Pozdravljeni,
kaj je moja težava – pomanjkanje samozavesti.

V zadnjih parih mesecih je še bolj načeta. Daljša bolniška, operacija in posledično mi grozi odpoved. In tu se zatakne. Od partnerja nimam podpore.

Pravi, da sem v coni udobja, ker se nočem izpostavljati. Ne razume, da mi je vsak stik z delodajalcem muka oz. ne stik, samo razgovor. Posledično iščem zaposlitev, kjer ni take izpostavljenosti…

On zeli, da grem v smer – poklic, kjer nimam direktnih izkušenj, da se potegujem za vodstvene položaje, ki so meni no go, ravno zaradi manjka samozavesti (pomanjkanje ni zaradi znanja, veščin in težav z učenjem). In iskreno, vse skupaj je na moji strani tako daleč, da razmišljam tudi o zaključku veze.

Da se razumemo, čustva so, pri obeh.

Vendar on nima razumevanja za strah, pomanjkanje samozavesti in podobno.

Enako so tretirani tudi otroci, ko je ta tematika v igri.
In predno obupam nad družino, potrebujem nasvet.

Kako se sestaviti, zgraditi samozavest?

Kako na razgovoru nastopiti samozavestno?

Sovražim to stanje plašne miške, ki naredi ogromno škode na vseh področjih.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana,
Res ste se znašli v stiski pod pritiski, tako s strani partnerja, kot delodajalca, kot tudi, da fizično najbrž niste isti in še okrevate. Partner si verjetno želi najboljše za vas in zase. A je jasno, da vas ob tem ne čuti, in vas svojimi idejami v celoti povozi.

Tako zelo, da bi iz veze kar odšla, pa čeprav ga imate še vedno radi, kot tudi on vas.

Prav ta njegov odnos, kako vas povozi, se po vašem mnenju prenaša tudi na otroke, kar je se dodaten konflikt, ki ga morate reševati.

Najprej bravo, da ste se opogumili in prosili za pomoč – kako lahko okrepite sebe. Da se vrnete v svoje jedro, kjer vi točno veste, kaj želite.

Iz vidika strokovne pomoči, lahko greste na individualno terapijo, lahko pa tudi na zakonsko z možem. Izkušena strokovna oseba bo vedela, kako ujeti vaju oba, vaju povezati in predvsem v tej fazi zaščititi vas in vaše meje.

Partnerstvo mora biti vir varnosti in ljubezni, kjer vi lahko ste točno taksni, kot ste (seveda dokler s tem vi ne prestopite meje drugega).

Vaš partner je morda v nezavedni stiski, in vas vidi zelo sposobno – ves vaš potencial. Ker morda tako tudi sam uspeva v življenju in si isto želi za vas. Morda ne zdrži z vašo stisko, ker tudi sebe v sočutju do samega sebe v celoti pohodi in zato hodi ven z nasveti in pričakovanji.

Zakonska in družinska terapija bi vam bila zato v super podporo, saj vas bo lahko zelo razbremenila.

Ker lahko vi iste stvari govorite možu, pa lahko ne boste prišli daleč (čeprav še kako spodbujam, da sami probate vse!), kot če iste stvari pove terapevt, ki bo znotraj tega znal čustveno ‘ujeti’ tudi vašega moža.

Naša samozavesti je precej odvisna od mnenja drugih. Bolj ko visoko vrednotimo druge, bolj na nas vpliva njihove mnenje.

Če ste kasirali veliko (lahko tudi neizrečenega) obsojanja v službi. Če vam grozi odpoved, in če poleg dobivate še taksna sporočila moža, kaj vse bi morali in da ste v coni udobja, ni čudno, da vam je načeta samozavest.

Pa vendar nič od tega ne pove zares o vasi vrednosti. O tem, kako ste v resnici sočutna mama, ki jo skrbi za otroke, ker jih želite zaščititi pred istim pristopom vašega moža do njih kot do vas; do tega, da se dobro poznate: veste svoje zmožnosti. Kje ste trenutno in veste dobro, da si v partnerstvu zasluzite spoštovanje, slišanost, upoštevanost glede svojih odločitev. Pred nekaj časa sem posnela predavanje na temo samozavesti, kjer lahko prek uporabe telesa najdete boljši stik s seboj.

