Vprašanje: Partner je veliko službeno odsoten. Vendar, ko je doma, za otroka (2 leti) ne skrbi kaj dosti. Vse mu je težko, že samo, da ga mora previti, kaj šele uspavati. V vrtcu ga vzgojiteljice skoraj ne poznajo, saj trdi, da se otrok v kolikor ga peljem v vrtec jaz, ne joka, prav tako se ne joka, če ga jaz uspavam… za vse sem sama. Tako sem žalostna, saj se zaradi otroka zbujam po najmanj 4x na noč, delam, popoldan pa skrbim za sinka, uspavam in spet znova… Ko pa partnerju skušam dopovedati, da potrebujem pomoč, so njegovi odgovori; ko boš toliko denarja zaslužila kot jaz, ga bom pa uspaval itn… Je katera imela takšnega partnerja in ga nekako spametovala?

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni, žal mi je, da vas partner ne sliši in ne razume, za povrh pa je še žaljiv. Od naštetega se zdi najbolj problematičen zadnji del in ta se mora nemudoma spremeniti. Spremeniti njega ne morete… Nujno pa je, da mu postavite mejo in da tovrstne govorice (češ kdo služi več) takoj ustavite.

Žal zgodbo glede “neenakomernega” starševstva v terapijah poslušamo izjemno velikokrat, ker je odsotnost očeta v primarnih družinah pri nas pogosta.

Če sami nismo imeli očeta, težko znamo biti oče. Poleg tega – z vsem spoštovanjem do nasprotnega spola – z majhnimi otroki moški pogosto težje najdejo stik.  Svojih partnerk pa ne razumejo (preprosto zato, ker oni niso tisti, ki bi bili na porodniški in se zbujali, dojili etc etc – ne zato, ker ne bi želeli, ampak ker ne znajo).  Ko otročki malo zrastejo, se ta del spremeni. Skoraj vsi moški na terapijah rečejo, da so se povezali z otrokom takrat, ko so se lahko skupaj pogovarjali in igrali (torej po 3.letu).

Pri vas pa očitno ne gre le za starševsko odsotnost, saj imate ob sebi verjetno tudi deloholika, ki morda teče v izgorelost.

Ampak zgoraj omenjeno bi se zdelo še nekako rešljivo, če gospod do vas ne bi bil žaljiv. Očitno se čuti stisnjenega v kot in mamevrira s tako grdo sramotilno obrambo. To je prvo, kjer bi bilo nujno razmejiti in ta del je na vas, da mu ne dovolite takšnega načina pogovora z vami.

Partnerja vi ne morete spremeniti, čeprav bi želeli. Lahko pa ste ranljivi in mu poveste, da tako ne boste zmogli naprej.

To da žogico v vaše roke – vi ste tisti, ki se boste morali odločiti, ali vam je to dovolj ali ne. Če je gospod pripravljen govoriti spoštljivo in reševati odnos, vama toplo svetujem partnersko terapijo – ker razen tega ne vidim drugih načinov, da bi se on morda kdaj spremenil. Pa tudi tu, je odvisno od njega – ali to sploh želi.

Verjamem, da vam je hudo in težko biti v nemoči. Toda niste nemočni zase – lahko poskrbite zase, postavite meje in na terapiji ugotovite, ali vam bo gospod zmogel slediti ali ne.
Pogumno naprej!

