Ali mu lahko pomagam premagati zasvojenost?

Pozdravljeni. S partnerjem sva oba odvisnika. Pred leti sva si našla strokovno pomoč in začela delati na sebi in svoji zasvojenosti. On je kmalu opustil pomoč in se zopet zapletel v zasvojenost. Jaz še vedno hodim na skupino in delam na sebi. Mi lahko morda kdo iz izkušenj pove, kako bi mu lahko pomagala? Pravijo, da najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš in zaenkrat se tega držim. Je pa težko, saj je to moj najbližji, za katerega sem mislila, da se bova skupaj postarala. Prosim vas tudi za predlog kake dobro knjigo o zasvojenosti.  Najlepša hvala.

__________________________________________________

The post Potrebujem pomoč: Kako naj premagam zasvojenost? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Sem poročena, mama dveh otrok. Z bivšim sva bila v zvezi 4. leta z vmesnim premorom. Z bivšim sva tudi skupaj živela in se na koncu razšla, zaradi njegove prevare. Sedaj sem srečno poročena z drugim partnerjem. Vendar na vsake toliko mislim na bivšega. Predstavljam si kako bi bilo, če bi z bivšim, imela skupaj otroke in podoživljam vse skupne trenutke itd. Zdi se mi, da ga nisem še sploh dokončno prebolela. Razhod z bivšim je bil res grd, sedaj ima tudi on partnerico in enako stare otroke kot so moji. Kako naj si pomagam in grem čim lažje čez to. Partner za te občutke seveda ne ve, ker se bojim da bi dobil občutek, da ni ljubljen.

Hvala za odgovore.

_________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Kar opisujete, je izjemno močno značilno za tako imenovane soodvisne odnose. Tam se pogosto pojavljajo fantazije, razvijanje spominov ter intenzivno sanjarjenje. In vse to se po navadi dogaja kljub temu, da je spodaj skrita težka bolečina, v vašem primeru celo prevara.

Večina ljudi, ki ne pozna soodvisnih odnosov vas bo težko razumela – ker tole navzven res ne deluje logično. Namreč če veste, da vas je nekdo že prevaral, – pomeni, da ta oseba na neki točki že ni zmogla gojiti spoštljivega odnosa do vas – zakaj bi se vračali v isto stanje?

In če ni bilo tam neke predelave pod strokovnim nadzorom, potem je vse skupaj ostalo na istem nivoju.

Vprašanja za vas torej so:

– zakaj bi si želela v svojem življenju nespoštljivih odnosov?

– Zakaj so vam taksni odnosi sploh privlačni?

– Vas to spominja na vaše otroštvo, kjer ste morali morda podobno prenašati veliko občutkov nepomembnosti in zamenjanosti?

– Kam izpuhtijo bolečina, žalost, jeza, občutek izdajstva? To so samo osnovne usmeritve…

V resnici pa vas moram nujno usmeriti na zdravljenje zgoraj omenjene soodvisnosti, ker sicer se takšna sanjarjenja ne nehajo sama od sebe.

Včasih se soodvisni toliko prepustijo sanjam in jih tudi preizkusijo v živo. V vašem primeru bi to lahko pomenilo izjemno veliko ranjenih odnosov. Preden začnete razvijati taksne ideje, vas toplo spodbujam, da ugotovite, kaj vse je tisto, zaradi česar ta trenutek niste ok. Kaj pogrešate v trenutnem partnerskem odnosu? Kaj je to, kar ste tam imeli in tukaj ni? Kaj je ta anskioznost, ki jo omenjate? Zakaj ste napeti?

Nujno morate najprej ugotoviti, kje ste vi in zakaj ste se znašli tu. Poleg nujne terapije pri terapevtu, ki dela s soodvisnimi odnosi bi vas usmerila v branje člankov in knjig na temo “Codependency” (soodvisnosti). Na spletu najdete online podporne skupine, v tujini… dobre knjige so npr.:

– Zbogom, soodvisnost,

– Ne recite temu ljubezen

– vse od avtorice Sanje Rozman..

Dokler ne ugotovite kje ste, vam priporočam, da varljive misli in sanje nadzorujete. Če boste morda vmes ugotovili, da vas trenuten odnos ne osrečuje, ali pa da se je vas bivši spremenil ali pa celo razšel, potem boste imeli precej drugačno izhodišče. Ampak najprej najdite sebe, ne v drugih – v sebi.

