Pozdravljeni.

Imam nekaj skrbi glede nase 3,5 letnice.

Deklica je izredno, res res ekstremno navezana name. Nekaj vzrokov je povezanih s samim porodom in to da nisva bili skupaj od začetka. Ona zelo redko dovoli, da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd…  Za mano gre povsod, če rečem da grem odnest smeti se že obuva (če bi reku partner da gre smeti odnest ne bi nič naredila). Noče samo z očijem na igrišče – nujno moram se jaz zraven… in take podobne situacije in primeri.

Trenutno sem že več kot pol leta doma in kot kaže bom še nekaj časa, ker marca dobimo se enega člana. Torej, partner dela (1 teden dopoldne, 1 popoldne, vsako 2 soboto dela cel dan) tako, da že v startu sem jaz več časa z njo.

A partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje.

To se odraza potem na najinem odnosu, ker mu jaz očitam, da je celotna skrb za njo na mene in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo leži z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo naporno.

Danes recimo smo šli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla, da “moram na wc” da bi jo on uspaval, samo tako včasih uspem iti stran, po 10 min je bil  že histeričen jok. Trajal je dokler nisem prišla tja.

Mnogokrat mi postane tudi fizično preveč vseh dotikov in teh objemov (ko se uspava več kot 1 uro recimo) in potem jo odrivam čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini, seveda je najbolj omejena na vas – tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.

Omenili ste tudi operacije… Kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?
Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite o dogodku, če je kdaj morala biti zapuščena. Obujajte spomine kako je bilo, kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž ji bo težko, bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali). Zato naj se takrat igra z očetom, če vas bo pa rabila videti, objeti – pa ste tukaj zanjo.

Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez čas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj. Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo. Povejte da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom..

Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉

Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim.

Čutite, da je preveč, da ne zmorete..  Seveda saj ste šli preko sebe in niste postavili meje. Telo vas ustavlja, zato takšni občutki. Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več in se seveda držali rečenega, bo najbrž tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost, kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo.

Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to. Naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja..  Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete).

Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase in da vas lahko pokliče samo če je res kaj nujno, potem pa ste spet njeni.

Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim reči ne in sebi reči da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ekstremno navezana hčera: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Zanima me kako bi se naučila, da se ne bi zapirala vase in bi se lahko sproščeno pogovarjala? Zaradi moje nekomunikacije trpi najino skupno življenje.
Hvala za pomoč..

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaše vprašanje, saj bo odgovor pomagal marsikomu.

Veliko ste storila, da ste ozavestila svojo težavo in iščete pomoč. Kar pogumno naprej po poti osebne rasti.
Zapiranje vase je obrambni mehanizem, ki ste ga prevzeli nekje v preteklosti. Ljudje smo socialna bitja, različni karakterno, vendar vsi se rodimo s potrebo po navezanosti in iskanju stika s svojimi bližnjimi.
Težava nastane takrat, ko na drugi strani oseba, ki naj bi bila varna in ljubeča, ne zmore sočutja, nežnosti in tople čustvene odzivnosti.

Starši, predvsem mama je tukaj v prvem letu zelo pomembna, saj takrat otrok prevzema stil navezanosti. Če otrok v zgodnjem obdobju ne dobi potrditve, sprejetosti in občutka varnosti ter ljubezni in je celo deležen nasilja, ponotranji prepričanje ‘Zaupati in se čustveno povezati z bližnjim ni varno.’ Tako prevzame različne obrambne mehanizme, ki mu takrat omogočajo preživetje (zapiranje vase je značilno za izogibajoč stil navezanosti), kasneje v odrasli dobi pa mu preprečujejo stkati ljubečo, intimno partnersko vezo. Verjetno ste naleteli na podobno težavo tudi vi.

Naj vas na tem mestu pomirim, da nič ni izgubljeno.

Dr. Sue Johnson govori o t.i. prigarani varni navezanosti, ki jo je mogoče z delom na sebi pridobiti. Partner vam je lahko v veliko pomoč. Preberite knjigo Močno me objemi, kjer so zapisane tudi vaje, ki krepijo pripadnost, ter povezanost med partnerjema.
Če se vam zdi, da sami ne zmorete, priporočam dobrega terapevta, ki vas bo vodil skozi spoznavanje osebnih ran in celjenje le teh. Sama na terapijah velikokrat vidim, kako pomembno je zaupanje, ki ga posameznik postopoma dobi ob terapevtu, kar mu počasi pomaga preseči globoko prepričanje, da so drugi ljudje nevarni.
Tako kot lahko v odnosu pridobimo najhujše čustvene rane, jih lahko tudi v varnem odnosu pozdravimo. Poglejte si seznam priporočene literature na vrhu skupine in začnite raziskovati od kje prihaja ta potreba, da se zaprete pred svetom in drugimi.
Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako komunicirati s partnerjem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred leti opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši prvošolcev možnost izrednega dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Takšen “privilegij” velja za javno upravo in za starše, ki so podpisali kolektivno pogodbo z delodajalci.