Morda lahko poskusite kaj od tega, če začutite, a poudarjam, da vsako delo s telesom lahko prebudi travmo, zato sledite le tistim vajam in le toliko, kolikor je varno za vas. Je pa v angleščini, če to ni ovira – TUKAJ.

In se zadnjih par uporabnih stvari, ki jih lahko morda vzamete seboj s tem odgovorom.

Ko vam pade tako samozavest, se obdajte z ljudmi, ki vas razumejo in ne obsojajo. Ki jim lahko zaupate vase stiske.

Lahko si celo naredile tablo s slikami ljudmi, ki so kdaj verjeli v vas in so vas podpirali na tej poti. Lahko najdete glasbo, ki vas popelje v čas, ko ste se počutili boljše glede sebe. Namerno vključujem več čutil. Sicer pa – strokovna pomoč, kjer zopet najdete sebe, ali se bolje taka, da opolnomoči vašega moža, da vam bo bolje stal ob strani, saj vas bo sicer izgubil.

Namen partnerstva je namreč primarno, da poskrbimo en za drugega, in več kot očitno je, da za vas ta hip ni najbolje poskrbljeno in da rabite podporo.

Veliko poguma vam želim.

Komentar je napisala terapevtka Špela Adamić.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Pomanjkanje samozavesti: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Padec libida zaradi raznih napornih situacij, kako si pomagati pri moškem in kako pri ženski….
Je možno da zaradi stresa pade vse?

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni,
da, imate prav.

Na padec libida lahko vpliva ogromno dejavnikov.

Vedno trdim, da že za osnovno-zdravo čustvovanje potrebujemo, da so zadovoljene nase osnovne potrebe (biti spočit, naspan, nahranjen) in že čisto to je lahko organska osnova, ki vpliva na vsakdan.

Potem pa so seveda tukaj na delu še stres (pri moških opažam to skoraj kot klasiko, službeni stres odnese želje). In psihološki dejavniki (tako velikih pričakovanj in perfekcionizma, kot kakšni težji-skrita travma ipd). Tukaj pa so še sociološki (kulturna pogojenost in včasih tudi religija ipd).

Seveda je potrebno upoštevati tudi občutek povezanosti v paru.

To opažam, da je ključno sploh za ženske in splošno stanje partnerskega odnosa. In še dalje bi lahko naštevali, pomembno pa je omeniti, da tudi leta naredijo svoje ipd.

Glede na terapevtske izkušnje menim, da je potrebno odkriti najprej vzrok in potem lažje delujemo naprej.

Če je vse zgoraj omenjeno OK, je potrebno upoštevati se biološke razloge in se naročiti pri zdravniku na dodatne preiskave….
Kot dodatek pa – za alternativne predloge k prehrani, oziroma prehranjevanja se morda pozanimate v kakšni od FB skupin, ki svetujejo kako naravno zdraviti (naravno otroštvo, za vsako bolezen rožca raste ipd).

Vsekakor pa vas/vaju spodbujam k iskrenemu pogovoru, razumevanju, sočutju in podpori.

Tudi to je ključno, da se dva lahko odpreta in sprejmeta v različnih situacijah.

Pogumno pri odkrivanju razlogov!

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Več naših brezplačnih vsebin najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Padec libida: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Depresija pri odraslem moškem.
Pri meni zelo ljubi osebi se je pojavila depresija. Vsi znaki prisotni, tudi sam je priznal vse znake in da je že dolgo časa trajalo, da si je sam tudi priznal da je zapadel vanjo.
Zanima, kako pomagati?
Psihiater odpade, to je prva stvar ki je reku da NE, ker ne želi nobenih tablet.
Psihoterapevt tudi zaenkrat ne. Je imel z enim zelo slabo izkušnjo, zato razumem. Če res ne bo v parih mesecih bolje, je rekel da razmisli, da se vrne k drugemu.