Pogumno naprej!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Sanjam o bivšem: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem imava 19 mesečnega otroka. Predlagala sem mu ločitev, saj hodiva eden mimo drugega, kot da se ne poznava. Strinjal se je, brez prigovarjanja. Zgodilo pa se je, da sem se jaz noro zaljubila v sodelavca. Tega moškega res čutim, a sva se zmenila, da prekineva stike, ker ne bi bilo pošteno do mojega moža. Ta moški mi ustreza v vseh pogledih in rada bi naredila kar največ, da dobro izpeljem zadevo in morda nadaljujem življenje s tem moški.  Kaj storiti in kako? Hvala za vse predloge.

______________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, pozdravljeni. Ko sem vam že spisala odgovor, sem precej presenečeno slučajno ugotovila, da ste nas pred komaj 3 tedni že kontaktirali. Spraševali ste, kako rešiti prejšnji partnerski odnos. Glede na to, da ste v roku SAMO treh tednov spremenili mnenje, iz reševanja prvega odnosa, do prevare, ločitve in razmišljanja o novem odnosu, me v resnici za vas resno skrbi.

Skrbi me, da lahko hitro menjate razpoloženje, življenjske odločitve (pri tem, da gre za odnose!, ki vključujejo celo otroka!) in da ste vpeti v soodvisne odnose.

Za soodvisne je značilno, da ne zdržijo sami, vsakič znova, pa z vsakim novim odnosom, utopično upajo, da bo kaj drugače. Pa nikoli ni, ker odrešenja od občutkov osamljenosti in praznine, ne prinese druga oseba, le mi sami. Soodvisni že v zelo kratkem roku verjamejo, da jim druga oseba lahko prinese boljše življenje in hitro “padejo v odnos”. Najbrž ste tako začeli tudi preteklo partnersko zvezo in je zato to pripeljalo do krutih in tudi hitrih zaključkov. In zelo verjetno isto počnete sedaj, ko ste nov odnos začeli preko spolnosti.

Vse to je alarmantno in taksno vedenje ne more pripeljati do boljših odnosov, kot ste jih vajeni. Žal ne, četudi dobite popolnega partnerja.

Za začetek vam torej nujno svetujem, da si preberete vso možno literaturo na temo odvisnih odnosov (Zbogom, soodvisnost in pa vse knjige Sanje Rozman npr). Nujno pa bi vas usmerila h komu, ki se ukvarja prav s soodvisnostjo – to počnemo tudi terapevti na Institutu Vita bona.

*******

Glede same situacije pa takole. Zelo dobro se mi zdi, da se stvari pogledajo od daleč in. da ste se odločili za eno pavzo pri obema, da lahko začutite sebe. To se zdi v obdobju, ko se z nekom razhajamo, vedno izjemnega pomena. Raziti se, pa ne vedeti v globini zakaj, je vedno rizično, sploh če so tam otroci. Zato pohvale, da želite vse razčistiti.

Kaj če bi to zares storili počasi?

Si dali res konkreten odmor?

Bi se z vami poglobila v vašo situacijo. Ne pišete sicer, koliko časa sta bila že pred poroko skupaj…? Glede na podatke, pa sklepam, da ne dolgo časa. Da gre za odnos, ki se je začel hitro. Imam prav?

Taki odnosi pogosto (ko mine zaljubljenost in ko mine prva skrb za otroka (po cca 1 letu)) res pogosto doživijo en šok: par namreč, kar naenkrat nima več hormonov zaljubljenosti, nima več močne organske povezave, ima sicer otročka – ampak če sta v osnovi različna, to pomeni se več razlik in prepirov. V fazo, ko bi morala začet gradit na odnosu, vstopita se z enim bremenom (ne mislim otroka, pač pa na razhajanja idej o starševstvu, fokusu na otroku ipd). Skratka, tak par sploh ne mora izgraditi dejanskega odnosa. Ker nima šanse, če se ne ustavi. Iz rajske zaljubljenosti, ki ima vmes celo poroko in odločitev za otroka, lahko čez noč nastane pekel odtujenosti. In tak šok boli dvojno.

Zaupam vam, da je takih primerov na terapijah ogromno in da je to najbolj senzitivno obdobje za tiste pare, ki so zaceli hitro. Včasih pa so ravno bili skupaj npr 3 leta in ko je minila zaljubljenost, izvedeli za dojenčka. Ker je bil ves fokus na otročku in na gnezdenju, spet ni prišlo do preoblikovanja odnosa. In ljudje pridejo na terapijo potem, ko so cca 6 let skupaj, odtujeni in oddaljeni.

