Kje je moj smisel življenja?

Dolgo sem premišljeval, kako naj sploh začnem s pisanjem. Na žalost sem prišel do trenutka, ko ne vem več kako naj komu zaupam. Kako naj sploh najdem nekoga, ki mu lahko zaupam?
Živim v tujini. Tisoče kilometrov stran od moje družine, staršev. Živim sam. Skupaj z domačim ljubljenčkom, ki je edino živo bitje tukaj, ki mu še zaupam. Bil sem uspešem. Uspešen v karieri, poročen. Danes sem podrt, razočaran in ločen. Vse skupaj je pustilo ogromno posledic na meni. Ne morem si predstavljati, kako bom se kdaj srečen. 

Vse je šlo navzdol in zadnjih nekaj let, z izjemo nekaj mesecev, se borim sam s seboj.

Z depresijo, ki je vsak dan hujša. Zdravim se z zdravili, poskušam biti pozitiven, poskušam iti na zrak ampak vedno znova padem nazaj v luknjo. Bil sem v razmerju. Po ločitvi, več kot eno leto, pa se ni izlšo.

Nisem več med mladinci. Nekaj čez 40 jim imam. Nobenih otrok. Na žalost. Želel sem jih pa je bila ena od laži bivše žene, da je na skrivaj jemala kontracepcijo. Nisem narcisist. Daleč od tega. Za svojo partnerko bi naredil vse. Vedno. Od tega sem dobil samo razočaranje. In ‘nož v hrbet’. Ampak to je bilo. Kaj sedaj.

Kako naj se spravim k sebi?

Terapija ni pomagala. In bila je zelo draga. Poskušam sam zlesti iz te luknja. Ampak vsak dan razmišljam, kako bi si dal pištolo v usta in vse skupaj končal. Pa si ne zelim, ampak vsak dan vsaj nekajkrat pomislim, kako bi bilo lepo ne več misliti na vse to.
Spim slabo. Silim se v hrano pa čeprav mi ne paše. Da bi se družil, se res ne.

Komu naj še zaupam? Kako naj bom jutri? Ne živim več za naprej.

Živim za dan za dnem. Zbudim sem in komaj čakam, da zaspim ker to je se en dan, ki sem ga preživel.

Ljudje težko razumejo. Ne krivim drugih. Vsak ima svoje težave. Vsak doživlja svoje težave drugače. Vsak jih čuti drugače. Rad bi nazaj postal tisto kar sem bil.

Vesel, optimističen poln načrtov. Danes nimam nič. Prazno življenje. Nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Nikogar s katerim bi skupaj pogledal film. Nič. Kuham sam zase. Na sprehod grem sam. Ko pride vikend, ne govorim z nikomur cel vikend. Je to življenje? Težko je navzven igrati nekega ‘veselga’ fanta, ki pa v realnosti komaj preživi dan. Vsak dan težje…
Imejte se lepo. Bodite hvaležni, če imate nekoga s katerim lahko pogledate film in vam zaželi ‘lahko noč’.❤️

_____________________________________________________________________________________________

Dragi gospod, vaša pripoved zareže globoko v srce 💔. Žal mi je, da tako zelo trpite.

Malo me spominja na možnost tiste depresije, ki je po razhodih in osamljenem življenju v tujini precej pogosta.

Ste razmišljali, da bi ponovno obiskali psihiatra, da vidite glede tega kje dejansko ste?

Včasih trenutna zdravila niso dovolj in če razmišljate o smrti, ne delujejo dovolj dobro. Možno je, da bi povečali dozo, ali pa dali druga…

Če mi ne bi omenili razmišljanja o smrti, morda o tem ne bi napisala takoj, toda zdi se mi nujen čimprejšen obisk.

Poleg tega bi vam priporočila, da se čimprej podprete tudi naravno – v FB skupinah (naravno otroštvo in “za vsako bolezen rožca raste) lahko najdete ideje za podporo telesu.
Ko boste podprti celostno, pa je čas za terapijo.

Najdite ugodnejšo, poskusite z drugim terapevtom. Včasih se ne ujamemo z vsakim terapevtom in s tem ni popolnoma nič narobe-je pa kruto, da ste zdaj v takem stanju brez terapij. Nujno morate odkriti, zakaj se vam pojavlja ta osamljenost…

Tujina – morate tam ostati? Kako ste z druženjem, s sodelavci, s pridobivanjem novih prijateljstev, z druženjem z nasprotnim spolom?

V stanju depresije to seveda ne gre, toda ko se boste postavili na noge psihično, bo morda tudi druženje lažje steklo. Sicer pa je morda vseeno vredno razmisliti in narediti kaksno pavzo za daljši obisk doma, ali pa celo bolniško doma, ali pa v končni fazi tudi selitev?

To sta prvi dve misli, ki prideta na pamet. Prosim, takoj poskrbite zase. Niste sami, tukaj smo za vas. Pogumno naprej! 🙏

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku. 