Ps.: in seveda, nujno si najdite pomoč (čiscenje/hrana/varstvo.❤️

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Za vse sem sama. Kako dopovedati partnerju, da je tudi on starš: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Imava 7 mesečnega otroka, ki ima že od rojstva velike težave, posledično je veliko neprespanih noči/dni, veliko nekih “ukrepov”, posvečanja pozornosti, ipd. Ne vem kdaj sem spala več kot 3h v kosu. Časa zase nimam, skrb za otroka + vsa ostala hišna opravila. Mož je zaposlen, ima super službo, veliko “odmorov”, lahko delo, domov hodi na kosilo. Vedno, ko pride domov pogleda na štedilnik in v kolikor ga nič ne čaka, obrača z očmi, postane nervozen, sprašuje kaj bo on jedel, ipd.. Glede financ in ostalih zadev, vse urejam jaz, ker on “ne ve in ne zna”. Kot, da sploh ni del družine- povsem odsotni partner.
Primer za boljše razumevanje: Ko je imel rojstni dan je naredil žur, jaz sem pa bila sama z otrokom, bolan (40° vročine). Poskusila sva se že večkrat pogovorit, vendar dokler ne “znorim” moje besede ne zaležejo. Po tem, je kakšnih 14 dni v redu, potem se stvari postavijo na stare tire.
Komunikacije med nama praktično ni. Zelo hitro se užali, če mu želim kaj povedati, svetovati, če se želim pogovoriti. Če mu samo omenim besedo pogovor obrača z očmi in vedno vpraša kaj sem SPET naredil narobe (konstantno obdelujeva iste težave).
Pričakuje spolne odnose in praktično samo o tem poslušam.
Nimam več ideje kako se s tem soočat.

_____________________________________________________________________________

Draga izčrpana mamica!

Najprej čestitke za vaš dan. Ni samoumevno vse to, kar počnete in zmorete. Ko dobimo otroka, statistike pravijo, partnerske zveze padejo na kvaliteti. Obdobje po novorojenčku je eno najtežjih obdobij partnerstva. Mame intuitivno, pa čeprav na koncu z močmi, nekako že poskrbijo za otroka, za očete pa je ta del težji.

Veliko se morajo naučiti in če niso ravno imeli stika z otročki kar nekako zmanjka ta intuitiven del.

Dejansko so v minusu, kar se začetkov starševstva tiče. Zato jim je treba marsikaj povedati, ubesediti, tudi pokazati. Mamice pa morajo ob partnerju, ki zmanjka predvsem sebi dati omejitve: si najti pomoč, tako pri varstvu, kot pri hrani, tako pri gospodinjstvu.

Včasih so mame imele celo pleme ali celo vas za pomoč, v 21.stoletju v tej individualizirani družbi pa ta del prav zmanjka in vse pade na partnerja. Toda lahko najdete osnovno pomoč tudi drugje (pokličete dostavo, najdete koga za pomoč v gospodinjstvu/pri varstvu ipd), njega pa postopoma vpeljete vse bolj in bolj. Tako boste vi manj obremenjena, gospod pa bo lažje postajal aktivnejši del družine.
Če se vaš gospod dejansko ne znajde in pričakuje, kot pravite, da ste mu vi mati, bi bilo nujno, da bi ta del predelal. Če ni nikoli zmogel poskrbeti zase in za vas, bi bilo nujno, da se udeležita partnerske terapije, kjer bi razdelali tudi ta del. Če ni imel izkušnje, da poskrbi sam zase in za partnerko in je vajen, da drugi delajo vse zanj, se bo moral zdaj naučiti drugače. To je nujen pogoj, da lahko gradita partnerstvo na drugačen način.

Glede spolnih odnosov pa še to: nikoli, ampak res nikoli se vam ni treba na silo potruditi za to, da bo partner ok, če boste ob tem vi trpeli.

Glede na izmučenost vam je verjetno tudi spolnost postala odveč in najprej se morate spočiti…

Šele potem pa s partnerjem začeti ponovno povezovati, da se boste lahko spet odprla temu – in dobesedno, da bo telo spet odprto zanj. Zdaj verjetno blokira, ali pa greste vi čez sebe. Ni vam tega treba in to – po mojih terapevtskih izkušnjah – prinaša samo globoke zamere. Tega morda on še ne razume, ker moški delujejo drugače kot ženske, ampak je nekaj, kar bi mu na terapiji zagotovo povedali. Zato kar pogumno pri odločitvi za takšno terapijo!
Želim vam poguma pri iskanju pomoči (bodisi glede hrane/gospodinjstva/varstva/…), prav tako poguma pri postavljanju meja in poslušanju svojega telesa. Vse dobro!

Odgovor je zapisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Odsotni partner: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga mamica v stiski, ki si prišla po pomoč.

