Pozdravljeni,
kaj je moja težava – pomanjkanje samozavesti.

V zadnjih parih mesecih je še bolj načeta. Daljša bolniška, operacija in posledično mi grozi odpoved. In tu se zatakne. Od partnerja nimam podpore.

Pravi, da sem v coni udobja, ker se nočem izpostavljati. Ne razume, da mi je vsak stik z delodajalcem muka oz. ne stik, samo razgovor. Posledično iščem zaposlitev, kjer ni take izpostavljenosti…

On zeli, da grem v smer – poklic, kjer nimam direktnih izkušenj, da se potegujem za vodstvene položaje, ki so meni no go, ravno zaradi manjka samozavesti (pomanjkanje ni zaradi znanja, veščin in težav z učenjem). In iskreno, vse skupaj je na moji strani tako daleč, da razmišljam tudi o zaključku veze.

Da se razumemo, čustva so, pri obeh.

Vendar on nima razumevanja za strah, pomanjkanje samozavesti in podobno.

Enako so tretirani tudi otroci, ko je ta tematika v igri.
In predno obupam nad družino, potrebujem nasvet.

Kako se sestaviti, zgraditi samozavest?

Kako na razgovoru nastopiti samozavestno?

Sovražim to stanje plašne miške, ki naredi ogromno škode na vseh področjih.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,
Res ste se znašli v stiski pod pritiski, tako s strani partnerja, kot delodajalca, kot tudi, da fizično najbrž niste isti in še okrevate. Partner si verjetno želi najboljše za vas in zase. A je jasno, da vas ob tem ne čuti, in vas svojimi idejami v celoti povozi.

Tako zelo, da bi iz veze kar odšla, pa čeprav ga imate še vedno radi, kot tudi on vas.

Prav ta njegov odnos, kako vas povozi, se po vašem mnenju prenaša tudi na otroke, kar je se dodaten konflikt, ki ga morate reševati.

Najprej bravo, da ste se opogumili in prosili za pomoč – kako lahko okrepite sebe. Da se vrnete v svoje jedro, kjer vi točno veste, kaj želite.

Iz vidika strokovne pomoči, lahko greste na individualno terapijo, lahko pa tudi na zakonsko z možem. Izkušena strokovna oseba bo vedela, kako ujeti vaju oba, vaju povezati in predvsem v tej fazi zaščititi vas in vaše meje.

Partnerstvo mora biti vir varnosti in ljubezni, kjer vi lahko ste točno taksni, kot ste (seveda dokler s tem vi ne prestopite meje drugega).

Vaš partner je morda v nezavedni stiski, in vas vidi zelo sposobno – ves vaš potencial. Ker morda tako tudi sam uspeva v življenju in si isto želi za vas. Morda ne zdrži z vašo stisko, ker tudi sebe v sočutju do samega sebe v celoti pohodi in zato hodi ven z nasveti in pričakovanji.

Zakonska in družinska terapija bi vam bila zato v super podporo, saj vas bo lahko zelo razbremenila.

Ker lahko vi iste stvari govorite možu, pa lahko ne boste prišli daleč (čeprav še kako spodbujam, da sami probate vse!), kot če iste stvari pove terapevt, ki bo znotraj tega znal čustveno ‘ujeti’ tudi vašega moža.

Naša samozavesti je precej odvisna od mnenja drugih. Bolj ko visoko vrednotimo druge, bolj na nas vpliva njihove mnenje.

Če ste kasirali veliko (lahko tudi neizrečenega) obsojanja v službi. Če vam grozi odpoved, in če poleg dobivate še taksna sporočila moža, kaj vse bi morali in da ste v coni udobja, ni čudno, da vam je načeta samozavest.

Pa vendar nič od tega ne pove zares o vasi vrednosti. O tem, kako ste v resnici sočutna mama, ki jo skrbi za otroke, ker jih želite zaščititi pred istim pristopom vašega moža do njih kot do vas; do tega, da se dobro poznate: veste svoje zmožnosti. Kje ste trenutno in veste dobro, da si v partnerstvu zasluzite spoštovanje, slišanost, upoštevanost glede svojih odločitev. Pred nekaj časa sem posnela predavanje na temo samozavesti, kjer lahko prek uporabe telesa najdete boljši stik s seboj.

