Kdo je dober družinski terapevt?

Vprašanje:  Ali obstaja dober družinski terapevt, moškega spola, ki bi bil primeren za mojega partnerja? Potrebovala bi  dobrega in razumljivega terapevta, ki  zna prebiti steno. Namreč partner je do partnerske terapije zelo odklonilen in meni, da za njega ne bo noben terapevt dovolj dober. Enkrat sva že bila na terapiji, pri ženski terapevtki, ampak vsaka ženska je po njegovem mnenju na strani ženske, zato sedaj pride v poštev moški terapevt.  Tudi finance so problem.  Lepo prosim za vašo pomoč in nasvete.

*****

Spoštovani! Želela bi vam napisati, da je povsem na vas, kako se odločita glede terapije, ampak žal temu ni tako. Ko gre za naše partnerje, je vedno vse na njih. Vsak je namreč lahko čustveno odgovoren le zase. Vi pa imate vedno možnost poskrbeti zase. Sklepam namreč, da opisujete vaš partnerski odnos, kjer je čutiti, da je dinamika precej zapletena. 

Dober partnerski terapevt?

Predstavljam si, da bi njemu in vama radi pomagali, zato pišete namesto njega. Morda bi vama še najbolj pomagal direkten pogovor, kjer se skupaj oba svobodno odločita, kako naprej. Zaenkrat pa deluje, da je precej na vas in da vi iščete pomoč zanj, medtem ko je gospodu ideja terapije tuja.

In v tem niste sami, s taksnimi vprašanji se pravzaprav srečuje precejšnje število žensk. Kako rešiti partnerski odnos, kako ga ponovno vzpostaviti, kako prepričati partnerja za terapijo in delo na terapiji, kaj naj naredijo, da bo tudi partnerska terapija potekala tako, da bo njemu všeč in da bo vztrajal – da se bosta končno zares našla in povezala. Vaša želja po povezanosti je upravičena in povsem na mestu – le kdo si namreč ne želi povezanega in lepega odnosa?

Toda vsa ta spraševanja o tem, kdo je dovolj dober terapevt za partnerja najbrž skrivajo  veliko občutkov nemoči, truda, obupa in razočaranja, hkrati pa je čutiti toliko strahu, ker kaj pa če boste “spet zafrknili” in bo ženska terapevtka spet samo še en larifari.

Žal, bo za nekatere, vsako delo na sebi vedno larifari, ker (še?) niso pripravljeni na srečanje s sabo. Lahko pa je seveda tudi to, če se kje ne čutijo slišane – a na njih je, da na to opozorijo. Če imate na terapiji občutek, da terapevt ali terapevtka ni objektivna, je fer, da mu/ji to tudi poveste. Najbolj fer je to ravno do vas, ker si zaslužite varen terapevtski prostor in iskren odnos. In tudi terapevti so samo ljudje, ki lahko naredijo napako – toda dolžni so jo popraviti.  Obstajajo pa po drugi strani tudi primeri ranjenih, npr. narcisoidnih ljudi, ki druge ovrednotijo zelo slabo in so nagnjeni k nenehni kritiki in pretirani senzibilnosti na kritiko – pa ravno oni bi rabili največ pomoči. A je žal zaradi te “arogante” obrambe ne zmorejo sprejeti.

Ne glede na omenjeno, pri terapevtih previdnost res ni odveč in dobro je vedno preveriti, ali so udeleženi v kakšno združenje & pa ali imajo redne supervizije. Toda eno izmed naših glavnih vodil je tudi objektivnost oziroma to, da smo zavezani k temu, da vse obravnavamo enako.

Verjamem pa, da lahko ženske čutijo večjo varnost pri ženski in moški pri moških – in lasten občutek varnosti ob terapevtu naj bi bil velikega pomena za uspeh terapije.

Ravno varen odnos med terapevtom in klientom naj bi napovedoval največjo  uspešnost terapije. V resnici mora zato vsak terapevt narediti vzdušje, ki bo varno za oba.

Sama na začetku partnerske terapije vedno izpostavim, da če bi kdorkoli čutil trohico občutka, da “sem na katerikoli strani”, da naj takoj pove – ker tega ne sme biti. Vsi terapevti skušamo ves čas terapije začutiti oba partnerja. Če imate kje občutek, da ni (bilo) tako, vas ponovno vabim, da to terapevtu direktno poveste. Četudi ste že zaključili terapijo, je to najlepše darilo za vaš odnos: iskrenost med vsemi. Če bo tole morda bral vaš partner, je to spodbuda prav zanj: da spregovori, da postavi mejo in se zavaruje pred slabimi občutki. Če bosta ob tem tudi slišana, bi bilo smiselno, da na terapiji ostaneta dlje časa kot le enkrat. Saj za resne spremembe preko terapije navadno potrebujemo več kot le nekaj srečanj in pa varen, iskren odnos.

