Spoštovani, sem odrasla ženska, 45 let.

Moja starša sta oba živa, ločena sta že od mojega 6 leta. Pogovarjati sta se začela osnovne stvari glede dostave vnukov pri mojih 34 letih, v mojem odraščanju nista spregovorila niti ene besede.

O meni nikoli nista govorila.

Razlog za njuno ločitev je iz strani mame, da je oče pil, iz strani očeta, da ga je prevarala z moškim, s katerim se je kasneje tudi poročila in imela še enega otroka. Pišem vam, ker bi želela vaše mnenje kaj narediti.

Sama živim že dlje časa v drugem mestu, tako da stiki s starši v živo že dolgo niso na dnevnem nivoju.

Pred približno 2 letoma se je zgodila situacija, kjer se mi je odprla pandorina skrinjica in vse svoje občutke sem stresla na svojo mamo, izpovedala sem se brez, da bi varovala mamo kot sem to počela celo življenje.

Predvsem je šlo o tem, da ji zamerim, ko me ni zaščitila, da me je njen mož spolno nadlegoval. Kot odraslo me je vabil v posteljo, mama je to interpretirala kot da ima vsak svojo resnico. Od incidenta sva pretrgali vse stike.

“Uspešno” je skomunicirala, da so z mano vse stike prekinili vsi iz njene strani družine. Tako sestra kot bratranci in teta. Nismo se videli že 2 leti, niti se slišali. Zdaj pa mene moja dva otroka, predvsem mlajši, ki je star 4 leta, sprašuje kdo je moja mama in da bi jo rad videl. Ne vem kako naj to izpeljem.

Meni sami ni do stika z njo, pustimo, da živim z občutkom hrepenenja ljubezni mame, ampak tako živim že od otroštva. Mamin partner je v teh dveh letih, kar nisem v stiku z mamo in sestro, umrl, do njega nikoli nisem čutila nobenega spoštovanja, ljubezni, predvsem gnus, zato nisem šla na pogreb. Večkrat je mama igrala žrtev češ kaj ne prideš na obisk, to da je meni slabo v njeni hiši zaradi njenega partnerja, je enostavno preslišala in name zlivala krivdo, da kaka sem. Večkrat sem šla v vseh teh letih (od incidenta pred 2 letoma) čez sebe in na obisk zaradi mojih otrok.

Mož pozna vso zgodbo in od kar jo pozna ni prestopil maminega praga.

Tudi njegovo stališče je, da ni potrebe, da imata moja dva otroka z mojo mamo odnos. Jaz pa sem zaradi vprašanj sina zdaj zmedena. Vem, da je mama z ločitvijo z mojim očetom v sebi prekinila tudi z mano. Vem da resnica, da me je njen mož nadlegoval, boli, ter je lažje da iz mene naredi pred svojo družino tisto krivo osebo, ki ji ni mar do mame. Ampak vseeno sem zrela in marsikaj zmorem, ampak ne vem, če bi bilo boljše za moje otroke, da me kdaj vidijo v komunikaciji z mamo ali ne. Iskreno itak ne more biti, ampak ja marsikateri družinski odnosi so čudni. Hvala za vaše misli, ker se vrtim v tem ali nadaljevati kot je in kot pravi mož, ali se približati in oblikovati nazaj neke površinske odnose z maminim delom družine, kljub moji bolečini, izključno zaradi mojih otrok.

Otroci imajo sicer tople stike z očetovo družino in moževo družino.

Figur starih staršev torej niso oropani. Hvala za vsak odgovor!

___________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Dvakrat sem prebrala vaše sporočilo in mislim, da ste si odgovor na vaše vprašanje odgovorili že sami.

Kako močni ste, kako pogumni, da ste v prvi vrsti sebe in kasneje tudi svojo družino zavarovali. Naredili ste vse, kar ste želeli in sanjali, da naredi vaša mama, a tega ni vedela, zmogla.

Zato vas vprašam, kaj dobrega bi imeli vi in vaš otrok od tega odnosa?

Pogovorite se z otrokom. Povejte po resnici, seveda otrokovim letom primerno, da nimate stikov, ker ni spoštovanja, ker se tam ne počutite varni in da to ni odnos v katerem želite sodelovati.
Če pa boste to kadarkoli želeli spremeniti pa imate še vedno to možnost.

Glede na vaše pretekle izkušnje vam vsekakor svetujem terapijo za predelavo tavme, če je še niste obiskali.

Vse dobro.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek,

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prekinitev odnosa s starši, je to prava pot: SOS appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Skupno spanje z otrokom tudi pri 6 letih načeloma ni sporno in samo po sebi ni razlog za skrb, dokler je to potreba otroka in ne potreba staršev.

V primeru, da vas resno skrbi, da imata partnerja težave, bi morda naredili družini uslugo, če bi vprašali kako sta, ali potrebujeta kaj, morda potrebujeta več časa zase, morda, kot je zapisala gospa zgoraj, nimata bližnjih sorodnikov, ki bi lahko prevzeli skrb za otroka.

