Pozdravljeni,
ne gre izključno za partnerski odnos, ampak odnose na splošno (se opravičujem, ker ni šlo na kratko). Upam, da me boste lahko usmerili, kaj lahko (še) naredim. Sem oseba, ki se sicer dobro znajdem sama. Vendar imam rada tudi stik z ljudmi.

Bi se pa do neke mere uvrstila bolj na stran introverta, čeprav v odnosih načeloma nimam težav, rada spoznavam nove ljudi.

Mi je pa kvaliteta odnosa pomembna, vsaj pri tistih, ki so mi blizu.

Zadnja leta precej delam na sebi in sem uspela narediti kar nekaj velikih premikov. Kljub temu pa me tekom celotnega življenja spremlja neka stalnica v dinamiki odnosov, kateri se mi zgodijo. Skratka, že v osnovni šoli se mi je dogajalo, da so prijateljice prihajale in odhajale. Zmeraj po njihovi volji.

Navadno so sicer poiskale nek razlog, da so se z mano skregale. So pa povečini prišle nazaj, ko so se znašle v težavah. Takrat bile spet v tesnem stiku z menoj, se z menoj pogovarjale in mi zaupale, ko pa suporta niso več potrebovale, pa so ponovno odšle. Nekaj podobnega se je nadaljevalo tudi v srednji šoli in na fakulteti.

Prijateljice, če jim lahko tako rečem, so bile ob meni samo toliko časa, kot so od mene imele korist (šolske dejavnosti npr.) oz. so me potrebovale. V prijateljskih odnosih sem nekonfliktna, rada prisluhnem.

Slednje je tudi vedno izpostavljeno kot dobro – kako lahko meni zaupajo, tudi tiste stvari, ki jih nikomur drugemu ne in kako jim je všeč, ker jim znam prisluhniti, jih razumem.
Partnerji so bili vsi čustveno nedostopni (eni bolj, drugi manj) – slednjega se zavedam komaj zdaj in z vsem, kar sem uspela predelati/prebrati.

Odnosi so bili ali izredno intenzivni (v + in -) ali pa so bili partnerji nezmožni tudi intimnih odnosov. Če so bile zveze daljše, so bile ok, dokler nisem postavila mej, velikokrat sem bila za vse kriva jaz tudi z povsem nelogičnimi razlagami, zakaj je temu tako. Eden izmed partnerjev je praktično čez noč izginil, prej je zatrjeval, da potrebuje prostor in da ga naj razumem (prostor sem mu dala, se pa za tem ni nikoli več javil).

Zanimivo mi je tudi, da name »pozabi« tudi družina.

Imam več bratov in sester in navadno sem jaz tista, ki se je na določene stvari ne povabi, češ, ker imam svoje obveznosti. V času ločitvenega postopka med staršema pa sem bila tudi komunikacijska vez med njima oz. tista, ki je bila zmeraj vsega kriva.
Upam, da sem podala dovolj dober grob oris situacije. Res bi rada prišla iz tega začaranega kroga »neodnosov«. Hvala vam vsem.

_____________________________________________________________________________________________

Spoštovani, žal mi je, da podoživljate mnogo občutkov zapuščanja, odsotnosti, verjetno tudi prave osamljenosti in nevrednosti.

Glede na terapevtske izkušnje se to dogaja ljudem, ki so neko izkušnjo kdaj že doživeli v zgodnjem otroštvu in ostaja nenaslovljena….

Morda je niste doživeli vi, ampak so jo vaši starši in gre “le” za medgeneracijski prenos neke težje izkušnje, ali pa celo transgeneracijski prenos travme (ki lahko sega po več generacij nazaj).

Vsekakor bi na terapiji pogledali temeljito v vaše primarne izkušnje osebne varnosti…

Varnost je lahko ranjena že v času, ko smo dojenčki, pa se starši ne odzivajo ustrezno na jok. Ali pa kasneje ko odraščamo in pride do neplaniranih hospitalizacij. Lahko gre tudi za to, da se je zgodila kakšna zloraba, ali pa preprosto odsotnost ali izgubo ljubljene osebe.

Vse to in se veliko podobnih izkušenj lahko nosimo v telesu….

Vam je kakšna znana?

Precej pogosto pa je tudi to, da imamo sami nek stil navezanosti, po navadi anksiozen & na ta način kar nezavedno privlačimo ljudi, ki so navezani izogibajoče. (Opisujete namreč odsotne partnerje).

Navadno s tako kombinacijo navezanosti lahko tvorimo izjemno boleče partnerske in prijateljske odnose – kjer se tisti, ki nekoga želi bolj (anksiozen) in morda celo zato kdaj pritiska, lovi ipd… Drugemu pa je to preveč, ga doživi kot pritisk, kot odvečnost… Oba si navadno prebujata najzgodnejše rane domačega primarnega okolja v lastni družini.