Ne glede na vse, pobudo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport velja pozdraviti. Kljub temu, da takšen korak ni nujen, je družini prijazen. Čudi kvečjemu to, da na tem ministrstvu do podobnih ugotovitev nikoli niso prišli v primeru predšolskih, tj. vrtčevskih otrok. Kajti medtem ko šestletni otrok že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. Pričakovali bi, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport enako možnost koriščenja izrednega dopusta po analogiji ponudi tudi tistim staršem, ki uvajajo svoje otroke v vrtec. Če namreč 6-letni otrok dobi možnost spremljanja v prvi razred za en dan, potem bi bilo edino logično, da starš enoletnega otročička dobi 6 takšnih dni.

Šestletnik razume, da se bodo starši (mama) vrnili ponj, medtem ko pri enoletniku kaj takšnega enostavno ni mogoče. Njegov spomin je zgolj in samo somatski – telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne more ohraniti podobe mame, ki bi bila konstantna.

Torej mama zanj obstaja, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila.

Prav tako “izginotja” svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki prepoznava nevarnosti. Amigdala deluje že pri novorojenčku, vendar se takrat odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zaradi česar za uravnavanje odzivov amigdale potrebuje zunanje umirjanje osebe, na katero je varno navezan. Na omenjene teme opozarja dr. Daniel Siegel, ameriški psihoterapevt in profesor psihiatrije.

Primer prehitrega uvajanja otroka v vrtec, brez sočasnosti staršev.

Kaj to pomeni?

V primeru vrtca, da ga pri uvajanju v istem prostoru dlje časa spremlja starš oziroma oseba, na katero je varno navezan (lahko tudi babica ali varuška). Ne zato, da starš vidi otroka, ampak da ima otrok možnost videti starša in se tako pomiriti. V našem sistemu pa uvajanje večinoma opravljajo kar vzgojiteljice, na katere otrok absolutno še ne more biti (varno) navezan, saj je grajenje navezanosti proces, ki se začne pri starosti pol leta, traja pa vse do tretjega leta. V večini slovenskih vrtcev se v tem času zamenjajo že tri vzgojiteljice (vsako leto ena), kar otroku ne omogoča varne prilagoditve. Idealno bi bilo, da imajo otroci ves čas vrtca eno samo, stabilno figuro.

Prehitro uvedeni otroci imajo lahko slabši imunski sistem

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro – kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni.

Staršem in vzgojiteljem je lažje, če se otroci uvedejo hitro, medtem ko je za otroke to dejansko škodljivo, kar pojasnjujejo tudi raziskave.

V Sloveniji so svetla izjema ljubljanski (javni) Viški vrtci, ki otrokom in staršem omogočajo tritedensko uvajanje v istem prostoru, kot omenja Varjačič (vir). Njim se pridružuje še nekaj vrtcev, ki so se udeleževali izobraževanj Sočutnega varstva otrok. Toda večina javnih vrtcev – predvsem pa šolsko ministrstvo – na žalost znanstvene raziskave povsem ignorira. Še več, nekateri vrtci celo spodbujajo, da so starši z 11-mesečnim dojenčkom v prostoru le uro in pol! Uvajanje pripada vsakemu otroku.

Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta.

Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Pred tem časom otrok tega ne zmore razumeti, pa če se še tako trudimo. Modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!).

Takšni normativi so – predvsem ob uvajanju – nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti.

Na to je opozarjal tudi omenjeni Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti. Richard Bowlby je leta 2006 zbral preko 100 vrhunskih angleških strokovnjakov s področja razvojne psihologije in razburkal vlado Njenega veličanstva in medije z idejo, da so spremembe na tem področju nujne. Sir Bowlby, ki hodi po stopinjah svojega očeta in še naprej na svoji kliniki raziskuje fenomen navezanosti, predlaga, da se staršem dojenčkov omogoči podaljšano porodniško, ali možnost plačila varuške. Opozarja, da jasli za otroke do tretjega leta niso primerna oblika varstva (zaradi nezrelih možganov, vsiljenega hitrega uvajanja, zaradi teorije navezanosti in raziskav o stresu).