Prihod otroka, pa vedno vpliva na dinamiko para. Tudi tistega para, ki je lahko skupaj že več let in funkcionira čisto ok. Torej četudi ste v dobrem odnosu, ima otrok vpliv. Navadno pokaže zgolj na trdnost zveze pred otrokom… in morda se sliši kruto, ampak po raziskavah sodeč, na večino vpliva negativno, za en čas. Ko se par ponovno poveže, pa gre lahko na boljše.

Glede tega vam ne bi več veliko pisala, vam dajem v branje en svoj članek: TUKAJ

In pa povabim vas, da si ogledate webinar prav na to temo, organizira pa ga online šola za starše Veva (najdete ga tukaj). Ta predavanja delam rada, ker vidim, da je tega res veliko.

Pa da se vrnem k vam in vasi zgodbi in bom kar direktna.

To, da od ločenega ljubimca pričakujete varnega partnerja tudi po tem, ko bo minila zaljubljenost, je iluzorno pričakovanje. Že zato, ker varni nismo kar sami na sebi, ampak varni partnerji postanemo. V varnem zavezujočem odnosu.

Ne poznam vaše zgodbe detajlno, je pa zaznati, da vas je odtujenost pri bivšem bolela.

Sta se zmogla v tem s partnerjem sploh povezati, o tem resno usesti se pogovoriti? Če ne, potem je razhod brez pogovora alarm…

Sta šla kdaj do kakšne strokovne pomoči, kakršnekoli? Če ne, potem se mi zdi razhod alarmanten.

Ste se tokrat upali raziti, ker imate končno eno varnost v drugem moškem? Se sami ne bi upali raziti? Potem je razhod alarmanten.

Če ni bilo pogovorov ali pomoči, če je druga oseba pika na i, potem vam mora ob tem zagoreti rdeča lučka. Rdeča luč je znak, da se morate ustaviti in si priznati par zelo resnih stvari. Da je prejšnji odnos propadel zato, ker se nista znala ali zmogla pogovarjati in, da ga niti nista navzven želela rešiti. To je kar težka obtožba in nekako upam, da se motim. To, da je partner tiho, lahko kaže na več stvari. Da ne sme izražati jeze (da se ni nikoli naučil), to, da ima tak karakter (mirnejše soočanje z vsem), ali pa na to, da sluti, da ste se zaljubili drugje in ne vidi izhoda. Si predstavljam, da vas njegova tišina (tudi ob razhodu) spravlja se v večjo prizadetost in da vam ni lahko.

Če ste se znašli v zvezi, ob bivšem, ki je tih in ne zna komunicirati, vi pa ste živahni in polni akcije, si predstavljam, da vam je bilo težko peljati tak odnos.

Vsi odnosi so učenje, kako zdržati drug ob drugem – taksni, kjer sta si dva različna, pa zahtevajo se več učenja in potrpežljivosti.

Na kar bi vas jaz želela opozoriti, pod nujno, je to, da me zaskrbi, da glede na to, kako ste s prejšnjim partnerjem funkcionirali v prejšnji zvezi, da ne bo v obetajoči se nič drugače. Precej hitro po poroki sta se oba predala in to je kar alarmantno. Tudi v novi zvezi – profil človeka, ki ustreza in balansiranje žal ni dovolj dober  razlog uspeha zveze.

Za to, da odnos uspe, je potrebno ugotoviti, zakaj ste se nekje sploh znašli, kaj vas na partnerju privlači (in ne le odbija & zakaj ste se znašli v taki zvezi), kako lahko vedno komunicirata in sta povezana, kakšne so vajine obrambe in ali se lahko zavežeta v pravi odnos, kjer ne bosta bežala drug od drugega… kar se je dogajalo vam prej.

Sicer verjamem, da tudi zveze iz afer lahko uspejo. Čeprav je afera sama na sebi znak strahu, da se ljudje nimajo dovolj radi in prevarajo sebe (tisti ki vara, zato ker ne zmore it iz odnosa prej & ljubimec zato, ker sploh pristane na to pozicijo). Verjamem, da če ugotovite, v vmesnem času, zakaj je tudi vam lažje zbezati v drug odnos. Glede na opis precej hitro – da s tem povečate šanso, da uspete z novim.

