Izčrpanost in obup

Pozdravljeni.

Prišla sem do točke, ko je zame preveč in zato iščem mnenje, pomoč še tukaj. Sem mama trem otrokom, najmanjši je nekajmesečni dojenček, druga dva predšolska.

Včeraj sem doživela preblisk, da tako ne bo šlo več. Fizično sem izčrpana, neprespana, obroke jem stoje ali pa jih niti ne uspem pojest. Imunost mi je zelo padla, na to me opozarja herpes, afte, vnetje itd… Tukaj pa se pridružuje še psihična izčrpanost; zelo se trudim, da čez dan zadržujem solze in vso žalost in osamljenost, ampak kdaj je dovolj ena malenkost in dobesedno prekipim.

Posledično kričim na otroke, partnerja ali starše(z njimi sem v kontaktu preko telefona, ker ne živimo blizu).

Vse me moti.. Če že kdo naredi kaj namesto mene, kar se tiče otrok ali gospodinjstva, je vse narejeno polovično oz. nepravilno in posledično, moram popravljat za njimi “škodo” jaz sama in dejstvo je, da imam sama potem še več dela, kot če bi nekaj že prej naredila sama… samo primer: partnerja vprašam, če lahko malo pestuje dojenčka, da jaz medtem dam sušit perilo… Pridem čez par min mimo in dojenček je že v nahrbtniku podložen z goro blazin… ali pa prosim taščo, če lahko gre po otroka v vrtec, ko ravno ne morem in ona res samo fizično pripelje otroka domov.

Oba ali eden po navadi histerično jokata, ker se je pač zgodil po poti kakšen nesporazum in ona se s tem sploh ne ubada ali da bi poskušala kaj razrešit.. Ko pa vprašam kaj je bilo, reče vse možne različice besedne zveze ne vem in zapre vrata. Nato jaz porabim eno uro da jih potolažim in izvem kaj je bilo, po navadi kakšna malenkost.

In tega je ogromno in sama sem iz dneva v dan bolj razdražena, nemočna.

Stres ki se samo nabira in nabira. Počutim se stisnjena v kot, brez izhodno. V obupu sem, žalostna. Zjutraj se zbudim dobre volje, čeprav se na noč zbudim v povprečju 5x, popoldne še nekako gre, proti večeru mi pa zmanjkuje moči, fizične in psihične. Ne vem ali sem res preveč zahtevna ali kaj…kar se tiče vzgoje stremim k sočutnosti, otroke poskušam slišati in razumeti, vzgajam jih z zgledom…ampak zaradi vsega izgubljam stik tudi z njimi in posledica je nesodelovanje. In smo v začaranem krogu.

Načeloma veliko časa preživim sama z njimi. Name so zelo navezani in dejansko, tudi bolje funkcioniramo, ko smo sami. Vendar roko na srce, mi je zelo naporno, predvsem fizično, saj vsak otrok je svoj in vsak potrebuje mamo, da ga vidi in objame z obema rokama. S partnerjem imava tudi težave, poskušala sva jih rešiti tudi s pomočjo terapije, vendar nismo končali, ker nismo bili na isti valovni dolžini, predvsem partner in terapevtka. Tako, da sva vedno na ali greva narazen ali bova skupaj. Dejstvo je, da je tudi on pod stresom.

Imava se rada in razhod ne bi razrešil nič, ampak tudi tako ne gre več.

Oba sva izžeta od vsega in nemočna. Ne vem, res ne vem več kako naprej, prišla sem do točke, ko sem ugotovila, da tko ne morem več in da trenutno mi najbolj pomaga pogovor oz da se komu izpovem. S partnerjem se ne morem, ker mi ne more bit v oporo v situaciji ki je… Starši in prijateljice tudi nam ne uspe, skozi je kaj oz ima tudi vsak svoje težave.

Občasno se tolažim z mislijo, kako terapevtu razlagam moje oz naše probleme in za trenutek se počutim bolje.

Trenutno sem vezana na dom oz če že kam grem, gredo otroci povečini z mano. Zato si še za vsaj nekaj mesecev ne morem privoščit bit odsotna par ur od doma. Tako da kakšne terapije trenutno niso mogoče… Bi pa rada, čez ene pol leta začela s kakšno res v redu partnersko terapijo, če se bova dogovorila.

Razmišljala sem da bi šla sama tudi na regresijo oz ozdravitev notranjega otroka in tudi, da bi šla s partnerjem na postavitev družine. Vendar trenutno ne gre skozi, ne finančno, ne časovno. Kakšne masaže ali manikure, mi pa po pravici ne mikajo, ker ja tisti trenutek bi pozabila na težave, a izginile pa ne bi, tako da to ni rešitev.

Namen sem imela biti kratka, tako da se opravičujem za daljši post, pisala sem ga po presledkih od jutra. Trenutno se počutim že bolje, ko sem to dala ven iz sebe, ampak kako naprej…razmišljam, če obstaja možnost, da bi si s kakšnim kvalificiranim terapevtom spletno dopisovala oz izvajala terapije? To me nekako navdaja z upanjem…rabim nekoga, da mi prisluhne in mi je v oporo. Morda mi lahko kdo svetuje tudi za uporabo bahovih esenc mogoče, vsaj za trenutno podporo. Upam, na kako vzpodbudno besedo, na kakšno podobno izkušnjo kakšne članice oz člana, ki je dal to skozi… Hvala vam iz srca.

