Imata 2 otroka, sedaj je pa spet noseča in jo ne pusti na splav.
Tudi ona živi od DSP.
Ko poplača vse položnice ji zelo malo ostane za preživetje.
Smilijo se mi otroci, ker vem da gre iz glavo skozi zid.
On se spremenil ne bo, delat ne želi.
___________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
Grozna situacija, a več, kot da:

1.) Iskreno poveste prijateljici, kako je to škodljivo za otroke, da živijo v takem okolju in jo usmerite z informacijami, kako stran (varna hiša, CSD, terapija zase)

2.) Če nič ne zaleze, anonimno prijavite sum zanemarjanja/zlorabe otrok na policijo in CSD.

Vaša prijateljica je odrasla oseba, ne le nemočna žrtev takega odnosa, saj je odgovorna za otroke. Je v razmerju, kjer odnosa sploh ni – saj odvisniki niso sposobni odnosov. In če vas ne sliši v ničemer, če ni sposobna oditi ven iz takega odnosa, pomeni da ima tudi sama velike težave, saj ni priklenjena v odnos razen če je prisotno tudi nasilje v odnosu. Lahko je odvisna od odnosov…

Rešiti je ne morete – rešiti se bo morala sama. Lahko ji le poveste in ponavljate eno in isto.

Pri tem pa zaščitite sebe, svoj notranji mir.

Vem, da je težko, še posebej, ker so vpleteni otroci. Zato je se bolj pomembno, da nekdo – vi v tem primeru – ne pogledate stran, ampak ste tisti nevidni ‘advokat’ za otroke, ki bo ukrepal tudi po točki 2. če je treba. Ker morda ste edina zrela oseba, ki razume škodljivost cele situacije za otroke.

Če vam bo z vsem težko, si lahko tudi zase poiščete terapevtsko podporo, saj morda sami posrkate ogromno te škodljive dinamike in stiske nase.

Prav zato je pomembno, da imate dobre razmejitve: kaj je v vaši moči in kaj ni, kot sem opisala v točki 1.) in 2.).
Vse dobro,
Špela Adamič Malik, Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prijateljica ima razmerje z odvisnim moškim: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Od mamice za mamice.

Drage mame malčkov, malo se oglašam s par fintami, ki jih uporabljam pri svoji dvoletnici. Terrible twos pa to 🙂

Prva je splošno znana, ampak z razlogom (pali). Druga, tretja in četrta so pa moji umotvori. Upam, da pride kateri prav oz. ji da idejo, kako prirediti po svoje.

1. Punca ne mara odhajanja: iz trgovine, z igrišča, konca kopanja itd. Kar je dejansko sprejela, je odštevanje. Po času (Še 5 minut bomo tu, potem gremo. Še 3. Še 1. Še 30 sekund. Še 10. 5, 4, 3, 2, 1, konec.) ali pa kolikokrat npr. jo še zagugam. Rutina, pa to, da ve, kaj sledi, je kul.

2. Če imam občutek, da ji še ni prav (po navadi v trgovini in na igrišču), se potem poslavljamo, pomahamo in pozdravimo: gugalnico, tobogan, teto na poti, kužka … Sproti izbiram primerne ‘tarče’, ki so na poti proti domu 🙂 In zato ji je zanimivo in gre. Zvečer, po temi pa gugalnici, toboganu itd. in zaželimo lahko noč in jih ‘damo spat’.

3. Po stopnicah v bloku bi se ona najraje nosila. Tu imam par for. Eno je, da jo ‘poklice’ gasilni aparat (itak jaz) iz naslednjega nadstropja, potoži, da je zaspan in prosi, naj ga da spat. In ji je zanimivo. Včasih imava funky hojo, potapkava z nogo po naslednji stopnici oz. menjujeva, s katero nogo greva gor. In podobno. Torej bolj je zabavno, lažje je vse skupaj.

4. Včasih, ko ne bi sama hodila na poti v vrtec, jo prepričam/zamotim z improvizirano pesmico, z izmišljenim besedilom in melodijo. V glavnem komentiram, kar se dogaja, kaj bodo počeli v vrtcu itd.