Morda lahko poskusite kaj od tega, če začutite, a poudarjam, da vsako delo s telesom lahko prebudi travmo, zato sledite le tistim vajam in le toliko, kolikor je varno za vas. Je pa v angleščini, če to ni ovira – TUKAJ.

In se zadnjih par uporabnih stvari, ki jih lahko morda vzamete seboj s tem odgovorom.

Ko vam pade tako samozavest, se obdajte z ljudmi, ki vas razumejo in ne obsojajo. Ki jim lahko zaupate vase stiske.

Lahko si celo naredile tablo s slikami ljudmi, ki so kdaj verjeli v vas in so vas podpirali na tej poti. Lahko najdete glasbo, ki vas popelje v čas, ko ste se počutili boljše glede sebe. Namerno vključujem več čutil. Sicer pa – strokovna pomoč, kjer zopet najdete sebe, ali se bolje taka, da opolnomoči vašega moža, da vam bo bolje stal ob strani, saj vas bo sicer izgubil.

Namen partnerstva je namreč primarno, da poskrbimo en za drugega, in več kot očitno je, da za vas ta hip ni najbolje poskrbljeno in da rabite podporo.

Veliko poguma vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Špela Adamić.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Pomanjkanje samozavesti: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Padec libida zaradi raznih napornih situacij, kako si pomagati pri moškem in kako pri ženski….
Je možno da zaradi stresa pade vse?

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
da, imate prav.

Na padec libida lahko vpliva ogromno dejavnikov.

Vedno trdim, da že za osnovno-zdravo čustvovanje potrebujemo, da so zadovoljene nase osnovne potrebe (biti spočit, naspan, nahranjen) in že čisto to je lahko organska osnova, ki vpliva na vsakdan.

Potem pa so seveda tukaj na delu še stres (pri moških opažam to skoraj kot klasiko, službeni stres odnese želje). In psihološki dejavniki (tako velikih pričakovanj in perfekcionizma, kot kakšni težji-skrita travma ipd). Tukaj pa so še sociološki (kulturna pogojenost in včasih tudi religija ipd).

Seveda je potrebno upoštevati tudi občutek povezanosti v paru.

To opažam, da je ključno sploh za ženske in splošno stanje partnerskega odnosa. In še dalje bi lahko naštevali, pomembno pa je omeniti, da tudi leta naredijo svoje ipd.

Glede na terapevtske izkušnje menim, da je potrebno odkriti najprej vzrok in potem lažje delujemo naprej.

Če je vse zgoraj omenjeno OK, je potrebno upoštevati se biološke razloge in se naročiti pri zdravniku na dodatne preiskave….
Kot dodatek pa – za alternativne predloge k prehrani, oziroma prehranjevanja se morda pozanimate v kakšni od FB skupin, ki svetujejo kako naravno zdraviti (naravno otroštvo, za vsako bolezen rožca raste ipd).

Vsekakor pa vas/vaju spodbujam k iskrenemu pogovoru, razumevanju, sočutju in podpori.

Tudi to je ključno, da se dva lahko odpreta in sprejmeta v različnih situacijah.

Pogumno pri odkrivanju razlogov!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Padec libida: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni,
ne gre izključno za partnerski odnos, ampak odnose na splošno (se opravičujem, ker ni šlo na kratko). Upam, da me boste lahko usmerili, kaj lahko (še) naredim. Sem oseba, ki se sicer dobro znajdem sama. Vendar imam rada tudi stik z ljudmi.

Bi se pa do neke mere uvrstila bolj na stran introverta, čeprav v odnosih načeloma nimam težav, rada spoznavam nove ljudi.

Mi je pa kvaliteta odnosa pomembna, vsaj pri tistih, ki so mi blizu.

Zadnja leta precej delam na sebi in sem uspela narediti kar nekaj velikih premikov. Kljub temu pa me tekom celotnega življenja spremlja neka stalnica v dinamiki odnosov, kateri se mi zgodijo. Skratka, že v osnovni šoli se mi je dogajalo, da so prijateljice prihajale in odhajale. Zmeraj po njihovi volji.

Navadno so sicer poiskale nek razlog, da so se z mano skregale. So pa povečini prišle nazaj, ko so se znašle v težavah. Takrat bile spet v tesnem stiku z menoj, se z menoj pogovarjale in mi zaupale, ko pa suporta niso več potrebovale, pa so ponovno odšle. Nekaj podobnega se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in na fakulteti.