The post Kje je moj smisel življenja? Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje – Ali sem do partnerja preveč zahtevna: S partnerjem sva v zvezi že več let in imava skupaj malčico. Ob spoznavanju sva se ure in ure pogovarjala, ko pa je šlo zares, se je vse spremenilo. V resnici deluje navzvzen vse ok, toda partner sploh ni pozoren in ni ljubeč, midva pa sploh nisva povezana. Oba imava za sabo težko preteklost (odsotne očete in alkoholizem), ki se pozna v sedanjosti. On ima težave tudi z odnosom do hčerke, ob njej ne zdrži dolgo. Zdi se mu, da pretiravam, jaz pa se sprašujem, kako naj rešim najin odnos.

Odgovarja: Saša Petrovič, ZDT

The post Ali sem do partnerja preveč zahtevna? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pred časom sem se zaradi prevare bivše preselil v kraj, kjer imam službo. Problem nastane ob dolgih večerih, ki prihajajo: v osamljenosti in v tem, da ne najdem meni podobne osebe. Skrbi me tudi, da sem depresiven.

.

The post Osamljenost ali depresija? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pred časom sem poznala fanta, ki je bil najprej do mene zelo nespoštljiv, potem pa se je opravičil. Kljub vsemu sva ohranila stik. V tem času se je on zelo spremenil, jaz pa še vedno ne morem pozabiti njegovih napak. Uradno še nisva skupaj, ker se bojim prizadetosti, poleg tega pa imam še kup drugih vprašanj. Kaj naj storim?

Odgovarja: Barbara Holcman, ZDT

Draga anonimna,
Veliko stvari se vam je zgodilo v življenju. Mislim, da je prišel čas, da se nehate ukvarjati z vsemi drugimi in se osredotočite nase. Dovolite si, da predelate zlorabe iz otroštva in vse ostale krivice, ki so se vam zgodile in začutite svojo pravo vrednost. Šele takrat boste lahko zgradili pristne, ranljive odrasle odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in vodijo v zadovoljivo partnerstvo na vseh nivojih.

Vaše daljše pismo se bere kot neka zgodba polna dogodivščin in ljudi, vendar je glavna junakinja v njej popolnoma osamljena, izgubljena in zlorabljena. Želi si biti sprejeta, videna in ljubljena, čeprav sama ni prepričana, da je vsega tega vredna in si to zasluži. Zato naredi vse, da si to vedno znova dokazuje: naveže se na fante, ki ji ljubezni in topline ne zmorejo ponuditi, ko se vseeno kdo odloči zanjo, mu ne zmore odpustiti, pripravljena je popustiti vsem okoli sebe, da bi dobila potrditev, da jo potrebujejo in da je tako zaželena.

Kako vam zvenijo te besede, ko jih preberete? Vam je kaj poznano? Veliko pišete o drugih, iz vaše zgodbe pa veje samo eno sporočilo, kje ste v vsem tem vi, ampak resnično vi? Govorite o tem, da fantu ne morete odpustiti, da se vam zdi, da je veza z njim preveč zahtevna, da se ne zmoreta pogovarjati, da si dopisujete z drugimi,… obenem pa pišete o seksu, ki je poln ljubezni in nežnosti. To kar pišete ni mogoče. Prava povezanost v partnerstvu, ki vodi do resnično izpopolnjujoče spolnosti zahteva iskrenost, varnost, spoštovanje, upoštevanje drug drugega. In ko se znajdemo v takšnem partnerskem odnosu, nimamo več potrebe, da vse to iščemo drugje.

Omenili ste tudi otroštvo polno zlorab in veliko drugih težav s katerimi se trenutno soočate. Ker je vaše razumevanje same sebe tako močno zaznamovano z občutji nevrednosti in nesprejetosti, vam resno priporočam, da si vzamete čas in prostor in se posvetite sebi, raziskovanju sebe in razreševanju težkih vsebin, ki jih nosite s seboj. V nasprotnem primeru boste tavali od enega partnerja k drugemu, od prijatelja do prijatelja, v iskanju potrditve in razrešitve, ki je tam ne boste našli. Kot žrtev zlorab v otroštvu, je še posebej pomembno, da si najdete usposobljenega terapevta in se lotite predelave zlorab, saj boste šele takrat zmogli začutiti sebe in svoje telo v polnosti. Šele takrat boste lahko vstopali v odnose, po kakršnih hrepenite.

Želim vam veliko moči in poguma in vse dobro!

The post On se je spremenil, jaz pa ne vem kako naprej. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Čeprav naj bi bili prazniki čas veselja, so za marsikoga čas občutkov bolečine in osamljenosti. Vse prevečkrat gre za dneve, ko so na preizkušnji odnosi, še posebej, če so ti že načeti. Spet se nam bližajo praznični dnevi, na kar nas že nekaj tednov opozarjajo reklame, plakati in okrašeno mesto. Toda vse to lahko pripelje še do večje stiske, drži?