Imate tudi ve kako finto, ki pali pri malčkih?

Ideje so bile povzete z dovoljenjem mamice v Facebooku skupini.

Naše brezplačne vsebine najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Terrible two in par fint: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Tabela dnevnih rutin/ opravkov: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?

_______________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.

Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?

Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?

Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?

Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.

So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?

Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.

Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.

Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?

Da rabite ta odnos?

Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?

Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.

Česa se zares bojite?

V resnici ste na razpotju.

Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila

Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?

Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.

Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?

Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.

Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏

Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.

The post Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Že leta sanjam o bivšem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S sestro sva včasih obe živeli doma pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo težavna, z njo je bilo življenje peklensko. Jaz sem se odselila od nje in sem končno srečna, z eno izjemo… Sestra še vedno živi pri mami ,  je nesrečna, z veliko težav-ami  v zvezi z mamo in jaz to vsak dan poslušam.  Vsakič, ko je nova težava ,pokliče. Tudi mama me kliče in razlaga svojo plat težav. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih težav, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove težav-e? Rada bi samo živela mirno življenje, brez njihovih težav. Kako lahko to rešim, brez da bi sestro na smrt užalila?

Spoštovana gospa. Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak. In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli. Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični, da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”.

In ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”.

V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…).

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre. Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori.

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla. Ampak verjamem,da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled.

Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila.

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo. Temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika.

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole. Gotovo primomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra, če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas.

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali.

Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo. A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem ni prostora za nas.  Če ne pa naš prostor ni spoštovan, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro. Predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe.

Komentar je napisala terapevtka Tjaša Šuštar.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Težaven odnos s sestro: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva par 10 let, imava 2 otroka.  Živimo s tastom in taščo. Ona dva sta pijavki, dobesedno strupena starša. Iz službe domov prihajam s težavo, s cmokom v grlu, bolečinami v želodcu. Nabira se že nekaj let, sedaj pa ne zmorem več, občutim anksioznost. Karkoli s partnerjem rečeva, sta užaljena, do otrok sta posesivna. Skratka psihično nasilje, strupenih staršev. Otroka ju imata rada, ker jima vse ustrežeta in ko vidim kako ”slinasta” sta do otrok, sem do njiju nesramna. In to me ubija. Mož cel čas dela, da bi lahko šli čim prej od tukaj. Ne zmoreva več tega psihičnega nasilja. Občutek imam, da so to zadnji  meseci pred živčnim zlomom. Prosim za pomoč v stiski, ki bo učinkovita in mi ne bo vzela celega premnoženja.

_________________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, iz vaše zgodbe je čutiti toliko teže, ki jo nosite leta in leta, da je res občutek, da se ne da več tega prenašati.

Kot da se sesedate pod vso težo manipulativnega odnosa s strani partnerjevih strupenih staršev.

Vse skupaj vas razjeda in tukaj bi vas vprašala, kje je vaša jeza. Tista pristna, zdrava jeza, da rečete dovolj je tega in začnete aktivno iskati rešitve za situacijo v kateri ste trenutno. Živeti z nekom v isti hiši, ki ne spoštuje vaših mej, vas kot osebe, partnerke in mame, ter izvaja psihično nasilje, je veliko večji čustveni davek, kot denarno plačilo za najemnino ali kredit. Razmislite o tem in dajte svoj notranji mir na tehtnico s prenašanjem vsega (tudi psihično nasilje) kor ste opisali. Mislim, da odločitev ne bo težka, vendar je vprašanje zakaj do zdaj tega še niste zmogli. Kaj vas drži v tisti hiši? Pa če za trenutek odmislimo denar, kaj vas resnično veže tako močno, da ne zmorete postaviti jasnih meja, z odhodom če ne gre drugače?