___________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljena. Iz vašega zapisa je res čutiti obup in izčrpanost, kako močno ste dejansko ujeti v ta krog iskanja pomoči in ponovnega razočaranja.

Veliko ste storila že s tem, da ste si priznala, da ste izčrpana, da ne zmorete več.

To je po navadi eden težjih korakov. Saj si želimo ostati vsemogoče, tako kot se od nas pričakuje oziroma kot nam drugi (predvsem mediji in pričakovanja iz okolice) narekujejo. Pa vendar smo le ljudje, tudi me imamo svoje meje, limite. Kaj torej storiti?

Vse ‘alternative’ terapiji imajo seveda svoje pozitivne strani, ampak vseeno bi vam svetovala, da raje čas in denar najprej namenite za dobrega terapevta. Ne vem, če jih kdo nudi preko Skypa zato jih bom par označila pa mogoče pišite komu, verjamem, da se da vse dogovoriti glede na vašo situacijo – Alenka Lanz, Saša Golob, Druzinska terapija – Vita Bona ). Kasneje se lahko vključite v kakšne podporne skupine za mamice ali pa se dodatno podprete tudi z ostalimi pristopi, ki ste jih tudi sama omenila.

Verjamem, da sta oba s partnerjem pod stresom in da vam drugi želijo pomagati. V razmislek pa mogoče postavim še par vprašanj.

Kako bi bilo, če bi ob tem, ko prosite za pomoč, podali bolj natančna »navodila«? Npr. ko prosite taščo, da gre po otroke, ji dodajte še, da bi tudi po tem potrebovali pomoč pri pripravi kosila ali pa pri čiščenju.  Veliko stvari pade zgolj in samo na vas in vem, da je občutek, kot da se na nikogar ne morete zanesti močan. Sploh, ker imate take izkušnje. Ampak velikokrat gre tudi za enostaven nesporazum.. Ker ne znamo ali ne zmoremo vedno izraziti svojih želja, drugi pa tudi ne ve česa točno smo si želeli, ko smo ga prosili za pomoč.

Težko pa je tudi spustiti pričakovanja, ki jih imamo do partnerja ali drugih, sploh kadar gre za skrb otrok.

Velikokrat si tako same nakopljemo še več dela, kot bi ga sicer imele.

Kaj ko bi, npr. ko je dojenček pri očetu, vi zavestno ne hodila tam mimo, kjer sta onadva?

Ali pa da bi pač pustili, da je otrok podložen in da partner poskrbi zanj, kljub temu, da ne bo poskrbel zanj na način kot bi to storila vi? Vem, da je težko. Ampak tudi on je starš in v redu je, da ima vsak starš malo drugačen pogled, način, saj ima tako tudi otrok več različnih izkušenj.

In strinjam se, da te kratkotrajne rešitve (kot so manikura, ipd.), niso rešitev. Ena od rešitev pa bi bila, če bi si vsak dan vzeli nekaj časa zase.

Dogovorite se s partnerjem o tej možnosti. Da si vsak dan vzamete vsaj 10 min zase. Kasneje lahko tudi kakšen dan več, seveda. Ampak tako, za začetek.

Kaj je 10 min proti ostalim 23 uram in 50 minutam, ko ste mama?

Verjetno si lahko privoščite vsak dan biti deset minut le vi? 😊 Jaz verjamem da.

Ampak teh deset minut ne početi ničesar – ne pospravljati, ne gledati kje se nabira prah in zakaj spet kdo ni odnesel smeti. Ne. Ta čas je vaš.

V teh 10 minutah v miru poslušajte glasbo ali pa se samo uležite in zaprite oči. Kasneje, ko boste ta čas raztegnili, si privoščite kaj drugega samo za vas (branje knjige, ogled serije, sprehod, karkoli…). Mogoče se vam zdaj zdi čudno, zakaj le 10 minut?

Ker opažam, da če mamicam rečem naj si vsak dan vzamejo vsaj 30min zase se hitro zgodi, da najdejo nek razlog zakaj to pač ni mogoče. In tudi partnerji velikokrat ne podprejo ideje, če gre za daljši čas. Tako pa je lahko kratko a sladko – vsaj na začetku 😊.

Enkrat tedensko pa lahko prosite tudi koga od starih staršev ali prijateljev (ali pa najameta kakšno sočutno varuško) in si vzameta za začetek kakšno uro zase. Dojenček bo verjetno zdržal, če ne pa načrtujta zmenek, ko bo spal oz. ko ga bo varuška ali kdorkoli že, najlažje zamotila oz. poskrbela zanj. In na teh zmenkih se zavestno izogibajta pogovorom o otrocih in o stanju doma (posodi, popravilih, nakupih…). Bodita tam. Vidva. Spoznajta se. Povežita se. Mogoče bo na začetku čudno. Ampak sčasoma se vama bo odprlo in bo lažje.

Predvsem pa poskušajte znižati svoja pričakovanja.