V predprazničnih dneh se toliko oglašuje praznična evforija, da ljudje res lahko začutijo močno željo po povezanosti, željo po bližini, željo po miru. In ko ves zunanji blišč lučk mine, ostane to, kar v nas pa res je – ne le romantika, ampak tudi žalost, tudi strah, tudi solze in v veliko primerih tudi osamljenost. Ostane vse tisto, kar nosimo skrito v sebi iz preteklosti in vse nepredelano iz sedanjosti. Ko ni več evforije, pride prostor res za nas in za vsa občutja. In če so v ozadju še težke izkušnje praznikov iz otroštva, jih je težje doživeti kot nekaj lepega.

Kot terapevt čutim, da je bistveno, da klientom pokažemo, da je tudi osamljenost in praznina lahko del nas in da so to samo občutki, ki so težki, ampak naši.

Kdo so ljudje, ki so še posebej dovzetni za praznično praznino? Je morda potrebna pozornost do tistih, ki se soočajo s psihičnimi težavami?

Morda bi bilo bolje rečeno, da tisti, ki se ne soočajo – vsak od nas, ki bi recimo bežal od lastne žalosti, tesnobe, strahu, sramu in ostalih občutkov, je dovzeten za to, da prazniki sprožijo proces čustvovanja. Res pa je, da so navadno najbolj dovzetni posamezniki, ki jim je tudi sicer hudo: npr. ljudje, ki imajo občutek depresije, samomorilne misli, hitre menjave razpoloženja, samodestruktivna vedenja…  Pri vseh omenjenih se težki občutki lahko v prazničnih obdobjih še poglobijo. Pozorni pa moramo biti tudi na ostale, predvsem starejše in mladostnike. V zadnjem času se namreč povečuje število mladostnikov, ki praznike preživljajo na socialnih omrežjih, v resnici sami in osamljeni (prav tako kot marsikater starejši).

Ampak čutiti bolečino in osamlljenost med prazniki nikomur ni lahko?

Seveda ne, ampak se da (kjer ne govorimo o psihopatologiji). Biti v bolečini in v osamljenosti je hudo in stiske so lahko precej hude. Po drugi strani pa so vse to samo občutki. In vem, da takšni stavki zvenijo lahkotno, ampak tudi osamljenost je samo občutek. Kot žalost, strah, sram, veselje…. In vse občutke se lahko naučimo sprejeti. Ne čez noč in ne takoj, ampak je mogoče. Začne se s tem, ko si priznamo, da nam je težko zdržati z občutkom osamljenosti, ampak da ga lahko predihamo. Samo če dihamo in smo pozorni na telo, lahko občutki minejo – ko jih sprejmemo. Seveda pa ne vedno in takrat je potrebno poiskati strokovno pomoč. Na terapijah se učimo sprejemati sebe in vse občutke v nas.

Če negativna čustva s prazniki ne minejo? Kam po pomoč? Kateri so alarmantni znaki, da je pomoč nujna?

V takem primeru, ko težki občutki ne minejo ali se poglabljajo, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Pomagajo nam lahko različni strokovnjaki na področju mentalnega zdravja: psihoterapevti (zakonski družinski terapevti), (klinični) psihologi, psihiatri. Znaki so različni, npr grožnje s samomorom so najbolj očitne in vsako je potrebno vzeti resno. Vidni znaki so npr. upad energije in želje po druženju, zapiranje vase, nespečnost, nezmožnost občutenja veselja, spremembe telesne teže, povečani občutki krivde, sramu in strahu,…V takih primerih je nujna psihoterapevtska pomoč.

Prazniki so lahko torej polni tesnobe in žalosti, ali pa so lahko bolj mirni. Kako lahko sami naredimo praznike drugačne, ne samo bleščeče, ampak tudi mirne?

Eno priporočilo, ki ga navadno dam staršem, je to, da naj bodo to res prazniki miru. Ko je družina zbrana in ni pomembno, ali je stanovanje popolnoma očiščeno, smrekica povsem okrašena in kater tip hrane bomo jedli; pomembno pa je, da smo lahko mi – mi, da lahko zdržimo skupaj v enem prostoru, kjer ni npr. prižgana televizija in drug mimo drugega gledamo že petič isti film. Ampak da se zmoremo pogovarjati in preprosto uživati v družbi drug drugega. To je navadno težko tam, kjer odnosi tudi sicer »škripajo«. Na praznične dni se namreč še bolj začuti ta tesnoba in narediti nekaj novega v takih primerih je res izziv. Prvi korak je morda ravno to priznanje, da prazniki ne potrebujejo biti popolni, tako kot tudi starši ne.

Kaj pa mladi, na primer tisti, ki nimajo družin in so obdani samo z mladimi družinami. Kako pa naj po vaše oni preživijo praznike?