Tudi sicer mislim, da lahko uspemo v vsakem odnosu, kjer se oba odločita za garanje. Afera ni najboljši indikator, ker pokaže, da sta se znašla dva, ki že nista garala. Ampak saj veste, obstajajo tudi izjeme, ki potrjujejo pravilo in morda ste tudi vi ena izmed njih. Tega ne ve nihče od nas.

Kakorkoli pa že, vam res svetujem, da si vzamete čas in dvojno predihate odločitev. Če bi bili brez otrok, bi se mi zdelo lažje, tako pa je tole malo drugačna situacija. Staršem vedno svetujem, naj gredo magari še zadnjič po pomoč, z drugim staršem, tako da bodo vedeli in čutili, da so naredili vse za odnos, & da zato ni šlo. Ko porabimo vse moči, da odnos rešimo, potem pa se lahko soočamo s tem, da ne gre in da je tudi to ok. Sicer pa lahko hitro ostaja kakšna krivda, če ne prej, potem, ko otrok vpraša, zakaj nista skupaj. Zato tudi vas spodbujam v to smer – ampak odločitev je pa seveda vaša.

V vsakem primeru si vzemite čas zase in za razmislek o prihodnosti – saj veste, vsi naši odnosi se ciklično ponavljajo, dokler jih ne razrešimo.

Morda pa preberete kaj o tem? Morda knjigo o Družinski terapiji (Christian Gostecnik) ali pa kaj na temo prevar (Veronika Podgorsek).

V vsakem primeru vam želim vse najboljše – ob komerkoli se bo odvila vaša pot – vso srečo in veliko ljubezni do sebe. Da izkoristite vaš čas, da ugotovite, kako ste unikatni, čudoviti, posebni in vredni. In da za to ne potrebujete prav nobenih zunanjih potrditev. Srečno!

Odgovor je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ločitev od moža in nov odnos: Svetovanje za partnerje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Avtor: Saša Petrovič, ZDT

Alkohol je v naši družbi nekaj samoumevnega in večini ljudi sploh ne predstavlja nevarnost odvisnosti. Alkoholizem je bolezen in zraven alkoholika zbolijo vsi člani družine. Nenehen stres, strah, sram, jeza in vedno znova prazne obljube ter nova razočaranja. V takšnem vzdušju se vse vrti okrog vprašanja, kdaj bo alkoholika spet zaneslo. Kje je in kaj počne, ali bo prišel rahlo vinjen, ali napol v nezavesti? Bo spet žalil, razgrajal in ranil prvega, ki mu bo prekrižal pot doma? Obup, nemoč in globoka žalost ter stres so občutja, ki jih v takšnih družinah vsakodnevno občutijo otroci. In ko odrastejo, jim vse to sledi. “Nisem dovolj dober«, »nihče me ne razume«, »vsi me zapuščajo«, »ne znajdem se v tem svetu«, »kako naj bom dovolj dober starš«, »depresiven sem, ne zmorem niti več jokat« so stavki, ki jih terapevti slišimo v terapiji, od ljudi, ki so doživeli alkoholizem staršev v otroštvu.

Velikokrat pride k meni po nasvet obupana žena. »Kaj naj še naredim, da se bo spremenil? Nič ne pomaga. Kljub temu, da se odloči in obljubi, ga slej ko prej spet zanese v gostilno in med prijatelje, potem pa ni več meje pri popiti količini alkohola«. Najprej gospo seznanimo, da nikakor ni odvisno od nje, ali se bo partner odločil za pomoč. Sam namreč očitno ne zmore prenehati piti. Včasih so alkoholiki pripravljeni na spremembo in zdravljenje: ko pristanejo na dnu, jih zapusti partnerka, razpade družina, zbolijo ali povzročijo nesrečo,… Vendar niti v teh primerih ne vedno. Tako močna je ta odvisnost.

Kot zunanji opazovalci je dobro, da se zavedamo, da je potrebno veliko truda, moči in volje, da se odvisniki rešijo tega pekla. Takšna je realna slika odvisnosti in brez strokovne pomoči le redkim uspe. Nujno je zdravljenje, podporna skupina anonimnih alkoholikov (AA) in terapija, da se odkrijejo vzroki odvisnosti.