Bowlby in varna navezanost

Navezanost je pojem, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihianalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto preizkusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere.

Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni.

Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Tuja situacija je eksperiment, ki je malčke namensko osamil od mame in jih prepustil tuji osebi. Najbolj fascinanten je bil podatek, da je možno, da otrok ob spremembi navzven resda ne pokaže nobene reakcije, vsi stresni indikatorji pa divjajo in kažejo, da je otrok v globokem stresu. Gre za t.i. izogibajoči tip navezanosti.

Stili navezanosti se gradijo doma in nam ostanejo za celo življenje ter so težko spremenljivi. Če starši niso navzoči v prvih treh letih otrokovega življenja, lahko to otroka bistveno zaznamuje. Seveda ne štejejo samo prva tri leta – so pa ravno ta ključna za razvoj stila navezanosti.

Bowlby je v svojem krogu naredil pravo malo revolucijo. Po koncu 2. svetovne vojne ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prosila, da razišče stanje otrok po vojni. Ugotovil je, da so posledice čustvene lakote kritične za otrokov razvoj in da je ljubeč stik za otroka enako pomemben kot hrana. V tistem času so – kot pri nas! – zaradi vojne nevarnosti starši pogosto pošiljali otroke na vasi, stran od sebe, da bi bili tam na varnem. Ko so delali primerjave z otroki, ki so ne glede na nevarne razmere ostali skupaj s starši, so ugotovili, da so imeli manjšo možnost razvoja posttravmatske stresne motnje. V času, ko so otroke zares navajali na strogost in samostojnost, je bilo takšno spoznanje radikalno.

Leta 1950 je z Jamesom Robertsonom posnel tragičen film A Two-year-old goes to Hospital (Dveletna punčka gre v bolnico). Javnost je dodobra pretresel, ko je pokazal pekel, skozi katerega gredo otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju ločeni od staršev. Bowlby je s pretresljivim dokumentarcem dokazal ravno obratno – da je to škodljivo.

Otroci, ki so bili več kot dva tedna sprejeti na oddelku z omejenim stikom s starši, so po tem obdobju prenehali iskati njihovo pozornost – in to kljub temu, da so jih v sebi globoko pogrešali.

Namesto, da bi to zaupali staršem, so se samopomirjali (z zibanjem trupa, sesanjem palca ipd). Za njihove kasnejše odnose v življenju je to pomenilo, da nikoli niso mogli nikogar zares spustiti k sebi.

___________________________________________________

https://youtu.be/s14Q-_Bxc_U  

Dokumentarec, ki je šokiral svet: A Two-year-old goes to Hospital.

___________________________________________________

Na temo: “Sočutno uvajanje otrok v vrtec” , bomo imeli 18.8.2022 predavanje.

Vabljeni, da si ga ogledate in greste lažje nasproti novemu obdobju, ki je pred vami in vašim malčkom.

___________________________________________________

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Sledite nam lahko tudi na Instagramu ali Facebooku.