Prijateljice, če jim lahko tako rečem, so bile ob meni samo toliko časa, kot so od mene imele korist (šolske dejavnosti npr.) oz. so me potrebovale. V prijateljskih odnosih sem nekonfliktna, rada prisluhnem.

Slednje je tudi vedno izpostavljeno kot dobro – kako lahko meni zaupajo, tudi tiste stvari, ki jih nikomur drugemu ne in kako jim je všeč, ker jim znam prisluhniti, jih razumem.
Partnerji so bili vsi čustveno nedostopni (eni bolj, drugi manj) – slednjega se zavedam komaj zdaj in z vsem, kar sem uspela predelati/prebrati.

Odnosi so bili ali izredno intenzivni (v + in -) ali pa so bili partnerji nezmožni tudi intimnih odnosov. Če so bile zveze daljše, so bile ok, dokler nisem postavila mej, velikokrat sem bila za vse kriva jaz tudi z povsem nelogičnimi razlagami, zakaj je temu tako. Eden izmed partnerjev je praktično čez noč izginil, prej je zatrjeval, da potrebuje prostor in da ga naj razumem (prostor sem mu dala, se pa za tem ni nikoli več javil).

Zanimivo mi je tudi, da name »pozabi« tudi družina.

Imam več bratov in sester in navadno sem jaz tista, ki se je na določene stvari ne povabi, češ, ker imam svoje obveznosti. V času ločitvenega postopka med staršema pa sem bila tudi komunikacijska vez med njima oz. tista, ki je bila zmeraj vsega kriva.
Upam, da sem podala dovolj dober grob oris situacije. Res bi rada prišla iz tega začaranega kroga »neodnosov«. Hvala vam vsem.

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani, žal mi je, da podoživljate mnogo občutkov zapuščanja, odsotnosti, verjetno tudi prave osamljenosti in nevrednosti.

Glede na terapevtske izkušnje se to dogaja ljudem, ki so neko izkušnjo kdaj že doživeli v zgodnjem otroštvu in ostaja nenaslovljena….

Morda je niste doživeli vi, ampak so jo vaši starši in gre “le” za medgeneracijski prenos neke težje izkušnje, ali pa celo transgeneracijski prenos travme (ki lahko sega po več generacij nazaj).

Vsekakor bi na terapiji pogledali temeljito v vaše primarne izkušnje osebne varnosti…

Varnost je lahko ranjena že v času, ko smo dojenčki, pa se starši ne odzivajo ustrezno na jok. Ali pa kasneje ko odraščamo in pride do neplaniranih hospitalizacij. Lahko gre tudi za to, da se je zgodila kakšna zloraba, ali pa preprosto odsotnost ali izgubo ljubljene osebe.

Vse to in se veliko podobnih izkušenj lahko nosimo v telesu….

Vam je kakšna znana?

Precej pogosto pa je tudi to, da imamo sami nek stil navezanosti, po navadi anksiozen & na ta način kar nezavedno privlačimo ljudi, ki so navezani izogibajoče. (Opisujete namreč odsotne partnerje).

Navadno s tako kombinacijo navezanosti lahko tvorimo izjemno boleče partnerske in prijateljske odnose – kjer se tisti, ki nekoga želi bolj (anksiozen) in morda celo zato kdaj pritiska, lovi ipd… Drugemu pa je to preveč, ga doživi kot pritisk, kot odvečnost… Oba si navadno prebujata najzgodnejše rane domačega primarnega okolja v lastni družini.

In ko se spoznata, je vse ok, potem pa hitro zaživi dinamika “mačke in misi”, nenehnega iskanja in odhajanja in vračanja v isti boleč odnos.

Dobra novica je ta, da so to samo občutki in vzorci vedenja, ki se lahko v varnih terapevtskih procesih izjemno dobro naslovijo in tudi predelajo.

Terapevtske izkušnje kažejo, da se navezanosti spreminjajo v dolgotrajnih, varnih odnosih.

Zato vam želim mnogo varnih odnosov, če pa bodo izzivi vztrajali, pa vedno dobrodošli na individualno ali morebitno partnersko terapijo.
Vse dobro in pogumno naprej!

Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona

Naše brezplačne vsebine najdete tudi na Facebooku  in Instagramu.