Do sebe in do drugih. Bodite bolj nežni. Nič ni hudega, če kakšen dan česa ne naredite. Včasih kaj enostavno izpustite, sploh če boste čutila, da nimate energije za to. S takim odnosom do sebe, s sočutjem do sebe, boste tudi otrokom pokazali, da imate tudi vi svoje meje, da je v redu, če kdaj česa ne naredijo in da ni nič hudega, če kdaj prosijo za pomoč. Vem pa, da so to težki premiki. Zato vam res svetujem, da si poiščete terapevta/terapevtko, ki bo delovala na način, ki vam zdaj najbolj ustreza. Srečno.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izčrpanost in obup mamice: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM? Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Ali mi lahko pomagate pri vprašanju… Zakaj mi tako zelo veliko pomeni pogovor s partnerjem? Torej želim si, da bi se partner, ko pride domov iz službe, pogovarjal z mano o njegovem dnevu, ki ga je v službi preživel? Oziroma, da obrnem drugače – zakaj se počutim nevredno zaupanja, ker se o svojem dnevu, preživetem v službi ne pogovarja, ali pa reče samo, da se je imel v  redu, ali pa, da je bilo vse bp..?
Sama lahko o svojem dnevu v službi debatiram zelo veliko in na dolgo. Tudi, ko sem v službi, pri veliko kateri stvari pomislim na partnerja v stilu “u,to pa mu moram povedati”.. Tako imam pa dalje manj veselja, da svoj dan še sploh delim z njim.

__________________________________________________________________________________

Pozdravljeni! Ker ste zadeli temo, ki me zadnje čase najbolj okupira – razlike med moškimi in ženskami – in vam z veseljem odgovorim.
Morda malo stereotipno in klišejsko, pa vseeno.. Odgovor je v tem, da smo moški in ženske totalno različni, kot vsak iz svojega planeta.

Ne vem, če veste, ampak s tem, ko se ženske pogovarjamo in si delimo razne info, si višamo hormon oksitocin, hormon sreče.

To je nam najbolj naravno in normalno. Oksitocin je pri nas odgovoren ne le za našo srečo, pač pa nam avtomatično niža stres (stresni hormon kortizol).
Za nas pogovor pomeni način povezovanja in je nujen, da se v odnosih počutimo ok. Moški pa so povsem druga zgodba. Oni izbirajo pogovore in ne zdijo se jim vsi smiselni. Zanje so smiselni tisti, kjer lahko na koncu znižajo stres in pripeljejo do rešitve. Pogovor o stvareh, ki jih ne morejo obvladati (odnosi, nerešeno delo, problemi etc) je zanje obremenjujoč in ne prinaša rešitve. Evolucijsko so razvili to, čemur ženske rečemo odklop/potlačitev/neobremenjevanje. Če moški problema ni mogel rešiti, se je raje umaknil, šel v “zero box” (kjer se njihovo valovanje možganov povsem umiri!, testosteron zviša, stres pa zelo zniža!), kot pa začenjal pogovore – to zanje nima smisla, če stvar ni rešljiva. Ženske pa nasprotno – o težavah moramo govoriti, sicer se ne počutimo dobro.

Povzamem: normalno je, da ženske želimo delit, kar se dogaja na delu in normalno je, da moški te potrebe nima (vsaj ne v enaki meri). Navadno na terapijah rečejo, da nas nočejo obremenjevat, ker se že oni dovolj. In seveda tukaj prihaja pogosto do kratkega stika. Če gospod kljub temu da ve, da vas to prizadane težko naredi kaj drugače, bi bilo dobro tudi pri njemu pogledati zakaj.
Pri vas pa bi šli pogledat občutek nevrednosti, ki se vam krivično pojavlja.
Če vam to zbuja težke občutke in ne veste zakaj, vam toplo svetujem partnersko terapijo.

Prispevek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Želim si pogovora s partnerjem: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako premagati stres?

Če se na začetku morda še ni vedelo točno, kaj se dogaja v svetu in koliko je različnih propagand, je danes jasno: v Ukrajini divja vojna.

Po tv in socialnih omrežjih kroži mnogo krutih slik, ki lahko v nas zbujajo različne občutke. Gre namreč za ene najbolj stresnih situacij na svetu, ki lahko v nas zbuja tiste najbolj primarne občutke eksistencialnega strahu. Strah je v takšni situaciji zelo na mestu in normalen in skoraj pričakovan občutek. Dejstvo vojne zbuja strahove v vseh ljudeh, saj gre za eksistencialno in nenadzorovano situacijo. Težava nastane takrat, ko naši viri moči klonejo, mi pa razvijamo strahove, fobije, panične napade.  Vse to pa ne pomeni, da se s temi občutki ne zmoremo spopasti – nasprotno, naša telesa so narejena za soočanje s stresnimi situacijami. Če pa bi v teh dneh vseeno čutili, da v telesu nimamo nadzora, občutki pa so močnejši od nas in močno vplivajo in zaznamujejo naš vsakdan ter so vsak dan samo še večji, potem je zdaj ČAS za KlIC po strokovno pomoč. Če sami še ne zmorete pomiriti vašega telesa, ni nič sramotnega, da za ta del pokličete pomoč. Ni vam namreč treba tako trpeti!  