Verjamem, da tudi tisti, ki niso v partnerski zvezi ali družini, imajo ljudi, ob katerih se lahko počutijo ljubljeni, želeni, hoteni – morda še bolj, kot so se v svoji (primarni) družini. Nasploh se mi zdi pomembno, da se v prazničnih dneh obdamo z ljudmi, ob katerih se lahko počutimo sproščeni, sprejeti, umirjeni. Hkrati pa je za vse, tudi za poročene, bistveno, da najdemo čas zase. Trenutke, ko smo sami s sabo, se razvajamo, umirimo in lahko tudi naredimo nekaj zase, se imamo radi. Samski imajo v tem primeru celo več opcij: lahko si vzamejo več časa za razvajanja samega sebe, si privoščijo kakšna potovanja oziroma vse tisto, za kar prej ni časa, lahko pa se obdajo z ljudmi, kjer se počutijo dobro. Pravzaprav je pomembno za vse enako: da kjerkoli že smo, zmoremo biti avtentični, pristni sami s sabo. Na kakršenkoli način že to pomeni.

Kaj za vas pomeni imeti rad sebe, v teh prazničnih dneh?

Imeti se rad je stavek, ki nosi več razlag in za vsakogar so različne. Ne pomeni samo to, da si privoščimo dobro kopel in poskrbimo za naše telo (čeprav je tudi ta del pomemben!), ampak tudi za svojo dušo. Za enega šolarja je to takrat, ko prvič reče ne zafrkavanju, za vzgojiteljico to, da prosi za dodatno pomoč, za podjetnika to, da ne dela toliko nadur, za mamo to, da si da dovoljenje, da ne naredi vsega sama… imeti sebe rad pomeni drzniti si biti ranljiv, v odnosu do sebe in do drugih. Spregovoriti tudi o tem, da nam prazniki niso všeč, ker nosijo bolečino. In da si dovolimo da je v redu tudi to, če ne želimo praznovanja. Predvsem nehati bežati od vseh težkih občutkov. Radi se imamo, ko se lahko veselimo in ko zmoremo jokati, tudi v dneh, ko vsi pričakujejo le nasmehe.

Kaj bi bilo pa vaše sporočilo klientom, v novem letu?

Da jih imam rada, da jih nosim v srcu in da kljub temu, da se v teh prazničnih dneh ne vidimo, smo povezani. Terapevtski poklic pomeni povezanost z ljudmi, četudi se proces prekine ali zaključi. Sicer pa jim želim čim več odločitev, da zdržijo s svojimi občutki, kakršnikoli že bodo med temi prazniki. In da jih bi v novem letu spremljali ljudje, ob katerih bi se čutili ljubljene.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

(intervju za na njena.si)

The post Prazniki so lahko čas, ko nehamo bežati. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Zakaj sem samska? Ali sploh obstajajo izpolnjujoči odnosi?

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Imela bi eno kratko vprašanje in resnično bi prosila za kar se da iskrene odgovore. Včasih se vprašam, ali zares obstajata dva, par, ki imata stvari urejene na način, da je ta odnos zares izpolnjujoč za oba… Ali kdo izmed vas resnično pozna koga, ki mu je to tudi uspelo? Biti v odnosu, ki je “izpopolnjujoč” za oba, kjer je varnost, ljubezen, iskrenost, spoštovanje, etc..? Če se ozrem okoli, lahko vidim (tudi v tej skupini je veliko tega) zgodbe, kjer so v odnosih prisotne najrazličnejše odvisnosti-in tak odnos ne more biti funkcionalen?

Lepo prosim tudi strokovnjake za pomoč, mnenje…. ko veliko delaš na sebi in marsikaj razrešiš, se tako zelo spremeniš, da zelo težko najdeš partnerja, saj si zelo drugačen od vseh tistih, ki te izkušnje nimajo. Terapevti pogosto pravijo, da ko se spremeniš, v svoje življenje pritegneš drugačne ljudi, opaziš druge ljudi, ampak sočasno se tudi sprašujem nekaj drugega: če se to ne zgodi, sam pa veš, da si se zelo spremenil, kje je potem težava, da si recimo samski (in to ne po lastni želji)? Kaj še lahko narediš, kar še nisi, da bi lahko spoznal osebo, s katero bi lahko zgradil dober partnerski odnos? Sam si se spremenil, predelal vzorce, sočasno pa si samski, ker nikogar ni. Pa živiš svoj life, da ne bo pomote, ampak nekako ni primernih “kandidatov”? Kaj sedaj z vsem tem delom na sebi, če na koncu, ko potegneš črto imaš glede partnerstva ravno tako nič, kot bi lahko imel nič, brez dela na sebi? Resnično upam, da se bodo debati pridružili tudi strokovnjaki, saj me zanima njihovo mnenje.

Hvala in vse pohvale skupini.

Naš odgovor na anonimno vprašanje: “Zakaj sem samska?”

Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje.