The post Medgeneracijski prenos težje izkušnje: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Strah me je, kako naj odidem od nasilnega moža z NOM?
Prosim vas za pomoč, izkušnje, usmeritev.. Ker sem popolnoma na začetku svoje odločitve in popolnoma zmedena z informacijami.

Želim sem ločiti od svojega moža, s katerim imava skoraj 3 leta staro hčerko.

Pri možu sumim, da ima NOM, je agresiven, psihično in tudi fizično nasilen, vse vpričo hčerke.

Problem je, ker mi je mož že večkrat grozil, da če bom šla bo poskrbel, da ne bom več videla otroka. Da bo vsem rekel, da sem nora, neprisebna, psihično motena in nesposobna skrbet za hčerko. Rekla sem mu, da s tem bo najbolj škodoval hčerki (zanjo že sedaj v celoti skrbim izključno jaz, on ni nič prisoten ne pri negi ne pri vzgoji). Rekel je, da ve na katero točko mora pritisnit, da bo mene najbolj bolelo (na otroka). Da bo poskrbel da bo hči trpela, saj ve, da bom le na ta način najbolj trpela tudi jaz.

Vseh teh groženj se nebi tako zelo bala, če ne bi njihova družina bila izredno vplivna in premožna. Na našem koncu Slovenije so zelo poznani, imajo visok ugled, in veze z mnogimi vplivnimi ljudmi, tudi odvetniki, direktorji,…

Denarja imajo dovolj, da si lahko privoščijo marsikaj.

Njegovi starši bodo seveda na moževi strani. Jaz sem trenutno brezposelna in z ogromnim kreditom. Noben od naju nima v lasti nobene nepremičnine (živiva pri njegovih), niti avta, ničesar. Mi je pa mož pomagal pri plačevanju mojega kredita, ki je bil moja napačna odločitev (posojilo prijatelju, ki denarja ne vrača).

Zanima me, kje naj začnem? Ne bi se rada obrnila na naš lokalni CSD, ker imajo dober odnos z mojim možem.

Kolikšna je verjetnost, da bi otroka res lahko on obdržal? Glede na moje finančno stanje, in njegove veze. Tudi deljeno skrbništvo mi ni ok.

Kakšna je možnost, da pride do deljenega skrbništva?

Ali je kakšen CSD še posebno razumevajoč do žrtev partnerjev z NOM? Torej, da poznajo NOM, namreč ti ljudje so karizmatični in se znajo podkupit drugim.

Na kateri CSD se naj obrnem? Kako naj odidem varno (zame in za hči)?

Tudi same naznanitve odhoda me je strah. Verjetno bo fizično nasilen do mene.
___________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa,
mi je žal, da ste pretrpeli tako grozo ob partnerju. Samo predstavljam si, koliko groze, strahu, obupa in razočaranja se je zazrlo v vaše telo.

Vsakič ko utrpimo nasilje, se žrtev počuti prestrašeno, krivo in osramočeno. Čeprav je to strah, sram, agresija in polna odgovornost storilca!

V terapiji se učimo, kako dobiti jezo in se zavarovati v takšnih primerih.
Ker ste se znašli ob nevarni osebi, ki ni zmožna kontrole svojih občutkov, ste v resni nevarnosti. Zato vas zares spodbujam, da NAJPREJ od vsega pokličete na pomoč institucije, ki vas bodo podpirale in vam stale ob strani. In z njim naredite VARNOSTNI NAČRT vašega izhoda. Ločitev brez tega bi bila za vas ogrožujoča, zato je ta aspekt ključen.

Nujno morate vnaprej pripraviti plan varnega odhoda – zato čimprej pokličite Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) in SOS telefon. Svetovali vam bodo nadaljne korake, morda vas tudi povezali s CSD-ji, ki jim oni bolj zaupajo, ter pokazali kako lahko pridete v stik z Varno hišo.
Šele ko boste na varnem, velja razmisliti tudi o oddaji prijave nasilja (ta ni nepomembna, da boste lahko dokazovali vaše stanje).

Poskušajte vse dosedanje grožnje zbrati na kup, pisno.

Če ste imeli modrice, jih slikajte ipd in vse te stvari zakodirajte. menjavajte gesla, račune in uporabljajte le varno komunikacijo.
Vse to sicer ne pomeni, da nimate moči – čeprav imate na drugi strani nekoga, ki jo zlorablja. Ko boste na varnem, boste lahko spet začutili jezo in bes, ter od daleč trezno razmišljali in ga dali na pravo mesto…in dobili nazaj kontrolo in tudi vašo moč.