Nasilje – kar ena po riti hitro je – vedno zbudi v nas težke občutke, predvsem zato, ker ga je večina doživela na lastni koži in zato s tem ni kar ok..
Vem, da vam obsojanje v ničemer ne pomaga, zato sem se zdaj oglasila in bi vam rada raje napisala par razlag in morda nasvetov. Upam, da bodo koristni za vas in še za koga. Vedite, da se lahko vedno obrnete name, če rabite pomoč in podporo.

Otroci začnejo razvijati zavedanje sveta in sebe postopoma.

Najprej doživljajo svet, sebe pa vidijo povezane z mami, kot eno. Prva mini separacija se zgodi tam pri 10m-1leta (lahko že prej), ko mami ne sme zapustiti sobe, ker otrok bruhne v jok. Takrat je v njem še ta ideja, da če mame ne vidi, je ni. Zato doživi separacijsko anksioznost in se joka. Kasneje, ko se otrokovi možgančki bolj razvijajo in ko razvije strukturo hipokampus, začne bolj razumevati svet okoli sebe, še bolj pa sebe. Takrat želi vse sam, pa hkrati ga jezi, ko bi kdo kaj drugače. Ker pa je tale hipokampus nekaj, kar se zori, se počasi izgrajuje, je otrok opravilno nesposoben se pomiriti sam.

Torej 2. in 3. leto otrokovega življenja je za otroka velika sprememba, a tudi velik napor: končno razumeva stvari boljše, ampak nima pa resursov za samopomiritive. Tako kot da bi imel mnogo želja, veliko občutkov, ampak ne osnovnega pojma kam z njimi. Vsakič, ko otrok ima tantrum (čemur večina reče izbruh trme), je v konkretnejši stiski in NUJNO rabi pomoč odrasle osebe – ker smo Mi edini, komur lahko zaupa. Nikogar drugega nima, da se lahko nanj obrne, da mu lahko pomaga predelati to stanje.

Če mi tukaj pademo in otroka OSRAMOTIMO (in otroka npr ponižujemo, češ kaj se dereš, grozen si, glej spet jokaš, kaj je to, daj se že pomiri, ga dajemo na time out/stolček, ali pa celo udarimo!!), bo otrok zapadal v vedno hujša vedenja, ker sam ne bo zmogel iz začaranega kroga.

Tukaj rabite nujno pomoč vi. Prav vi in partner.

Vi ste edini, ki se lahko naučite z otrokom zdržati, mu pomagate izraziti čustva in vi ga lahko pomirite… Na tej točki vam lahko pomaga knjiga Celostni razvoj otroških možganov (Daniel Siegel), ki vas tega konkretno nauči. Doborodošli tudi v skupino “Sočutno varstvo in starševstvo”, kjer se učimo teh sočutnih pristopov na konkretnih primerih. Toda v resnici bo potrebno več. Vprašati se morate, zakaj jaz težko zdržim s hčerkinimi izpadi, s tantrumi, z jokom, z jezo… ipd.

Kaj ste vi doživljali doma?

Kako so vas pomirjali vaši starši?

Če ste doma doživljali nasilje , vaše telo lahko kriči, ko sliši jok in jezo in ne zmore reagirati drugače. V takih primerih morate iti skozi proces in predelati vaše vzorce. Če si terapije ne morete plačati, nekaj terapevtskih centrov dela po znižanih ali celo brezplačnih cenah (fdi, srce, zavod iskreni), ostali pa se vedno trudimo nuditi pomoč na vse načine.
Rada bi vas spodbudila, draga mamica, da poiščete pomoč: knjige, skupina, terapije. Naredite to zase in za vašega otroka, vašo punčko, ki jo imate radi. Zaslužita si namreč imeti lep, povezujoč odnos.