Če so težave v partnerstvu, vedno svetujemo partnersko terapijo. Se posebej v primerih prevar, ljubosumja, zasvojenosti ipd npr, ker tam v primerih ločenih terapij lahko pride do se večjega občutka nezaupanja. Na partnerskih terapijah, lahko oba partnerja prideta v stik s svojim notranjim otrokom in delata tako na sebi, kot na povezanosti, predpogoj za partnersko terapijo pa je seveda svobodna odločitev obeh partnerjev.

Ta svobodna odločitev nakazuje tudi to, kakšen naj bi bil odnos – svobodna, obojestranska odločitev, za globino, za povezanost, za bližino…

Žal tega zaradi ranjenosti in nevarne navezanosti pogosto ni videti. Pogosto se namreč znajdeta skupaj partnerka, ki bi želela partnerja spremeniti, da bi želel več bližine in povezanosti, da bi jo tudi on poiskal, ji povedal da jo ima rad in tudi on kdaj odkrito reševal odnos. Gre za gospo, ki na nek način potrebuje drugega, da se ne čuti samo.

Kljub temu, da noro hrepeni po povezanosti, je navadno zaradi strahu pred bližino tudi sama ne zmore.

Na drugi strani pa je partner, ki se je že od nekdaj navadil na biti sam in samostojen, celo samozadosten, on ne izraža toliko občutkov ljubljenosti, čeprav jih lahko v sebi čuti. Pravzaprav se ob njunem zbližanju pogosto umakne, ker je toliko navajen samote. A tudi v tej samostojnosti se kmalu počuti sam in hrepeni po partnerki, a ji tega ne zna pokazati, niti si sam priznati. Navzven on izgleda kot tisti, ki se vedno umika, ona pa kot tista, ki vedno pritiska, skupaj tvorita dinamičen ples zasledovalca in umikovalca, njun odnos pa je boleč, saj si v resnici želita povezanosti, a do nje ne moreta priti.

Ne vem, če je takšna tudi vaša zgodba, ampak navadno vsem, ki se takole v partnerstvu lovijo, priporočam, da se partnerja dogovorita, da prideta vsaj na eno srečanje.

Torej samo enkrat. Tudi umikovalci se navadno strinjajo za enkraten obisk. Navadno se po prvem srečanju odločita za več srečanj, ali pa celo za cel ciklus terapij. Kjer do tega ne pride, mora potem zasledovalec delati sam na sebi in najprej poskrbeti za svoje ran, šele takrat lahko potem vidijo, ali želijo ostati v taksnem odnosu ali ne.

Da se vrnem k vašim vprašanjem,  terapije so lahko za koga res izjemno drage, pa vendar so v realnosti veliko terapevtov skuša prilagoditi in ponuditi nižjo ceno, sploh v primerih finančnih težav. Obstajajo tudi terapevtske institucije, ki ponujajo brezplačne terapije – preverite npr FDI ali Šrcd, kakšna je cena partnerske terapije.  Vas pa moram opozoriti, da je siceršnji mesečni strošek precej dražji. Pa vseeno primerljivo s cenami, ki jih porabimo za osebno higieno pri (zobo)zdravniku, pravniku, ipd. Res pa je, da če nekdo navzven ne vrednoti odnosov, ali pa ima finančne težave, težko razume, da so lahko enako pomembni kot ostala higiena.

Na našem inštitutu najdete med našimi sodelavci tudi družinske terapevte – stažiste.

Med našimi ZDT terapevti so sicer poleg admina naših sočutnih skupin Denisa Ališića (terapevt) znani tudi Christian Gostečnik – začetnik naše terapije, Tomaž Erzar, Miha Ruparčič, Boštjan Čampa, Drago Jerebic ipd. Gotovo pa v Sloveniji  deluje več odličnih terapevtov. Upam, da smo vam pomagali. Ob vasem vprašanju mi najbolj ostaja vaša močna skrb za partnerja. Zato vas spodbujam, da to temo vi raziščete in se poglobite, zakaj toliko skrbite zanj. V resnici bi bilo najboljše, da na prvo mesto postavite sebe in najdete dovolj dobrega družinskega terapevta ali terapevtko, s katero boste predelali vaše rane – ali na partnerski ali individualni terapiji. Srečno obema.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Dober družinski terapevt: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva par 11 let in imava 8 letno hči. Že od vsega začetka sem več ali manj sama za vse, a sem za vse skupaj nekako opravičevala partnerja, češ, da je utrujen, ker veliko dela. Že dlje časa pa opažam, da partnerju s hčerko nisva na prvem mestu, ampak mu je pomembnejše delo. Ko  prosim partnerja, naj si vzame čas za naju, pove, da nima časa, ker dela. Ko sem načela temo o ljubezni, čustvih, stalno vzkipi in reče, če se lahko pogovarjava kaj drugega. Ko sem mu omenila odhod je rekel ;” Kar idi..”  Se za to zvezo sploh splača truditi, če on ne naredi popolnoma nič? Hvala za vašo pomoč.

