Ne vem zakaj pišem, ker globoko v sebi vem da je razhod resitev…pa vendar. S partnerjem sva skupaj že precej let in v tem času sva izkusila tudi mnogo hudega (huda bolezen otroka, odnosi znotraj družine…). Ko sva že mislila da sva končno zaživela se je partner spremenil. Imel je izgubo ljubega člana družine, dotolkel pa ga je odnos matere do njega. Njegova mati ima namreč MOM in je vse topove obrnila na partnerja. Vse skupaj ga je potegnilo v razne odvisnosti. Pravi da je depresiven. Njegovo razpoloženje niha od evforije do hude depresije. Oba odklona zaliva z alkoholom. Tri leta se trudim razumeti, mu stati ob strani, pomagati. Njegovi padci se ponavljajo ali dvakrat na teden ali 1x na 14 dni. V zadnjem letu pa je vse to začelo vplivati name.

Pojavila se mi je depresija in misli o samomoru, zato sem si poiskala pomoč.

Ugotovila sem da me ta odnos ubija. Vse skupaj vpliva tudi na otroka ki imata očeta zelo rada a ju je strah ker ne vesta v kakšnem stanju bo. Zgodilo se je da sta ostala zaklenjena pred vrati ker je pijan spal in pustil ključe v vratih. Zadnje čase povzroča škodo v stanovanju (polomljena vrata, zbito steklo…). Do nas ni nasilen. V tem času je obljuba na obljubo, jok in prošnje da ne bo več…pa se spet ponovi, prej kot v 14ih dneh.

Pomoč odklanja ker jo ne rabi. Sedaj sem sprožila postopek za ločitev. Na kolenih me prosi, da mu dam še eno priložnost, jaz pa kolebam. Kako mu pomagat in obdržati zakon? Svojih obljub se ne drži in laže o popitem alkoholu. Obupana sem.

____________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, kar opisujete, spominja na bipolarno motnjo, pridružena je še zasvojenost. Partner bi potreboval zdravniško pomoč, brez tega se v družini ne bo dalo vzpostaviti varnega vzdušja, ki ga otroci potrebujejo za zdrav psihološki razvoj.

Posledice nezdravljenja njegovih psiholoških težav so načele tudi vaše mentalno zdravje. Stiska, ki jo čutite, je zagotovo velika.

Četudi ni nasilen do vas ali otrok, je uničevanje stanovanja še vedno nasilje, ki vzbuja grozo in teror.

Strah, ki ga čutite ob tem, vam edini lahko pomaga pri izhodu iz tega nevarnega odnosa. Ne tlačite teh občutkov, ostanite v stiku z bolečino in strahom, saj vaju v tej situaciji lahko usmerita v pravo smer – še posebej, ker partner zavrača strokovno pomoč, ob njem potem res ni nobene varnosti. Če ni motivacije po zdravljenju, ste namreč prepuščeni na milost in nemilost njegovi bolezni.

Pri razumevanju psiholoških boleznih naših bližnjih je pomembno, da smo sposobni razmejiti bolezen od osebe. Partner kot oseba je lahko v svojem bistvu čudovit, vas ima rad in si želi družinskega življenja, ampak tukaj je še njegova bolezen, ki mu vse to onemogoča. Za to bolezen ni sam kriv, je pa odgovoren, da jo zdravi. In krivično je, ko bolezen poseže v družino, ni pa to bolezen, ki se je ne bi dalo regulirati, zato je osebna odgovornost tukaj toliko pomembna.

Vi in otroci si zaslužite varen dom, le-tega pa se ne gradi samo na medsebojni ljubezni, ampak tudi na odgovornosti, ki je partner kljub temu, da ima rad vas in otroke, ne izkazuje.

Zato mu lahko najbolj pomagate tako, da vztrajate pri tem, da potrebuje strokovno pomoč.
Dobro je, da ste vsaj vi poiskala pomoč zase. Če ste na terapiji, kar nadaljujte s procesom, saj boste dobila podporo in uvide, ki jih potrebujete.
Želim vam, da poskrbite zase in za otroke, zaslužite si varnost.

Komentar so napisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bipolarna motnja: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni!

Prosim za nasvet, kako lahko izboljšamo situacijo pri našem fantu.

Pravkar je napolnil 8 let in obiskuje 3. razred, vendar imamo resne težave s šolo. Z možem nama je žal, da nisva vztrajala z odlogom vpisa v šolo za 1 leto in čeprav so naju v 1. in 2. razredu pomirjali, da bo šlo da mu gre OK. Sedaj smo na pragu tega, da ne vem več kako naprej, ker je vidna razlika med njim in sošolci, kar se tiče napredovanja. Pa naj omenim, da fant nima težav z razumevanjem ali da bi si težje zapomnil stvari, težava je v tem, da mu enostavno ne gre, ko mora v šoli delati in prepisovati iz table.
Ker sem mnenja, da bi bilo bolje, če gre še enkrat v 2. razred me zanima ali se lahko to naredi ob polletju, v kolikor je že kdo imel takšno situacijo?