The post Spanje otroka s starši: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Kako predelati odnos s starši: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

S partnerjem sva v vezi 9 let. Imava dva otroka ( 3letnik in 7 mesečna punčka). Lani smo si zgradili hišo in sedaj je prišel čas, ko bi lahko uživali, a mi je pred enim mesecem partner rekel, da ne more več biti z  mano , da ničesar več ne čuti. Hišo smo si gradili zraven partnerjevih staršev. Odnosi z njimi nikakor ne grejo, še posebaj odkar imava otroke nimata meje. Partner mi ni v oporo, njima reče naj me ne dražita, ker bo spet on poslušal (govorita, da sem 2 meseca po porodu debela, tudi 2 mesečni hčerki govorita enako). Sedaj še živimo skupaj, vendar ne komunicirava. Prosim za pomoč, nasvete.

______________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna, res hudo vam mora biti, ko ste stopili v tako občutljivo obdobje vašega življenja. Imeti 2 mesečnega otroka je res naporno obdobje in če pri tem partner ne sodeluje je v polnosti je lahko še hujše. Kar opisujete je, da vam ne izkazuje spoštovanja, ampak se samo povezuje s svojo družino. Telesno je v partnerski zvezi z vami, čustveno je pa povezan še vedno s svojimi starši in stoji na njihovi strani. Vse to kar dela, ni pravično do vas in je njegova odgovornost, da naredi spremembo in spremeni odnos.

Tudi, da starši ne spoštujejo vaš mej ni pravično iz njihove strani.

Vsi ljudje imamo osebni prostor in omejitve, ki naj bi jih drugi spoštovali in ne šli vedno čez njih. Tudi partner bi moral svojim staršem postaviti meje in vas zaščititi v teh primerih. Tukaj vam priporočam, da bi se s partnerjem udeležili partnerske terapije, če bi vi želeli nadaljevati odnos in poskusili popraviti. Glede staršev je dobro, da se fizično ločite od njih. Torej da ne morejo brez vašega dovoljenja v vašo hišo in da vedo kje so meje. Vsekakor je pomembno, da partner stopi v vlogo, da svojim staršem postavi meje. Želim vam vse dobro na vaši poti.

Komentar je zapisal terapevt Denis Ališič

________________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.  Res je za vami in pred vami težka izkušnja. Prestopanje mej, nespoštovanje, nerazumevanje in tudi partner ni na vaši strani. Pa ravno v obdobju, ko bi varnosti, topline, ljubezni in miru najbolj potrebovali.  Denis vam je že lepo odgovoril, jaz pa bi vam dala še nekaj vprašanj, ki se mi zdijo pomembne, da se jih vi sami vprašate.

Kje pa je vaša jeza?

Kje je vaša žalost?

Kje so vaše potrebe?

Kje je vaša meja?

Če pomislite na vašo primarno družino, so tudi tam bile vaše meje tako prestopane?

Vaše potrebe tako potlačene?

Je bila ljubezen do vas, tako prezrta in potlačena?

Zaslužite si več. Zaslužite si največ. Če si želite rešiti zakon in poskusiti vse možnosti, vam svetujem partnersko terapijo. Če pa se partner, terapije ne bi želel udeležiti, pa vam svetujem, da se napotite na terapijo sami. Da predelate čustva iz primarne družine, da se opolnomočite in da najdete svojo vrednost.

Vse dobro vam želim na vaši poti.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

Podobne teme: Kako naj ga privlačim? , Kaj dolgujem staršem?

The post Partner odhaja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Posvojena sem. Bioloških staršev ne poznam, krušni starši so mi iz materialnega vidika vedno omogočili lepo otroštvo.  Uspešno sem končala šolo, faks, se poročila in uresničila se mi je največja želja – postala sem mama. Edina siva pika v mojem življenju je, da nikakor ne dobim službe. Če jo že, je to za kratek čas. To moja starša zelo težko sprejmeta. Mami sem omenila, da si želim še enega otroka in ni bila najbolj vesela, ker nimam službe. Je res, da je vse tako pogojeno z denarjem? Kaj naj si sploh mislim? Zvenelo mi je, kot da je obupala nad mano in da si ne želi, da bi imela še enega vnuka. Ko sem povedala, da sem prvič noseča, je bila iskreno vesela. Ko se je rodil, tudi. Ne vem, zakaj zdaj tak odpor? Zakaj ne zmore besed podpore?

Draga gospa, iz vaše pripovedi se lahko naučimo, kaj zares potrebuje otrok in da pretirano poudarjanje pomena ocen, diplome in kasneje zaposlitve lahko prinese nasprotni učinek. Zelo verjetno ne zmorete poiskati zaposlitve, ker je zadaj strah.

Strah vas lahko žene že zaradi vzorcev, ki so vam jih dali starši.