The post Uvajanje otrok v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Poleg telesne nege (hranenje, previjanje, kopanje) dojenček potrebuje tudi čustveno navezanost. Potrebuje odzivno mamo, ki bo usklajena na njegova doživljanja sveta. Vsak jok nosi v sebi sporočilo, klic na pomoč in mama, ki sledi notranjemu občutku, bo dojenčka vzela k sebi in če bodo vse fiziološke potrebe zadovoljene, bo vedela, da potrebuje le občutek varnosti. Varnost pa daje telesni stik in dotik, pa tudi nežen glas, tiho prigovarjanje, petje. Včasih se dojenček pomiri že s tem, ko je v naročju, sliši bitje maminega srca, čuti toploto in znan vonj, ki pomirja. Vse to daje občtek varnosti ter sprejetosti. Kako zmotno in škodljivo je upoštevanje nasvetov, da se dojenček razvadi, če ga preveč pestujemo in da ga je treba pustiti v joku, da se navadi bom razložila kasneje s teorijo navezanosti. Vez med mamo in dojenčkom se začne že s spočetjem. Že tukaj se razlikuje ali je bila nosečnost željena, načrtovana in zato polna navdušenja, veselja ter pričakovanja. Lahko pa je nosečnost neželjena in mamico stiska spravlja v občutke strahu, obupa, nemoči, prisoten je lahko tudi močen sram ali celo jeza na očeta svojega otroka ter okolico, ki se zgraža. Vse to tvori čustveno vez mame do bitja, ki ga nosi pod srcem. V 9 mesecih nosečnosti je za otroka dobro poskrbljeno, ne zebe ga, ni lačen, prijetno mu je in udobno. Prvi večji pretres, ki ga doživi je rojstvo. Iz udobnega, mirnega, toplega, mehkega okolja pride v hladno, glasno, svetlo sobo. Tukaj je zelo pomemben prvi stik z mamo, najboje je telo na telo, da se oba umirita, da dojenček začuti znano bitje srca in se če je le možno prisesa. To je pomembno za nadaljne dojenje, da mami steče mleko in da se otroku sproži sesalni refleks. Dojenje je v prvem letu izrednega pomena. Ne samo, da je popolna hrana za dojenčka, daje mu veliko več. Dojenček navezuje stik preko sesanja, gre za tolažbo, prijetno doživljanje, pomirjanje. Tako da se dojenje v prvih dneh po rojstvu priporoča pogosto, predvsem ob neutolažljivem joku. Tudi ob nočnem zbujanju je dojenje in bližina mame tisto, kar bo dojenčka najhitreje pomirilo in uspavalo nazaj. Vsa ta odzivnost in uglašenost z mamice z dojenčkom ali pa na drugi strani nepovezanost, nezmožnost poskrbeti za občutek varnosti in prepuščanje dojenčka samemu sebi tvori osnovni stil navezanosti. Ta se že izoblikuje v prvem letu, najpomembnejša pa so prva tri leta otrokovega življenja.

Teorija navezanosti

Raziskave zadnjih desetletij kažejo, da na starševstvo najmočneje vplivajo izkušnje iz otroštva, ki so shranjene v posameznikovem čutenju, doživljanju in zavesti ter se aktivirajo prek izkušenj ob lastnem otroku. In večino tega je skritega v podzavesti, zato za določene pristope starši težko najdejo pojasnilo ali opravičilo. Vedno delajo v dobri veri in kar je najbolje za otroka. Vendar dokler ne ozavestijo, kako so starši ravnali z njimi in kaj je bilo dobro ter kaj celo škodljivo, bodo težko spremenili vzorce in prepričanja o vzgoji. Zato se stili navezanosti ponavadi avtomatko prenašajo iz generacije v gejeracijo. Začetnik teorije navezanosti je John Bowlby, utrdila pa jo je Mary Ainsworth, ki je naredila preizkus s tujo situacijo. Kakšen stil navezanosti ima otrok, je pokazal odziv otroka. Varno navezani otroci se pustijo mami potolažiti in se lahko hitro vrnejo v čustveno mirno stanje. Takšni starši so otroku na razpolago trajno in zanesljivo ter se odzivajo na otroške klice ter skušajo zaznati in oblažiti stisko, ki jo otrok doživlja. Varna čustvena navezanost pomeni, da so starši večino časa na razpolago otroku. Nudijo mu varno bazo iz katere počasi hodi raziskovati svet okoli sebe in se po želji vrne da dobi tolažbo, vzpodbudo in varnost. Na drugi strani pa so prišli do ugotovitve, da obstajajo 3 tipi nevarno navezanih otrok. Tam starši stiske ne prepoznajo, so majn odzivni na potrebe po tolažbi in zaščiti in otroku niso čustveno, psihično ali fizično na razpolago.

Nevarno navezane otroke je Ainsworthova razvrstila na 3 tipe, glede na njihove odziv v novi situaciji, ko je mama odšla iz sobe in se vrnila nazaj:

1. Izogibajoča čustvena navezanost

Ob odhodu skrbnika izkažejo takšni otroci minimalno mero vznemirjenosti ali joka, njihova igra poteka nemoteno naprej. Ko se mama vrne, ta otrok  ne pokaže spremembe, niti nekega veselja in navdušenja. Zanje je značilno, da njihov odziv izpade kot apatija, ignoriranje starša oz.izmikanje stiku. Kljub navideznemu nezanimanju, pa v notranjosti čutijo veliko mero fiziološkega vznemirjenja in visoko mero stresnega hormona, kar so potrdili že ob tej raziskavi, z meritvami pulza in kortizola. Ti otroci so se naučili svojo stisko zadržati zase in jo skriti. Vse skupaj je posledica neprimernih odziva na otrokovo stisko s strani staršev. Starši izogibajočih otrok so zanje  namreč sposobni poskrbeti na fizičnem nivoju, na čustvenem pa jih prehitro vzgajajo za samostojnosti. Ti otroci so tako pogosto sami in dejansko postanejo samozadostni. Morda so jih pustili že v najzgodnejšem obdobju same v joku, da so zaspali v stiski in obupu od izčrpanosti.