Ste imeli v otroštvu možnost izraziti svoje mnenje, so vam prisluhnili in vas slišali? Ali pa ste morali vsako odločitev drugih brezkompromisno sprejeti? Kakšna je vaša samopodoba? Čutite, da ste pomembni, si zaslužite spoštljive, varne in ljubeče odnose ali globoko v sebi ne verjamete, da vam to pripada? Začnite raziskovati svoje notranje bolečine, nato pa se skušajte povezati s partnerjem. Ali vas zmore začutiti v veliki stiski zaradi nezdravih odnosov, s strani njegovih staršev. Mislim, da vas tukaj lahko razume in podpre, saj omenjate, da je tudi sam izmučen in utrujen od vsega čustvenega pritiska in napetega ozračja v hiši. Poskusita si poiskati čas, ko bosta sama, umirjena in ne preutrujena, da se pogovorita kaj se da narediti. Pomoč v stiski, ki jo iščete lahko dobite v partnerski terapiji, obstajajo tudi brezplačne. Vendar če vaš partner ne verjame, bo težko sodeloval.

Mogoče mu predstavite vsebino knjige Strupeni starši in Potihem zapeljani, da bo dojel kakšne so posledice in možno je, se bo potem lažje odločil za terapevtsko pomoč.

Morda bo videl motivacijo v vajinih otrocih, da naredita nekaj in presežeta generacijsko prenašanje škodljivih vzorcev. Bistveno je, da se začutita v vsej preutrujenosti, izčrpanosti in ranjenosti, se povežeta in skupaj poiščeta rešitev. Da delujeta kot zaveznika, ne pa da vaju vsiljivo obnašanje tašče in tasta spravlja v konflikte, odtujenost in osamljenost. Draga gospa, poiščite v sebi moč in zdravo jezo za spremembe, ki so nujne, da ne zbolite od vsega napora. Dodala bi še, da vaše telo čuti prav, ko vam sporoča, da tako več ne gre. Ne morete se pretvarjati, da se nič ne dogaja, zato nasvet čez eno uho notri in drugo ven tukaj ni na mestu. Tista nasmejana, pozitivna in vesela oseba je še vedno v vas, le skrita je pod vsem tovorom, ki ga nosite na svojih ramenih. Prišla bo spet na plan, ko boste zmogli postaviti meje, ter končno zaživeli bolj umirjeno, sproščeno in predvsem varno. Želim vam veliko notranje moči in predvsem, da postavite sebe na prvo mesto. Srečno!

Komentar je zapisala terapevtka Saša Petrovič.

The post Svetovanje za pare: Psihično nasilje starih staršev appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Objavljamo komentar članice skupine sočutno partnerstvo, ki opisuje svojo izkušnjo ločitve.

Živjo.  Imela sem dolgoletnega partnerja, zelo sva se imela rada in veliko doživela. Ko sva se hotela ustaliti, sva si naredila načrt.  Načrt, da se poročiva in imava otroke in tako naprej kot to po navadi gre pri parih. Vmes so šli nekateri prijatelji narazen, našli druge partnerje, eni so se ločevali, in jaz sem bila besna eno na prijateljico, ki se je ločila. Pa kaj delaš, kaj ti je, kako mu lahko kaj takšnega narediš? No, čez čas se je v najini zvezi pojavilo nezadovoljstvo z moje strani. Postala sem otopela, nisem vedela kaj je narobe. Naredila sem pregled najine zveze, opazovala najina čustva, najino zvezo kot tako, najino vsakodnevno življenje, kako se odzivava en na drugega in tako dalje. Po približno enem letu sem ugotovila da nisem s pravim človekom. Ker me ne vidi, ne ve kaj potrebujem, kdaj sem žalostna, kdaj sem ranljiva, kdaj sem vesela. Čeprav je super človek, pošten, nežen, razumljiv. Ogromno sva se pogovarjala, probala spremenit.

Sploh nisva imela kreganj ali konfliktov, ampak samo ena otopelost in nezadovoljstvo, rutina in dolgčas.

Odločila sem se, da zvezo prekinem in še zdaj ne vem, kako sem to zmogla. Bilo mi je najbolj grozno, kar sem v življenju lahko naredila in doživela. On ni hotel da greva narazen, njemu je bilo vseeno zadosti v redu. Jaz sem se potem še dolgo spraševala če sem naredila prav in imela momente, ko mi je bilo žal in sem razmišljala, da ne bi smela odit stran. Tudi on se mi je smilil, kako bo zdaj sam, kako bo živel, kako bo brez mene.