Samo pogumno na to pot, niste sami❤️

Odgovor je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ena po riti: Fizično nasilje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Zasvojenost s pornografijo: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Ženo sem že pred leti zalotil, da si dopisuje z enim fantom. Obljubila je, da ni nič, da si dopisuje z njim ,da si malce krajša dolgčas in zvezo nadaljevala. Sedaj imava dva otroka stara 8 in 4 leta. Pred kratkim, pa sem ugotovil, da si spet dopisuje z enim fantom. Prepričevala me je, da ni nič, da sem ljubosumen, da je samo dopisovanje, da se bo izbrisala iz socialnih omrežij, ker ji je dovolj mojega preverjanja. Vse sem ji verjel, nato pa ugotovil, da se je lagala. Mene je blokirala in ostala na vseh omrežjih. Z malo znanja, sem našel tudi vsa sporočila, ki so bila dokaz, da je prišlo do prevar. Priznala je, da ga je oralno zadovoljevala in kasneje še več. Sedaj pravi, da ji je žal in obljublja, da se to ne bo več ponovilo. Kako naprej? 

_________________________________________________________________________________________________________________

The post Dopisovanje in prevara: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Že leta sanjam o bivšem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let. Trenutno pa sem na porodniški z najinim drugim otrokom.  Sicer imam dobro službo in 2x večjo plačo kot partner, a trenutno imam 700 eur porodniške. Težava pa je ravno denar. S svojim denarjem poplačam polovico najemnine ter polovico položnic, ostane samo nekaj eur in posledično je partner tisti, ki kupuje hrano, plenice. Zaradi tega je neznosen do mene.  Se dere name v pričo otrok in me ponižuje. Že pri prvi porodniški je bilo hudo sedaj pa je neizprosno.

Naj povem, da ko hodim v službo si deliva vse pol- pol in veliko si lahko privoščiva.

Ko pa mi naredi otroka in sem zaradi tega na porodniški, trpim skoraj 2 leti njegov bes in gnev, (nosečnost je po navadi še hujša, kot to poporodno obdobje). Danes, ko sem dobila dodatek pri otroških, je verjetno pričakoval, da bom njemu dala polovico, jaz pa sem takoj nakazala denar za psihoterapijo, ki jo obiskujem že več kot eno leto. In človek je dobesedno ponorel.

Je to normalno? Da se moram počutit kot ničvredna,  ker me on trenutno živi? Pa sem načeloma zelo skromna, ne hodim k frizerju, na nohte, se ne ličim, se pravi zase ne zapravim niti 5e. Izposodim si res za kakšne meni pomembne stvari – terapija, obutev, darilo za rojstni dan za prijateljico npr.  Prosim povejte mi, ali je normalno, da je človek tak do svoje partnerice in ji meče naprej, ker jo mora hranit? Ne rečem, za otroke kupi vse, kar ga prosim, problem sem samo jaz. Sta pa njegova starša imela vsak zase denar in taščino prvo opozorilo, ki mi ga je dala, je bilo ravno to – da naj imava skupne finance, saj je to povzročalo največji razkol v njihovi družini. Lepo prosim za kakšen nasvet, ker mi niti malo ni prijetno, šele septembra se vrnem na delo.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovani, odnos, ki ga opisujete mora biti res neprijeten in stresen. Stalno premišljevanje o financah, stalno vračanje denarja, računanje. Kot ste opisali si morate od njega sposojati denar, ga dobesedno prosjačiti in se poniževati, kar je ekonomsko nasilje. V partnerskem odnosu naj bi bila partnerja izenačena, finance skupne, stroški skupni in vse stvar dogovor. Trenutno pa ste vi v podrejenem položaju, ko se morate počutiti krivo, ker vas ne spoštujejo kot človeka.

Normalno je, da imata partnerja včasih ločene bančne račune in vsak svoje prihranke.