Naj omenim, da vsakodnevno delam z njim in doma je viden napredek, v šoli pa zmrzne in ker je tudi najmlajši, je v odnosu do drugih otrok ofenziven.

In ko mu ne gre, je to še dodatna težava, in potem noče delati nič.
Prosim za nasvet, ker sama ne vem več kaj bi bilo najbolje za mojega 💙

________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Žal mi je, da ste se znašli v takšni stiski.
Kako je z nazadovanjem v nižji razred v drugem polletju žal ne vem, pojdite na šolo na pogovor in boste najbolj videli kaj se lahko dogovorite.

Tudi jaz sem pri najstarejši hčeri uredila odlog šolanja in sem videla v tem letu ogromen napredek. Vsekakor so majhni ob vstopu v šolo in si v veliki večini želijo igro in nikakor prepisovanje iz table in sedenje v klopi, a žal je šolski sistem takšen je in ne gleda na individualne potrebe otrok.

Pišete, da zmrzne v šoli, pred tablo..  Je imel kdaj kakšno slabo izkušnjo?

Kako pa ste kaj vi bili v šoli? Ali vaš partner?

Če ste vi ali vaš partner imeli takšne izzive in jih nista razrešila je lahko prišlo za prenos medgeneracijske travme.

Kaj storiti? Če čutite, da mora otrok ponavljati razred, potem se to dogovorite in naj ga ponavlja. Če ne bo šlo sedaj pa v naslednjem šolskem letu.

Hkrati pa je potrebno sebe in otroka opolnomočiti. Veliko se pogovarjajte in dajte mu vedeti, da tudi če njegov uspeh ni dober in bo ponavljal razred, je čudovit kakršen je in ga imate takega najraje.

Za opolnomočanje bi morda bilo dobro če bi našel hobi, šport, ki bi ga navdihoval in hkrati malo tudi opogumil.

Dajte si čas in zadihajte, niste sami v takšni situaciji.

Vsekakor pa verjamem, da globoko v sebi veste kaj je najboljše za vašega otroka, le v poplavi informacij in v želji, da naredite najboljše ne slišite tiste prave notranje besede.
Če vidite, da sami ne zmorete priporočam obisk terapevta. Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prehiter vstop v šolo: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti.

Mamica v stiski prosi za pomoč. Njena 4 letna hči je zelo divja, po cele dneve nori, ima hude izpade trme ali tantrume in nikakor se ne znajo s tem spopasti. Edino, kar pomaga in hčerko pomiri, je udarec po riti.

Katka K. Knez Steinbuch odgovarja:

Ravno sem vam želela odgovoriti na vprašanje glede vzgoje vaše 3,5 hčerke, pa žal ni več objave. Sklepam, da ste se počutili obsojani in da komentarji niso bili najlepši. Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok.

Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov.

Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, tudi kar na zasebno sporočilo, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma. Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10 m – enega leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar še zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritve.

Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma, kako jih naj shendla. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in nujno rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mi lahko pomaga predelati to stanje. Če mi tukaj pademo in otroka osramotimo (in otroka npr. ponižujemo, češ, kaj se dereš, kakšen pa si, lej, spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite.

Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Dobrodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo … ipd. Kaj ste vi doživljali doma? Kako so vas pomirjali vaši starši? Če ste dami doživljali doma nasilje, vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače.

V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (FDI, ŠRCD, Zavod Iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.

Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos. Samo pogumno na to pot, niste sami.❤️

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Edino, kar hčerko pomiri, je udarec po riti: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Nikoli ne vem kdaj bo prišel domov, vedno gre z nekom v avtu, saj sam tako želi in potem se ti sestanki zavlečejo, v meni pa narašča nemir, ko se zbudim, do hude jeze in ga čakam.

Večkrat mi reče, da zakaj enostavno ne zaspim, on ne vidi problema, da ga ni in da ni izčrpan?

The post Veliko sem sama in ga čakam, kako naprej: SOS za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Zanima me kako bi se naučila, da se ne bi zapirala vase in bi se lahko sproščeno pogovarjala? Zaradi moje nekomunikacije trpi najino skupno življenje.
Hvala za pomoč..

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaše vprašanje, saj bo odgovor pomagal marsikomu.

Veliko ste storila, da ste ozavestila svojo težavo in iščete pomoč. Kar pogumno naprej po poti osebne rasti.
Zapiranje vase je obrambni mehanizem, ki ste ga prevzeli nekje v preteklosti. Ljudje smo socialna bitja, različni karakterno, vendar vsi se rodimo s potrebo po navezanosti in iskanju stika s svojimi bližnjimi.
Težava nastane takrat, ko na drugi strani oseba, ki naj bi bila varna in ljubeča, ne zmore sočutja, nežnosti in tople čustvene odzivnosti.