Vaše spraševanje – “Zakaj sem samska?” – je povsem na mestu. Odnosi so res lahko zapleteni, ko privede tako daleč, da postanejo »odvisni«. Tudi sama vidim (pre)visoke procente tega, kar omenjate (zlorab in odvisnih odnosov), tako da si predstavljam, da lahko marsikdo ob tem doživi prav en obup in občutek nemoči. Kot da nima smisla se truditi, če je vse tako porazno. Psihoterapija pa po drugi strani pokaže na to, da se odnose da spreminjati, da se celo stil navezanosti da spreminjati in da so ljudje pripravljeni na spremembe, da so pripravljeni na garanje in da ne želijo trpljenja. Ob vseh teh željah v zakonski družinski terapiji vidim tudi neverjetne spremembe odvisnih odnosov, kako postanejo bolj funkcionalni, bolj zdravi in partnerji med sabo bolj zdravo povezani. Še bolj neverjetno je to, da se te spremembe dogajajo tudi tam, kjer ljudje sprva ne verjamejo v moč terapije (ker ne vedo, da to pomeni pravzaprav njihovo lastno moč), kjer pridejo z muko, odporom, averzijo. Partnersko svetovanje, če se lahko tako izrazim, s sabo prinaša torej priznanje realnosti (res je kdaj hudo in naporno in brezizhodno), hkrati pa občutek, da so spremembe možne in žive (in tudi so).

Terapevtsko srečanje vas lahko povsem preseneti

Omenjate, da ste bili udeleženi v procesu terapije in da je v vas psihoterapija povzročila veliko sprememb. V resnici ste prav Vi največji dokaz, da so spremembe možne, da ljudje lahko spremenijo svoje življenje. Če se za to le odločijo. In pohvale za to, da ste se odločili stopiti na to pot. Vi torej sami najbolj dobro veste, kako je, ko je težko in morda izgleda brezizhodno, potem pa nas lahko že eno terapevtsko srečanje povsem preseneti. Zakaj to ne bi bilo možno tudi pri drugih ljudeh? Zakaj se pojavi eno nezaupanje, strah, nemoč? Ste pomislili, kako to, da se prav v vas zbudijo ti občutki?

Koliko se pri vas skriva občutka žalosti?

Razumem, da ste v situaciji, ki vam ni všeč in da je potem logično, da se sprašujete, ali bo kdaj drugače. Če imate občutek, da ni sprememb, je razumljivo, da težko verjamete v njihovo moč. In da se pojavi kup dvomov, vprašanj in skrbi. Ob tem se mi kljub temu poraja vprašanje, če so vam ta vzdušja od kje domača. Če ste kdaj že morali vnaprej skrbeti za druge in vnaprej urejati odnose? Vzdušje, ko se ni bilo varno prepustiti toku, ker je bilo morda doma povsem nepredvidljivo? Morda sem vas  s temi vprašanji povsem izgubila in internetno svetovanje je precej omejeno… vseeno pa ostaja občutek, kot da je ob pisanju slutiti, da vam je ta skrb za druge domača in da hitro pridemo tudi pri vas do tega strahu, morda celo do odvisnih odnosov. Individualna terapija bi se tako zagotovo osredotočala na vaše otroštvo, skupaj z vami iskala to majhno punčko, ki je bila tam v preteklosti sama in osamljena in morala poskrbeti za druge. Koliko se pri vas skriva občutka žalosti, morda celo praznine, ki ste ju sprejeli že v vaših prvih letih? Koliko se v tej želji po povezanosti z nekom skriva občutek osamljenosti? In koliko si lahko pustite te občutke čutiti? Te odgovore veste samo vi.

7 let za organsko predelavo travme

Naše telesne izkušnje naj bi ostale močno zapisane v telesu, za vedno. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da bi naj organska predelava travme trajala več let. Da bi za telesne spremembe potrebovali vsaj 7 let in toliko pozitivnih izkušenj naj bi v tem času nabrali, da se telo celično spremeni, da se spremeni struktura vseh naših celic. Kakor da bi tudi telo potrebovalo čas, da verjame, da lahko spet zaupa. To ne pomeni, da boste 7 let hodili na terapijo, pomeni pa, da če ni toliko časa minilo od vašega zadnjega nevarnega odnosa, ste še vedno procesu predelave. Koliko zmorete biti do sebe v tem sočutni? Si priznati, da ste že veliko naredili, ampak da ste na dovolj dobri poti? In da je to čisto dovolj, da ne potrebujete biti popolni. Da smo pravzaprav vsi na isti poti, le vsak ima svojo, unikatno in da s tem ni nič narobe?

Vzdušja so tista, ki zavezujejo

Četudi ste v terapiji naredili ogromno in imate npr. varnejši slog navezanosti, so vzdušja tista, ki zavezujejo. Kar močno ostaja ob vašem pisanju, je en strah. Vzdušje strahu je navadno tisto, ki nas postavlja v partnerstvu pred dve možnosti:

• možnost »neizbire« (delal bom samo na sebi in močno povišal kriterije, da je kakšen partner sploh v redu) ali pa
• možnost pretirane izbire (kar vse je ok in konstantno bom v odnosih, ali pa bom v odnosu, kjer nimam pričakovanj, ali meril ipd.).