Hvala za vsa mnenja 💜

______________________________________________________________________________________________

Gospa pozdravljeni, ko govorimo o tako resni stvari, kot je depresija, je strokovna pomoč nujna. Seveda ni vseeno kam greste in pomembno je, da se partner počuti ok. Ampak če ne najde strokovne pomoči, pri tako resnih motnjah lahko tvegamo resne, tudi tragične zaplete.
Razumem slabe izkušnje, ampak naj vztraja na dobri in sočutni obravnavi.

Vem, da je to žal tveganje, ampak naj ne spušča kriterijev.

Drugo pa – to, da gre do psihiatra, ne pomeni nujno pristanek na zdravilih. Psihiatru naj zaupa, da mu do tega ni, da pa rabi njegovo pomoč pri diagnostiki.

Samo psihiatri znajo oceniti, kako daleč so stvari…. In ne delujejo vsi po istem načelu.
Zelo priporočam Jeleno Flajs de Miranda ali Klemna Rebolja, za oba slišim same pohvale.
Vse manj – razna alternativa ipd je lahko sicer dober pripomoček in dodatna podpora telesu, ampak strokovna pomoč je NUJNA v primeru razvoja duševnih motenj.

Brez tega je lahko zelo zelo nevarno.

Držim pesti, da ga čimprej prepričate. Vse dobro!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

______________________

Spoštovana gospa, depresija se lahko pojavi iz večjih razlogov in ima lahko zelo različne razsežnosti. V najhujših primerih je potreben psihiater, da se situacija stabilizira in se potem začne delati.

Vsekakor bi pa svetoval, da se dela počasne korake, zastavi kratkoročne cilje in tako počasi in počasi prihaja ven iz občutka nemoči in obupa.

Pri depresiji je najpomembnejše, da oseba ostane aktivna in se počasi trudi spremeniti svoj pogled na življenje in se trudi vzpostaviti rutino, da bi se počutil bolj varnega in videl nekakšen smisel.

V kolikor si želite strokovno pomoč pri depresiji, jo ponujamo tudi TUKAJ. Vse srečno vam želim.

Sočutni admini

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Depresija pri odraslem moškem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, iščem “upanje”…

S partnerjem greva na terapijo. Imava 2 otroka, težave v komunikaciji.

Med nama ni varanja, ni alkohola, ni nasilja. Sva samo različnih pogledov na svet. Partner je oseba, ki vsak moj komentar vzame kot osebno kritiko, tudi, če posebej naslovim problem in ne njega osebno. Iz tega vidika se kregava za banalnosti.

Med nama ni spolnosti, bližine.  To je se največja težava. Delujeva kot prijatelja.

Je precej egoistična oseba, vidi samo svoj prav. Ne postavi se v mojo kožo, ne želi pogledat z druge plati.

Pravi, da se moram spremeniti jaz.

To se mi zdi popolnoma zgrešeno, saj mislim, da je v partnerstvu potreben pogovor, sprotno reševanje konfliktov in to, da se trudiš delovati kot tim. V enem zadnjih konfliktov, mi je navrgel, da je z mano samo zavoljo otrok.

Bojim se, da bo terapijo dojemal kot napad nanj. Da ne bo želel razumeti, da se morava potruditi oba. Sama vem od kod izvirajo moji trigerji, kaj je tisto na čem moram delat… tega se zavedam. Potrebujem nekoga, ki mi pokaže, kako to obvladat in kako se s tem spopadat.

Tisti, ki ste imeli podobno situacijo: so terapije delovale, ste našli skupni jezik? So se partnerji trudili na terapijah? Je sploh upanje za take egocentrike?

~ • ~

Draga gospa.

Vse, kar doživljate, je resnično naporno za vas – niste občuteni v odnosu, validirani, in kot ste opisali, partner vidi predvsem sebe. Na nek način tako kot otroci, ki vidijo predvsem sebe. Rast v odraslo dobo pa pomeni, da razvijemo toliko samorefleksije in odgovornosti, da se razvijemo kot odrasli.