V izogib omenjenemu pa bomo danes pogledali STRATEGIJE soočanja s težavami. Pred tem pa se ustavimo ob znakih stresa:

Kognitivni znaki stresa  

• Težave s koncentracijo 
• Težave v pomnjenju (imen, stvari) 
• Težave pri določanju pomembnosti
• Težave pri učenju (računanju) 
• Težave pri odločanju 
• Dezorientiranost 
• Prisotnost negativnih misli 
• Podoživljanje dogodka, vznemirjujoče sanje

 Fizični znaki stresa  

• Glavoboli 
• Slabost, omotičnost, vrtoglavica 
• Bolečine v prsih ali pri srcu 
• Bolečine v spodnjem delu hrbta 
• Povečano znojenje 
• Hitro bitje srca 
• Zadihanost 
• Bolečine v želodcu 
• Slabotnost 
• Pospešena presnova 
• Prebavne motnje 
• Povečan krvni pritisk 

 Čustveni znaki stresa  

• Občutek nemoči 
• Živčnost 
• Občutek krivde ali sramu 
• Preplavljenost s čustvi 
• Vznemirjenost, razdraženost 
• Pomanjkanje energije 
• Depresivnost 
• Občutje ujetosti, prizadetosti 
• Jeza 
• Žalost, otožnost 
• Neprestan strah 
• Znižano samospoštovanje 
• Občutki manjvrednosti 
• Sumničavost 
• Brezupnost Vedenjski znaki stresa 
• Spremembe v običajnih vzorcih vedenja 
• Spremembe pri spanju 
• Zmanjšana skrb za osebno higieno 
• Zmanjšana spolna sla 
• Težave z govorjenjem 
• Pomanjkanje interesa 
• Spremembe pri jedi in pitju 
• Izogibanje družbi 
• Zloraba alkohola 
• Pretirano kritiziranje drugih 

 STRATEGIJE KAKO SI STAREJŠI POMAGAMO ->

1. Čuječnost, prizemljitev, dihanje: direktno soočanje z občutki in raziskovanje, kaj je tisto, kar povzroča strah (namig: pri vojni gre za boj za obstanek, strah pred smrtjo, strah pred izgubo bližnjih in doma, strah pred spremembo ekonomskega položaja, strah pred spremembo gospodarstva države, strah pred nepričakovanim, neznanim, orožjem, večjim, strah pred občutkom nemoči ipd.)

Konkreten nasvet: bodite pozorni na vaše telo in vsa občutja. Ko se srečate s strahom, strah predihajte (npr vdihnete mir, izdihnete nemir, ponovite 10x, kontrolirate misli in fokus usmerite na dihanje). Če je strah še vedno povečan, se z njim srečajte tako, da ga skušajte vizualizirati, si ga predstavljati. Ko ga imate, formo, barvo, površino etc, se skušajte počasi mu bližati in ga sproti predihati/regulirati.
 

2. Odklop od socialnih omrežij: morda bi bila še boljša varianta to, da regulirate to, kaj spremljate. Če omrežja odklopite, ne morete spremljati nas šalo na stran, res je pomembno koga in koliko časa spremljate. Dobro je s previdnostjo izbirati kanale, ki jim sledite in tudi to, da jih ni preveč, da vas ne prezasedejo.

Konkreten namig: vzemite si tri dni (ali pa samo en dan) za opazovanje sebe, svojega časa na socialnih omrežjih in internetu. Zapišite, kolikokrat na dan ste se vznemirili (lahko se tudi ocenite kako močno, od 1-10, in kdaj, ter kater kanal ste spremljali. Vse to zapišite med vaše zapiske, ki jih na koncu analizirajte. Tako boste opazili, če vas kaj preveč vznemirja. In če vas, brez slabe vesti stisnite “mute”.

3. Omenjate Regulacija afekta, manj sekiranja & dodajam manj debatiranja – opazovanje svojih občutkov sproti in potegniti črto, ko bo česa preveč. Potegniti črto lahko pomeni prekiniti neko razmišljanje (lot je opisano že zgoraj), ali pa zadržati občutke, se z njimi srečati, centimeter po centimeter…

Konkreten namig: če vam je tema tuja, preberite kaj na temo regulacije afekta (o tem piše kaj Christian Gostečnik npr). Če se regulirate pogosto, prosite za pomoč tudi vaše bližnje. Naj bodo oni vaš indikator in vam pomagajo tako, da vam zaupajo, če ste vznemirjeni, ali pa napadalni na socialnih omrežjih. Vzemite jih resno, oni so vaša čustvena ogledala. Če ljudje težko zdržijo v debatah z vami, potem je čas, da se vprašate, katere občutke dajete ljudem okoli sebe. Limitirajte čas pogovora o vojni. 

4. Pozitivno razmišljanje, humor. V časih, ko je vse preplavljeno s težo – prej dve leti korone in strahu ali pred virusom ali pred vladajočimi, zdaj vojna in veliko ekonomskih in drugačnih vprašanj – nujno potrebujemo pozitivno držo, še posebej humor. Ker stresni hormon narašča, nujno potrebujemo protiutež!

Konkreten namig: v teh časih si namesto težkih filmov privoščite ogled komedij in humorističnih serij. Namesto v opero zavijte v stand up. Karikiram, seveda. Tudi gledališče in opera lahko prineseta mnogo pozitivnih vibracij.
 

Tole je bilo nekaj strategij in konkretnih nasvetov. Rada pa bi nujno dopisala še naslednje.  