Oboje je v resnici nekonstruktivno – je boleč obrambni mehanizem, zadaj pa se pri obeh skriva občutek, da je v odnosih ranljivo, težko in nevarno. Da se ne sme zaupati, ker je strah pred intimo zelo velik. Tudi v to smer raziskovanja v terapiji bi se podala z vami. Nekako je slutiti, da bi lahko s poglobljeno predelavo strahu prišli še do globljih čutenj in res verjamem, da se takrat pa spremeni življenje toliko, da sprejmete sebe in se ne ozirate več na druge… si drznete iti na zmenek in biti vi – vi, takšni kot ste, imeti zdrava pričakovanja (ne torej »all in« ali povsem brez)  in hkrati ne sklepati preveč zgolj iz enega srečanja.

Po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi

Sprašujete se, kaj sedaj z vsem terapevtskim delom na sebi, če pa ste (ostali trenutno) samski. Kot da bi delo bilo ovrednoteno, samo če ste v partnerskem odnosu. Ste to pri sebi opazili? Zmorete ovrednotiti vašo pomembnost in delavnost tudi brez partnerja? Naši bližji odnosi so zgolj naš odsev in rastemo tudi v odnosih, ki niso zgolj partnerski. Ne vem, če ste se prepoznali v kateri od zgornjih opcij in to niti ni pomembno. Zelo pa se strinjam s terapevti, da po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi. In niste vi krivi, če jih trenutno (še) ne. Morda to kaže le na to, da vaše telo še ni pripravljeno, da je sploh kdorkoli tako intimen z vami. Morda še ni čas, morda v resnici vi tega niti ne želite. Morda boste v nadaljnjih terapevtskih srečanjih odkrili vašo malo punčko, ki kriči, da so moški nevarni, ker so preveč prestopali vaše meje. Ne vem, kaj vse se dogaja v vašem notranjem svetu. Ampak princ na belem konju ne obstaja. Obstajajo pa sočutni ljudje, ki si jih zaslužite. Obdajte se z njimi in morda bo eden izmed njih tudi vaš princ, pa čeprav po zaljubljenosti ostane prevečkrat samo še…konj, ampak vaš konj. Malo za šalo, ampak vam iz srca privoščim občutek, da ste vredni odnosov in da imate le vi moč, da se obdate z odnosi, kjer se počutite varno, zaželeno in sprejeto.  Čim več prijetnih občutkov in zdravih odnosov vam želim!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Zakaj sem samska? Ali obstajajo srečni odnosi? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Partnerski razhod: Ali se sploh da prekiniti odvisne odnose?

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Zdravo. Rabim podporo in nasvet skupine. Pred kratkim sem končala odnos in nimam pojma, kako naj zdaj grem naprej. Občutki se mi menjajo, ampak nočem nazaj. Nimam razloga. Moj bivši (BTW on si sploh ne bi tako rekel) ima resne težave z alkoholom, konzumira tudi drogo. Ima dve plati: je miren, a hkrati kolerik, ponižuje svoje sodelavce, prijatelje in seveda tudi mene je. Pa sploh ni vedel, da to ni ok, besede “jebi se” in ostale kletvice so normala. Vedno je vse probleme obrnil na mene in kadar sem mu kaj »zatežila«, sem bila jaz problem: da itak nisva skupaj, da hoče bit sam s sabo, kaj si jaz sploh predstavljam, da on ni zaljubljen… ko pa so bila alkoholna stanja, sem bila edina oseba, ki se ji lahko zaupa, me ima rad, še nikogar ni spustil bližje, celo romantik je postal. Drug dan druga oseba. Te faze so me čisto izčrpale, da ne morem niti opisat, pozna se mi se na zdravju. Vem, da me noben ne more razumet in da boste rekli, kaj mi ni jasno, da sem sploh ostajala v takem odnosu. To se že sprašujem sama. Imela sem očeta alkoholika, doma polno prepirov, vseh vrst zlorab ni da ni… Vse moje zveze so bile neko bolano reševanje moških. Razumet vse in prosit. Ampak tole je doseglo višek, frajer, ki me niti ni priznal, ko da se meni meša. In en dan vse ok, drug dan zid, vsakič ko sem prišla bližje. Bedno. In ali je bolj bedno to, da bi si sploh želela, da me tak tip človeka prizna za svojo, ali bolj to, da me tak tip človeka, s takim odnosom do mene, sploh privlači. Kemija je močna in vedno zato pridem nazaj. Zdaj res nočem. Obtožujem se za vsak prihod nazaj in jih imam dovolj. Ampak kaj naj naredim s privlačnostjo, ki ostaja kljub jezi? Mi lahko svetuje kak psihoterapevt? Nočem se namreč več it tega, nočem se uničevat. Hočem naredit neki drugače.