Če se ob starših ne prepozna otroški strah in se zamahne z roko v smislu “to pa ni nič takega”, doimo osnovo, da otrok ponotranji občutek, da mu nihče ne bo pomagal, da se na nikogar ne sme zanesti, ker je v stiski čisto sam. Tako se po nekaj poizkusih nauči, da je treba svojo bolečino skriti, saj jok ni dobro sprejet pri strših. To so tako imenovani pridni otroci, ki so navzven morda celo mirni, ubogljivi in pokorni, znotraj pa bijejo hudo bitko s težkimi občutki, da je z njimi nekaj narobe.

Kasneje, v partnerskem odnosu se izogibajoče navezani – kot pove že sama beseda – izogibajo. Ker so bili vzgajani ob starših, ki so jih vzgajali za samostojnost in v resnici za samozadostnost, si tega močno želijo tudi v partnerstvu. Ker se zavedajo, da to ni vedno možno, se partnerskih odnosov izogibajo, so raje samski, ali pa nekje na obrobju odnosa, kot pa z občutkom omejene svobode. Kljub temu, da si v notranjosti želijo povezanega partnerskega odnosa, tega ne pokažejo navzven. Tega (izražanja občutkov in potreb) se namreč doma niso naučili. Njihovo vedenje pogosto prav na krute načine sporoča, da ne želijo nikogar. Toda v resnici, v globini si želijo tega, česar nikoli niso imeli doma. Ob tej želji pa se pojavlja tudi strah, ki vsakič, ko pride do možne povezanosti, izogibajoče navezanega prav zablokira in zamrzne. Še preden se zavejo, se dogaja veliko: iz na začetku ljubečega odnosa zdaj hitijo stran in se tega sploh ne zavedajo.  Občutek imajo namreč, da je takšna svoboda (čeprav  morda pomeni prekinitev odnosa) popolnoma upravičena in normalna. To so lahko večni samotarji, ali pa osebe, ki hitro in veliko menjajo partnerje, tudi ljudje, ki so v (dolgotrajnih) aferah, ali pa ljudje, ki so sicer v nekem stanovskem, zavezujočem odnosu, pa vendar iz njega velikokrat bežijo. Še posebej če jih na drugi stran čaka nekdo, ki močno hrepeni po njhovi ljubezni – to pa ju skoraj po pravilu zaplete v izjemno boleč ples približevanja in umikovanja, kjer se izogibajoči vedno umika, le takrat ne, ko ima občutek, da je približevalca (čustveno ali povsem) izgubil. V terapevtskem procesu počasi govorimo o bolečini osamljenosti,  o čustveni bližini, jasnejši komunikaciji in se skupaj učimo empatije – vse to namreč daje upanje, da se bo ta navezanost počasi spremenila v bolj varno.

2. Ambivalentna anksiozna (preokupirana, tesnobna) čustvena navezanost

To so troci, ki kažejo potrebo po navezanosti na pretiran način, se starša močno oklepajo in želijo nenehno navzočnost. Težko se sami igrajo in iščejo stalno potrditev od mame. Ob odhodu mame doživijo neverjeten stres in ob prihodu hkrati iščejo in zavračajo stik z njo. Gre za otroke, ki veliko jokajo. Čeprav želijo tolažbe, se nanjo odzovejo zadržano in nezaupljivo.