In ko se spoznata, je vse ok, potem pa hitro zaživi dinamika “mačke in misi”, nenehnega iskanja in odhajanja in vračanja v isti boleč odnos.

Dobra novica je ta, da so to samo občutki in vzorci vedenja, ki se lahko v varnih terapevtskih procesih izjemno dobro naslovijo in tudi predelajo.

Terapevtske izkušnje kažejo, da se navezanosti spreminjajo v dolgotrajnih, varnih odnosih.

Zato vam želim mnogo varnih odnosov, če pa bodo izzivi vztrajali, pa vedno dobrodošli na individualno ali morebitno partnersko terapijo.
Vse dobro in pogumno naprej!

Katja K. Knez Steinbuch, Druzinska terapija – Vita Bona

Naše brezplačne vsebine najdete tudi na Facebooku  in Instagramu.

The post Medgeneracijski prenos težje izkušnje: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Toksičen tast

Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.

Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.

Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..

Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.

Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…

Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico..  Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.

Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?

Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.

Hvala za pomoč

‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.

Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.

Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.

To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.

Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.

Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.

Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.

Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.

Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.

Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.

Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.

Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.

Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.

Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.

Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.

Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Toksičen tast: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Hvala za vsak nasvet

________________________________________________________________________________________________________________________

The post Kako prekiniti vzorec vzgoje svojih staršev: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Medvrstniško nasilje ali bullying se lahko pojavi v več oblikah. Poznamo fizičnega, psihičnega, ekonomskega in pa spletnega.

Tako imenovani cyber bullying je zelo aktualen v teh časih. Še vedno pa žal poteka ”klasičen” bullying tudi v živo.

Podatki o bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju v ZDA so šokantni. V vsaki 5 šoli se že izvaja bullying oz. 14 % otrok, ki hodijo v šolo, lahko doživijo bullying, oz. medvrsniško nasilje.

Bullying ni nekaj, kar se zgodi naključno, npr. ugriz otroka v vrtcu. Gre za namerno dejanje, dejanje moči, izvršeno z namenom, da je nekdo ponižan. Navadno ni le enkraten dogodek in žrtev ni naključna, ampak skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in potem skupaj izvajao nasilje nad žrtvijo. To skupino nasilnežev tvori en vodja ”nasilnež” in ostali otroci, ki rabijo občutek moči, da lahko to izvajajo.

Kako pristopati k razreševanju?

Starši in strokovni delavci morajo otroku vedno zaupati in ga ne spraševati o pristnosti navedb. Zaupanje je tukaj izrednega pomena, saj le tako otrok lahko čuti varnost po tem, ko je bila izgubljena preko nasilja. Pomembno je, da otroku ve, da ni nič kriv in zato ne oklevajmo in mu to tudi večkrat povejmo.

Po doživetem bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju je pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je, da ubesedite njegove občutke, morebitne strahove, se pogovorite o krivici, ki mu je bila storjena. Če je otrok mlajši se lahko igrate igre vlog z igračkami, npr; Ta medo gre jutri v šolo.. Kaj pa čuti ta medo, ko gre v šolo..ipd. In tako bo otrok preko igre povedal, kako se počuti in tudi mi ga bomo lažje razumeli..

Žrtev je lahko vsakdo, a nasilni največkrat zaznajo nekoga, ki je bolj nagnjen k temu, da je prestrašen, senzibilen, čustven neopolnomočen.

Že to je lahko krivica, da nekdo v sebi nosi močne občutke senzibilnosti, potem pa se mu zgodi še ena krivica, da je žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja.

Kaj storiti, ko ugotovite, da je vaš otrok žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja?

Če se bullying dogaja v šoli, se opozori na to pristojne: najprej razrednika, ali dotičnega učitelja.

Učitelji navadno organizirajo tudi sestanek s starši drugega otroka. Če pogovor z učiteljem in starši ne pomaga in se nič ne spremeni, se vedno lahko svetovalne delavce, šolski svet, ravnatelja ali ravnateljico in tudi tam zahtevate ukrepanje in zaščito vašega otroka.

Če so stiske res visoke, lahko v šoli pojasnite situacijo in otroka začasno šolate od doma, dokler se otrok ne opolnomoči (kar pa je izredno težko, ko otrok že doživi bullying).

Kdaj je potrebno otroka izpisati?

Izpis je nujen takrat, če medvrstniško nasilje v šoli nihče ne ustavi. V primeru neukrepanja šole in ostalih institucij, je smiselno razmisliti o prepisu otroka na drugo šolo, hkrati pa je pomembno, da otroka opolnomočite in ga tako zaščitite pred novimi situacijami.