Starši, predvsem mama je tukaj v prvem letu zelo pomembna, saj takrat otrok prevzema stil navezanosti. Če otrok v zgodnjem obdobju ne dobi potrditve, sprejetosti in občutka varnosti ter ljubezni in je celo deležen nasilja, ponotranji prepričanje ‘Zaupati in se čustveno povezati z bližnjim ni varno.’ Tako prevzame različne obrambne mehanizme, ki mu takrat omogočajo preživetje (zapiranje vase je značilno za izogibajoč stil navezanosti), kasneje v odrasli dobi pa mu preprečujejo stkati ljubečo, intimno partnersko vezo. Verjetno ste naleteli na podobno težavo tudi vi.

Naj vas na tem mestu pomirim, da nič ni izgubljeno.

Dr. Sue Johnson govori o t.i. prigarani varni navezanosti, ki jo je mogoče z delom na sebi pridobiti. Partner vam je lahko v veliko pomoč. Preberite knjigo Močno me objemi, kjer so zapisane tudi vaje, ki krepijo pripadnost, ter povezanost med partnerjema.
Če se vam zdi, da sami ne zmorete, priporočam dobrega terapevta, ki vas bo vodil skozi spoznavanje osebnih ran in celjenje le teh. Sama na terapijah velikokrat vidim, kako pomembno je zaupanje, ki ga posameznik postopoma dobi ob terapevtu, kar mu počasi pomaga preseči globoko prepričanje, da so drugi ljudje nevarni.
Tako kot lahko v odnosu pridobimo najhujše čustvene rane, jih lahko tudi v varnem odnosu pozdravimo. Poglejte si seznam priporočene literature na vrhu skupine in začnite raziskovati od kje prihaja ta potreba, da se zaprete pred svetom in drugimi.
Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako komunicirati s partnerjem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Pišem vam iz obupa. Trenutno sem samski. S sodelavko sva flirtala, po 14 dneh pa je prvič prespala pri meni. Takrat je ona bila v zvezi, z njim ima tudi dva otroka. Njen partner ni vedel zame dokler ni zanosila. Zelo sva bila vesela, on pa je pritiskal nanjo in naredila je splav. Kar ji zamerim za vedno. Od takrat ji več ne zaupam, sem tudi noro ljubosumen, tudi ostale stvari so se kopičile, z njim ni vedela nehati biti v stiku.. Junija smo se vselili skupaj, takrat sem znorel, jo poniževal in udaril. Zdaj sva ločena, jaz imam prepoved približevanja, a jaz bi stvari rad popravil, da lahko ponovno začnema. Enostavno vidim, da tudi ona marsikaj čuti do mene, enako tudi jaz do nje. Naj povem, da je to moja druga veza.. prva je trajala 2 meseva, sedaj pa tale, ostalo sem bil samski.. Prosim za nasvete kako ozdraviti ljubosumje, ker nimam izkušenj in ne želim več biti samski.

________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
opisujete izredno težke stvari, ki niso rešljive čez noč.
Govorimo o fizičnem nasilju, ki je celo sankcionirano – kar pomeni, da so bile meje ne le malo prestopane, ampak tako močno, da se je vaša bivša/zdajšnja(?) morala zavarovati pred vami. Tak odnos ne bo nikoli več čisto enak, ker je ranjen globinsko. In tudi ona bo težko zaupala vam. Kar ne pomeni, da to ni razrešljivo, ampak…
Moj odgovor vam ne bo všeč. Ampak vseeno.

Najprej morate preboleti ta odnos. Se posloviti in nato delati na sebi.

Če nista narazen, ne mislim končati – ampak delati na samostojnosti – ker je čutiti, da ste trenutno se v fazi “prilepljenosti nanjo”.
Ta odnos Ni BIL (še?) ljubezen, ampak močan močan adrenalin in strast, ki pride z njim. To je zaljubljenost in zagledanost.

Seveda to ni samoumevno, ampak je pa v vsakem odnosu zelo zelo kratkotrajno. Mine v roku 3m do cca 2h let, če je pa zraven se ljubosumje in nasilje pa se tak adrenalin lahko vzdržuje še dlje.
Ampak taksni odnosi NISO ok. Niso varni, niti niso zares odnosi.
Odnos je odločitev, je mir, je zaupanje. Seveda bi bilo potencialno možno tudi iz prevare narediti nov odnos in to ni redko – toda tisti, ki prevara nujno rabi terapijo, da to razreši. Če so tam še otroci in kot omenjate nerazrešene stvari, potem je logično, da ni moglo biti drugače, kot da vas je strah.

Moje vprašanje vam je: zakaj vam je bila privlačna le nedostopna ženska? Ste sicer kdaj bili v nekem zavezujočem in strastnem odnosu?
Zakaj toliko strahu pred prevaro? (Malo je logično, ker sta tako začela in pri vseh parih, ki tako začnejo, je tam mnogo strahu…).

Kje je vaša zdrava jeza – ne agresija, ampak jeza ki bi si rekla, ok če gre z drugim, je črta?

Kaj vam je tako odvzelo lastno dostojanstvo in ponos, da se raje spravljate v nasilje in bolestno ljubosumje?
In se ključno: ste sami doživljali kdaj nasilje, da ste bili sposobni dvigniti roko nad žensko?

Kdo je vam odvzel vašo vrednost in občutek, da ste zelo ok?