Kaj lahko stori žena? Poiskati mora pomoč zase, ozavestiti mora svojo soodvisnost od moža: zakaj se je znašla v takšnem odnosu in zakaj je vse skupaj tako dolgo prenašala. Z ozaveščanjem svojih vzorcev na terapiji, bo sčasoma lahko odločno postavila partnerju jasne meje. S tem bo lahko pomagala tudi njemu – saj sicer nehote vzdržuje njegovo odvisnost s toleriranjem njegovega vedenja. Morda bo ugotovila, da je sama odraščala ob mami, ki ni zmogla postaviti mej njenemu očetu in tukaj se pojavi priložnost, da se ustavi škodljivi vzorec prenašanja istih stvari na otroke. Ko žena sprevidi, da ni nemočna, se začnejo stvari premikati v pravo smer. Moža ne more spremeniti. Toda z njeno spremembo same sebe bo mož sebi hitreje priznal, da je alkoholik.

Ker je alkohol v družini zelo pereča tema, vabim vse, ki ste imeli takšno izkušnjo v otroštvu, da se pridružite zaprti skupini Odrasli otroci alkoholikov, s katero začnemo novembra. Prijavite se lahko na info@sasapetrovic.si.

Mnenje udeleženke skupine:
‘V skupini so nas povezale močne izkušnje iz preteklosti. Skupaj smo počasi odkrivali kaj je tisto, da nas drži nazj. Sama sem prišla do spoznanja, da je vso trepetanje v otroštvu zaradi nasilnega, pijanega očeta pustilo posledice. Nenehno sem se znašla v kaotičnih odnosih. Partner, ki me je prevaral, šef, ki se je nenhno znašal nad mano in me poniževal, prijateljica, ki si me je čisto podredila. Vse to zaradi občutka, da moram potrpeti in biti predpražnik za ljudi, da ne bom sama. Moj največji strah je bil, da bi bila sama. Občutek, da si zaslužim vsa poniževanja in da nisem vredna zaupanja, ljubezni in varnosti je bil globoko zakoreninjen v meni. S pomočjo skupine, sem počasi začela delati spremembe, postavljati meje, se sprašvati kdo zares sem in kaj si v življenju želim. Ko sem znala odločno reči ne vsem nespoštljivim odnosom, so počasi k meni začeli prihajati ljudje, ki so v videli v meni lepe plati in so z mano spoštljivo ravnali. Bolj kot sprejemam sebe, bolj me sprejemajo ljudje okoli mene. Hvaležna sem za preobrat v mojem življenju, ki se je začel s skupino.’

Več o Saši Petrovič lahko preberete na njeni Fb strani: Saša – zakonska in družinska terapija

Uredila: Katja Knez Steinbuch

The post Alkohol v družini appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Soodvisni odnosi izhajajo iz težkih občutkov strahu in sramu. V ozadju teh je slaba samopodoba in napačno prepričanje (bolje biti z nekom kot pa sam). Ponavadi soodvisni skačejo iz veze v vezo in se nikoli ne ustavijo, ker jim je biti samski nekaj nepredstavljivega in strašljivega. V ozadju je izredno močan strah pred zapuščenostjo, osamljenostjo. Gre za eksistencialen strah, ki zanje pomeni, da če bodo samski, lahko umrejo. Pravimo, da gre za odvisnost od odnosov, ker se ob umanjkanju odnosa počutijo podobno kot tisti, ki se odvajajo od drog. Tak vzorec lahko otrok ponotranji že zelo zgodaj ob neodzivni mami, ali pa kasneje ob spremljanju nefunkcionalnega starševskega odnosa, v ozadju pa najdemo tudi nevarne stile navezanosti. Soodvisni navadno vztrajajo v disfunkcionalnih odnosih (zasvojenosti, nasilje, zlorabe, neodzivnosti …), čeprav ni nobene spremembe. Tipičen primer so žene alkoholikov, ki utopično mislijo, da bodo partnerja nekoč spremenile, ali pa se vdajo, v vlogi žrtve (bolje z njim kot sama).