Glede starševstva vas žal moram opozoriti (zato da ne bi bili presenečeni nad morebitnim worst-case-scenario potekom), da ima v Sloveniji gospod ob stikih pod nadzorom tretje osebe se vedno pravico do rednih stikov s hčerko (kar pa ne pomeni deljenega skrbnistva!), razen če je bil nasilen tudi nad njo.

Ta del naj bi bil zanjo dober, saj jo bo zavarovala tretja oseba, hkrati pa bo hčerka se vedno imela očeta (koliko je ob NOM lahko sploh navzoč).

Če je bil nasilen tudi do nje, boste žal tudi to morali dokazovati. Vsekakor pa je na prvem mestu to, da vaju ČIMPREJ zavarujete.

Upam, da se v tej situaciji korone vseeno lahko nekako zavarujete tudi doma. Vedno imejte možnost, da se zaklenete na varen prostor in vzamete s sabo telefon, dokumente in hčerko. Čimprej pokličite DNK in SOS telefon, online pa smo vam na voljo tudi na naših chatih. Zaslutite si varnega in mirnega življenja.

Ko bo vse to mimo, pa čimprej poiščite tudi strokovno pomoč!

Vse dobro,
Katja Druzinska terapija – Vita Bona

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako naj odidem od nasilnega moža: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Depresija pri odraslem moškem.
Pri meni zelo ljubi osebi se je pojavila depresija. Vsi znaki prisotni, tudi sam je priznal vse znake in da je že dolgo časa trajalo, da si je sam tudi priznal da je zapadel vanjo.
Zanima, kako pomagati?
Psihiater odpade, to je prva stvar ki je reku da NE, ker ne želi nobenih tablet.
Psihoterapevt tudi zaenkrat ne. Je imel z enim zelo slabo izkušnjo, zato razumem. Če res ne bo v parih mesecih bolje, je rekel da razmisli, da se vrne k drugemu.

Hvala za vsa mnenja 💜

______________________________________________________________________________________________

Gospa pozdravljeni, ko govorimo o tako resni stvari, kot je depresija, je strokovna pomoč nujna. Seveda ni vseeno kam greste in pomembno je, da se partner počuti ok. Ampak če ne najde strokovne pomoči, pri tako resnih motnjah lahko tvegamo resne, tudi tragične zaplete.
Razumem slabe izkušnje, ampak naj vztraja na dobri in sočutni obravnavi.

Vem, da je to žal tveganje, ampak naj ne spušča kriterijev.

Drugo pa – to, da gre do psihiatra, ne pomeni nujno pristanek na zdravilih. Psihiatru naj zaupa, da mu do tega ni, da pa rabi njegovo pomoč pri diagnostiki.

Samo psihiatri znajo oceniti, kako daleč so stvari…. In ne delujejo vsi po istem načelu.
Zelo priporočam Jeleno Flajs de Miranda ali Klemna Rebolja, za oba slišim same pohvale.
Vse manj – razna alternativa ipd je lahko sicer dober pripomoček in dodatna podpora telesu, ampak strokovna pomoč je NUJNA v primeru razvoja duševnih motenj.

Brez tega je lahko zelo zelo nevarno.

Držim pesti, da ga čimprej prepričate. Vse dobro!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

______________________

Spoštovana gospa, depresija se lahko pojavi iz večjih razlogov in ima lahko zelo različne razsežnosti. V najhujših primerih je potreben psihiater, da se situacija stabilizira in se potem začne delati.

Vsekakor bi pa svetoval, da se dela počasne korake, zastavi kratkoročne cilje in tako počasi in počasi prihaja ven iz občutka nemoči in obupa.

Pri depresiji je najpomembnejše, da oseba ostane aktivna in se počasi trudi spremeniti svoj pogled na življenje in se trudi vzpostaviti rutino, da bi se počutil bolj varnega in videl nekakšen smisel.

V kolikor si želite strokovno pomoč pri depresiji, jo ponujamo tudi TUKAJ. Vse srečno vam želim.

Sočutni admini

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Depresija pri odraslem moškem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, iščem “upanje”…

S partnerjem greva na terapijo. Imava 2 otroka, težave v komunikaciji.