Svetujem vam, da čimprej pokličete DNK- društvo za nenasilno komunikacijo in se prijavite na posvete pri njih.

Pri nas pa ste vedno dobrodošli na terapijo – Družinska terapija – Vita Bona, če pa ne izberete nas, pa vsekakor nekoga izkušenega, kot je npr Christian Gostecnik ai Tomaz Erzar, npr.
Ampak vas moram vnaprej razočarati: terapija vam bo še bolj natočila “čistega vina” in vas soočala s samim sabo. Kar je sicer nujno, ker sicer se vam lahko nasilje in bolesten strah kaj hitro ponovijo, če ne tukaj, pa v drugi zvezi.

Dodajam se to, da je iz razpisa res čutiti, da vam je hudo – a me skrbi, da se oglaša vas strah pred osamljenostjo – zato je bistveno, da najprej razrešite tega. Potem pa naprej, če ste z gospo še skupaj, nujno po individualni terapiji(ki jo toplo svetujem njej nič manj kot vam!), morda pride prostor za partnersko terapijo. Srečno.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Obupan samski moški: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Na Vas se obračam z mojo iskreno, iz globin duše napisano zgodbo in težavami.
Moje otroštvo je bilo težko. Ločitev, mama je našla novega partnerja. Bilo je ogromno nasilja. Agresija. Policija. Od očeta do mame. Pink ponk žogica sem bila. Doma še več agresije. Grdi, neprimerni pogledi očima. Občasno kak pok po zadnjici. Bila sem majhna punčka, nisem se znala zaščititi, vedela sem, da dotiki niso primerni. Potem se je pa zgodilo. Njegov brat me je kot 9 letno punčko zlorabil. Ne posilil, do tega ni prišlo, ker sem najprej zmrznila, potem pa ušla.

Grozni dotiki.

Moje bistvo, moje otroštvo. Šlo je. Vsi so me pustili na cedilu. Vsem sem povedala. Mami, očetu, učiteljici. Oče je mahnil z roko, vseeno mu je bilo. Mama je jokala a ostala z njim, očimov brat je še lahko hodil na obiske. K nam domov. Očim in mama sta me pretepla. Gnusila sem se sama sebi. V oš sem hotela narediti samomor, a ga nisem. Ostala sem močna. Imela sem dve majhni sestrici. Učiteljica je prijavila socialni. Z mamo in očetom smo bili poklicani tja. Očim je z grožnjami dosegel, da me je mama prisilila lagati na socialni. Pretepel me je, spet. Očim. Da sem izzivala njegovega brata. Pri devetih letih. Odraslega moškega. Oče ni trznil. Delavke na socialni so rekle, da sem iskala pozornost. Spet sem bila ponižana. Niti toliko, da bi me povprašale brez prisotnosti staršev.
Življenje teče dalje. Očimovega brata sem še kar videvala. Rane so bolele. Gnus. Jok. Gnus. Odrasla sem. Mama ostala sama, ker je očim umrl za rakom. Nisem jokala. Privoščila sem mu. V srednji šoli me je zadelo.

Bila sem zlorabljena.

Po glavi so mi šle črne misli. Preveč si zaupala. Morala bi prej oditi. Sama si šla v tisto sobo. Preko šole sem našla in šla na terapije. Pisala bi naj dnevnike. S terapevtko sva se pogovarjali. Nisem ji zaupala. Posipala je sol na rano. Da če ne bom redno hodila, je nevarnost, da sama zlorabim otroka ali več njih v odraslosti. Ker bodo rane nepredelane. Od takrat več nisem šla blizu. Leta so tekla. Sem v poznih tridesetih. Našla sem si partnerja. Ljubeč, pozoren, brez čustvene prtljage. Vse sem mu povedala. Zasovražil je mojo mamo, da me ni zaščitila. Ne pogovarjata se več. Mama joče, to je pa to. Vsaj reče tako. Meni. Ko se slišiva.
Vse to je bilo nekaj let tiho. Mirno. Rodila sem otroka. Sinkota. Čudovit otrok je. Nezahteven, majhen, nedolžen, pameten, prekrasen.

In veste kaj se je zgodilo? Stvari se vračajo. V obliki mor. Tokrat uidem.

Ampak ne uidem mislim, da moram zaščititi otroka. Kaj če mu kdo škodi, kot je meni? Paranojo je opazil partner. Pomirja me. Prinese mi čtivo. Umirjam se. Čez glavo mi brenči, da bom zaradi manjkanja na terapijah pedofilka. Gabim se sama sebi. S težavo previjam sinka. Strah me je. Kaj če kaj začutim? Postanem pošast? Ne upam ga kopati! Strah, strah. Spet preberem čtivo. Da ne šteje prva, grda misel. Nisem pošast. Strah. A sem? Je imela terapevtka prav? Spet sem si nabrala materiala. To hočem predelati. Sama. Je to sploh možno? Prosim za nasvete. Hvala.
P.S: Prebrala sem si Neme krike. Marsikje sem se našla. Kot otrok sem kazala veliko znakov, ki sem jih potem ozavestila.