Nekateri ljudje so lahko izjemno sebični po svoji naravi – zanimajo jih le stvari, ki bodo za njih.

Taksni največkrat nimajo prijateljev, razen tistih ljudi, ki jih karkoli vleče v take odnose, kjer potrebe drugega niso pomembne. In vztrajajo v takem za njih škodljivem odnosu (največkrat travme iz njihovega otroštva).

Super je, da ste se odločili za terapijo. Na vprašanje, če se taki ljudje spremenijo: lahko se. Lahko se ne zavedajo škodljive dinamike in delujejo tako, ker samo to poznajo. Takšnim ljudem že zrcaljenje njihovega obnašanja povzroči pri njih notranjo spremembo.

Skrbelo vas je, da bo partner doživel terapijo kot napad nanj. Spregovorite o prav teh strahovih na terapiji, tako da se jih lahko naslovi prav v vajini dinamiki.

Strah je lahko upravičen – vi najbolj poznate vajin odnos. In terapija mora biti varen prostor za oba.

Ni dobro, če se kdo počuti napadenega, pa vendar – do tega lahko neizbežno pride, ker tako pač je v dinamiki odnosov – prebujale se nam bodo najhujše rane in strahovi. A prav tam leži tudi ključ celjenja in razrešitve, zato se ni dobro izogibat določenih tem in hodit po jajcih, pač pa naslavljati – direktno. ‘Strah me je to povedati, ker se bojim, da se bos počutil napadenega, ampak tako in tako doživljam najin odnos.’ In potem partnerju dati tudi pravico do tega, da se počuti napadenega in da se v celoti validirajo njegovi občutki. Le tako se najde pot skupaj – skozi najtežje stvari.

Dela, kjer ste napisali, da potrebujete nekoga, kako to obvladat – nisem dobro razumela. Če ste imeli v mislih lastne trigerje, vam bo terapija lahko v izjemno pomoč, da osvestite trigerje in dobite orodja, kako se prestaviti iz travme nazaj v umirjen živčni sistem. In potem dalje – kako izboljšati komunikacijo med vama, da konflikt ne eskalira, ampak lahko oba varno komunicirata svoje potrebe in želje.

Veliko uspeha in poguma na vajini poti vama želim,
Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem imava drugačne vrednote: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zdravo. Trenutno se počutim kakor da sem izgubila svojo iskrico. S parterjem sva skupaj že 10let.

Partner ima mentalne težave in zaradi tega so bili problemi. Na začetku zveze je bilo najhuje. Ostala sem ker se mi je zdelo grdo pustiti ljudi ko te najbolj rabijo in seveda zato ker sem bila zalubljena. Ampak sedaj se sprašujem kako je to pustilo na meni posledice.

Zelo sem se fokusirala na partnerja in svoje potrebe potisnila v stran.

Z težo povem, da sva se precej veliko kregala. Že parkrat sva šla narazen.

Počutim se prazno, ne vem več kdo sem in bojim se, (čeprav so se stvari obrnile precej na boljše) da v tej zvezi nebom uspela najti sebe. Glede na to da ima partner težave že od prej.. in glede na najino zgodovino se mi zdi, da mi je težko ob strani. Enostavno ima dosti svojih problemov. Jaz pa tudi po vseh turbulencah ne vem več če zmorem “sama”. Najbolj se bojim da bodo deli mene ki jih še ne poznam, ostali zaklenjeni. Trenutno se v meni kuha depresija oz žalost s katero si želim biti. Mogoče zaradi odnosa mogoče zaradi sebe. Ne vem.
Kaj mislite vi?

___________________________________________________________________________________________________

Draga gospa,

Žal mi je za vašo težavo, zveni precej resna po opisu stanja (mentalne težave partnerja). Nekateri ljudje mislijo, da lahko rešijo druge, in celega sebe predajo v reševanje drugega. A kot ste že ugotovili – pri tem izgubite sebe.
Obdaja vas žalost, s katero želite biti. Če ste le zapisali prav, da ni bilo mišljeno žalost s katero ne želite biti, se mi zdi to zelo zrelo in odgovorno od vas.