Spoštovani,

vaša zgodba je polna bolečine, občutkov osamljenosti, nevrednosti in žalosti.

Sprašujete se, kaj lahko storite in tukaj je nekaj idej. Srečajte se s sabo, raziščite kdo ste in kaj želite. Zacelite svoje rane in poskrbite zase. Na tej poti se vam bo odgovor počasi, samodejno skristaliziral. Samo vztrajajte v sledenju sebi, saj vas občutek, da si zaslužite ljubeč, spoštljiv in varen odnos, ne vara.

Zares se v vašem zapisu čuti  veliko bolečine, nemoči in obupa hkrati. Imate prav, da si zaslužite ljubeč in spoštljiv odnos, kjer se boste počutili varni, ljubljeni ter sprejeti.

Kar opisujete namreč žal res ni podobno intimnemu, ljubečemu partnerstvu. Bolj izgleda kot formalna zveza navzven, v notranjosti pa praznina, odtujenost in hlad. Dejstvo je, da vaš partner ne zmore bližine, izkazovanja ljubezni in prisotnosti. Vzorec hladnega in odsotnega partnerja ter očeta se prenaša iz roda v rod, kot ste že sami ugotovili. Vprašanje pa je, ali vaš partner vidi težavo v tem in škodo, ki jo povzroča dolgoročno družini, ali pa se mu zdi to nekaj normalnega. Če bo opazil in začutil, da visi obstoj družine na nitki, bo morda sprejel odgovornost ter poiskal strokovno terapevtsko pomoč.

Vaših groženj trenutno ne jemlje resno, zato vam predlagam, da začnete delati na sebi.

Kaj vse to pomeni, veste vi. Začnite brati knjige za osebno rast, soočite se s svojo notranjo bolečino, raziščite kdo ste in kaj želite v življenju, delajte s svojim z notranjim otrokom, ugotovite zakaj pristajate na takšno partnerstvo toliko let, pišite misli in spoznanja v dnevnik. Lahko si poiščete tudi terapevtsko pomoč.

Bistvo je, da se postavite na lastne noge in začutite svojo avtentičnost. Vse hitre spremembe, ki so sprejete v afektu lahko človek kasneje obžaluje ali pa se znajde v novem odnosu s podobno dinamiko. Zato je pomembno, da si vzamete čas zase, odločitev kako poteka proces osebnostne rasti, pa bo vedno vaša. Nihče drug je ne more in ne sme sprejeti namesto vas. Pomembno je le, da jo sprejmete iz svojega notranjega bistva, iz vaše osebne želje. Morda bo ta vaša sprememba vendarle motiv za partnerja, da sam začne predelovati svoj nahrbtnik čustev iz preteklosti.

Srečno na vaši poti k lepšemu življenju, ki ste ga brez dvoma vredni.

Komentar je napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Svetovanje za pare: Osebnostna rast ob hladnem partnerju appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem v stiski in iščem pomoč. Kaj storiti, ko sumiš, na varanje? Nikoli ga namreč ni doma in veliko popiva. Skupaj imava dva otroka, jaz pa sem v stiski. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, hvala za vaše zaupanje. To, kar ste v svojem daljšem vprašanju vprašali sicer ne kaže nujno na prevaro, pokaže pa na nekaj drugega: na odhod od doma, beg od družine in od sebe in tudi možno odvisnost od alkohola. Vse to so gotovo za vas zelo boleče situacije in sprašujem se, kako jih lahko zdržite.

Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj toliko dovoljujete?

Zakaj ne postavite meje in poskrbite zase in za vajina otroka?

Ne vem, ali beseda nikoli dobesedno pomeni, da partner večino časa ni navzoč, ampak če to drži – zakaj dopuščate toliko odsotnosti?

Se morda v tem vzdušju spomnite vašega otroštva in odsotnosti koga vaših najbližjih?