Do takšnega stila navezanosti pripelje nedosledno odzivanje staršev na njihove potrebe. Včasih niso odzivni, včasih pa so preveč vsiljivi in želijo otroku na vsak način pomagati, pogosto kadar sploh ne potrebuje pomoči. Ta navezanost nastane ob mami, ki je lahko sicer zelo topla, a ne zmore tega ves čas. Njene reakcije so tesnobne, iz stiske, prehitre. Včasih izgleda kot da otroku težko prepustijo padce… Ker je mama sama v notranji stiski, tudi ob otroku reagira tako: včasih prijazno, drugič hladno. Osnove takšnega stila so lahko že pri dojenčkih s hranjenjem na ure in ne po potrebi lakote. Ko se otrok začne sam igrati, mu mama dirigira kako naj kaj zlaga in popravlja njegove poizkuse samostojnosti. To počne iz lastne stiske in ne zna drugače. Včasih se na jok odzove toplo, tolažilno in prijetno, drugič spet jezno, frustrirano ali celo ignorira. Gre za nepredvidljive odzive in takšen otrok bo nenehno iskal varnost ter se tesnobno oklepal mame.

Tudi kot odrasli se ambvivalentni vedejo podobno – v partnerstvu jim pripada vloga zasledovalcev, tistih, ki izjemno močno hrepenijo po zares globokem, intimnem, povezanem odnosu. Tega si želijo s tako vnemo, da vse svoje  cilje, želje, ideje in potrebe pogosto podredijo partnerstvu. Na partnerje močno pritiskajo, od njih skoraj pričakujejo poleg bližine še odrešenje vseh čustvenih napetosti in tegob. Kot da so se od staršev naučili, da povezani odnosi pomenijo nenehno sožitje, nenehna skrb le za drugega, razdajanje, ki ga spremlja tesnoba. Ker je v ozadju lastna stiska in močan strah pred osamljenostjo, si pogosto najdejo partnerje, ki jim te težke občutke nehote prebujajo. Ob njih potem zares zaživijo, ker so ves čas vznemirjeni in napeti – ko so povezani, se sprašujejo, koliko časa bo to še trajalo, ko jih drugi zavrne ali zavrže, so živi v svoji bolečini trpljenja, ko so prizadeti, ker jim partner ne izraža dovolj ljubezni, pa lahko namesto napetosti, strahu in stiske izražajo pravi bes in impulzivnost.  V resnici se nikoli povsem ne umirijo, saj jih njihova navezanost in možganska struktura, ter izjemno pogosto dejansko problematično vedenje partnerja silita v ambvivalentna občutja: od globoke povezane ljubezni, do prezira in sovraštva. Zase imajo občutek, da so ogromno že predelali in čustveno okrevali od preteklih bolečin, a ko pride do partnerskih napetosti, se vedno znova oglasijo njihove stare rane, ki jih ne vidijo, ker imajo fokus izključno na partnerju. Resnica pa je, da si najdejo partnerje na podobnih čustvenih nivojih, z enakimi strahovi pred povezanostjo – to pa v praksi pomeni, da kljub temu, da navzven ves čas pritiskajo na partnerja, ga lovijo in prebujajo na različne načine, se tudi oni globljega partnerstva močno bojijo. V strahu pred intimo sta si umikovalec in zasledovalec izjemno podobna, čeprav to navzven sploh ne izgleda. V terapiji najprej tolažimo ranjene notranje otroke, reguliramo težka notranja čustvena stanja in se učimo samozaupanja ter empatije do samih sebe.

3. Dezorganizirana čustvena navezanost

Ti otroci nimajo nekega vzorca vedenja in stisko izražajo z dezorientiranim vedenjem. Gre za to, da njihove reakcije niso najbolj smiselne, so nasprotne pričakovanemu. Opazili so, da so se ob mamine odhodu in ponovnem prihodu ji približali z obrazom, obrnjenim stran, ali pa so bili v močno zamrznjenem stanju podobnem transu ter imeli nenavadno držo telesa. Ker so ob starših ti otroci doživeli veliko nemira, nereda in nejasnosti, tudi sami na podoben način reagirajo. Kot da bi imeli hkrati v sebi željo po povezanosti in hkrati močno bolečino in celo zamero, ki se zapiše globoko v telo. Otroci s takšnim stilom navezanosti so bili ponavadi izpostavljeni hudim travmam, so žrtve zlorab in težkega nasilja. Možno je tudi, da so starši utrpeli kakšno hudo izgubo ali travmo in posledično niso bili zmožni, da poskrbijo za otroka. To se lahko dogaja torej v primeru zasvojenosti  in težjih psihopatoloških stanj. Vse te krute izkušnje otroka globoko zaznamujejo, kar se kaže v njegovem nejasnem vedenju.