__________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa, hvala za vaš pogum, iskrenost in ranljivost. Vaša zgodba je zares pretresljiva…
Veliko ste že doživeli in si predstavljam, da že samo pisanje ponovno prebuja spomine in telo.

Torej: občutki gnusa, sramu, nevrednosti so po spolnih zlorabah izjemno pogosti in v tem smislu “normalni”. Vedno pa so totalno krivični do žrtve, ki mora poleg krutosti zlorabe živeti še življenje v krutosti občutkov. Takšne stvari so kriminal in se ne bi smele dogajat nikomur. Ob vasi zgodbi mi ostaja res toliko krutosti, da ne vem, kaj je za vas bilo hujše: ali nenehno nasilje, ali odsotnost ene zdrave varne odrasle osebe, ali incest, ali dodatne zlorabe (ko nihče ne verjame), po potem se ranjen odnos s terapevtom… po svoje pa ste vse to preživeli in samo čestitam vam, da ste v resnici v marsičem šli prek stvari in ste v partnerskem odnosu rodili otročka, kljub nezaupanju in težki preteklosti… v taksnih primerih se mi res zdijo odločitve za odnose precej otežene.

V vaši zgodbi mi ostaja res ogromno krivde, kot da je z vami kaj narobe.

Čutiti je, da ste v terapevtskem procesu kot postranski produkt prejeli dodaten strah, ravno takrat, ko bi morali dobiti varnost in zaupanje, da ste vi ok.

Ampak kakorkoli že stvari v resnici so (če nekje čutite to, česar se najbolj bojite), niste pošast. Ok? Niste pošast. Niste vi.

Četudi bi vam reagiralo vaše telo na neko misel, ali obliko spolnosti, ki ni za ostale navadna, je to le (sicer res alarmanten) znak, da se oglaša zloraba. Zloraba pa niste vi. Zloraba niste vi.

Verjamem, da so v vas te stvari trenutno se prepletene in da vas zelo skrbi, da ste to vi – ampak zloraba niste vi. Gnus niste vi. Nevrednost niste vi. So se pa ti občutki npr. gnusa po krivici zasidrali tako zelo globoko v vas, da verjamem, da jih čutite kot del sebe in se jih bojite. Ampak to niste vi, vi ste veliko več.

Enkrat sem slišala od ene terapevtke en stavek, ki ga ne bom nikoli pozabila in sicer: občutek strahu je naša največja varovalka, da nečesa, kar se bojimo, ne bomo storili.

Morda vam bo moj predlog nenavaden: toda vas strah je vaša varovalka. Je vaša varnost. Dokler ga imate, je lahko zloraba se tako glasna in divja in dela marsikaj, pa vas ne more “premagati”. Dokler se bojite, da bi zlorabili lastnega otroka, ga niti slučajno ne boste. Ne vem, koliko vam je (npr na lestvici od 1-10) naporen ta strah in koliko imate zaradi njega posledic (kakšna povečana tesnoba mogoče npr?, nočne more ste omenjali…) – ampak če menite, da imate najvišje številke in da se oglaša na drugih področjih in vam škodi, potem potrebujete strokovno pomoč. Ne, ker bi bilo z vami kaj narobe (!), ampak ker je kruto živeti tako naporno življenje. Ker si ga nihče ne zasluzi…

Tako zelo mi je žal, da ste od terapije odnesli stavek, da boste vi tudi ponovili stvari. Kruto je to, da je bilo spet tako, da je bilo namesto varnosti spet nevarno (kot najprej doma, kot potem po ločitvi, kot po incestu, kot po očimovem maltretiranju, kot po maminem izdajstvu, kot po izdajstvu šole in CSDja), potem se terapevt. In joj, medtem ko to pišem, vam res verjamem, da vam je noro težko zaupati sploh v kakšno institucijo oz strokovno osebo, da bi vam pomagala.

Če vam pa niso, ko ste bili v najbolj ranljivi situaciji. To se ne bi smelo dogajati in tudi terapevti moramo biti pri zlorabah izredno pozorni na to, kako ubesedimo stvari….

Zato nočem biti še en terapevt, ki vam ponavlja travmo, ampak kot ste sami brali v knjigi – posledice zlorab so res izjemno različne in ni ga človeka, ki bi lahko tako na blef napovedal, kakšna bo vaša…. osebno vsem zlorabljenim svetujem terapijo, ampak nujno pri izkušenih terapevtih (!), torej tukaj odpadejo kakšne brezplačne opcije ali stažisti ipd, pač pa pridejo v poštev ljudje, ki imajo sočutje, izkušnje in znanje. Terapijo ne svetujem zato, ker bi mislila, da vsak zlorabljeni zlorablja naprej (ker to dejansko ne drži!), pac pa zaradi transgeneracijskega prenosa travma (vaših strahov – kaj če bodo drugi kaj storili).

Vam iskreno priznam, da imamo najbrž po vsem slišanem na terapijah tudi terapevti malo večjo odzivnost na možnost zlorab, tako da vas v tem delu zelo čutim.