Pravico imate, da postavite mejo in rečete npr: doma imava dva otroka in skrbi me zanju in zate… kaj se dogaja?

Pravico imate partnerja soočiti s svojimi občutki (pri čemer govorite “jaz stavke”) in ga vprašati, kaj se dogaja pri njemu. Vprašate ga lahko povsem sočutno: “Si v redu, kaj iščes zunaj?

Sklepam, da si v stiski, a tudi jaz sem, ko te toliko ni… želim drugačno življenje.

Bos zmogel/zmogla ostati ob meni?”

Če imate utemeljene sume in res menite, da gre za varanje, pa spregovorite tudi o tem direktno in iskreno. Ubesedite vse svoje občutke in strahove. To zahteva veliko ranljivosti in tveganja, ampak le preko ranljivosti se lahkov partnerstvu zares povezujemo. Ranljivosti, stika s sabo in podelitve se učimo na partnerski terapiji, ki jo toplo priporočam tudi v vašem primeru. Če varajoči/a želi ostati z vami, ampak se boji, lahko pričakujete tudi zanikanje, če nimate “dokazov”. Povejte ji/mu, da želite iskren pogovor in reševanje naprej.

Če boste uspeli priti v stik s svojimi strahovi in bolečino in to pokazati tudi partnerju, boste vedeli, da ste vi dali največ.

Soočiti pa se boste morali tudi z realnostjo: četudi ne gre za prevaro, imate partnerja, ki se izogiba in ima verjetno težave z alkohol. Poiščite Al-anon in se povežite z njimi za dodatno podporo. Vi se morate odločiti, ali ste pripravljeni vse to predelati, ali želite zapustiti tak odnos. Svetujem vama partnersko terapijo (zdaj so vse terapije tudi online).

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

________________________________________________________________________________________________________

Vprašanje:  Partnerja sem že drugič soočila s seksualnimi sporočili, ki sem jih našla, ko si jih je dopisoval s sodelavko. Že prvič je dejal, da mu je žal in da ni šlo dlje od pisanja, tako kot sedaj- drugič. Sicer je sodelavka načela s pisanjem sporočil, on pa je samo sodeloval, zelo sva se sprla in nimam več zaupanja vanj. Iščem pomoč, ker sem v stiski.

Draga gospa, pozdravljeni. Mi je žal, da ste se znašli sredi takšnega trpljenja nesigurnosti. Nezaupanje, preverjanja, izjemno povečana stiska, strah in še bi lahko naštevali, so po prevarah izjemno značilna vzdušja.

In kar ste opisali je zelo jasno prevara. Četudi je “”zgolj”” verbalna oblika prevare, to ne pomeni, da ne boli. Za to vrste prevare psihologija in zakonska in družinska terapija uporabljata izraz čustveno varanje. Še več, če so sporočila seksualne narave, lahko govorimo celo o možni spolni zasvojenosti. Tudi to je prevara.

Takšna prevara lahko zareže v dno duše prav tako, kot če bi se se že vse zgodilo.

In najbolj vas najbrž bolijo ta skrivanja, laganja in morebitne čustvene manipulacije. Si predstavljam, da ste zdaj ves čas na preži in prav čakate, iz katerega konca bo spet kaj priletelo. Izjemno naporno je takšno življenje in upam, da si boste našli strokovno pomoč vsaj v obliki individualne terapije. Psihoterapijo v primerih prevar vedno svetujemo, ker gre za globoke zaznamovanosti. Pari včasih mislijo, da je dobro čimprej pozabiti, ampak se jim vsi ti občutki vrnejo kot bumerang, takrat, ko si to najmanj želijo. Telo namreč nikoli ne laže.

Glede prevar sem navadno vedno optimistična (in vidim na terapijah, da se ob pripravljenosti dveh dajo reševati), ko pa se nenehno ponavljajo v rangu nekaj let, pa stvari niso enostavne.

V takih primerih NUJNO svetujem strokovno pomoč za oba, alarmantno takojšnjo pa za tistega, ki se dopisuje.

S tem dopisovanjem verjetno kanalizira neko svojo stisko, lahko pa je prešlo že v zasvojenost. Ob prevarah se namreč sproščajo enormne doze adrenalina in ostalih hormonov, zato so ljudje z več ponovitvami k temu bolj nagnjeni. Zato vam svetujem, da preverite, če gre morda za spolno zasvojenost in pošljete svojega partnerja k našim strokovnjakom (terapevtom) za te teme. Ne vemo namreč, kaj se dogaja z vašim partnerjem in kaj vse kompenzira s temi klepeti. Nujno pa je to odkriti, sicer se vama lahko žal vse hitro ponovi, kljub obžalovanju.

