako, kot čutijo. Če jih zasujemo z moralno krivdo in drugimi občutki krivde, je to škodljivo za njihovo duševno zdravje in za razvoj prave socialne kompetence. In če se odrasli ničesar ne naučijo ter trmasto vztrajajo pri svojem, bo vedenje njihovih otrok pozneje zaznamovano z občutki krivde.

Če odrasli otrokom pošiljajo tovrstna sporočila, prizadenejo njihovo osebno integriteto .

To pa je v pravem pomenu besede resnično agresivno. Kljub temu se mnogi odrasli tega ne zavedajo in menijo, da bodo njihove besede zvenele manj nasilno, če bodo svojo agresivnost skrili za sladek, blag ali pedagoško korekten ton. Vendar to ne drži! Poleg tega ustno sporočilo otroka zmede, saj ne ve, kaj v resnici velja – ljubezniv ton ali ostra vsebina.

To, kar prenesemo s svojim sporočilom, je zelo pomembno – zato mora biti osebno: »Meni to ni všeč …« in ne: »Ti nikoli ne smeš …« Če je neko sporočilo formulirano osebno, ga lahko čustveno spremlja kakršenkoli ton – tudi jeza ali žalost –, saj to otroka ne bo prizadelo.

Če smo res skrajno jezni in na ves glas vpijemo, da nikakor ne maramo, da nas otrok tepe, je povsem mogoče, da se bo otrok zelo prestrašil, vendar naša spontana reakcija ne bo škodovala njegovemu samospoštovanju in ne bo ogrozila njegovega duševnega zdravja, še zlasti, če bomo prevzeli odgovornost za svojo jezo, se mu pozneje približali in mu dejali: »Tako jezen sem bil, ti pa si se tako prestrašil. Žal mi je!« ter ga objeli in poljubili.

Otrok bo ob tem srečen, saj čuti: oba sva človeka. Če pa izberemo drugo pot in krivdo za svoj izbruh jeze pripišemo njemu, se bo čutil manjvrednega; obenem bo zmeden ob tem, da imajo starši tako različna pravila za svoje in njegovo vedenje.

V primeru dve leti in pol stare deklice v vrtcu, ki je ugriznila drugo deklico, velja enako načelo: če kot vzgojiteljica čutite, da morate posredovati, posredujte z besedami: »Ni mi všeč, da grizeš druge ljudi. Kaj pa si pravzaprav hotela?« Dekličina frustracija se bo razblinila, z njo vred pa tudi njena potreba, da bi nekoga ugriznila…  Saj hoče v resnici samo komunicirati, vam pa je z vašim sporočilom uspelo deklico vključiti – in ne izključiti.

Tabuiziranje agresivnosti je nekatere – maloštevilne – starše pripravilo do tega, da vidijo svojo odgovornost v tem, da otroke varujejo pred vsako frustracijo, vsako bolečino, vsako žalostjo in predvsem pred neprijetnimi izkušnjami – poimenoval sem jih »helikopterske matere in helikopterski očetje«.

Ti starši so na zelo posebnem egotripu: otrokom odrekajo pravico, da bi se naučili osnovnih življenjskih spretnosti. Če se poklicno ukvarjate z otroki, lahko na številne pritožbe in moraliziranje takih staršev odgovorite samo tako, da jim poveste, da je tako obnašanje pri dve- do triletnikih povsem običajno.  Čisto mogoče je namreč, da se bo že jutri ali pojutrišnjem tudi njihova hčerkica znašla na »drugi« strani – in bo ona tista, ki bo ugriznila drugega otroka.

Če se s »helikopterskimi starši« srečate kot starš »napadalca«, je najbolje, da jih pokličete.

Poslušajte jih in ostanite mirni, ne glede na to, s čim napadajo ali obtožujejo vas ali vašega otroka. In če se bodo začeli ponavljati, prekinite telefonski pogovor z naslednjimi besedami: »Resnično mi je žal in obljubim vam, da se bom s svojo hčerko o tem pogovorila. Hvala za pogovor!« Večina »helikopterskih staršev« živi v protislovju: ne marajo, da bi njihovega otroka kdorkoli prizadel, obenem pa sami vztrajno zmerjajo ljudi, ki jih imajo za »nasilneže«.” …

Komentar je zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj naj naredim, če se otrok vede neprimerno? Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.