Zdaj je od tega že skoraj 9 let. Oba imava druge partnerje, spoznala sem človeka, ki mi daje vse, kar sem pri prejšnjem pogrešala. Imava tudi nesporazume, se spičiva do konca, ampak imam tisti občutek, ko veš, da je to to. Vem da je to prava ljubezen, takšna ki jo čutiš globoko v sebi in ki ti je ne more dati nihče drug kot partner. Je ustvarjen zate, te vidi, čuti, se trudi zate, je ponosen na tebe in obratno. Jaz bi tudi zanj naredila vse. Že prvič ko sva se srečala, sva vedela, da je to to. Največja razlika med tem in prejšnjim partnerjem pa je, da sva si podobna. Imava podobne želje, zanimajo naju podobne stvari, imava podoben karakter. Ne rabiva se vsakič pogajati in sklepati kompromisov, ker bi vsak rad nekaj drugega, vse se lahko zmeniva in večinoma že v naprej veva, da bova izbrala isto stvar. Dovolj je, da se pogledava in oba veva, kaj si drugi misli. Vem, da to razumete samo tisti, ki ste to doživeli, ker drugače se sliši za lase privlečeno.

Ko sem se ločila, so me ljudje obsojali, videla sem jih kaj si v resnici mislijo, čeprav so bili prijazni do mene.  Moja družina je bila šokirana, razočarana. Zelo hudo je bilo takrat, moji starši se nekaj časa niso niti pogovarjali z mano. Jaz pa sem zdaj srečna kot še nikoli v življenju. Verjamem v pravo ljubezen, da sta dva lahko ustvarjena za skupaj in delita povezanost na posebnem nivoju. Ljubezen ni garanje, stalno prilagajanje, stalne krize in krizice in reševanje težav. To nas samo drugi prepričujejo, ker so tako prepričali sami sebe.

To so samo moje izkušnje, ampak upam da mogoče pa komu pomagajo.Hvala.

Terapevtka Saša Golob dodaja:

Zelo lepa, vzpodbudna zgodba. Kot družinska terapevtka bi dodala še to, da lahko par z velikimi krizami in preizkušnjami, če čuti in se res preda rasti v odnosu, ter delu na sebi vsak posebej in skupaj pride do srečne, mirne in ljubeče veze. Na terapiji se dogaja veliko tega. Seveda nekateri obupajo in ne vidijo smisla, so preveč ranjeni, preveč odtujeni, gre za nasilje ali imajo res čisto drugačen pogled na svet in se razidejo. Vendar želim poudariti, da obstajajo taki, ki si vse lepo prigarajo, s spreminjanjem destruktivnih vzorcev, ki so jim jih vcepile primarne družine. In ko gresta dva čez hude preizkušnje ter drame, prečutita vso bolečino in se s sočutjem povežeta, je to nekaj zelo močnega, lepega in intimnega. Vedno je možen preobrat, toda le, če tako čutita oba – takrat si lahko dva poiščita terapevtsko pomoč, partnersko terapijo in vztrajata pri spreminjaju sebe in odnosa.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kdaj je čas za ločitev? Osebna izpoved appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S partnerjem sva skupaj 3 leta, imava 20 mesečnega otroka. Ugotovila, sem, da je alkoholik. Rada bi da odide vstran, a noče, nima kam. Ko je otrok dopoldan doma , ga čuva partner. Kar mi sploh ni všeč, a drugega varstva ni. Otrok je noro naporen. Joka, cvili, se dere, ne pomaga če sem prijazna, niti če sem bolj groba. Prosim, potrebujem pomoč, ne vem kako naprej.

_________________________________________________________________________________________

Spoštovani,

hvala za vaš zapis. Zares ste se znašli v situaciji, ki za vas je potisnila v stisko. Brez denarja, izčrpani in brez podpore partnerja (za katerega ni jasno, ali odnos še imata) in staršev je zagotovo obremenjujoče.