Partnerski razhod – naš odgovor:

Pozdravljeni. Je čutiti, da ste izčrpani od čustvenih naporov pretekle zveze in da ne veste, kako naprej. Hkrati pa ste odločni, da je preveč in postavljate prve razmejitve. Pohvale! Ker je v vašem sestavku čutiti močno željo po bolj osvobajajočih odnosih, vas povabim, da si upate razmišljati, zakaj ste izbrali predhodni odnos. Življenje v odnosu, kjer je vse nejasno, ali pa celo tako močno ekstremno (en dan vse, drug dan pa nič), je izčrpajoče, strašljivo in skrajno nepredvidljivo. Vprašanje, s koliko nevarnostmi sta se morala oba kot otroka srečevati, da so vama obema v sedanjosti sploh sprejemljivi odnosi, kjer je toliko vznemirjenja, adrenalina in kemije na eni strani in toliko težkih občutkov na drugi. Je čutiti, da sta si prav dnevno podajala hude občutke nesprejetosti, zavrženosti, zamenjanosti, strahu in osamljenosti. Zato bi vas že na začetku usmerila v raziskovanje vaše lastne preteklosti: kje ste bili toliko sami, kdo je od vas tako kruto odhajal, za koga ste čutili, da niste dovolj dobri, kdo vas je hkrati sprejel in zavrgel, … ? Skrajno boleča občutja, a vam zagotovo domača in poznana. Vsi občutki ob bivšem, so del vaše preteklosti, ki se je ob njem le močno zbudila; isti občutki pa so domači tudi zanj, ki vam ne zmore ponuditi osnovne varnosti, ker je ta tudi njemu (tako kot vam) povsem tuja.

Partnerski razhod – otroci alkoholikov

Omenjate očetov alkoholizem, ki je vedno lahko zaslonka za nadaljnje odvisne odnose. Neko podobno zvezanost je čutiti tudi v vajini preteklo dinamiki, kjer sta se najbrž oba reševala, na povsem napačne načine. Bivši je najbrž ob vas zaživel in dobil vse potrditve, vi pa ste ob njem polnili vašo lastno praznino (ki pa se je v resnici še povečala) in dolgčas. Ko sta reševala drug drugega, ste v resnici reševala vsak sam sebe. Najbrž ste se že ob svojem očetu naučili, da vse razumete, vse prenašate, da nekdo danes je in jutri že ni več. Ne omenjate, kako pogosto je pil, ampak to sploh ni pomembno. V družinah zasvojenih se skriva prava duševna stiska: sram, nemir, nevarnost, gnus, tesnoba, strah, včasih celo teror in depresija;  četudi je pitje zgolj poredko, telesni spomin terja svoj davek. Odrasli otroci alkoholikov v svojem telesu vedno nosijo posledice in občutke svojih staršev: da niso dovolj dobri, da niso vredni. V terapevtski praksi opažam, da je krivda, ki zakriva občutja lastne nevrednosti, eden glavnih vzrokov posega po omami. V vašem primeru pa je bil omama za vaše možgane ta bivši, ki je sprožal vse domače občutke.

Dinamika približevanja in umika

Poleg zapisanega je slutiti, da sta se znašla v težki dinamiki približevanja in umika, o kateri sem že pisala. Ta otežena komunikacija je sicer zelo pogosta, ampak za odnose zelo nevarna. Obeta nenehen boj za kontrolo, veliko obramb, napadanja in umikanja in izogibanja pravemu, intimnemu stiku. Vzdržuje strah pred intimo. V tej dinamiki so akterji odrasli, ki so že kot otroci bili priča tem vzdušjem, ali pa so le močno zgubljali kontrolo, nihče pa jim ni dal osnovne topline in varnosti. Ne vem, koliko je vam to domače iz vašega doma, ampak ste omenili zgolj prepire, kar pokaže na to, da ste bili navajeni, da je to normalno. Vaši možgani so se najbrž že v otroštvu navadili na sproščanje večjih količin hormonov (adrenalina, noradrenalina, kortizola in dopamina). Zato bi se vi najbrž v mirnih odnosih počutili mrtvo in zdolgočaseno. Praznina, ki pride na plan, je za odrasle otroke zasvojenih tako močna in ogrožujoča, da možgani nezavedno poiščejo domače, divje odnose, za ceno nenehne ranjenosti. Ti odnosi so v resnici polni akcije in nevarnosti, ravno zato, da preženejo praznino, ki se skriva zadaj.

Zato je povsem normalno, da se zdaj, ko ste malo odrezali svojo drogo, sprašujete kako naprej. Trenutne ste nehali s ciklanjem prihoda in odhoda in to je v teh odnosih res težko. Lahko si daste pohvalo, za moč in željo, da želite vztrajati. V individualnih terapijah odvisnih odnosov spremljam, da je take dinamike res težko spremeniti in da so padci normalni, del procesa. Zato je normalno tudi to, da ste že večkrat neuspešno odšli, ker vas kemija vleče nazaj. Morda se bo to zgodilo tudi tokrat. V tem primeru je za vas pomembno, da sprejmete zgolj odgovornost, ne pa krivde: da zmorete videti, da ste v procesu, vašem, unikatnem in da je to del tega. Da vračanje ni sramotno. Da z vami ni nič narobe! Da zmorete biti sočutni s sabo in si reči, da ste samo na poti. Da umaknete krivdo, ki vas preganja v teh vračanjih k njemu. Kaj se zgodi, če date to krivdo stran in si rečete, da delate najboljše možno, kolikor zmorete? In greste naprej, korak po korak, iz minute v minuto, iz ure v uro, počasi, brez pritiska. Bi bilo to za vas nekaj novega, ne pričakovati od sebe sprememb čez noč? In sprejeti, da je ok, če niste popolni?