Samo beg ni nikoli rešitev, zato je pomembno, da v primeru nasilja otrok dobi zaščito in terapevtsko pomoč. Če se bullying dogaja izven šole, se obrnemo na ljudi, ki so takrat v stiku z vašim otrokom in otroka ne izpostavljamo nasilju..

Otroku ne moremo odvzeti občutkov, ki jih je doživljal.. Si bo pa zapolnil tudi občutke, ko sta ga starša zavarovala in to je lahko prvi korak k opolnomočanju. Posebej pomembo je, da se opolnomočite tudi starši, še posebej, če ste bili tudi sami žrtev nasilja in sledili vam bodo tudi otroci.

Na voljo imamo tudi plačljivo predavanje na temo bullyinga oz. medvrsniškega nasilja – za samo 20€, če bi ga želeli zakupiti nam lahko pišete – TUKAJ.

Če pa bi se radi opolnomočili, pa ne veste kako, imamo samo za vas program ZATE, ki vam lahko pomaga pri opolnomočanju in močno spremeni vaše življenje.

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

The post Kako zaščititi otroka pred nasiljem: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  S sestro sva včasih obe živeli doma, pri mami. Najina mama je definicija MOM osebe in je zelo naporna, z njo je peklensko živeti. Sama sem bila zaradi tega veliko krat v depresiji. Odselila sem se in sedaj sem zaživela, z eno izjemo.. Sestra še vedno živi tam, nesrečna, z veliko težavami in jaz to vsakodnevno poslušam. Vedno, ko je nova težava, pokliče. Tudi mama me kliče in govori, drugo plat. Sestra veliko krat pokliče in strese vso jezo name in mi pravi, da blagor meni, ki me živim več tam. Zanima me ali sem sebična če si ne želim reševati njihovih medsebojnih konfliktov, niti poslušati o tem? Do katere meje sem jaz primorana biti vpletena v njihove konflikte? Rada bi samo živela mirno življenje. Kako lahko to rešim na spoštljiv način, brez da bi sestro na smrt užalila? 

_______________________________________________________________________________________

Spoštovana gospa. 

Iskrena hvala za zaupanje. Najprej bravo za to, da ste zbrali moč in poskrbeli zase in svojo družino s tem, ko ste se odselili stran. Samo predstavljam si koliko dela na sebi je bilo potrebno in koliko ste čustveno tvegali, ko ste naredili ta korak.

In kot opisujete je to močno pripomoglo k vašemu počutju in svobodi, kar me res veseli.

Glede na vprašanja, ki nam jih zastavljate imam občutek, da vaše telo in srce ponovno zelo močno sporočata kaj si želita in potrebujeta, a vas hkrati skrbi, da to ne bi pomenilo, da ste sebični…da morda puščate sestro samo, med tem, ko ste se vi “rešili”. 

Ne, nikakor niste sebični, samo pri sebi jasno prepoznavate, da so bile, oz. so vaše meje porušene s tem, ko ste ponovno poskrkani nazaj in postajate njuna “terapevtka”. V vsakem odnosu imamo pravico in smo pravzaprav edini odgovorni za to, da poskrbimo zase in jasno izrazimo naše potrebe in meje (kaj nam je pomembno in česa nikakor ne toleriramo, ker nam ni ok, nas spravlja v stisko ipd…). 

Niste sebični, ko želite mirno živeti in ne reševati konfliktov, ki niso vaši, ali poslušati vsako stisko sestre.

Pravico imate, da vedno preverite pri sebi kako se počutite in ali ste v tistem momentu zmožni nekoga poslušati (pa naj bo to sestra, mama ali katera koli druga oseba) in spoštljivo postaviti mejo. To je namreč ljubeč izraz skrbi za vas in vaše zdravje…in samo vi ste tista, ki to lahko stori. 

Slišim, da se v vas prebudi krivda, ko sestra reče blagor tebi, ker si šla, ampak verjamem, da tudi ona ni tako zelo nemočna, kot se morda zdi na prvi pogled. Morda v stiski v kateri se ona znajde ob vajini mami resnično potrebuje terapevtsko pomoč, in obstaja kar nekaj možnosti za ekonomsko ugodne terapije, če se bo za to odločila. 

Včasih, ko gre za zelo razdiralne dinamike v družini moramo poleg čisto fizičnih mej narediti tudi zelo jasne čustvene meje. Kar ne pomeni, da nam je vseeno za to osebo, temveč, da imamo tako radi sebe, da se nismo več pripravljeni žrtvovati, saj je cena prevelika. 