Ni vsaka žalost depresija, včasih nam žalost sporoča, da smo ranjeni, prizadeti.

Veste, vsak od partnerjev je naprej odgovoren zase.

Ali ima partner strokovno podporo?

Ali gara na sebi, da bi rešil problem?

Kje ste vi v tem odnosu in kako so zadovoljene vaše potrebe tukaj?

Vaše potrebe so enako pomembne kot njegove, pa najsi on še tako trpi. Oba si morata stati ob strani, in čeprav tehtnica lahko zaniha kdaj v eno ali drugo stran (da je en od partnerjev slabše, da gre čez hude stvari), je dobro, da je to čimbolj uravnoteženo (so sicer tudi izjeme… drugi faktorji, ki vplivajo na to, da je eden bolj v centru pozornosti in potreben podpore).

Sta sprobala kakšno zakonsko terapijo?

Podporo?

Če si želite rešiti odnos, je vredno probati.

Če pa dovolj poznate sebe in odnos, da veste, da pomoč ne bo uspešna, potem ni drugega, kot da sprejmete težko odločitev in zapustite odnos. Vseeno bi po napisanem rekla, da je vredno morda prej na individualno terapijo, saj ste zapisali s težkim srcem stvari, ki so precej normalne v globokem odnosu – da ste se veliko kregali in celo večkrat razšli. Dva, ki iščeta pot, ki plujeta globoko, se bosta zelo prizadela na tej poti, a to se ne pomeni, da nista za skupaj. Čeprav razhodi ogrozijo odnos, so včasih ultimati nujni, če pomagajo razrešiti nesporazume (npr. Narazen grem, če ne spremeniš svoje odvisnosti od tega in tega…).

Odnos je prostor rasti, zadovoljevanja potreb obeh, varnosti, in če tega ni ali se ne da ustvariti tudi ob strokovni pomoči, je vsekakor bolje za ljudi, da zapustijo odnos.

Žalost nam pri tem lahko pomaga, da izžalujemo odnos, in ponovno spet najdemo sebe. Druge lahko še vedno ljubimo, a ni potrebno vztrajati v odnosih, kjer ne vidimo upanja za reševanje. Saj vemo – žal, ljubezen sama ni dovolj.

Vse dobro vam želim, terapevtka Špela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Izgubila sem sebe, kako naprej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Reševanje partnerstva – za kakšno ceno?

Po nekaj letih branja literature o vzgoji, psihologiji in osebni rasti, ker me to navdušuje, se mi je pojavil nek dvom oz. misel in bi si želela vedet kako razmišljajo drugi.
Nasploh opažam, da smo ženske zaljubljene v neko idealizirano podobo partnerjev. In ko se pojavijo konkretne razpoke, znaki in težave verjamemo, da ljubezen zmore vse, tudi nemogoče. Že kot otrokom so nam ponujali tej ideji primerne vsebine o vsemogočni ljubezni. In da bomo po »The secret« metodi lahko vizualizirali »The happy ending« in da je vedno vredno, se borit, stat ob strani, razumet, podpirat, ne obupat.

Se mi zdi, da to, da nam odnos »ne uspeva« ali da je treba »zapustiti barko« smatramo, prevečkrat, kot nek osebni poraz ali neuspeh. Ko je pa večinoma povezano samo s preprostim dejstvom, da nekoga ne moremo prisiliti v DELO. Ker odnosi so delo.

So komunikacija in razumevanje, poslušanje in iskanje kompromisov. In če to ne laufa je potrebno brati knjige, iti na kako delavnico in osvojiti te »skille« in predvsem hitreje ugotoviti, če je sploh prisotna volja na obeh straneh in ne samo prazne besede ter obljube o neki luči na koncu tunela.

In tu se zgodi mnogokrat ta prelomnica, ko moški(ali ženska) preprosto NOČE.