In včasih rečem strankam, ki so preveč prestrašene za svoje otroke, da se mi zdi boljše tako (da je pri mamah povečan strah), kot pa da je odsotnost strahu. Skratka strahu ne vidim kot slabo stvar, dokler ne omejuje nas ali otroka. Partner se najbrž tudi ustraši (in sicer omenjenih omejitev), zato vas hitro pomirja (zelo verjetno tudi iz lastnega strahu). Ampak vse to načeloma težko ocenimo sami, zato vedno priporočam tretjo, strokovno osebo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje ne postanejo pedofili čez noč, sploh ne, če se tega bojijo.

Zaradi manjka na terapijah ljudje trpijo. Tako kot vi omenjate: življenje v prekrutem strahu in občutku vnaprej, da je z vami nekaj narobe – to je nevzdržno. In tega trpljenja ne rabite več prenašati.

Zlorabe je že konec, mimo je… saj veste, kaj pravi Tanja RS: potres se je že zgodil, to so samo popotresni sunki.

Samo občutki so se….če ste prebrali njeno knjigo, ste že storili največ, kar se tice literature pri nas (ker je to naša najboljša literatura s področja spolnih zlorab). Če ste morda začutili avtorico, kot nekoga, ki zmore začutiti tudi vašo osebno stisko, vam jo toplo priporočam.

Tanja Repic Slavic je specializirana za spolne zlorabe in jo vedno priporočam-predvsem kot srčno in izkušeno osebo. Ob njej pa npr tudi Saro Jerebic, Alenko Lanz, Institut Addictiva, tudi sama delam s spolnimi zlorabami.

Vem, da je na prvo žogo nora misel, da vas spet pošiljam med volkove (terapevte brez občutka)… ampak tudi volkovom lahko rečete dovolj je. Stop.

Tudi terapevtom lahko rečete v obraz: ne zaupam vam, zlorabili ste me, bojim se vas, skrbi me, da me boste izdali… ipd.

Tudi v terapevtskem prostoru lahko postavite meje (tega smo celo veseli).

Vem, da je to za vas izziv – ker doma niso bile slišane, ampak zdaj ste odrasli in vam zaupam, da boste z vsem znanjem znali poskrbeti zase.
Privoščim vam zdrav terapevtski odnos, da boste en dan sproščeni in v sebi svobodni, brez nočnih mor.

Saj veste, že tako lahko družinske rane zacelimo samo v varnih odnosih; ko gre za incest, pa sploh ne upam pomisliti, da komu ne bi predlagala terapije.

Pa se enkrat – ne ker bi bil kdorkoli pošast (!), ampak ker se mi zdi, da si vsi, še posebej zlorabljeni, zaslužijo polno in vredno življenje.

Komentar je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Bila sem zlorabljena. Kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem sva skupaj 7 let, imava 3 letnega otroka in odločil se je, da naju zapusti, ker ne prenese moje primerna družine. Zelo ga imam rada, a sem naveličana konfliktov med njim, ter mojo družino. Pred časom sva obiskovala tudi partnersko terapijo,a ni bilo nič boljše. Njegova odločitev me boli,ampak osredotočila se bom nase in osebno rast. Prosim za nasvete kako poskrbeti zase, da mi bo lažje med tem stresnim obdobjem.

Odgovor:

Pozdravljeni, tole deluje zelo boleč odnos. V oči sta mi padla dva stavka, pardon trije:

1.) partner ni sprejel družine kot vašega “paketa”

Morda bom napisala nekaj, kar ne bo všečno, ampak primarna družina, nikoli ne bi smela biti paket, ki je za vedno zvezan z nami. Če so tukaj težave, je za razmisliti o tem, kje ste tudi vi glede razmejitve z lastno družino.

To ne pomeni, da vaš partner nima težav – ampak njega žal ni na tej strani. Primarna družina je vaša družina in nikakor ni paket, k vaši novo nastali družini.

2) pišete o tem, da vas “nikoli ni izbral”

Ta stavek tako hudo boli, da verjamem, da ne morete kar ostati tam in upati v nedogled. Občutek neizbranosti je eden najhujših občutkov v partnerstvu. Pa vseeno deluje kot del vašega paketa. Veste kaj mislim?

Vase čustvene prtljage iz primarne družine, kot da je iz tam že prej prišla ta spregledanost, neizbranost, neuzrtost, nezaželjenost. Lahko se motim in je to samo občutek ob vašem pisanju, ne vem, bi pa k razmišljanju o tem spodbudila predvsem vas.

Vprašajte pa se sami pri sebi ali ste vi izbrali partnerja, kot prvo izbiro?

3) “povedal da naju zapušča”

Blazno pa bi me zanimalo, v kakem kontekstu vas je partner obvestil, da vas zapušča. Morda po kakem svežem prepiru s tastom npr? Ali pa z vami? Če ja, umirita konje in se pogovorita v mirnem tonu. Če misli resno, se vseeno se iskreno pogovarjajta o tem, kako naprej. Če ste iz odnosa že sli, upam, da ste našli primerno terapijo – možnosti imate, da kontaktirate tudi nas. Dobrodošli.