Vidim, da ste pisali že lansko leto in ne le, da se situacija v enem letu ni spremenila, postala je še bolj boleča. Vaš zapis je žal pokazatelj tega, da se brez resnih od-ločitev težko kaj spremeni. Ne vem, če se boste zares morali ločiti od partnerja, pa tudi morda od staršev (ki jih tokrat ne omenjate toliko), pa vendar se zdi to nujno vsaj začasno, da bi lahko poskrbeli zase.

Trenutno se zdi, da ste se v nenehni skrbi za druge ljudi preizčrpali in da vam telo sporoča, da ne more več. Kaj če bi ga poslušali?

Kaj če bi si verjeli, da je partner toksičen in mama ni mama, ki bi bila tam za vas?

Če bi verjeli, tudi globoko v sebi, da je problem v njima in ne v vas, bi najbrž lažje naredili kakšne korake. Zato še enkrat – niste vi krivi za njuna vedenja, ste pa zdaj odgovorni, da zavarujete sebe in nujno (!) tudi otroka.

Puščati otroka v varstvu alkoholiku ,je namreč zloraba otroka. Ne želim, da se počutite slabo, ali krivo, ampak da čimprej razmislite, kje je možna pomoč/ rešitev. Otrok ob takšnem očetu brez nadzora ne sme biti več, niti en dan. Če nimate druge možnosti, razmislite o materinskem domu in kriznem centru, ali pa o pravni pomoči, kjer bi vas usmerili kako naprej – če ne želite več živeti s partnerjem.

Vsekakor v takem stanju ne bi smel ostajati doma in čuvati otroka.

In kje ste vi? Si takšnega partnerja sploh še želite? Kjer boste pregorevali in za vas ne bo prostora niti toliko, da se spočijete? Ste tudi od svoje primerne družine vajeni, da morate potrpeti karkoli, in sploh ni pomembno kako se počutite ? Ste vajeni biti v ozadju in upati, da vas opazijo?  In koliko časa boste še upali, da vaša mama postane mama in zaupa v vas? Kruto namreč je, da to enim nikoli ne uspe. Kaj lahko naredite zase? Zakaj ne upate začeti iskati nove službe, ki bi pomenila, da boste več z otrokom? Ko boste finančno bolj stabilni, bi bilo lažje vzdrževati stik z otrokom in ga ne puščati nikomur.

In a veste kaj? Morda se bo otrok tudi takrat končno malo lažje pomiril, ko ne bo več živel v takšnem stresu.

To ne pomeni, da ne bo več upora in tantrumov (ti so pri starosti vašega otroka pravzaprav dobri in ok), ampak vi boste bolj mirni,sočutni in se lažje odzivali nanj! Vam predlagam v ogled še en posnetek o trmi: TUKAJ (v branje pa Celostni razvoj otroskih mozganov, Daniel Siegel) in pa toplo svetujem, da čimprej poskrbite zase, vedite, da si zaslužite najboljše. Začnite z branjem knjig Sanje Rozman, to je lahko vaš prvi korak.  Priporočam pa vam tudi terapijo , da se boste lažje opolnomočili in da boste predelali vzorce, ki vas držijo nazaj.

Samo naprej! Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

The post Partner je alkoholik, na pomoč. Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Korona je ogromno družin postavila v brezizhoden položaj, o čemer smo govorili in objavili na socialnih omrežjih in na Portalu Plus, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Objavljene so bile predvsem stiske ljudi, ki so se znašli v finančni stiski. Pandemija ni s sabo prinesla »le« zdravstvenih težav, pač pa je vplivala na gospodarski, ekonomski in čustven položaj ljudi. Izolacija zaradi korona virusa povzroča, da so žrtve nasilja še pod večjim nadzorom, kateremu ne morejo uiti. Zato moramo nujno najti nove načine, s katerimi jim lahko pomagamo. Strokovno svetovanje anonimnim nudimo v Facebook skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).