Noče sprememb, napora, dela, nadgrajevanja komunikacije, pretežkih pogovorov, čustvene ranljivosti, psihoterapije, delavnice ali preprosto knjige. In ženske to prevečkrat ne želimo opaziti in predvsem predolgo čakamo na boljši jutri, nekatere z veliko kolateralne škode. .
In pogosto se dogaja, da to čakanje na čudež, da bo ja odprl oči. Za voljo nas, otrok, prihodnosti ali ne vem česa pač vse, lahko traja tudi desetletja.

Ob tem se spomnim svoje none, ki se je šele v penziji ločila od nonota in zaživela svoj mir. Se odselila, delala do onemoglosti, začela potovat, plesat in živet in je zame največja faca, ker je to naredila v drugih časih. Z res malo podpore, brez forumov, skrivanja za anonimnostjo, spleta in telefonskih linij podpore. Še danes je ponosna na ta svoj korak, ki bi verjetno moral biti narejen veliko let prej. Preden ves ta stres nesrečnega odnosa načne zdravje a je bil narejen v zgled in opomnik tudi njenim mnogim vnukom, da je potrebno zaupati svoji intuiciji vedno in predvsem PREJ.

Še danes ženske(in moški seveda) ostajamo predolgo, ker si je res težko priznat, da drugim prav nič ne moreš pomagat, če si sami ne bodo. Silit partnerje v psihoterapijo, cerkev, delavnice in knjige ter ostali videni pristopi nimajo smisla. In ko sprejmemo to dejstvo, da vsilit spremembe in izboljšave ne bo prineslo čudežev, končno lažje zadihamo.
Ob prebiranju zapisov v tej skupini bi vsem, ki trpijo v zvezah kjer je očitno, da ni vidnega zanimanja za napredek povedala samo to… Da zapustiti »potapljajočo se barko« je tako neverjetno lep občutek, da se sploh ne da opisat.

Tisti notranji občutek miru, ki ga vsaka knjiga opisuje po svoje. Ki skoraj diši po sveže opranem perilu, po naravi in zemlji, ko mine nevihta in tišina, tista prava večerna tišina, ki kot prazno platno ponuja možnost izbire barv.

Strah, ki se nas drži kot klop in svari pred neznanim, pred osamljenostjo in prehudimi napori je neupravičen. In prav tak, kot so nam ga opisale naše mame v otroštvu, znotraj votel in zunaj ga nič ni oz. je tako prehodne narave, da v življenjski zgodbi posameznika ne igra omembe vredne vloge, razen, če se mu želimo predajati po svoji odločitvi. Tudi jaz sem se mu en čas. In ta strah temelji na prastarih prepričanjih o izgledu družine in hlapčevski mentaliteti naše družbe. Da se je treba raztrgat na sto delov za idealno podobo družine in občutno seva iz mnogo objav v tej skupini.
Idealna družina pa ima po mojem druge »kvalitete« in temelje h katerim je potrebno strmet. In to so predvsem pomirjeni starši, ne prestrašeni in varni otroci, ki so sprejeti in so prioriteta svojih staršev od katerih so popolnoma odvisni in katere si niso mogli izbrati. Obremenjevat otroke z vsemi simptomi in fazami razpada zveze od kričanja, kreganja in prisostvovanja kakršnikoli obliki nasilja se mi zdi preprosto egoistično. Predvsem v letu 2024, ko je znanje na dosegu klika in pomoč ter razumevanje razhodov na voljo kot še nikoli prej.

__________________________________________________________________________________________________
Lepo napisano. Zelo dober opis pričakovanj… jaz se hecam, da so romantični filmi in romani pornografija za ženska čustvena sanjarjenja. Zelo toksični…
Včasih zenske pridejo na (!) partnersko terapijo samo po odpustek, da lahko grejo. Po tem, ko so 10,20 let moledovale za pozornost….

Se zgodi obrat: cenijo se toliko, da ni šanse, da ostanejo, so raje same.