Četudi ste že ostali sami in se je s tem aktualizirala rana neizbranosti, vedite, da si izbranost zaslužite. Pojdite do svojega notranjega otroka, potolažite svojo punčko in ji dajte ljubezen. Si jo zasluzi v polnosti!

Odgovor je podala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

The post Partner in moja primarna družina: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Kako zmorete opravljati poklic družinskega terapevta?

______________________________________________________________________________________________________________

Pridejo tedni in dnevi, ki me izrazito pretresejo…

Na terapijah, pa tudi v pogovorih z znanci, večkrat dobim vprašanje, kako je opravljati poklic družinskega terapevta. Kako zdržim. Po navadi mi najbrž kar zažarijo oči, ker res doživljam ta poklic kot mnogo več, rada ga imam, rada imam ljudi, ganejo me klienti, njihova preteklost in zdajšnje življenje. Presune me njihova želja po spremembi in do vsega tega čutim globoko spoštovanje, zato to srečevanje odnosov čutim kot mnogo več kot zgolj delo.

Na vprašanje, če nosim občutke s sabo, pogosto odgovorim, da so nas na ZDT študiju trenirali prav zato, da občutke zaznavamo, jih ubesedimo in na tak način vrnemo prejemnikom. Tega se terapevti pravzaprav učimo vsak dan, z vsakim novim klientom. Načeloma kar gre, pa vendar pridejo težki dnevi, ko izgubim vero.

Dan, kot je bil včeraj. Ko izveš za novo krivico, nesrečo, smrt ali zlorabo ali kaj drugega hudega. Takrat vse ostane z mano. Lahko ubesedimo stokrat, a spomin ostane. Nikoli zares povsem ne pozabiš besed, občutkov, in šoka. S tabo je, v polni navzočnosti. Čeprav je klient na drugem koncu sveta, si ti z njim. Prenosu občutkov, se v ranljivih odnosih, težko izognemo, tudi če bi želeli in morda že malo pozabiš, a potem po letih na IG vidiš staro fotografijo mame in hčerke in to priklice vse nazaj.

Pridejo dnevi, ko izgubim vero. Priznam. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, zakaj je svet tako krut. Zakaj je toliko krivic, toliko nepojasnjenega, zakaj mora obstajati prenos travme čez toliko generacij, zakaj nedolžni trpijo. In ja, tudi v meni takrat vse kriči in vse boli. In v bolečini smo vsi enaki, tudi terapevti.

Ta trenutek, ko tole morda še vedno berete bi izkoristila za prošnjo. Da skupaj z mano mislite na vse, ki se jim dogaja krivica. Močno verjamem, da že to pomaga. In da lahko pokličemo Ljubezen čez vso temo, za katero se pogosto zdi, da je že požrla svet. Ampak saj veste, na koncu ostanejo vera, upanje in Ljubezen. In najmočnejša od njih je ravno Ljubezen.

Z Ljubeznijo, ta post posvečam Tebi, ki trpiš.

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Stenbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Poklic družinski terapevt: Dolžnost ali zadovoljstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Z višanjem števila obolelih za Koronavirusom se večajo občutki strahu, tesnobe, morda nekje tudi panike in paničnih napadov. Kljub temu, da je strah povsem normalen odgovor na ogroženost, daljši občutki povišanega strahu zmanjšajo možnost pozitivnih odzivov. Najhuje je za ljudi, ki že od prej trpijo zaradi anksioznosti ali drugih motenj. Naslednji predlogi, ki temeljijo na znanstveni podlagi, vam lahko pomagajo pri soočenju s strahovi.

V naslednjih točkah bodo opisani pripomočki, kako si lahko postopoma, skozi redno prakticiranje čustvenih vaj pomagate k umirjenost. Omenjene vaje ne nadomeščajo strokovne pomoči, zato v primeru tesnobe ali paničnih napadov poiščite pomoč družinskega terapevta.

1. Priznajte si vaše občutke – spoznajte paradoks anksioznosti

Anksioznost narašča proporcionalno z željo po tem, da se je znebimo: bolj kot jo hočemo ukiniti in ignorirati, bolj jo čutimo. Proti čemur se bojujemo in upiramo, vztraja, tako naj bi rekel ze Carl Gustav Jung. Paradoks anksioznosti je v tem, da več kot je zmoremo prepoznati, ubesediti in prečutiti, bolj jo zmanjšamo. Boj proti anksioznosti se kaže na najrazličnejše načine. Ljudje se znajdejo sredi zanikanja, posploševanja, minimaliziranja in izogibanja in ostalimi obrambnimi mehanizmi. Skušajo se zamotiti s (prekomernim) pitjem, hranjenjem (prenajedanjem) ali povečanim spremljanjem TV, interneta, oz predvsem socialnih omrežij. Menijo, da na ta način uspešno pomirjajo svoje strahove, ampak jih po raziskavah sodeč v resnici povečujejo. Vsako izogibanje ima namreč negativne posledice.