Alarmantno je, ko nekdo razmišlja: “ne morem živeti brez njega, čeprav me pretepa, ima pa dobre dni, ko je nežen do mene”. Takšna oseba ne čuti svojih meja, ampak se podredi nasilnežu v imenu ljubezni, ki to ni. Soodvisnost je tudi, ko oseba ne živi svojega življenja (hobiji, prijatelji…), ampak partnerjevo (nenehno ima fokus na to, kje je, kaj počne, s kom je, kaj naj stori, da mu bo všeč, kako naj mu ustreže). Vse skupaj je pokaže na veliko notranjo praznino, želja po ljubljenosti, sprejetosti, zaželjenosti, ki jo želi nekdo od partnerja, drugi pa je ne mora zapolnit, četudi bi želel. Soodvisni se odrešijo, ko začutijo lastno praznino, najdejo njene vzroke in se z njimi soočijo. Ko se soočijo s svojimi lažnimi strahovi, srečajo hude občutke iz preteklosti (strah, žalost, sram, vzdušja prave depresije…). A navadno najdejo sebe in se osvobodijo nezdravih odnosov. V primeru soodvisnih odonosov svetujemo strokovno pomoč izkušenega zakonskega družinskega terapevta.

Nekaj značilnosti soodvisnih odnosov:

– fizična, čustvena ali ekonomska odvisnost od partnerja,
– zlitost, simbioza, občutek, da ne morete preživeti brez drugega (če prekineva, ne obstajam; če prekineva stike, bom kar umrl/a),
– ostajanje v zvezi kljub nemogočim pogojem in opravičevanje slednjih (“saj ne zna drugače”…),
– partner soodvisnega je navadno zasvojenec, t.i. odvisni partner (alkohol, droga, igre na srečo, adrenalin,…) ali izjemno ponižujoč, ali ima psihopatolosko bolezen ali nagnjen h kontinuiranim aferam,
– pogosto se razvije tam, kjer so bile nejasne meje ze doma ob starših (postaršeni otroci, čustveni trikotniki, čustven incest ipd.),
– pretirana skrb za druge, za svet in pozabljanje lastnih potreb,
– ponavadi na terapijah pridemo do močnih občutkov krivde – ki pokrivajo občutek sramu in napačna težka prepričanja: občutek “nisem dovolj dober”, “nisem vreden”, “nisem ok”….

Sanja Rozman pravi: Soodvisnost je motnja v čustvenem in osebnostnem razvoju, ki nastane zaradi prilagoditev na odraščanje v disfunkcionalni družini in jo pogosto najdemo pri otrocih alkoholikov ali drugih zasvojenih. Zaradi neugodnih in specifičnih okoliščin (razvojna travma, zasvojenost očeta ali mame) otroci ne morejo razviti svojih potencialov, in so se prisiljeni prilagoditi sebi v škodo, da bi lahko čustveno preživeli. Kasneje v življenju se na tej podlagi lahko razvijejo kemične in nekemične zasvojenosti.  Pri soodvisnikih opažamo:
– nesposobnost ustrezno oceniti lastno vrednost in zanašanje na oceno in pohvalo drugih,
– nesposobnost začutiti in postaviti funkcionalne meje,
– neustrezno doživljanje in izražanje svoje resnice zaradi močnih projekcij, fantazije in drugih obrambnih mehanizmov,
– nezmožnost poskrbeti za svoje odrasle potrebe in želje,
– nezmožnost izkušanja realnosti in izražanja čustev na zmerni način.

Zasvojenost z odnosi je nadgradnja soodvisnosti, ne-kemična zasvojenost, ki se pokaže v odraslih odnosih so-odvisnika. Soodvisnost je kronični vir nezadovoljstva in notranje bolečine, in soodvisnik pričakuje tolažbo in olajšanje od drugih ljudi. Zaradi dolgotrajne zlorabe obrambnih mehanizmov za zmanjšanje bolečine, postane vedenje neobvladljivo, tvegano in samouničevalno, vendar zasvojeni kljub hudim posledicam z njim ne more prenehati, čeprav si za to prizadeva.

Oblike zasvojenosti z odnosi (Sanja Rozman):

1. Zasvojenost z »ljubeznijo«: za katero je značilna obsedenost z drugimi ljudmi, hlepenje po povezanosti z njimi in nerealno pričakovanje brezpogojne partnerske ljubezni, ki bo pomenila rešitev vseh težav. Pokaže se v odnosih z drugimi ljudmi, ki se močno zapletejo, saj nihče ne more trajno potešiti globokega zasvojenskega hrepenenja. Odvisniki čutijo prisilno potrebo, da bi nadzirali in spreminjali druge ljudi. Če niso v odnosu, se počutijo nepopolni in slabi.