Stiske ljudi so v teh trenutkih postale še bolj opazne in bolj intenzivne. Družinski terapevti opažamo tiste stiske, ki so navzven morda skrite, ampak zato nič manjše. Ker so te stiske skrite, ponujamo pomoč anonimnim tudi preko socialnega omrežja Facebook v skupini sočutno partnerstvo  (več spodaj). Osebno sem v teh tednih pri svojem delu žal zaznala:

– Porast samodestruktivnega vedenja in poskusa samomorov
– Porast družinskega nasilja (tako čustvenega, kot fizičnega)
– Preobremenjenost staršev, ki delajo od doma in hkrati učijo otroke
– Porast zlorabe otrok, ko gre za izvajanje stikov pri deljenjem skrbništvu ločenih staršev

Zakaj v Sloveniji inštitucije ne zaznajo večjega števila prijav nasilja?

Vse zgoraj naštete situacije so grozne, toda najbolj nas skrbi za vse tiste, katerih življenja in dostojanstva so trenutno ogrožena še bolj kot običajno. V tujini zaznavajo ogromen porast nasilja, nekateri mediji poročajo tudi o 30% dvigu družinskega nasilja. Pri nas še ne. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Vse to bi pojasnilo, zakaj v Sloveniji uradne oblasti naj ne bi še zaznavale porasta nasilja, kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidimo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje.

Toda veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno »malo« tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega. Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije.

V Sloveniji še nimamo hitrih intervencij, prilagojenih situaciji.

Spodaj je zapisanih le nekaj nujnih idej, kako bi lahko vlada hitro ukrepala glede nasilja v času izolacije zaradi korona virusa. Nekatere od idej so povsem brezplačne in vredne razmisleka.

1. Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem k iskanju idej. Le skupno, neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, bi lahko prineslo nove in inovativne rešitve

2. Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju:
javna/medijska promocija, online dogodki, objava intervjujev na to temo – mediji in podjetja vabljeni kot sponzorji, znane osebnosti – promotorji kampanje, dodatne organizacije…

3. Uporabiti že obstoječe kanale – aplikacije, kot so VIBER in mobilne operaterje – pošlji sporočilo: spodbudo k prijavi in končanju nasilja (podobno kot je vlada že naredila za “ostani doma”).

4. Uvesti šifrirane kode in krizne točke, kjer lahko žrtve prijavijo nasilje, zaposleni pa ga preko šifre prepoznajo; predvsem bi preko šifre lahko reševali stanje v lekarni, trgovini, ali pekarni. Ta sistem v tujini že uporabljajo. Torej ko žrtev pride v lekarno, izreče šifro, npr “maska19” in zaposleni prijavijo nasilje policiji, ali pa to stori žrtev sama. V izolaciji bi bila takšna intervencija nujna zato, ker je žrtev redkokdaj sama.

5. Angažirati se na socialnih omrežjih, le nekaj influencerjev je potrebnih, da podprejo idejo boja proti nasilju. Uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč.

Nasilje poteka prikrito.

Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje še v večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih trenutne situacije. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj.

Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo
žrtvin strah pred virusom. Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase, zaposlene, ali pa sosede doma. V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas, kot omenjamo že zgoraj.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Pri prvem sprejemu stranke v namestitveni program strokovni delavci in delavke v individualnem razgovoru opravijo razgovor o zdravstvenem stanju in njihovem počutju ter v primeru podanega suma postopajo skladno z navodili NIJZ in MZ. Na ministrstvu poudarjajo, da so nasilje v družini in vse neodložljive naloge po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini v navodilih za izvajalce socialno varstvenih dejavnosti opredelili kot nujen primer. To pomeni, da tudi sredi pandemije Centri za socialno delo delajo nemoteno in ko je to potrebno, še vedno tudi preko osebnih obiskov s strankami opravljajo javna pooblastila in druge naloge, kjer je potrebno zaščititi posameznika.

Čustvene težave so se ob ukrepih povečale, kar se zelo odraža pri deljenih skrbništvih.