Namesto takšnega izogibajočega vedenja naredite raje takšno VAJO samoregulacije: pustite svojim anksioznim mislim, občutkom in fizičnim senzacijam, da pridejo na plano, da so, da vas prelijejo. Poskusite sprejeti, da je anksioznost del trenutne človeške izkušnje. Ko se pojavi nov val Koronavirus anksioznosti, ga samo opazujte in ga izkušajte. Zapišite si vse, kar vam pride na misel, vsa občutja, ki vas prežemajo, vse fizične reakcije. Ne obsojajte se, ker čutite strah. Strah je v takšnih situacijah normalen. Samo pustite si ga čutiti. Če delate to vajo s partnerjem, drug drugemu povejte kaj čutite in se pri tem ne obsojajte in ne svetujte. Uprite se želji, da bi pobegnili, ali pomirjali strahove prehitro, predvsem pa ne z obsesivno kompulzivnim spremljanjem novic. Ravno direktno soočenje z anksioznostjo, vam bo paradoksalno prineslo zmanjšanje strahu.

2. Prakticirajte toleranco do sprememb

Nepredvidvljivost in nižja toleranca do sprememb, dela ljudi bolj anksiozne. Študija narejena med pandemijo virusa H1N1, virusa prašičje gripe, leta 2009, je pokazala, da so anksioznost močneje doživljali tisti, ki so težje sprejemali spremembe. Višjo stopnjo anksioznosti med pandemijo imajo torej tisti, ki težko spustijo kontrolo, imajo pretirano kontrolo sebe ali drugih in se težje soočajo z občutki nemoči. V takšnem primeru je dobro narediti plan, kako biti pozoren na občutke nemoči in nekontrole, ter jih zavestno počasi spuščati. Navadno imajo takšni občutki globlje vzroke v nezavednem, v naših dosedanjih težkih izkušnjah. Povečano senzibilnost na občutja nemoči imajo še posebej tisti, ki so v življenju doživeli veliko ne planiranih situacij, ki so bile zanje (življenjsko) ogrožujoče. Nekateri razvijejo takšno vedenje zaradi zunanjih zgledov primarne družine (Kar Janezek vidi, to Janezek zna). Če teh občutkov niso nikoli predelovali, se lahko znajdejo v kompulzivnem ponavljanju naučenega. Možgani v obeh primerih skušajo prelisičiti telo, da če bodo prevzemali veliko (preveč) kontrole, da bodo varni. Toda pretirana skrb lahko povzroči nasprotne učinke. Zato je za tovrstne težje predelave dobro poiskati strokovno pomoč.

V vsakdanu pa bi bilo smiselno učenje, kako se počasi in zavestno fokusirati na to, da posameznik spušča te načine vedenja. Namen VAJE je v tem, da se poskušate postopoma, počasi srečati z nepredvidljivostjo vsakega dne. To naredite tako, da sprostite določena vedenja. Začnite počasi: na primer, ne pokličite prijatelja takoj, ko nekaj preberete. Pojdite sami na zrak, brez dežnika, ne da bi prej preverili vreme. Če boste počasi gradili »mišico nepredvidljivosti«, boste sčasoma bolj pogumno reducirali število obiskov interneta in socialnih omrežij.

3. Ne podcenjujte človeške odpornosti

Mnogo ljudi se vnaprej sprašuje, kako bodo reagirali, če virus pride v njihovo mesto, kraj, šolo, na delovno mesto… Skrbi jih, kako se bodo soočali z občutki, ki bodo nastali v samoizolaciji, kako bodo zdržali v karanteni in kaj se bo zgodilo z njihovim finančnim stanjem. Vse to so pravzaprav razumljiva spraševanja. Ampak človeški um je sposoben predstavljati si res najhujši možni scenarij.
Ljudje imajo pogosto veliko vsiljivih misli, kjer raziskujejo možne slabe scenarije.Raziskave so dokazale, da so ljudje težijo k pretiravanju v katastrofalnih pričakvanj in k podcenjevanju dobrih načinov soočanja. Slovenci smo v tem dobri, ker smo še iz vojne naučeni, da moramo vedno pričakovati najhujše in nikomur zaupati, le poskrbeti zase. Zato so nam katastrofalna pričakovanja zelo blizu, sploh v takšnih situacijah. Ampak raziskave so pokazale, da ljudje težijo k temu, da vnaprej pretiravajo o tem, kako močno jih bo nek negativni dogodek zaznamoval in da pogosto podcenjujejo odpornost ljudi na težke situacije.

V VAJI si lahko vzamete čas, da se spomnite vaših prejšnjih preizkušenj v življenju, ko ste se spraševali, ali zmorete. Za zgled lahko vzamete na primer diplomski zagovor, testna vožnja za izpit za avto, porod in podobne situacije. Spomnite se svojih občutkov pred težko situacijo in vaš današnji pogled na to. Priznajte si, da ste zmogli več, kot ste tisti hip pričakovali od sebe. Bodite pozorni tudi na vse male dogodke, kjer v vsakdanu zmorete več, kot mislite. Vsa občutja in primere si prav zapišite na list in ga obesite na vidno mesto, vam v opomin, da zmorete več, kot trenutno mislite.

The post Strategije za premagovanje KORONA-stresa – 1.del appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.