Pogosto pa je vzrok tretja oseba. Ampak ne glede na razlog, kako je lepo čutiti to vzdušje, ko nekdo želi poskrbeti zase…
Dodajam pa se eno perspektivo – samo zato, ker malo berem, da sta le dve opciji, ali ostaneš ali gres.

Meni se zdi pa bistvena tretja pot: da najprej znotraj odnosa spustimo nerealna pričakovanja. Ugotovimo katere so nujne potrebe in precenimo, za katere lahko poskrbimo sami, na katere nam pa lahko odgovori partner. Če ugotovimo, da partner ne odgovarja na naše potrebe in je za povrh toksičen, potem seveda ni vprašanj glede odhoda… če pa to ne drži, potem moramo pa tudi sami s sabo kaj predelat.

To dodajam kot pomemben aspekt 💝

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Reševanje partnerstva – za kakšno ceno: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni potrebovala bi nasvet. Pričakujem drugega otroka, s partnerjem se še samo kregava.

Postal je tak egoist nobenih čustev več. Pa niso moji hormoni krivi. Ampak vseeno karkoli naredim ni ok. Sploh če je slabe volje bo začel špikat.

Pridem iz službe domov prav opazujem sploh me več ne opazi. Niti ga ne zanima kako sem. Sedi in brska po telefonu. Kaj lahko naredim.

Prav srce me boli, ne zahtevam da more zdaj ne vem kok okoli mene se sukat. Ampak vsaj mal da mi pokaže da me ma rad. Ali očitno Tut to ne več res mi je hudo potrebovala bi samo mal ljubezni, en objem, malo razumevanja

_____________________________________________________________________________________

Draga anonimna, Slišim vas, da se počutite v partnerstvu nevidni, neobčuteni, vaše čustvene in fizične potrebe po bližini ostajajo nezadovoljene.

Poleg tega ste v ranljivi situaciji, saj pod srcem nosite drugega dojenčka.

Komunikacija z vašim partnerjem šepa, vedno znova se zapletata v prepire. Kot prvo – žal mi je, da to doživljate.

V času, ko bi potrebovala se toliko bolj varnosti in ljubezni, prav tega manjka. Partnerja doživljate kot egoista.

Kako komunicirata?

Kako mu lahko poveste za vaše potrebe?

Kaj se zgodi, če pristopite do njega in ga prosite za objem, crkljanje?

Včasih smo tako ranjeni, da pristopimo do partnerja napadalno in potem se zavrtimo v spirali navzdol – ker v takem nas partner ne bo slišal, ampak bo reagiral obrambno.

Bistvo partnerstva je, da skupaj rastemo, si gradimo varnost in ljubezen, si pomagamo zadovoljevati potrebe, en drugega.

Kjer je eden, sta vedno dva – za problem.

Ste probali zakonsko družinsko terapijo?

Pomagala vam bo v premostitvi komunikacijskih problemov. Mogoče se sliši površinsko – komunikacija. A besede lahko globoko ranijo ali pa celijo.

Težko komentiram njegov egoizem, ker je treba pristopiti k celemu odnosu celostno – vidva proti problemu, ne en proti drugemu. Tudi če je izjemno egoističen, potem se bosta morala pogovoriti o temeljnih dogovorih zakona.

Kaj sta bila že prej dogovorjena, kako si stojita ob strani, kaj kdo rabi. Te dogovore je treba nenehno oživljati, brusiti. Zato, ker se spreminjamo, in ker so na nek način neizrečena pričakovanja toksična za oba vpletena. Treba si je jasno povedati, kaj kdo rabi in iskati kompromise.

Želim vama, da vama uspe. Imate čisto normalne potrebe. A ne vemo, kaj se dogaja z njim. Morda mu je vse to normalno – morda je imel tak zgled doma in ne dojema, da je kaj narobe. Morda je se kaj drugega v tej dinamiki.

Zato predlagam terapijo v pomoč. Če on noče, pa zase individualno, da boste še bolj čutila sebe, dobila oporo in gradila varnost. Niso to ‘malenkosti’.

Če sebe povozimo pri takih potrebah, ker nas drugi ne zmore ali noče slišati, nas to lahko globoko rabi.