Slednje pomeni, da je ministrstvo ohranilo posluh za najnujnejše primere. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj skrbi, pogrešanja, osamljenosti in težav naslednjim skupinam:
– sestavljenim družinam,
– partnerjem, ki ne živijo skupaj
– otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo

Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta, čimvečkrat, lahko celo večkrat kot sicer. Starši, kjer sta oba zares v izolaciji zaradi korona virusa, lahko izvajajo stike tudi v živo, tako kot so jih prej. Težava nastane, ko naletimo na starše, kjer eden ni v izolaciji, ali pa če otrok predstavlja ranljivo skupino. Veliko staršev se je uspelo dogovoriti, a vendar se pojavlja vse več pritožb, ki kažejo, da povsod žal ni konsenza. Pričakovati konsenz v starševstvu je težko že v primerih poročenih, v primeru razvezanih, ki pa tega že prej niso zmogli, pa to lahko vodi v še mnogo večje težave. S tovrstnmi težavami se morajo zdaj krivično srečevati ljudje, ki so že tako šli skozi veliko stisk, težkega odnosa in ponekje tudi težkega razhoda, zdaj pa se od njih pričakuje veliko sodelovanja.

Pri otrocih ločenih staršev lahko prihaja do zlorab, ministrstva pa zgolj pozivajo k razumu.

Toda po poročanju ministrstva za pravosodje lahko sklepamo, da prejemajo vse več prijav zlorab. Takole so zapisali že prejšnji mesec: V tem težkem obdobju smo seznanjeni tudi s problemi izvajanja stikov, kot so določeni v sodni odločbi, pri čemer se že sprožajo postopki pred sodišči s predlogi za izdajo začasnih odredb, s katerimi eden od staršev zahteva prepoved izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe, ali pa zahteva izdajo začasne odredbe o stikih, ker mu drugi starš ne dovoli stika iz tega istega razloga. Apeliramo na starše, da so v svojih postopanjih razumni in odgovorni, da ne ogrožajo koristi svojih otrok iz takšnih in drugačnih razlogov. V kolikor ni mogoče zagotavljati oziroma izvajati stikov zaradi nevarnosti širjenja korona virusa predlagamo, da se za zagotovitev stika, ki je namenjen ohranjanju odnosa z drugim staršem, poslužujejo tehnologije, telefonov, morebitnih videokonferenc. Na Ministrstvu za pravosodje smo bili v preteklih dneh seznanjeni tudi z odzivom Vrhovnega sodišča, s katerim Višja in Okrožna sodišča seznanja, da je pri odločanju o stikih v teh težkih časih treba pretehtati, kar je otroku najbolj v korist, pri čemer se upošteva tudi trenutno stanje. Pozivamo torej k razumnosti, saj ste starši tisti, ki ste prvi zadolženi za zaščito koristi vaših otrok.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se strinja in dodaja: Tudi v izrednih okoliščinah velja, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodne in upravne odločitve. Pri izvrševanju pravnomočnih sodnih odločb, ki urejajo stike otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa apeliramo na starše, da se v tem izjemno kriznem obdobju obnašajo razumsko, upoštevajo odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in imajo pri tem pred očmi prvenstveno varstvo koristi svojih otrok.

Starši z deljenim skrbništvom so pred odgovornostjo, da se odločajo kar sami.

Obe ministrstvi pravzaprav pozivata starše, ki so se razšli, najverjetneje zato, ker že v zvezi niso zmogli poiskati konsenza k temu, naj ga najdejo zdaj in razmišljajo razumsko. Priporočila torej dovoljujejo veliko različnih interpretacij, slednje pa lahko vodijo do zlorab. Tudi v tokratnem primeru se lahko najslabše konča za otroke, ki ostanejo v boju med staršema, ki se zaradi lastnih stisk ne zmoreta dogovoriti kako naprej. Tovrstno pričakovanje je za marsikoga precenjeno in zelo krivično. Ravno ločeni starši so že šli skozi ves pekel neslišanosti, birokracije in različnih pogledov na starševstvo, se naj bi zdaj poenotili v mnenjih in postali razumni. Toda v realnosti je to precej težko, če srečamo mamo, ki se boji korona virusa, že ko odpre vrata, ali pa če srečamo očeta, ki se ne drži pravil karantene in se veliko druži ne le v službi, pač pa tudi po njej. Oba sta v sebi polna strahu, prva se boji zdravstvenih težav, drugi pa gospodarske krize. Tretji pa morda teorij zarot. In če se srečajo starši s tako različnimi pogledi, težko sami od sebe ohranjajo trezno in razumno presojo. Obstajajo pa tudi starši, ki še niso zmogli predelati razhoda in bodo stike onemogočali zaradi preteklih nerazrešenih stisk, ki jih bodo vračali bivšem partnerjem. Toda tudi to najbolj zaznamuje otroke.