* govorite, govorite, govorite: več ko ubesedite, bolj se zmanjša stiska. Sploh če ste ženska (malo za šalo, malo zares – saj veste, moške pomirja tudi npr šraufanje avta in odmik).  

* Travme se zmanjšujejo tako, da jih velikokrat ubesedimo, odigramo – govorite, ustvarjajte, športajte, plešite: dajte ven iz telesa, najdite način, da vaši občutki ne ostanejo samo zaprti pri vas  

* Poskrbite zase: klasika (dovolj počitka, zdrave hrane, športa, humorja, self-care momentov). 

Ne pozabite: v vsem tem niste sami in ni vam treba trpeti. Tukaj smo za vas, da skupaj z vami naredimo vse, da bo vaše življenje lepše in lažje. 

Članek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

Morda bi vas zanimalo tudi:

Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? 

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Strategije premagovanja stresa ob vojni appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ko govorimo o tem, kako otroci doživljajo vojno, se lahko srečamo z dvema nevarnostima: prva je ta, da zaradi lastne stiske ali napačne ideje o vojni sploh ne govorimo, druga pa to, da otroke preobremenimo. Izogibanje teme ali čustveno preveč naporno govorjenje otrokom delata medvedjo uslugo. Če o dogodkih ne govorimo, se otroci lahko počutijo same in bolj prestrašene. Podoben efekt pa lahko dosežemo, če naše strahove pomirjamo preko njih. Zato je vedno na prvem mestu – pri vseh travmatičnih dogodkih to, da se z dogodkom soočimo najprej sami: da ga ne minimaliziramo, racionaliziramo, si priznamo vse občutke, najdemo prostor, da jih izrazimo, reguliramo in pomirimo.

Ko smo mi v dobri koži, lažje spregovorimo tudi z otroci. 

Pogovor z otroci je pomemben, ker pogosto nimajo prave predstave o vojni, od nas pa vseeno absorbirajo različne občutja. Četudi smo mi mirni, se vojna vseeno dogaja, otroci pa lahko v stik z njo ne pridejo samo preko nas, ampak tudi preko drugih. Otroci morda ne razumejo dogajanja v Ukrajini, lahko pa čutijo nesigurnost, napetost in strahove. Zato je pomembno, da o teh temah nismo tiho. Glavno vodilo pri pogovorih naj bo sočutje in razumevanje, da je ta tema za otroke še težja kot za nas. Pomembno je, da je pogovor primeren starosti otroka. Z mlajšimi je dobro poenostaviti in uporabiti igro, s starejšimi pa lahko ubesedimo več. 

Če je pri vrtčevskih otrocih navadno dovolj že to, da v nekaj stavkih opišemo, da se nekaj dogaja, ampak da bo vse ok in da smo mi tukaj in na varnem, bo pri starejših potrebne več interakcije. Če bi že pri manjših opazili, da so vznemirjeni in da postavljajo vprašanja, ne da bi jih mi poučili… Bi jim mi skušali na preprost način odgovarjati (jasno in kratko) in pomiriti. Pomembno je, da mlajših ne izpostavljamo posnetkom vojne, saj jim lahko povzročijo še več stresa.  

Mlajši otroci svoje strahove izražajo preko igre, ki lahko v tem času postane npr. bolj agresivna. Včasih pri mlajših lahko pomaga tudi igra preko igračk (vprašate kaj igračke čutijo, otroci pa odigrajo…). Lahko pa otrokom pustimo, da narišejo svoje doživljanje… Bistveno v vseh primerih je, da jim ovrednotimo občutke (si prestrašen/jezen/žalosten/…, na koncu pa pomirimo). 

Za začetek je torej bistveno vse otroke opazovati in jim dati prostor, da spregovorijo. Osnovnošolske in starejše otroke je tako dobro namerno vprašati, če so kaj slišali, kaj oni menijo, da se dogaja, kako se oni počutijo v zadnjem tednu, kako oni doživljajo trenutno situacijo. Vprašanje zastavimo čim bolj odprto, da imajo možnost povedati vse, kar čutijo in ne le odgovoriti z ja ali ne. Šele ko nam otroci zaupajo svoje počutje, lahko mi odgovorimo na njihove potrebe. Pomembno je, da vemo, kaj otroci o vojni že vedo.  

Ko otroci spregovorijo, je pomembno, da smo do njihovega doživljanja vojne spoštljivi: jih ne prekinjamo, ne vsiljujemo svojih prepričanj, poskušamo razumeti njihova prepričanja in pustimo izraziti vse občutke, četudi z njimi morda težje zdržimo. Normalno je, da bo otroke strah, morda so tudi napeti (kar se lahko kaže v povečanem številu tantrumov, nesoglasij, agresije, ipd.) ali žalostni, kot tudi to, da teh momentov ne doživljajo tako močno. Čustva vrednotimo in jih ne obsojamo (čeprav so morda čisto drugačna od naših), saj je pomembno, da otroci čutijo našo podporo.  

Otroke pomirja tudi to, da kljub temu, da nekje obstaja vojna, odrasli nismo brezbrižni in da v resnici skušamo stvari rešiti in da se veliko odraslih ukvarja s tem, kako rešiti to stanje. Občutek, da ni nekaj stalnega in da delujejo stvari v smer pozitivnega, daje upanje vsem. 