Hvala, da ste nam pisali.

Vse dobro in borite se zase.

Odgovor je zapisala terapevtka Spela Adamic Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem se samo kregava: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene, imam vprašanje. Imam enega otroka od prej in sedaj sem rizično noseča z dvojčkoma. S partnerjem s katerim sem sedaj, sem mojo oporoko, ki sem je podedovala, napisala na njega kot darilo pogodbo. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari katere bi morale biti v oporoki, niso še  v celoti pri njem, imava zaradi tega – njegove besede (partnerstvo in zaupanje na nitki). Ker misli, da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega kdaj bo in kako ( če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj) kaj naj si mislim?

Razmišljam prav, da mu je samo do premoženja in stvari ?

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos vendar samo iz ene strani ga ni mogoče. Kaj naj storim, poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam na kakšen drug način?
Hvala za odgovore😪😪😪
_____________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,
V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vaše telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas. Če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vaše zdravje. Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično.

Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna. Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti.

Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vaše potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani. Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas.

Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe. Če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto ♥️

Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerju je samo do mojega premoženja: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdrav vsem. Imam eno težavo – imam precej višjo izobrazbo in položaj v službi kot partner. Leta nazaj, ko sem imela tudi sama bolj mladostniško razmišljanje in prioritete me to ni motilo. Z leti, ko sem tudi v službi napredovala na višje in bolj odgovorno delovno mesto in imam dnevno stik z ljudmi v mojem rangu izobrazbe in delovnih mest sem tudi sama spremenila prioritete in miselnost.

Že po načinu razmišljanja in prioritet ter v pogovoru pa tudi obnašanju sedaj opažam, kako zelo me je pričelo motit to, da partner ni ravno med razgledanimi in inteligentnimi.

Dnevno poslušam neumne debate, opravljanje kakšen je kdo in pogovor o tračih in problemih, ki to sploh niso. Jaz bi se o čem drugem pogovarjala, njemu je pa to nepomembno pa še posmehuje se in norca dela. Občutek imam da vsak dan težje shajam in se celo izogibam zapletanju v pogovor koliko lahko ker se mi s trači res ne ljubi ukvarjat.

Kako bi vi postopali? Hvala.

___________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
v obdobju mladosti se naša identiteta še oblikuje, zato je razumljivo, da so se vaši pogledi na svet in prioritete spremenili. Pišete, da zaradi te spremembe ne najdete več občutka povezanosti s partnerjem na intelektualnem nivoju. Kar prinese v odnos veliko mero frustracije, jeze in žalosti. Žalostno je, da sta se nekoč lahko razumela na več nivojih, danes pa te povezave več ni. In to bo treba izžalovati, kar je boleč proces.

Spremembe so del življenja, vsaka oseba, ki dela na svojem osebnem razvoju, se sčasoma spremeni.

Kar pa v naše življenje vedno prinese krize, v katerih se srečujemo s tem, kako živeti svoje nove vrednote v okolju, ki pa se ni spremenilo. Kmalu ugotovimo, da to seveda ne gre. Ko naši bližnji pričakujejo, da bomo še zmeraj ista oseba, kot smo bili prej, da bodo naše interakcije ostale enake… je občutek tak, kot da bi se poskušali “stlačiti” v čevlje, ki nam niso več prav.
Nihče od vaju ni kriv, da se več ne moreta razumeti. In na nek način je tudi krivično, da se tega odnosa ne da v polnosti živeti, še posebej, če vaju vežejo pristna čustva. Ampak pomembno je, da ostanemo avtentični, zvesti sebi in se ne pomanjšujemo, zato da bi ohranili odnos. Saj je namen partnerskega odnosa to, da v njem rastemo, ne samo to, da ga imamo.

Zaslužite si odnos, v katerem je to, kar ste videno, razumljeno in spoštovano – kjer lahko delite sebe, svoj notranji svet, partner pa se z vami v njem lahko poveže.

Pia Jerman, Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam višjo izobrazbo, kot partner: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.