Med nama ni varanja, ni alkohola, ni nasilja. Sva samo različnih pogledov na svet. Partner je oseba, ki vsak moj komentar vzame kot osebno kritiko, tudi, če posebej naslovim problem in ne njega osebno. Iz tega vidika se kregava za banalnosti.

Med nama ni spolnosti, bližine.  To je se največja težava. Delujeva kot prijatelja.

Je precej egoistična oseba, vidi samo svoj prav. Ne postavi se v mojo kožo, ne želi pogledat z druge plati.

Pravi, da se moram spremeniti jaz.

To se mi zdi popolnoma zgrešeno, saj mislim, da je v partnerstvu potreben pogovor, sprotno reševanje konfliktov in to, da se trudiš delovati kot tim. V enem zadnjih konfliktov, mi je navrgel, da je z mano samo zavoljo otrok.

Bojim se, da bo terapijo dojemal kot napad nanj. Da ne bo želel razumeti, da se morava potruditi oba. Sama vem od kod izvirajo moji trigerji, kaj je tisto na čem moram delat… tega se zavedam. Potrebujem nekoga, ki mi pokaže, kako to obvladat in kako se s tem spopadat.

Tisti, ki ste imeli podobno situacijo: so terapije delovale, ste našli skupni jezik? So se partnerji trudili na terapijah? Je sploh upanje za take egocentrike?

~ • ~

Draga gospa.

Vse, kar doživljate, je resnično naporno za vas – niste občuteni v odnosu, validirani, in kot ste opisali, partner vidi predvsem sebe. Na nek način tako kot otroci, ki vidijo predvsem sebe. Rast v odraslo dobo pa pomeni, da razvijemo toliko samorefleksije in odgovornosti, da se razvijemo kot odrasli.

Nekateri ljudje so lahko izjemno sebični po svoji naravi – zanimajo jih le stvari, ki bodo za njih.

Taksni največkrat nimajo prijateljev, razen tistih ljudi, ki jih karkoli vleče v take odnose, kjer potrebe drugega niso pomembne. In vztrajajo v takem za njih škodljivem odnosu (največkrat travme iz njihovega otroštva).

Super je, da ste se odločili za terapijo. Na vprašanje, če se taki ljudje spremenijo: lahko se. Lahko se ne zavedajo škodljive dinamike in delujejo tako, ker samo to poznajo. Takšnim ljudem že zrcaljenje njihovega obnašanja povzroči pri njih notranjo spremembo.

Skrbelo vas je, da bo partner doživel terapijo kot napad nanj. Spregovorite o prav teh strahovih na terapiji, tako da se jih lahko naslovi prav v vajini dinamiki.

Strah je lahko upravičen – vi najbolj poznate vajin odnos. In terapija mora biti varen prostor za oba.

Ni dobro, če se kdo počuti napadenega, pa vendar – do tega lahko neizbežno pride, ker tako pač je v dinamiki odnosov – prebujale se nam bodo najhujše rane in strahovi. A prav tam leži tudi ključ celjenja in razrešitve, zato se ni dobro izogibat določenih tem in hodit po jajcih, pač pa naslavljati – direktno. ‘Strah me je to povedati, ker se bojim, da se bos počutil napadenega, ampak tako in tako doživljam najin odnos.’ In potem partnerju dati tudi pravico do tega, da se počuti napadenega in da se v celoti validirajo njegovi občutki. Le tako se najde pot skupaj – skozi najtežje stvari.

Dela, kjer ste napisali, da potrebujete nekoga, kako to obvladat – nisem dobro razumela. Če ste imeli v mislih lastne trigerje, vam bo terapija lahko v izjemno pomoč, da osvestite trigerje in dobite orodja, kako se prestaviti iz travme nazaj v umirjen živčni sistem. In potem dalje – kako izboljšati komunikacijo med vama, da konflikt ne eskalira, ampak lahko oba varno komunicirata svoje potrebe in želje.

Veliko uspeha in poguma na vajini poti vama želim,
Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem imava drugačne vrednote: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest, ne znam postavljati mej. Pri konfliktnih situacijah v odnosu se zaprem, skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

______________________________________________________________

Dragi anonimni,

Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo. Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nič več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti. Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre, saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale, ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim, Spela Adamic Malik.

Najdete nas lahko tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ne znam postavljati mej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.