Težko je pričakovati razumevanje tam, kjer ga marsikje v osnovi ni bilo. Ločeni starši so že tako naredili velik korak v življenju s tem, da so odšli iz odnosa, kjer je bilo nasilje, zasvojenost, prehuda odtujenost, ali nepripravljenost za delo. Če imajo na drugi strani partnerja, za katerega sumijo, da je še vedno zasvojen ali nasilen, stiki pa še vedno potekajo nemoteno, jih bodo v času izolacije poskušali prekiniti. Ker verjamejo, da je tako najboljše za otroke. Najboljše bi v teh primerih bilo, da so stiki vodeni izključno pod nadzorom, a če tega do zdaj niso dosegli, bodo zelo verjetno iz upravičenega strahu stike poskušali omejevati. V resnici pa bi bilo nujno svoje sume zaupati pravosodju in CSD, kjer bi lahko prišlo do konkretnih sprememb.

Težava pri stikih zahteva dodatno pozornost

Obstajata torej najmanj tri logične razlage, zakaj imajo starši z deljenim skrbništvom v teh časih lahko povečane težave. Na ministrstvih  bi se morali zavedati, da je ravno ta situacija lahko dodatno jabolko spora, saj lahko prinaša nove zlorabe in občutke krivice. Sploh v primeru, če otrok več časa preživi s staršem, ki ni v izolaciji, pa ga vseeno ne želi peljat na stik k bivšem partnerju, ki je v izolaciji. Če en starš omejuje stike otrokoma z drugim, sam pa ne živi v izolaciji, gre za nekaj drugega kot izključno dobrobit otroka. Možne so zlorabe otroka za preprečevanje stika, ali pa to, da se eden od staršev ne boji korona virusa, pač pa boji bivšega partnerja. V takem primeru spodbujamo starše, da najdejo strokovno pomoč, tretjo osebo, ki bi lahko prepoznala strahove in stiske partnerja, ki preprečuje stike.

Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti dodaja: če do dogovora med starši ne pride in se stik določen s pravnomočno sodno odločbo ne izvede, ima upravičenec do stikov možnost pri pristojnem sodišču predlagati izvršbo. V kolikor drugi starš ocenjuje, da stiki trenutno niso v korist otroku, pa lahko na pristojnem sodišču vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se stiki začasno ne bi izvrševali. Ampak ravno odredbe in izvršbe so tiste, ki še povečujejo jezo in oddaljenost med bivšima partnerjema, ki se že v osnovi ne moreta dogovoriti. V takšnih primerih zato raje kot poseg v odredbe in kaznovanje predlagamo najprej pogovor in dogovor – tam, kjer je to možno. Kjer pogovor ni možen, pa svetovanje – mediacijo tretje osebe, ki bi lahko določila takšno pot, ki bi bila najboljša za otroka in starša. Šele če tudi to ne bi bilo uspešno, se naj odločajo za izvršbe ali začasne odredbe.

Nekaj smiselnih razmislekov lahko starši z deljenim skrbništvom najdete tudi na tej strani.

Kje je rešitev za otroke v času korona virusa?

Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. V trenutkih izolacije zagotovo potrebuje še več podpore obeh staršev. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan. Jasno je, da nič ne more nadomestiti objema v živo, od obeh staršev in nekateri otroci so v času izolacije zaradi korona virusa poleg manjka vrstnikov prikrajšani še za manjko enega od staršev. Smiselno je zato razmišljati o tem, kako jim vseeno ponuditi čim več topline, prijaznosti, navzočnosti in stika, čeprav na drugačne načine.

Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč tukaj: ZDAJ
Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita bona in pri naših sodelavcih.

Če ne morete poklicati na pomoč, se včlanite v naše sočutne SOS Facebook skupine, kjer lahko vprašanje oddate anonimno:

SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika)

Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose)

Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce).

Prispevek napisala: družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Korona: pandemija nasilja, napetosti in stisk otrok appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.