Vendar je pomembno, da ko pride do stroškov in porab denar delujeta skupaj, združeno in je možnost pogovora o tem. Pri vas sem opazil, da morate biti neverjetno osamljeni, ko vam mož zahteva da vi plačujete svoje stroške, mu vračate denar in se počutite v zadregi. Takšen odnos vsekakor ni zdrav in spoštljiv, ker ste opisovali tudi, da je do vas psihično nasilen. Da vas nadira, vas ponižuje v pričo otrok. To nasilje, tudi če ni vedno prisotno, se ne bo samo prenehalo. Opisali ste že, da ste šli po pomoč na psihoterapijo, kar je že dober korak v pravo smer. Nasilje se nikoli ne bo ustavilo samo od sebe in je dobro, da poleg terapije, tudi poiščete pomoč pri organizacijah, ki se s tem ukvarjajo npr.: Center za socialno delo, Društvo DNK, SOS Telefon ali ženska svetovalnica. Nasilje, ki ga povzroča partner lahko spremeni le on, vi se tukaj lahko le zaščitite in poskrbite za sebe, kar že delate. Želim vam vse dobro.

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.

Najdete nas tudi na Facebooku in instagramu .

Podobni članki: Dober družinski terapevt.

The post Finančne težave v odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  V odnosu s partnerjem, se dnevno ponavlja prepir na enako temo. Nenehno dobivam navodila kako kaj početi, kako se obnašati, kaj reči, počutim se, kot da to sploh nisem jaz. Ko partnerju zaupam svoje občutke, znori, ker noče da mu kontriram. Pa tudi če ne odgovorim takoj, mu ni ok. Zadeve so šle tako daleč, da bova obiskala psihologa (a se bojim, da po uvodni uri ne bo želel na naslednji obisk). Partner pravi, da ima pravico izražati jezo in živčnost. Ampak, kaj pa jaz, kje v odnosu sem jaz? Nenehno sem pod njegovimi pravili in se že bojim kaj reči. Prosim za pomoč, nasvet kaj storiti, drugače se mi bo zmešalo? Lp 

Spoštovana anonimna, res se trudite, da bi uredila vaš odnos s partnerjem in bi lahko ponovno srečno skupaj zaživela. Verjamem, da mora biti to ena velika zmeda in stres. Ko se morate non stop prilagajati in “hoditi po jajcih”, zato da bo partner vsaj nekoliko manj jezen. To kar opisujete mora biti res grozno, da ste non stop pod “obleganjem”. Po vašem opisu, se razbere, da se res trudite. Poskušate biti sočutni, razumevajoči in tolerantni do partnerja, vendar on še vedno pritiska na vas. V tej situaciji vi niste krivi nič, težava se nahaja v partnerjevih čustvih. To obnašanje res nima prostora v vašem odnosu in ne spada v trenutno situacijo, kar pomeni da prihaja iz preteklosti.

Vsa ta obnašanja, besede, izpade partnerja, ki ste opisali so njegova bolečina, ki jo ni predelal iz preteklosti in jo sedaj izraža v odnosu.

To je pa izredno krivično do vas, ker niste krivi in vseeno ste “bombandirani” iz njegove strani na tedenski ravni. Njegovo obnašanje je izraz, da je on moral najti večji nadzor, ko ni bilo varnosti v otroštvu in je bilo to takrat izredno stresno. Verjamem, da je pod velikim stresom tudi on. Ker ne more pustiti njegove strahove in bolečine v preteklosti in jih vedno nosi sabo. Sprememba obnašanja, bi za njega pomenila dodatni stres, ker bo moral spustiti edino, kar zadržuje vse njegove občutke. Tako, da je bila vaša odločitev iti k strokovnjaku pravilna. Ker bo treba nasloviti vsa skrita čustva, ki povzročajo potrebo po povečani varnosti.

Glede njegove želje po izražanju jeze in živčnosti se strinjam, da ima pravico jo kazati. Vendar to kar on dela ni kazanje čustev, vendar čustveno nadlegovanje vas. Kar imam v mislih je izražanje jeze, kot ste opisali, da zjutraj naglas odpre vrata in vas zbudi. To ni izražanje jeze, to je nespoštovanje. Izražanje jeze bi bilo, če bi se usedla, bi on povedal, da je jezen, mogoče glasneje govoril ampak, da bi dovolil si začutiti to jezo in bi jo lahko v pregovoru predelala. Vsak partner ima pravico izražati vse občutke, vendar na zdrav način, da se te občutki lahko predelajo in naslovijo. Ta zdrav način je preko pogovora, aktivnega izražanja (ples, slikanje, petje), da se prepozna občutke in jih oseba lahko začuti. Želim vam vse dobro in srečno, ne glede na kateri poti boste. 