Pri premagovanju občutka nemoči in tega, da nimajo kontrole, pa lahko najdemo praktične načine, kako lahko otroci pomagajo k rešitvi: narišejo sliko v podporo, skupaj s starši pošljejo sms za pomoč, oddajo denar ali oblačila ipd. Pri tem pa moramo biti pozorni na to, da otroke ne naredimo ravno za odločevalce, ampak jim le damo možnost, da premagajo občutek, da nimajo kontrole.  

Travmatične dogodke lahko vedno rešujemo s temi pristopi: 

– otroka opazujemo, poslušamo in tudi vprašamo (odprta vprašanja: kako ti vidiš te dogodke?) 

– otrokova doživljanja sprejmemo in ovrednotimo, zrcalimo (vidim, da čutiš nemoč) 

– ko jih ovrednotimo, pa lahko pomirimo: ubesedimo, kaj se je že spremenilo, da smo tukaj skupaj z njimi, na varnem in kaj lahko še spremenimo 

Travme se rešujejo tako, da jih nekdo opazi, prepozna, ovrednoti. Ker pri travmi doživljanje dogodkov ni celostno, moramo otrokom pomagati dogodke ponovno povezati v celoto. Ko otrokom damo možnost, da o tem spregovorijo, se preko govora, ustvarjanja ali igre, ustvarjajo nove povezave in cela slika, ki jih dejansko pomiri.  

Prispevek je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku ali Instagramu.

The post Kako pomiriti otroka, ki sprašuje o vojni? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let. Trenutno pa sem na porodniški z najinim drugim otrokom.  Sicer imam dobro službo in 2x večjo plačo kot partner, a trenutno imam 700 eur porodniške. Težava pa je ravno denar. S svojim denarjem poplačam polovico najemnine ter polovico položnic, ostane samo nekaj eur in posledično je partner tisti, ki kupuje hrano, plenice. Zaradi tega je neznosen do mene.  Se dere name v pričo otrok in me ponižuje. Že pri prvi porodniški je bilo hudo sedaj pa je neizprosno.

Naj povem, da ko hodim v službo si deliva vse pol- pol in veliko si lahko privoščiva.

Ko pa mi naredi otroka in sem zaradi tega na porodniški, trpim skoraj 2 leti njegov bes in gnev, (nosečnost je po navadi še hujša, kot to poporodno obdobje). Danes, ko sem dobila dodatek pri otroških, je verjetno pričakoval, da bom njemu dala polovico, jaz pa sem takoj nakazala denar za psihoterapijo, ki jo obiskujem že več kot eno leto. In človek je dobesedno ponorel.

Je to normalno? Da se moram počutit kot ničvredna,  ker me on trenutno živi? Pa sem načeloma zelo skromna, ne hodim k frizerju, na nohte, se ne ličim, se pravi zase ne zapravim niti 5e. Izposodim si res za kakšne meni pomembne stvari – terapija, obutev, darilo za rojstni dan za prijateljico npr.  Prosim povejte mi, ali je normalno, da je človek tak do svoje partnerice in ji meče naprej, ker jo mora hranit? Ne rečem, za otroke kupi vse, kar ga prosim, problem sem samo jaz. Sta pa njegova starša imela vsak zase denar in taščino prvo opozorilo, ki mi ga je dala, je bilo ravno to – da naj imava skupne finance, saj je to povzročalo največji razkol v njihovi družini. Lepo prosim za kakšen nasvet, ker mi niti malo ni prijetno, šele septembra se vrnem na delo.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovani, odnos, ki ga opisujete mora biti res neprijeten in stresen. Stalno premišljevanje o financah, stalno vračanje denarja, računanje. Kot ste opisali si morate od njega sposojati denar, ga dobesedno prosjačiti in se poniževati, kar je ekonomsko nasilje. V partnerskem odnosu naj bi bila partnerja izenačena, finance skupne, stroški skupni in vse stvar dogovor. Trenutno pa ste vi v podrejenem položaju, ko se morate počutiti krivo, ker vas ne spoštujejo kot človeka.

Normalno je, da imata partnerja včasih ločene bančne račune in vsak svoje prihranke.

Vendar je pomembno, da ko pride do stroškov in porab denar delujeta skupaj, združeno in je možnost pogovora o tem. Pri vas sem opazil, da morate biti neverjetno osamljeni, ko vam mož zahteva da vi plačujete svoje stroške, mu vračate denar in se počutite v zadregi. Takšen odnos vsekakor ni zdrav in spoštljiv, ker ste opisovali tudi, da je do vas psihično nasilen. Da vas nadira, vas ponižuje v pričo otrok. To nasilje, tudi če ni vedno prisotno, se ne bo samo prenehalo. Opisali ste že, da ste šli po pomoč na psihoterapijo, kar je že dober korak v pravo smer. Nasilje se nikoli ne bo ustavilo samo od sebe in je dobro, da poleg terapije, tudi poiščete pomoč pri organizacijah, ki se s tem ukvarjajo npr.: Center za socialno delo, Društvo DNK, SOS Telefon ali ženska svetovalnica. Nasilje, ki ga povzroča partner lahko spremeni le on, vi se tukaj lahko le zaščitite in poskrbite za sebe, kar že delate. Želim vam vse dobro.