2. Zasvojenost z romantičnimi odnosi: preokupiranost z romantično vznesenostjo in čarovnijo vedno novih zaljubljenosti

3. Zasvojenost z destruktivnimi odnosi z ljudmi, ki so škodljivi ali nevarni (nasilni, nesposobni za partnerski odnos, nezreli, kemični in nekemični odvisniki). Značilno je, da se v odraslih odnosih ponavlja navezanost na podobne osebe, kot so jih prizadele v otroštvu. Odrasli otroci iz alkoholnih družin si pogosto najdejo alkoholike ali druge odvisnike za partnerje in se z njimi ujamejo v zelo bolečo, vendar izjemno stabilno zvezo polno dramatičnih konfliktov in strastnih sprav.

4. Zasvojenost s seksualno odvisnim partnerjem je posebna oblika zasvojenosti z odnosi in nastane, ker se poskuša zasvojeni z odnosi prilagoditi partnerju, ki na seksualnem področju nima kontrole nad svojim vedenjem.

5. Seksualna anoreksija: je oblika zasvojenosti z odnosi, za katero je značilno umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in anoreksiji v zvezi s hrano, lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ščiti pred bolečino. Tovrstna obsedenost postane način spoprijemanja z vsemi oblikami stresa in drugimi težavami v življenju. Tako kot druge zasvojenosti in kompulzivna vedenja ima tudi seksualna anoreksija resne posledice. Seks postane skriti sovražnik, ki ga je treba nenehno držati na varni razdalji – tudi za ceno tega, da posameznik zatre pomemben del samega sebe in se mu odreče.

Zakaj nasvet “spakiraj kufre” primeru soodvisnih ne deluje oz. je lahko škodljiv?

1. Ker če bi nekdo čutil moč, da lahko gre, ne bi prosil za pomoč

2. Ker si ta oseba navadno želi partnerskega odnosa: ne želi konec, želi pa si, da bi bil partner drugačen, spoštljiv, v redu.

3. Ker se oseba ni znašla v soodvisnem odnosu po naključju: razrešujejo svoje pretekle stiske in če samo zapustijo en tak odnos, se pojavi izjemno močno pogrešanje odnosa in strah, kako naprej. Če ne predelajo svojih ran, jih priblači oseba z enakim vzdušjem.

4. Ker tiste osebe, ki zapustijo partnerski odnos v impulzivnem vzdušju ali zaradi nasvetov drugih, hitro pridejo nazaj, tudi v nasilen odnos in doživijo se hujše nasilje.

Soodvisni potrebujejo strokovno pomoč, da se soočijo z lastnimi ranami in da se počutijo dovolj močni, da lahko poskrbijo zase. Kljub temu, da terapevtski procesi niso hitri ali lahki, soodvisni po soočenju s svojimi strahovi najdejo sebe in svoj mir.

Zapisali, zbrali in uredili: Saša Petrovič in Katja Knez Steinbuch

The post Kaj so soodvisni odnosi? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Otrok, ki odrašča ob staršu, ki je odvisen od alkohola, dobi namesto občutka varnosti, potrditve, izkazovanja ljubezni in spoštovanja, kup neprijetnih občutkov v obliki strahu, sramu, jeze in posledično nizko samopodobo.

Z občutki ni nič narobe, če so pri otroku opažena, potrjena in zregulirana na sočuten način. Alkoholik pa sam ni čustveno zrel, saj verjetno v njegovem otroštvu ni bilo varne odrasle osebe, na katero bi se lahko zanesel in bi mu stala ob strani ob vseh preizkušnjah in čustvenih stiskah. Tako se destruktivni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, dokler si nekdo ne prizna težave, jo skuša ozavestit in prekinit verigo igre žrtev-rabelj. Definicija zasvojenosti je, da posameznik nima več kontrole nad neko substanco ali vedenjem.

Alkoholik postavi steklenico na prvo mesto, saj mu stanje opitosti nudi trenutno olajšanje nepredelanih čustvenih ran. Razmere v njegovi družini pa se slabšajo, odnosi postanejo kaotični, zaupanje pa je porušeno. Partnerka, ki ostaja v odnosu in utopično upa, da bo partnerja spremenila z nadzorom in kontrolo je soodvisna, saj ne zna jasno postaviti meje in zaščiti sebe ter otroke pred bolečino in zlorabami, ki jih alkoholik povzroča. Mama, ki ima ves svoj fokus obrnjen na partnerja in se nenehno obremenjuje s partnerjevo težavo, spregleda svoje otroke in se z njimi ne zmore čustveno povezati. Tako otroci odraščajo brez staršev, ki bi jim nudili varnost in kljub temu, da so fizično prisotni, so čustveno odrezani.