Kako bo vaša sestra razumela ali doživela vašo mejo žal ni v vaših rokah, oz. je nekaj nad čemer nimate kontrole.

Gotovo pripomore, če lahko mejo postavite, ko boste mirni in na spoštljiv način, iz zavedanja, da to počnete iz ljubezni do sebe in ne ker bi želeli njo prizadeti ali zapustiti. Ker ste vredni življenja v miru in ker je to nekaj, kar lahko definitivno najde tudi vaša sestra… Če se za to odloči (v vas pa ima pravzaprav tudi zgled kako to storiti). A njen odziv v resnici ni odvisen od vas. 

Kadar osebe naših mej nočejo oz. ne zmorejo spoštovati (se jezijo, nas zavrnejo, zamerijo) ne pomeni, da je z našimi mejami ali nami nekaj narobe (čeprav se nam lahko hitro prebudi ta občutek sploh, če kot otroci nismo imeli pravice do svojih občutij, če za naše pristne potrebe ni bilo prostora in smo morali vedno “razumeti” druge, morda “hoditi po prstih”, nas pa nihče ni videl). Te osebe naše meje razjezijo, saj so ves čas, ko mej nismo postavljali, oni profitirali. Ampak žal v tej dinamiki nas in naših potreb zanje ni bilo. In ko postavimo svoje duševno zdravje na prvo mesto, se pravila igre spremenijo.

A če ne zmorejo videti in spoštovati nas v naših potrebah in občutjih, potem žal v tem odnosu ni prostora za nas, in ni spoštovanja, kar pa je nekaj, kar si absolutno zaslužimo v vseh vaših odnosih. 

Draga gospa, iz srca vam želim vse dobro, predvsem pa poguma na tej poti, ko sledite sami sebi in se učite imeti radi sama sebe. 

Komentar je zapisala družinska terapevtka Tjaša Šuštar. 

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako sestri postaviti mejo? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem sva v vezi 9 let. Imava dva otroka ( 3letnik in 7 mesečna punčka). Lani smo si zgradili hišo in sedaj je prišel čas, ko bi lahko uživali, a mi je pred enim mesecem partner rekel, da ne more več biti z  mano , da ničesar več ne čuti. Hišo smo si gradili zraven partnerjevih staršev. Odnosi z njimi nikakor ne grejo, še posebaj odkar imava otroke nimata meje. Partner mi ni v oporo, njima reče naj me ne dražita, ker bo spet on poslušal (govorita, da sem 2 meseca po porodu debela, tudi 2 mesečni hčerki govorita enako). Sedaj še živimo skupaj, vendar ne komunicirava. Prosim za pomoč, nasvete.

______________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, res hudo vam mora biti, ko ste stopili v tako občutljivo obdobje vašega življenja. Imeti 2 mesečnega otroka je res naporno obdobje in če pri tem partner ne sodeluje je v polnosti je lahko še hujše. Kar opisujete je, da vam ne izkazuje spoštovanja, ampak se samo povezuje s svojo družino. Telesno je v partnerski zvezi z vami, čustveno je pa povezan še vedno s svojimi starši in stoji na njihovi strani. Vse to kar dela, ni pravično do vas in je njegova odgovornost, da naredi spremembo in spremeni odnos.

Tudi, da starši ne spoštujejo vaš mej ni pravično iz njihove strani.

Vsi ljudje imamo osebni prostor in omejitve, ki naj bi jih drugi spoštovali in ne šli vedno čez njih. Tudi partner bi moral svojim staršem postaviti meje in vas zaščititi v teh primerih. Tukaj vam priporočam, da bi se s partnerjem udeležili partnerske terapije, če bi vi želeli nadaljevati odnos in poskusili popraviti. Glede staršev je dobro, da se fizično ločite od njih. Torej da ne morejo brez vašega dovoljenja v vašo hišo in da vedo kje so meje. Vsekakor je pomembno, da partner stopi v vlogo, da svojim staršem postavi meje. Želim vam vse dobro na vaši poti.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič

________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.  Res je za vami in pred vami težka izkušnja. Prestopanje mej, nespoštovanje, nerazumevanje in tudi partner ni na vaši strani. Pa ravno v obdobju, ko bi varnosti, topline, ljubezni in miru najbolj potrebovali.  Denis vam je že lepo odgovoril, jaz pa bi vam dala še nekaj vprašanj, ki se mi zdijo pomembne, da se jih vi sami vprašate.

Kje pa je vaša jeza?

Kje je vaša žalost?

Kje so vaše potrebe?

Kje je vaša meja?

Če pomislite na vašo primarno družino, so tudi tam bile vaše meje tako prestopane?

Vaše potrebe tako potlačene?