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.

Najdete nas tudi na Facebooku in instagramu .

Podobni članki: Dober družinski terapevt.

The post Finančne težave v odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

The post Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Kako biti sočuten do svoje mame?  Mama praznuje in si želi, da je vse po njeno in na grob način postavi mejo in me pred vsemi kritizira.

Pozdravljena, tole je moralo biti pa za vas zelo težko. Praznovanja, prazniki in odhodi na dopust so eni takšni primeri dni, ki so načeloma zelo pričakovani, a ravno zato nosijo s sabo res veliko stresa in napetosti. Kar pomeni za vse ljudi, da se konflikti zgodijo hitreje kot sicer in da ljudje hitreje izrečejo besede, ki prizadanejo in jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi izrekli.  Pa vseeno, ob opisu vašega dogodka je res čutiti bes in jezo, pa prav eno odrezanost in nemoč. In glede na opis, vas je najbrž ravno to občutje peljalo v bes, ki ga omenjate.

A v resnici je tole precej žalostno in kar hudo.

Da vas sredi lepega dogodka odreže in postavi pred ultimat lastna mama, vi pa ostanete ob tem najbrž kar brez besede, le z enim kupom vprašajev, napetosti in nemoči, je huda stiska za vas. In vase telo ni zmoglo drugače kot it v bes, jasno. In v taki situaciji delovat sočutno je težko. Pa pustimo zdaj dejstva, da je mamino praznovanje (in da ji pripadajo njene želje) in da kakšne stvari in igre, na praznovanjih je treba omejiti (mogoče tudi ta poganjalček) – vse to namreč kar pade, ko mama postavi mejo nesočutno.

In to boli, vedno.

Prizadane pa najbolj ta občutek ultimata- ki zelo jasno pove, da se je čutila nemočno in da je tudi ona trčila na temo, ki je zanjo boleča. Morda je to sram, morda je to nemoč, morda pa samo stres… To ve le ona. Zato bi bilo o tem dobro komunicirati. Najbrž ste taksne njene odzive že doživeli kdaj prej in zato danes bolijo še bolj. Če gre res za sram in skrb za druge, ne vem koliko je to (sicer z dobrim namenim in nezavedno) počela že prej in ji to ravno zato v sebi nekje celo malo zamerite. Ugibam… To namreč veste le vi.

Vsekakor taksni odzivi niso zaželjeni, niso prijetni in se vam upravičeno ne zdijo materinski.

A govorijo o njeni nemoči. Če bi zmogla, bi vam najbrž postavila mejo sočutno, ne pa na nek užaljen način. Ne vem, koliko tega imata res v odnosu, koliko pa je prinesel stres. Vsekakor je dobro, da si v takih trenutkih ostanite zvesti, zadihate in ugotovite kaj se je ravnokar zgodilo. To je težko, brez odmika. Včasih pomaga, da partner umiri otroka in vi odidete malo zadihat. In je to največje možno sočutje do vseh (vas, otroka in mame). Ko se vrnete, pa lahko otroku razložite, da vam je hudo, ampak da vase razmejitve niso enake drugim. Mami pa poveste, da razumete, da jo je tole razjezilo, ampak da si želite, da bi vam znala to povedati na bolj prijazen način. Ker si to seveda vsi zaslužite. Pa srečno se naprej.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Nemoč – primarna družina: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)?  Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor  priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Z višanjem števila obolelih za Koronavirusom se večajo občutki strahu, tesnobe, morda nekje tudi panike in paničnih napadov. Kljub temu, da je strah povsem normalen odgovor na ogroženost, daljši občutki povišanega strahu zmanjšajo možnost pozitivnih odzivov. Najhuje je za ljudi, ki že od prej trpijo zaradi anksioznosti ali drugih motenj. Naslednji predlogi, ki temeljijo na znanstveni podlagi, vam lahko pomagajo pri soočenju s strahovi.

V naslednjih točkah bodo opisani pripomočki, kako si lahko postopoma, skozi redno prakticiranje čustvenih vaj pomagate k umirjenost. Omenjene vaje ne nadomeščajo strokovne pomoči, zato v primeru tesnobe ali paničnih napadov poiščite pomoč družinskega terapevta.

1. Priznajte si vaše občutke – spoznajte paradoks anksioznosti

Anksioznost narašča proporcionalno z željo po tem, da se je znebimo: bolj kot jo hočemo ukiniti in ignorirati, bolj jo čutimo. Proti čemur se bojujemo in upiramo, vztraja, tako naj bi rekel ze Carl Gustav Jung. Paradoks anksioznosti je v tem, da več kot je zmoremo prepoznati, ubesediti in prečutiti, bolj jo zmanjšamo. Boj proti anksioznosti se kaže na najrazličnejše načine. Ljudje se znajdejo sredi zanikanja, posploševanja, minimaliziranja in izogibanja in ostalimi obrambnimi mehanizmi. Skušajo se zamotiti s (prekomernim) pitjem, hranjenjem (prenajedanjem) ali povečanim spremljanjem TV, interneta, oz predvsem socialnih omrežij. Menijo, da na ta način uspešno pomirjajo svoje strahove, ampak jih po raziskavah sodeč v resnici povečujejo. Vsako izogibanje ima namreč negativne posledice.