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič. 

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Težave v najinem odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

V moje življenje je prišel kot komet. Čeprav je v času dvorjenja kdaj izginjal, je vedno prišel hitro nazaj in me presenetil. Obljubljal je pravo družino in varnost, vse to kar sem tako zelo pogrešala v svojem domu. A tik pred poroko sem – medtem ko sem iskala najino poročno pravljično nastanitev – našla njegov skrit svet. “MarioSlansky86” je bilo lažno ime, dopisovanja,  fotografije komentiranje žensk, tudi moških, vsega po malem. Poslala sem ga po cigarete in medtem ko sem kadila eno za drugim kričala, besnela, ga celo oklofutala.

Pet dni nisem mogla normalno jesti in življenje se je ustavilo. Vsak dan me je rotil naj ne grem, obljubljal terapijo in še več.

Ne vem zakaj nisem že takrat takoj šla na terapijo. Šla sem se le izjokat duhovniku, ki me je vprašal le, če je tudi on za krst otrok. Vseeno sem se odločila za poroko, takoj zanosila, enega za drugim in imela sva dva čudovita otroka. Kot oče je imel kak izziv, ampak res se je trudil in bil z njima več kot so drugi. Toda naju ni bilo. Spolnost nikoli ni zares prišla, ko pa je, je bila pač samo spolnost. Ko sem poslušala prijateljice, ki jim moški težijo za sex, sem si želela, da bi bila one. Mene se namreč moj mož nikoli ni dotaknil, čeprav sem se imela za privlačno, urejeno, lepo in mi je to dostikrat povedala tudi okolica. Toda jaz sem spraševala sebe, kaj delam narobe. Vmes sem se celo zaljubila drugje, ker sem tako hrepenela po opaženosti in temu občutku, da si moškemu privlačna. Dokler nisem na terapiji izvedela, da ni težava v meni. On ima spolno anoreksijo. Po ogromno letih sem ponovno odkrila njegova pisarjenja.

Vsakič obljube, redke terapije, polovično delo na sebi. 

Vse je bilo na pol. Čutila in vedela sem, da ne dela zares, ampak nisem zmogla oditi. Otroka ga obožujeta in razen spolnosti sva drug ob drugem bila odlična: skupni hobiji, skupni interesi, skupno podjetje, skupna vizija, skupne finance, skupno vse. Dokler me ni še prevaral. Večkrat, z mnogimi. Ne vem niti številke, ampak saj sploh ni več pomembno. Moje srce je zlomljeno. Morda za vedno. Ponovno sem v terapevtskem procesu, ker me vsak dan znova boli. In samo upam lahko, da bom en dan ok in ponovno zaupala moškimi, ampak končno vem, da nisem kriva in da si zaslužim več. 

 ______________________________________________________________________________________________________________________

 ** Dolgo časa sem živel skrito življenje in še danes težko pišem o tem. 

Moje življenje je z leti postalo ena sama laž. Nisem opazil, kako sem z vsakim novim klikom izdajal sebe. Za terapijo sem se odločil samo zato, ker je partnerka ugotovila in našla ta moj skrit svet. Ker jo imam rad in sem čutil, da jo prizadanem, sem se zaradi nje opogumil in poklical na pomoč. Bal sem se, da me bo pustila in da potem ne bo noben več želel sploh biti z mano. Bal sem se osamljenosti, čeprav sem naredil vse, da bi ona lahko šla. In imela bi pravico, da gre. Šele danes namreč počasi razumem, kaj vse moja odvisnost pomeni, koliko ljudi prizadane, koliko solz prinaša. V svoji družini sem bil vedno sam, saj so bili starši odsotni.

Do 10.leta sem otroštvo preživel z dedki in babicami in spomnim se, da sem že takrat poskušal pokukati v pornografske revije, ki sem jih našel tam.