Njihova travmiranost se ob manjku strokovne pomoči nadaljuje tudi v odraslosti. V partnerstvu se zapletajo v nesrečne boleče partnerske odnose, ki jih lahko spremljajo nasilje, zasvojenosti, prevare, ali pa celo vse od naštetega. Lahko ponaljajo svoje travme, tako v vlogi rablja, kot žrtve, lahko so izvajalci nasilja, ali pa žrtve težkih odnosov, ki jih pogosto zaznamujejo tudi osebnostne motnje (mom, nom, …). V odnosih ne zmorejo povezovanja in njihove reakcije niso konsistentne: en dan je v partnertstvu vse v redu, naslednji dan nič več ni enako. Rekacije so lahko preburne, ali pa jih kakšen dan sploh ni. Včasih so zaradi teže trpkih izkušenj in zlorab zaznamovani tako močno, da v odnose niti ne vstopajo, ker to preprosto zanje ni varno. Lahko pa imajo veliko vzporednih odnosov, zmede, nejasnosti, kot so jo doživljali tudi sami v otroštvu. Pogosto se znajdejo v paru s kompatibilnim partnerjem in imamo na eni strani soodvisno osebo, na drugi pa zasvojenega, ki skozi partnerstvo potujeta z mnogo nemira, ter čustvenih izbruhov. Terapije so v primerih nasilja ločene in tam se učimo osnovne regulacije občutkov, predelave težkih travm, vzpostavljamo strik z  notranjim otrokom in podobno. Ko se travme počasi predelajo, se kemija partnerjev spremeni.

Obstajajo testi stilov navezanosti, ki so precej dostopni. Pred izpolnjevanjem je dobro vedeti, da nimamo samo enega stila, ampak se eden od stilov morda bolj izrazi, drugi pa v manjši meri. Navezanosti nas ne determinirajo za vedno. Ob enem partnerju se lahko izražamo kot bolj varno navezani, ob drugem nevarno. Navezanosti se lahko postopoma preobikujejo iz nevarne v varno, vendar zahteva veliko osebne želje, truda, ponavljanja in predvsem udeležbe v  varnih odnosih. 

Čustvena navezanost se ne zgradi zgradi na podlagi redkih, enkratnih odzivov (če kdaj mama takoj ne pride k otroku, ko zajoka; je kdaj manj odzivna zaradi preutrujenosti itd.). Navezanost se gradi preko spontanih odzivov, ki se ponavljajo. Če večino časa dojenček dobi odziv na njegove stiske (hrana, tolažba), dobi občutek, da ni sam, da je vedno tam nekdo, ki poskrbi zanj. Odnos z mamo je varen, ljubeč, topel in prijeten. Po drugi strani pa je lahko mama zaradi svojih skrbi, strahov, izmučenosti in nezadovoljstva v partnerstvu pretirano skrbna, nekako vsiljiva ali pa nedosledno odgovarja na otrokove potrebe (včasih ga potolaži, drugič spet ignorira) in tako dobi dojenček osnovo za nevaren tip navezanosti. Seveda 100-odstotne navezanosti v praksi ni. Pomembno se je le zavedati, da je v prvem letu zelo pomembno poskrbeti zase, da je mama kolikor toliko čustveno in fizično ok, ker le tako bo lahko sproščeno prisluhnila sebi in poskrbi za otroka. Zelo pomembno je, da ima ženska v začetku materinstva nekoga, na katerega se lahko zanse. Bolj kot vsa navodila za ravnanje z dojenčkom, rabi nekoga, ki mu lahko zaupa vsa čustvena doživljanja, morebitne strahove, žalost, frustracijo in potrditev, da je dobra mami, ki se trudi po svojih močeh.

Kasneje se da tudi tip navezanosti spremeniti in v terapiji govorimo o t.i. pridobljeni varni navezanosti. Ker se vilikokrtat v odnosu znajdeta dva, ki imata eden pretežno tesnobni stil navezanosti in drugi izogibajočega. Tesnobni hrepeni po bližini in varnosti ter želi od drugega nenehno potrditve ter zlitost, drugega pa to plaši in odhaja stran, ker ne zmore biližine. Oba sta se v otroštvu naučila, da je iskanje bližine boleče in v odnosu se to ponavlja znova in znova. Dokler ne ozavestita primarnih ran ter se skupaj naučita varne naveznaosti, ki vsebuje zaupanje, bližino, ki ne duši in sproščeno prejemanje ter dajanje.

The post Stili navezanosti in čustvena navezanost med mamo in dojenčkom appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.