Je bila ljubezen do vas, tako prezrta in potlačena?

Zaslužite si več. Zaslužite si največ. Če si želite rešiti zakon in poskusiti vse možnosti, vam svetujem partnersko terapijo. Če pa se partner, terapije ne bi želel udeležiti, pa vam svetujem, da se napotite na terapijo sami. Da predelate čustva iz primarne družine, da se opolnomočite in da najdete svojo vrednost.

Vse dobro vam želim na vaši poti.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

Podobne teme: Kako naj ga privlačim? , Kaj dolgujem staršem?

The post Partner odhaja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Že leta sanjam o bivšem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Ali je imeti otroke – družino – odnose, sploh kje še to trajno? Težko prenašam kreganje in ob povzdignjenem glasu me je kar groza, čutim čuden občutek- ne znam ga razložiti. Ogromno parov poznam, ki se ne razumejo in  žensk, ki so ostale same z otroci in bolj kot to opazujem bolj se sprašujem ali si sploh kaj ustvariti, ali imeti otroke, oziroma odnose? Stara sem 34 let.

Pozdravljeni. Ob prebiranju vašega vprašanja in razmišljanja je res čutiti en obup in morda celo naveličanost, še bolj pa prekrit strah.

In strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi strani je pa strah pred intimo en krivičen strah, ki nas omejuje, da bi sploh preizkusili in se podali v odnose. Pogosto je slednji povezan z našimi prvimi izkušnjami odnosov, npr pri otrocih ločenih staršev ali pa otrocih nefunkcionalnih zakoncev, naj bi bil ta strah vedno povišan, pa tam kjer so kakšne zlorabe/prevare/zasvojenosti tudi. Ali pa vsakič, ko zapustimo nek odnos tudi. Zato bi vas ob tem morda vprašala, če veste, iz kje izvira vas oseben strah?

Glede na vašo starost ste v življenju najbrž že marsikaj doživeli, tako lepe kot težke izkušnje. V katerem odnosu ste se najbolj lahko povezali in kako se je končal? Ali ste morda že prej imeli občutke, da se težko podate v intimne odnose?

Ob tem kar pišete o kreganju in glasnem glasu, pa bi se posebej ustavila. Tole ni čisto navadno. Oziroma vsekakor ima korenine v preteklosti. Težko na pamet govorim kakšne, a na terapiji bi vas vsekakor povprašala o tem, kaj za vas pomeni kreg…? kaj točno se zgodi z vašim telesom? Kako je bilo pri vas doma, sta starša težave reševala z burnimi kregi ali pa mogoče tako, da sploh nista in sta stvari raje pometla pod preprogo? Kako sicer reagirate, ko pridete v konflikt?

Si predstavljam, da če je vas strah pred konfliktom, da vam je v odnosih res težko in da vas ti ogrožajo. Zato vam toplo priporočam, da odkrijete kam ti občutki v resnici pašejo, se z njimi soočite in morda nekoč počasi, počasi tudi tvegate. Če ne boste zmogli, ste dobrodošli na terapijo, kjer velikokrat vidim uspešno premagan strah pred odnosi. Vse dobro!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Po vaših besedah si mislim dvoje, da imate težavno preteklost s partnerji (ali pa težave v primarni družini)  ali pa napačno predstavo o partnerskih odnosih (romantični filmi) ?  Katja je zelo lepo zapisala komentar zgoraj, jaz pa se bom vašega vprašanja dotaknila iz druge perspektive.

Partnerstvo je seveda veliko krat težko. Pride do različnih mnenj, raznih debat, prilagajanja pa tudi do kreganja. V partnerskem odnosu pa je lahko tudi zelo lepo, ampak večinoma tak partnerski odnos zahteva  veliko dela na odnosu, veliko kompromisov, zaupanja, tudi odrekanja. Tak odnos ni tak sam od sebe. Veste, ni vse tako kot izgleda na zunaj in nikakor ni tako kot to izgleda v romantičnem filmu. Oziroma na samem začetku, še morda ja, kasneje pa nikakor.

V partnerstvu sta dve osebi, obe sta  s svojimi ranami in to večinoma pomeni veliko dela na sebi in prav tako pa tudi na partnerskem odnosu.