Partnerski razhod – samoregulacija

V relacijski družinski terapiji bi zato zagotovo spregovorili o tem, kaj so bili vaši vzroki za vaša občutja nevrednosti in občutka, da niste dovolj ok. Šele ko odstranimo krivdo, lahko zares pričnemo z abstinenco. Podobno kot pri AA. Vem, da se sliši naporno in nenavadno, ampak v odvisnih odnosih možgani tvorijo podobno kemijo kot pri alkoholu, zato gre za pravo malo zasvojenost. In vsak boj proti zasvojenosti lahko vsebuje tudi recidive, padce. Ko se zgodi prava abstinenca, se boste srečali z vašimi globokimi občutji osamljenosti, žalosti, dolgčasa in praznine. Ne bo lahko, ampak v terapevtskih procesih se naučimo samoregulacije: kako pomiriti občutke. Bolj kot si jih dovolimo čutiti, manjšo moč imajo. Zato si dovolite začutiti vso praznino in vse, kar bo bolelo. Ne bo lahko, ampak so samo občutki. Ker je telo navajeno adrenalina, lahko pade v pravi šok. Ampak vse to je iluzija telesa, ki se v resnici grozno boji odnosov. Zelo pomembno za vas bo, da pričnete prevzemati odgovornost za svoje življenje, namesto za življenja drugih, kot ste bili vajeni poprej; da prvič rečete stop iluziji obrambnega mehanizma. Le tako boste lahko prišli v stik s tistimi občutki, pred katerimi bežite. Odločilno za vas bo torej, da postanete dober psiholog najprej sebi: da se naučite postavljati razmejitve in začnete prvič reševati sebe, svojo majhno punčko, ki je najbrž ni še nihče potolažil. Ko jo boste našla in ji dala vrednost, bo lahko narasla tudi vaša samozavest in boste lahko končno čutili, kako zelo ste dragoceni, vredni in pomembni.

Lažen občutek popolnega odnosa

In še nekaj: ko zapuščate odvisne odnose, se hitro pojavi lažen občutek, da je odnos bil zelo dober, včasih skoraj popoln. In to kljub temu, da je realnost pravzaprav nasprotna! Ker telo tako močno pogreša to polnjenje praznine. Ko vprašam kliente, kaj točno pa pogrešajo, rečejo, da niti ne vedo točno… Navadno odkrijemo, da ne pogrešajo odnosa dotične osebe. Pogrešajo bližino, intimo in dotik. Pogrešajo dobre dneve (ki so bili sicer v manjšini). Pogrešajo vse tisto, o čemer so ob bivšem lahko sanjali.

Tudi vaša resnica je malo drugačna: bivšega najbrž niste niti dobro poznali, ker se ob vseh skrivalnicah ni zmogel zares odpreti nikomer. Zato v resnici ne morete pogrešati nekoga, ki ga zares ne poznate. Ne gre za njega, pač pa za praznino v vašem srčku. Ta praznina, ki jo čutite, ni zaradi odsotnosti njega, ki ste ga ljubili – je odsotnost ljubezni pri vas, ko ste bili majhni. In močna želja te punčke, po tem, da je z nekom blizu, da jo nekdo zaščiti, ljubi in varuje. V bistvu pogrešate sebe, svoje starše in nekoga, ki bi lahko bil vaš ljubljeni. Vi hrepenite po tem, da ste ljubljeni, hoteni, želeni in oboževani. Da ste nekomu pomembni in potrebni. In s temi občutki ni prav nič narobe in tega si želimo vsi. Ste pred izzivom, da si jih le zmorete priznati in izžalovati: dati iz sebe vse svoje pretekle občutke osamljenosti in hrepenenja. Zato le jokajte, jokajte toliko, kolikor potrebujete. Jezite se in ostanite v stiku s svojimi občutki. In si v žalovanju pustite čas, znižajte pričakovanja do sebe; potolažite svojo majhno punčko in ji dajte ljubezen. Pravo ljubezen, ki bo za vedno. Ko boste vzljubili sebe, bo morda počasi lahko prišel tudi nekdo, ki ne bo več vaša potreba, pač pa vaša želja. Nekdo, ki si ga zaslužite in on zasluži vas. Srečno in veliko ljubezni do sebe vam želim! Če potrebujete dodatno pomoč ali svetovanje, se lahko vedno obrnete name.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Partnerski razhod: ali se sploh da prekiniti odvisne odnose? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.