Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..

__________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.

Otroci nezavedno – nenamerno! – zaznavajo te nase pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane.

Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.

Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.

Ni lahko, ampak se da.

Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.

Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.

Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.

Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.

Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.

Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, vaš mali fantek, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših.

In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati?

Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?

Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?

Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?

In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

The post Kako biti dober oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za razsvetljenje, nasvete, predloge z vašega zornega kota. Imam hči za katero skrbim že od njenega 8.meseca starosti. Letos bo srčica napolnila 10 let. Z očetom že leta nima stikov. Oče jih ne želi, hči prav tako ne želi. 9 let sem bila samska. Letos sem pa spoznala najboljšega moškega v svojem življenju. Razumevajoč je, ljubezniv, spoštljiv, prijazen, genialen, gentelmen. Problem je v tem, da sva uro in pol vožnje oddaljena en od drugega. Tako se lahko vidiva samo za vikende. Pa še službi imava vsak v svojem kraju. Dogovorjeno imava, da en vikend preživiva sama skupaj, en vikend pa skupaj z mojim in njegovim otrokom. To je vsak; 2.vikend gre hči z mano k partnerju. Partner ima otroka starega 14 let. Tudi z njegovim otrokom se super razumeva. Moja hči je videla, da je partner zelo prijazen in dober z nama.
Izziv je v tem: hči želi kakšen vikend preživeti samo z mano. Jo razumem. Po drugi strani pa je vikend edina možnost, ko se s partnerjem lahko druživa. Sem res sebična, če ne želim vikendov žrtvovati za druženje samo s hčerko? Med tednom sva vsak dan po moji službi skupaj. Sprašujem se še to. Če 1x se odločim, da ostanem vikend doma, bo morda naslednjič, ko ne bom hotela rekla, da saj zadnjič pa sem ostala, zakaj spet ne morem? Ali pa bo spala do 12h, nato bo prijateljica pozvonila in bosta popoldan preživeli skupaj namesto, da bi se jaz z njo družila. Kaj predlagate? Hvala za vsak nasvet ❤

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, tole je za hči totalna sprememba in zagotovo je v velikem strahu, pred tem da vas izgubi. Čeprav o tem ne govori in tega ne kaže, bi bilo dobro ji ubesediti, da boste vedno tam zanjo, da boste vedno njena mami, da se to ne bo nikoli spremenilo.

Predvsem je pomemben ta aspekt, da bo čutila varnost.

Seveda pa boste sčasoma zagotovo tudi s partnerjem govorila o kakšni spremembi… Če je zveza od letos, torej šele tri mesece, hčerka samo potrebuje več časa, da sprejme spremembo.
Torej boste spremembe delali počasi: ko bosta za začetek skupaj izbrali vikend, kjer ona prespi pri prijateljici ali gre z babi/varuško v kakšen park ipd ipd, skratka čas brez vas je pametno spreminjati z občutkom in s pozitivno vsebino.

Verjetno pa tudi vama s partnerjem ne bo taka razdalja ustrezala za vedno – ampak zdaj sta šele na začetku in logično, da teh pogovorov še ni.
Si pa mislim, da je težko, zdaj, ko ste zaljubljeni zaustavljat srečanja in odnos – a po drugi strani to samo daje več varnosti in počasnega spoznavanja.

Če povzamem: če boste hčerki ubesedila strah in počasi z občutkom delala spremembe, jih bo tudi ona lahko sprejela, vi pa boste še sčasoma lažje spoznavala.

Samo dajte si vsi čas in besede in vse bo ok. Prijetno spoznavanje in uživanje zaljubljenosti vam želim!
S hčerko pa samo pogumno in sočutno naprej!

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Nov partnerski odnos in moja hči. Kako obdržati odnos s hčero: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)?  Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor  priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.