Sama izhajam iz naporne prve resne zveze, ki je terjala svoj davek in zahtevala od mene veliko dela na sebi, prav tako je dolgo trajalo, da sem se navadila, da drama ni enako – izkazovanje ljubezeni. Nato sem precej hitro našla drugega partnerja, s katerim še danes rasteva skupaj. Nikakor ni vedno idilično in super, ampak spremenila sva drug drugega in v odnosu zelo zrasla kot partnerja , pa tudi kot posameznika. Spoznala sem, da ni potrebno, kreganje  na smrt, tako da sta že oba v solzah, da se počutiš kot da je partnerju mar zate. Lahko preživljaš najbolj dolgočasen večer pa se vseeno počutiš varno in ljubljeno. Ja, dobri partnerji obstajajo. Žal pa je včasih zato da jih spoznaš potrebno zamenjat svojo okolico, tudi prijatelje. Predvsem pa svojo miselnost in energijo.

Ker pa se vzorci veliko krat nezavedno ponavljano, še en krat poudarjam, da je smiselno, da takrat zamenjate okolico, prijatelje in med tem delate na sebi s se opolnomočite in spremenite tudi miselnost- vzorce. Skratka stopite ven iz svojih okvirjev.  Takrat verjamem, da boste spoznali drugačne ljudi, partnerje in tudi družine. Videli boste, da obstaja tudi lepi, močni obnosi,  polni spoštovanja in ljubezni. Za katere morate vedeti, da so plod trdnega dela.

Zdi se mi pomembno, da se opolnomočite na čustveni ravni in takrat verjamem, da se vam bodo začele dogajati spremembe.

Če je za vas ta tema resnično zelo težka in obremenjujoča, bi vam vsekakor priporočala terapevta, da vam pomaga predelati vaše stare rane, da boste lahko zaživeli s polnimi pljuči. Vse dobro vam želim.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Svetovanje za pare: Strah pred partnerskimi odnosi appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Posvojena sem. Bioloških staršev ne poznam, krušni starši so mi iz materialnega vidika vedno omogočili lepo otroštvo.  Uspešno sem končala šolo, faks, se poročila in uresničila se mi je največja želja – postala sem mama. Edina siva pika v mojem življenju je, da nikakor ne dobim službe. Če jo že, je to za kratek čas. To moja starša zelo težko sprejmeta. Mami sem omenila, da si želim še enega otroka in ni bila najbolj vesela, ker nimam službe. Je res, da je vse tako pogojeno z denarjem? Kaj naj si sploh mislim? Zvenelo mi je, kot da je obupala nad mano in da si ne želi, da bi imela še enega vnuka. Ko sem povedala, da sem prvič noseča, je bila iskreno vesela. Ko se je rodil, tudi. Ne vem, zakaj zdaj tak odpor? Zakaj ne zmore besed podpore?

Draga gospa, iz vaše pripovedi se lahko naučimo, kaj zares potrebuje otrok in da pretirano poudarjanje pomena ocen, diplome in kasneje zaposlitve lahko prinese nasprotni učinek. Zelo verjetno ne zmorete poiskati zaposlitve, ker je zadaj strah.

Strah vas lahko žene že zaradi vzorcev, ki so vam jih dali starši.

Lahko pa vas drži nazaj tudi prepričanje, kako težko je dobiti delo. Vsaka vaša avtonomna odločitev je v trenutku razvrednotena in neslišana s strani mame ter vas spravlja v še večje dvome. Kako bi bilo iti na pot osebnostne rasti? Gre za pot, kjer lahko ugotovite kdo zares ste in kaj želite, ter se rešite strahov in dvomov, ki so v resnici last vaše mame.

Čutiti je, da si zelo želite podpore, sprejetosti in sočutja od svoje mame, ki vam tega ne zmore dati. Podarila vam je, kolikor je zmogla, vendar vam je zraven prilepila nalepke, ki vas ovirajo zdaj v odraslem življenju. Zelo pomembno za vas je, da prečistite kaj je vaše in kaj njeno, sprejmete odgovornost za lastno življenje in pobrišete prepričanja, ki vam ne služijo. Vaši starši so nehote ustvarili zelo močen pritisk glede denarja in materialnih dobrin.

Nič čudnega, da ne zmorete poiskati službe, saj vas globoko vodi strah pred pomanjkanjem in katastrofalna pričakovanja ‘Kako bomo (pre)živeli’. Ta strah človeka hromi, ne pusti mu dihat, povzroča notranji nemir in tesnobo.

Vsi pritiski, ki so se leta in leta ustvarjali na vas preko ocen, takšnih in drugačnih manipulacij, so se zasidrali v vas in za svobodno življenje se jih boste morali rešiti. Če ne boste zmogli sami, vam toplo priporočamo  psihoterapijo. Spoznati morate, da imate pravico živeti svoje življenje, sprejemati svoje odločitve, raziskati kdo zares ste in kaj bi želeli početi. Poiščite svoje poslanstvo in od tam naprej začnite graditi svojo kariero.