Zelo hitro sem začel z masturbacijo… kasneje pa z online ogledi pornografije , ki je bila vsakič bolj divja in nasilna… sledila so dopisovanja, ustanovitve skupin, kjer sem vsak dan komaj čakal, da jih odprem. Vse v mojem življenju se je vrtelo okoli tega. Tudi s punco sem želel divjo spolnost, ne klasične, ampak pogosto sploh nisem užival. Pojavile so se težave z erektilno diafunkcijo, ampak samo ob njej. Ne spomnim se momenta, kdaj je vse postalo kritično, vem le, da nisem nič več delal za partnerstvo, ampak samo iskal minute zase. Vsak dan, čimveč. Streznilo me je šele to, da je punca našla vse to. To še ni pomenilo konca, le odločitev za terapijo. Še zdaj sem v procesu in vsak dan, ko zmorem ostati trezen, si zaploskam. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak si ga tudi želim. 

Zgodbe je zapisala, zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Anonimne zgodbe iz terapevtske pisarne appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Mož ima iz prejšnje zveze 2 deklici – pubertetnici . Živimo skupaj in sprejela sem ju, kot, da sta moji. Skupaj smo 6 let. Starejša ima 13 let, mlajša 11. Vsak drugi teden sta pri mami. Težava se je začela pojavljati pri starejši, saj je zelo mirna, pridna učenka, nima prijateljev, nič je ne veseli. Oba z možem se trudiva, pogovarjava, kaj je razlog. Vem, da je punca pubertetnica a je nenormalno zaprta vase. Drži se zase. Nasmehne se ne. Ko je bivši to omenil je znorela, češ da je to puberteta in podobno. Sama nisem tega mnenja saj je bila vedno živahna, odprta, nasmejana deklica. Naj povem, da se ukvarja tudi s športom, a je tudi to postala muka. Kako pomagati otroku v puberteti?

Pozdravljeni. Hvala vam za zaupanje.

Res je, puberteta je tukaj in tako se tudi vedenje spremeni. Ampak to kar ste opisali, bi tudi jaz svetovala, da vzamete pod drobnogled.

Namreč, pretirana zaprtost, brez dobre volje, brez prijateljev in tudi ukvarjanje s športom je postala “muka”, je znak, da nekaj res ni v redu.

Če malce pomislite..

Se je to zgodilo, praktično čez noč? Se je v družinski dinamiki kaj spremenilo (morda tudi pri materi)? Morda težave v šoli? Morda lahko tudi mlajšo sestrico malce potipate z vprašanji..

Vsekakor bi svetovala, da vključite socialno delavko ali  kakšno terapevtko, da se s punco pogovorijo.

Vam pa bi svetovala, da ji daste varnost in ljubezen. Da ji veliko krat poveste, da ste tam za njo, karkoli se dogaja. Da vam lahko zaupa, tudi če je kaj ušpičila. Da jo imate radi, pa naj se zgodi karkoli. Namreč odrasli nekako samoumevno mislimo, da otroci to vedo, a žal veliko krat temu ni tako. In tukaj mislim, da te besede ne bodo odveč.

Morda veste, ali pa tudi ne.. V zgodnjem otroštvu (2+let), otroci spoznajo, da niso eno s starši in zato želijo vse sami, zato imajo veliko krat “izpade“,trmo, ipd.. Ker se jim razvijajo možgančki.

V puberteti pa se zgodi nekaj podobnega, ker pride čas, ko se otroci želijo osamosvojiti, zato lahko spremenijo vedenje. A vseeno se to ne zgodi čez noč in tudi veseli trenutki kar ne izginejo.

To sem napisala bolj zato, da boste lažje razumeli, da tako kot otroci pri 3 letih, tudi najstniki – pubertetniki  rabijo podobne sočutne pristope. Veliko ljubezni, varnosti, komunikacije, razumevanja in obojestranskega prilagajanja, pa vsekakor tudi meje.

Dobrodošli tudi pri nas – Družinski terapiji Vita bona.

Želim vam vse dobro. Čulek Tadeja

The post Zaprta pubertetnica : Svetovanje za družine appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.