Alkoholizem velikokrat pripelje tudi do čustvenega ali fizičnega nasilja in otroci ob tem doživljajo tesnobo, zmedenost, in občutek nepredvidljivosti, ki ga ponotranjijo

Oče je enkrat trezen in se vede umirjeno, drugič spet ob abstinenčni krizi lahko doživi izbruhe besa in agresije, potem pa pride domov pijan in se vede popolnoma drugače, lahko nasilno, lahko pasivno in neodzivno ali pa se fizično umakne za dlje časa. Ker si otrok želi varnosti in ljubezni, mu vsa ta nepredvidljiva vedenja vzbujajo veliko strahu, lahko se začne spraševati, kaj je z njim narobe, da se starša vedno drugače odzivata na njegove potrebe. Takšni otroci se težko sprostijo v svoji otroški igrivosti, so nenehno na preži v kakšnem stanju je odvisnik in njegov partner in vse skupaj predstavlja preveliko breme. V takšnih družinah se lahko zgodi čustveni incest, ko npr. mama svojega sina nehote povleče v odnos čustvenega partnerja, saj se ne more povezati z alkoholikom, ki beži iz odnosa in ni sposoben resnične intimnosti.

Poznamo različne odvisnosti, ki jih takšen otrok lahko razvije: alkoholizem, deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…

Otroci alkoholikov odrastejo z občutkom manjvrednosti, zapostavljenosti in z globoko čustveno rano. Čeprav si prisežejo, da bo vse drugače, ko bodo imeli svojo družino, se zgodba velikokrat ponovi. Sami lahko padejo v past odvisnosti, saj iščejo zunaj sebe nekaj ali nekoga, ki bi jih osrečil, zapolnil veliko praznino, ki jo čutijo v sebi, kar pa seveda ni mogoče. Ni nujno, da takšen odrasli otrok alkoholika postane alkoholik. Poznamo različne odvisnosti, ki jih lahko razvije: deloholizem, prenajedanje, pretirano nakupovanje, droge, internet…vse to lahko služi kot pobeg od odnosov in bolečine, ki so jo odnosi v zgodnjem, ranljivem obdobju povzročili. Velikokrat se odrasle hčerke alkoholikov nezavedno zaljubijo v alkoholika ali nekoga, ki to kasneje postane in postanejo same odvisne od odnosov, ter brez pomoči terapevta in dela na sebi ne zmorejo prekiniti disfunkcionalnega odnosa. Tudi če tak nezdrav odnos prekinejo in ne zacelijo starih ran, se kmalu spet znajdejo v podobnem odnosu.

Velikokrat se ljudje sprašujejo, zakaj se zapletajo vedno s partnerji, ki ne zmorejo pristnega intimnega odnosa in so odvisniki. Odgovor leži v primarni družini,  posameznik ponotranji vzorce in vzdušja ob katerih odrašča. Kljub razumskemu delu, ki ve, da je takšen odnos nezdrav, ga na nezavedni ravni privlači odnos, kjer čustveno podoživlja vse stare, poznane bolečine, z razlogom, da se prečuti in predela preteklost.

Otrok mora sebi dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve

Odrasel otrok alkoholika mora sam zgraditi svojo lastno vrednost, ki je bila v otroštvu poteptana, znotraj sebe mora odkriti kdo zares je in kaj želi v življenju početi. Sebi mora dati varnost, zaupanje in potrditev, da alkoholizem staršev ni njegova krivda in da ne rabi biti celo življenje v vlogi žrtve. Prečutiti mora občutja, ki niso bila dovoljena v primarni družini in se znebiti bremena, ki so mu jih naložili starši. Vse to se lahko zgodi v odnosu z izkušenim psihoterapevtom, počasi in z vztrajnostjo. Ljudje, ki razrešijo stare vzorce, postanejo veliko bolj sočutni, razumevajoči in živijo lepše, mirnejše življenje ter se znajo prebiti skozi izzive, predvsem pa postavljajo jasne meje drugim brez občutka krivde. Pot iz krempljev posledic alkoholizma ni lahka, je pa mogoča z odločitvijo, vztrajnostjo in predanostjo, predvsem pa z iskanjem odgovorov v globini človeške duševnosti.

Saša Petrovič, zakonska družinska terapevtka

The post Odrasli otroci alkoholikov appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.