Poznamo mnogo ljudi, ki so diplomirali in potem odkrili čisto drugo smer, kjer so uspešni in kreativni. So pa tudi ljudje, nesrečni v svojih poklicih, ker jih drži v rokah strah, podoben vašemu. Draga gospa, nič ni izgubljeno, vaša izobrazba ni zapečatila vaše usode, slabe izkušnje pri iskanju zaposlitve vas ne oblikujejo kot dobro ali slabo osebo. Ste mlada ženska, odlična mati in imate vse možne potenciale, da si uredite tudi poklicno pot in ustvarite materialno varnost. Denar je pomemben, vendar je veliko bolj pomembno to, česar vam vaša mati ne zmore dati. Vi lahko dajete svojim otrokom toplino, ljubezen, oporo in sočutje. Dajte si pohvalo za ves trud vložen v odnos do partnerja in vašega sina.

Odločitev za novega otroka je izključno vaša.

Glede števila otrok pa sta vidva s partnerjem tista, ki sprejemata odločitve in ne vaši starši. Starši bodo odreagirali tako ali drugače, njihova stvar. Vedno reagirajo iz svojih občutkov, pogosto iz svojega strahu. Ne pomeni, da so obupali nad vami, prej nad sabo, ker jih je prehitel občutek strahu. Ne dovolite, da oni živijo vaše življenje in začnite delati na lastni vrednosti, da boste zmogli postaviti meje in vas komentarji vaše mame ne bodo zadrževali stran od lepega in mirnega življenja, katerega si zaslužite.

Odgovor je  napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zakaj me mama obsoja? Ali je obupala nad mano?: Svetovanje za družine appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, z možem sva skupaj od najstniških let (15let). Imava dva otroka. Vsak na svoj način sva imela težko otroštvo. Pri meni je problem, da mi niso vedeli pokazati, da me imajo radi in zato še vedno iščem nekoga, da mi to pokaže.  Že več let si želim ločitev, ker sem možu postala samoumevna. Vse to sem mu tudi predebatirala, a je hitro vse po starem. Ker si želim potrditev, sem več krat končala z drugimi moškimi  v postelji- prevare . Možu sem za prevare povedala, on mi je odpustil, sama sebi pa ne morem odpustiti. Kako naprej?

________________________________________________________________________________________________________________________-

Pozdravljeni.

Draga gospa, v prav težki in boleči situaciji ste se znašli. Pri prevarah je ena izmed najhujših posledica ta, da ko jih v polnosti začutimo, si težko odpustimo…. ker so tako zelo težke, tako zelo prizadanejo vpletene.

Ampak – vi v resnici že plačujete za prevare, saj noro trpite. Redkokdo, ki vara, želi živeti dvojno življenje. Slednje navadno prinese toliko bolečine, stiske, napetosti, osamitve in bolečih občutij, da je že soočenje s temi občutki “dovoljšno plačilo” za varanje.

Enkrat, verjamem, da si boste vsa vaša početja odpustili in jih videli v drugi luči, namreč procent žensk, ki s prevaro iščejo v resnici STIK s SVOJIM PARTNERJEM, ne pa z drugimi, je neverjetno visok (nimam sicer statistik, ampak govorim glede na terapevtske izkušnje).

Po opisu sodeč, ste to počeli tudi vi. Lahko ugledate ta del?

Dejstvo je, da je prevara izdaja in da boli, in da je v partnerstvu upravičen razlog razhoda. V tem oziru ste “guilty as charged”. Moramo pa pogledati olajševalne okoliščine….Lahko si priznate, da ste odgovorni, da ste (tako kot partner s čustvenim umikom) vi zapuščali ta odnos tudi fizično. Da je to težje, ker je pravi odhod. To je v polnosti vaša odgovornost – vaša bolečina. Smiselno je, da jo sprejmete in pogledate, zakaj…

Omenjate, da se ob možu niste čutili ljubljeni, ker vam tega ni izražal. To zares boli. Občutek neljubljenosti v partnerstvu priklice solze že samo ob misli nanj… če pa ste se tako počutili še dlje časa, pa je res hudo. Omenjate, da ste s partnerjem o tem večkrat debatirala. Sta prišla do kakšnih ugotovitev? Zakaj je njemu to tako težko povedati, in zakaj vi potrebujete morda to večkrat slišati? Sta razglabljala o tem, v kakšni družini je odraščal? Koliko se je on kdaj počutil ljubljenega & kolikokrat je slišal doma, izraze ljubezni? Sklepam namreč, da tega ni bilo že tam in je zato njemu vse to tako tuje – ker je del njegove bolečine.

Kako to, da nista nikoli pomislila na zunanjo strokovno pomoč?