Namesto takšnega izogibajočega vedenja naredite raje takšno VAJO samoregulacije: pustite svojim anksioznim mislim, občutkom in fizičnim senzacijam, da pridejo na plano, da so, da vas prelijejo. Poskusite sprejeti, da je anksioznost del trenutne človeške izkušnje. Ko se pojavi nov val Koronavirus anksioznosti, ga samo opazujte in ga izkušajte. Zapišite si vse, kar vam pride na misel, vsa občutja, ki vas prežemajo, vse fizične reakcije. Ne obsojajte se, ker čutite strah. Strah je v takšnih situacijah normalen. Samo pustite si ga čutiti. Če delate to vajo s partnerjem, drug drugemu povejte kaj čutite in se pri tem ne obsojajte in ne svetujte. Uprite se želji, da bi pobegnili, ali pomirjali strahove prehitro, predvsem pa ne z obsesivno kompulzivnim spremljanjem novic. Ravno direktno soočenje z anksioznostjo, vam bo paradoksalno prineslo zmanjšanje strahu.

2. Prakticirajte toleranco do sprememb

Nepredvidvljivost in nižja toleranca do sprememb, dela ljudi bolj anksiozne. Študija narejena med pandemijo virusa H1N1, virusa prašičje gripe, leta 2009, je pokazala, da so anksioznost močneje doživljali tisti, ki so težje sprejemali spremembe. Višjo stopnjo anksioznosti med pandemijo imajo torej tisti, ki težko spustijo kontrolo, imajo pretirano kontrolo sebe ali drugih in se težje soočajo z občutki nemoči. V takšnem primeru je dobro narediti plan, kako biti pozoren na občutke nemoči in nekontrole, ter jih zavestno počasi spuščati. Navadno imajo takšni občutki globlje vzroke v nezavednem, v naših dosedanjih težkih izkušnjah. Povečano senzibilnost na občutja nemoči imajo še posebej tisti, ki so v življenju doživeli veliko ne planiranih situacij, ki so bile zanje (življenjsko) ogrožujoče. Nekateri razvijejo takšno vedenje zaradi zunanjih zgledov primarne družine (Kar Janezek vidi, to Janezek zna). Če teh občutkov niso nikoli predelovali, se lahko znajdejo v kompulzivnem ponavljanju naučenega. Možgani v obeh primerih skušajo prelisičiti telo, da če bodo prevzemali veliko (preveč) kontrole, da bodo varni. Toda pretirana skrb lahko povzroči nasprotne učinke. Zato je za tovrstne težje predelave dobro poiskati strokovno pomoč.

V vsakdanu pa bi bilo smiselno učenje, kako se počasi in zavestno fokusirati na to, da posameznik spušča te načine vedenja. Namen VAJE je v tem, da se poskušate postopoma, počasi srečati z nepredvidljivostjo vsakega dne. To naredite tako, da sprostite določena vedenja. Začnite počasi: na primer, ne pokličite prijatelja takoj, ko nekaj preberete. Pojdite sami na zrak, brez dežnika, ne da bi prej preverili vreme. Če boste počasi gradili »mišico nepredvidljivosti«, boste sčasoma bolj pogumno reducirali število obiskov interneta in socialnih omrežij.

3. Ne podcenjujte človeške odpornosti

Mnogo ljudi se vnaprej sprašuje, kako bodo reagirali, če virus pride v njihovo mesto, kraj, šolo, na delovno mesto… Skrbi jih, kako se bodo soočali z občutki, ki bodo nastali v samoizolaciji, kako bodo zdržali v karanteni in kaj se bo zgodilo z njihovim finančnim stanjem. Vse to so pravzaprav razumljiva spraševanja. Ampak človeški um je sposoben predstavljati si res najhujši možni scenarij.
Ljudje imajo pogosto veliko vsiljivih misli, kjer raziskujejo možne slabe scenarije.Raziskave so dokazale, da so ljudje težijo k pretiravanju v katastrofalnih pričakvanj in k podcenjevanju dobrih načinov soočanja. Slovenci smo v tem dobri, ker smo še iz vojne naučeni, da moramo vedno pričakovati najhujše in nikomur zaupati, le poskrbeti zase. Zato so nam katastrofalna pričakovanja zelo blizu, sploh v takšnih situacijah. Ampak raziskave so pokazale, da ljudje težijo k temu, da vnaprej pretiravajo o tem, kako močno jih bo nek negativni dogodek zaznamoval in da pogosto podcenjujejo odpornost ljudi na težke situacije.

V VAJI si lahko vzamete čas, da se spomnite vaših prejšnjih preizkušenj v življenju, ko ste se spraševali, ali zmorete. Za zgled lahko vzamete na primer diplomski zagovor, testna vožnja za izpit za avto, porod in podobne situacije. Spomnite se svojih občutkov pred težko situacijo in vaš današnji pogled na to. Priznajte si, da ste zmogli več, kot ste tisti hip pričakovali od sebe. Bodite pozorni tudi na vse male dogodke, kjer v vsakdanu zmorete več, kot mislite. Vsa občutja in primere si prav zapišite na list in ga obesite na vidno mesto, vam v opomin, da zmorete več, kot trenutno mislite.

The post Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 1.del appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.