Zasvojenost namreč ne pozna obžalovanja, oziroma ga pozabi čez 3 sekunde, nato pa pride še enkrat večja krivda.In toksični krog nevrednosti in krivde se lahko vrti v eno. Vredni pa ste več.

V vsakem primeru pa morata kot par ugotoviti, kaj se dogaja.

Kako boste Vi spet našli svoj mir?

Kako si lahko pomagate sami?

In ta izguba kontrole, ki se vam dogaja zdajle… ste jo doživeli že kdaj prej (lahko tudi v drugačnih situacijah)? Če je odgovor ja, bo tole za vas se malo težje.

Bistveno pa je, da prevzamete kontrolo predvsem nad sabo in svojimi občutki. Logično, da je zdaj vas fokus in kontrola pri njemu (to je vedno posledica prevar), a privoščim vam, da ne bo vedno tako. Da lahko vsak prevzame kontrolo zase (on za sebe, vi pa za sebe). Da se vi odločite, kaj konkretno to za vas pomeni in kako želite vi naprej.

Si mislim, da takole na preži ne morete in nočete živeti.

Resno vprašanje v tem oziru je, ali si brez strokovne pomoči sploh upate ostati ob njemu.

In kaj bi naredili, če se stvari ponovijo…? Ste razmišljali, da prav naredite en plan zase?

Zanimivo je, da sprašujete precej, kako mu naj verjamete. Zdaj mu namreč absolutno ne morete in to je normalno. Zaupanje si mora vas partner sam zasluziti počasi nazaj. In glede tega ne rabite popuščati čez noč. Popuščate tudi, ko rečete, da je sodelavka prevzela akcijo in da je on le sledil. Ja, in kaj potem? Se vseeno je isto odgovoren.

Saj veste, moški ki je v sebi odločen, se ne bo spravljal v skušnjavo niti malo….

Kje je vaša jeza? Tista, ki se zares razjezi? Ste se doma smeli jeziti?

Tukaj namreč ni čutiti, da se. Kot da se bolj sprašujete, kako spremeniti sebe. Kot da jezo odnese strah, strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo,….?

Tukaj pa je čutiti ogromno žalosti. A lahko verjamete, da bi bila v najslabšem primeru, če partner ne bi zmogel, z otrokom vseeno ok ? Četudi sama?

Ker se zdi, da je tale vaša jeza se nekje skrita in se zgolj skriva pod kontrolo, me zaskrbi, da je na vaši strani pa domača soodvisnost od odnosov. Poznate ta termin? Preberite kakšne knjige npr od Sanje Rozman. Če boste razmišljali o pomoči, veliko psihoterapetov izvaja online terapijo, ali pa lahko izberete naše psihoterapevte v Ljubljani – na to temo deluje naš Inštitut Vita bona, najdete pa tudi Institut Addictiva.

Tja greste lahko ali sami na terapijo, ali pa s partnerjem na partnersko terapijo.

Brez strokovne pomoči me skrbi, da se vama bodo stvari ponovile. Tega pa nikomur ne privoščim, sploh ker imata se otroka in so stvari lahko se toliko bolj boleče za vse.

Prevare nimajo zveze z ljubeznijo do drugega, prej z ljubeznijo(stisko) do sebe. Prevara je najprej prevara sebe, nespoštovanje svojega telesa. Zelo značilno je, da imajo zasvojeni radi žene, ampak ob njej ne zmorejo spolnosti. Šele ob zdravljenju pa jim postane bližina normalna, ker tudi sami nikoli niso bili deležni bližine,kot so si jo želeli- zaslužili. Kar grozno, ane? Ampak navajam, da dobite občutek, da to ne počne iz sovraštva/neljubezni. Kar pa ne spremeni dejstva, da tega ne bi smel početi in da taksna dejanja v odnosih niso sprejemljiva. Zato pa tudi priporočam strokovno pomoč (terapijo), da se prekine ta začaran krog in vsi zaživijo v odnosu, ki si ga zaslužijo.

Vas imam v mislih in srčno upam, da najdete strokovno pomoč. Da naredite plan in se odločite tudi, kako naprej, če se stvari ponovijo. Ponovitve boste najbrž težko prenašali in jih niti ne želite. Začutite sebe, vso jezo ob tem in samo sledite svojemu telesu, ki vas bo pripeljalo do varnosti. Tega občutja želim vsem trem.

Odgovarjala je družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

The post Konflikti v partnerstvu – varanje: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.