Morava pa iti globlje, koliko ste uspeli zares vzljubiti sebe, do sedaj? Sebe kot žensko? Ste lahko sprejeli svoje telo, svoj videz, svoj karakter, vse kar vi ste? Se lahko ljubite? Ali ste vedno iskali potrditve zunaj sebe, tudi na drugih področjih morda (šola/delo/prijatelji)? Koliko globoka gre ta vaša rana…si predstavljam, da precej globoko – če ste bili pripravljeni (za ta občutek ljubljenosti) žrtvovati vase telo. Da bi se le čutilo ljubljeno. Toliko bolečine skriva ta vaša zgodba. Namesto ljubljenosti pa spet polovičarstvo, le postelja, oz spolnost.

Prav za izjokat vso to žalost…. in kje se je to začelo? Draga gospa, kje je bila mami, da bi povedala tej odraščajoči punčki, da je prelepa, da jo ima neskončno rada in da jo bo vedno imela?

Da je njeno telo sveto, svetinja, zaklad, tempelj….največja dragocenost in vrednost, da se ga nihče, ki ga zares ne vzljubi, ne sme niti dotakniti, kaj šele kaj več?!! Da je sicer to zloraba vašega telesa & da tega ne sme nihče.

In kje je bil oče, da bi tej punčki pokazal vrednost, ji dal spoštovanje, povedal kako zelo jo ima rad in da bo vedno ponosen nanjo? Da je prelepa gospodična in da bo enkrat čudovita gospa?

In kolikokrat je oče povedal mami, da jo ljubi? Ne le, da jo ima rad, da jo ljubi? Se zanjo boril…? Nenehno mi pred oči prihaja ena punčka, ki je kljub domu sama, osamljena, nesprejeta, zapuščena ,jo vidite tudi vi? Jo lahko najdete? Pojdite do nje…. ko je bila spočeta, ko je bila stara 0,1,3,5,7,10,15… skozi vsa boleča obdobja, ko je bila otroček – skupaj z njo izjokajte to vašo bolečino. Povejte ji, da je čudovita, prelepa, da bi starši to morali opaziti. Žal niso zmogli (ne vemo zakaj), ampak obljubite ji, da ji boste vi zdaj stali ob strani, za vedno. Da ji boste dali starše, ki jih ni nikoli imela, in da mala punčka ne bo več nikoli sama in neljubljena.

Ko jo boste vzljubili, bo tudi ona vas. In ko boste vi ok, boste najbrž sprejeli tudi partnerjevo rano (prepričana sem namreč, da se tudi on ne čuti ljubljenega v sebi).

Pravite, da že več let želite ločitev. Torej z njo v globini sebe vseeno nekako odlašate. Prej kot ločitev, ste sli iskat (najbrž) novo varnost, pomeni, da v resnici vam varnost veliko pomeni. In da je vaša varnost tudi bila ranjena z varajočim odhodom in iskanjem drugje… Ste kljub temu lahko ohranili prepričanje in trdnost, da boste ok? Da ste vi ok, četudi ste sam(sk)i?

… ker glede na leta odlašanja se morda ločitve malo bojite, ali pa je celo ne želite. Želja po ločitvi je pogosto znak želje po močni spremembi v odnosu. Ključno vpr za vas je ; Če bi vam nekdo obljubil, da bo mož vedno pozoren in ljubeč, bi se še vedno želeli ločiti? Če ne, potem morate razrešiti vajine umike,  se soočiti tudi s strahom osamljenosti po možni ločitvi. Včasih strah in sram omejujeta zaključke odhodov in tam je smiselno, da se vržemo v te občutke in vidimo, da če se z njimi soočimo, v resnici zmagamo. Ločeni ali poročeni.

Ampak pri vas imam občutek – lahko se motim – da rabita le pomoč.… v resnici partnerjem tudi pred razhodom VEDNO (razen v primeru, da vi ne bi želeli prekiniti razmerij, potem ne moremo nič) svetujem partnersko terapijo.

Ker sicer, saj veste, če se ne boste soočili s svojimi bolečinami (torej krivdo, neljubljenostjo, nesprejetostjo…), boste tudi v drugih odnosih zelo trpeli – ker vse nepredelane rane žal vlečemo naprej, dokler jih ne rešimo. Tega pa si ne zasluzite. Torej: prekinite vse stike z aferami čimprej, poiščita si partnersko terapijo in se potem odločajta, ali želita ostati skupaj ali ne. Še vedno imata odprte vse opcije.

Ste pa vredni najboljših možnih odnosov. Oba sta jih vredna. Zato vama res privoščim vso srečo, odpuščanje in veliko ljubezni & občutkov ljubljenosti.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku .

The post Prevarala sem sebe: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.