Lahko pa vas drži nazaj tudi prepričanje, kako težko je dobiti delo. Vsaka vaša avtonomna odločitev je v trenutku razvrednotena in neslišana s strani mame ter vas spravlja v še večje dvome. Kako bi bilo iti na pot osebnostne rasti? Gre za pot, kjer lahko ugotovite kdo zares ste in kaj želite, ter se rešite strahov in dvomov, ki so v resnici last vaše mame.

Čutiti je, da si zelo želite podpore, sprejetosti in sočutja od svoje mame, ki vam tega ne zmore dati. Podarila vam je, kolikor je zmogla, vendar vam je zraven prilepila nalepke, ki vas ovirajo zdaj v odraslem življenju. Zelo pomembno za vas je, da prečistite kaj je vaše in kaj njeno, sprejmete odgovornost za lastno življenje in pobrišete prepričanja, ki vam ne služijo. Vaši starši so nehote ustvarili zelo močen pritisk glede denarja in materialnih dobrin.

Nič čudnega, da ne zmorete poiskati službe, saj vas globoko vodi strah pred pomanjkanjem in katastrofalna pričakovanja ‘Kako bomo (pre)živeli’. Ta strah človeka hromi, ne pusti mu dihat, povzroča notranji nemir in tesnobo.

Vsi pritiski, ki so se leta in leta ustvarjali na vas preko ocen, takšnih in drugačnih manipulacij, so se zasidrali v vas in za svobodno življenje se jih boste morali rešiti. Če ne boste zmogli sami, vam toplo priporočamo  psihoterapijo. Spoznati morate, da imate pravico živeti svoje življenje, sprejemati svoje odločitve, raziskati kdo zares ste in kaj bi želeli početi. Poiščite svoje poslanstvo in od tam naprej začnite graditi svojo kariero.

Poznamo mnogo ljudi, ki so diplomirali in potem odkrili čisto drugo smer, kjer so uspešni in kreativni. So pa tudi ljudje, nesrečni v svojih poklicih, ker jih drži v rokah strah, podoben vašemu. Draga gospa, nič ni izgubljeno, vaša izobrazba ni zapečatila vaše usode, slabe izkušnje pri iskanju zaposlitve vas ne oblikujejo kot dobro ali slabo osebo. Ste mlada ženska, odlična mati in imate vse možne potenciale, da si uredite tudi poklicno pot in ustvarite materialno varnost. Denar je pomemben, vendar je veliko bolj pomembno to, česar vam vaša mati ne zmore dati. Vi lahko dajete svojim otrokom toplino, ljubezen, oporo in sočutje. Dajte si pohvalo za ves trud vložen v odnos do partnerja in vašega sina.

Odločitev za novega otroka je izključno vaša.

Glede števila otrok pa sta vidva s partnerjem tista, ki sprejemata odločitve in ne vaši starši. Starši bodo odreagirali tako ali drugače, njihova stvar. Vedno reagirajo iz svojih občutkov, pogosto iz svojega strahu. Ne pomeni, da so obupali nad vami, prej nad sabo, ker jih je prehitel občutek strahu. Ne dovolite, da oni živijo vaše življenje in začnite delati na lastni vrednosti, da boste zmogli postaviti meje in vas komentarji vaše mame ne bodo zadrževali stran od lepega in mirnega življenja, katerega si zaslužite.

Odgovor je  napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zakaj me mama obsoja? Ali je obupala nad mano?: Svetovanje za družine appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Imam otroka iz prejšnje zveze in sedaj sem v novem partnerskem odnosu . Otrok je star 7 let in kot 7 letniki, včasih ne upošteva mojih navodil. Težava pa je, da se mi takrat moj novi partner posmehuje in je sarkastičen ; ”Kako te ničesar ne posluša in ne uboga, hahaha” .  Naj povem, da sem mu že veliko krat povedala, da mi to ni všeč, a s pogovorom ne pridem nikamor , saj si po nekaj trenutkih mojega govorjenja prične peti in mašiti ušesa.  Iskreno povedano, vedno bolj vidim, da si takšne zveze ne želim in en vem na kak način naj temu človeku razložim, da to kar dela meni resnično ni všeč. Prosim za nasvete.

Spoštovana ,

naredili ste že skoraj vse, da bi razložili partnerju, da se ob njegovih odzivih ne počutite sprejeta in razumljena. Da namesto pogovora, dobite ignoranco ter posmeh. Takšne stvari ranijo in prav čutite, da takšen odnos ne gre v pravo smer.

V vašem odnosu je čutiti kot da se morata oba boriti za svoj prav. Ne znata pa skomunicirati svojih čustev, želja in potreb ter s kompromisom rešiti spore. Vse to vaju odnaša v vedno večjo čustveno odtujenost.

Morda mu poskusite še predstaviti znanstvena dognanja o razvoju možganov ter Seiglovo knjigo Celostni razvoj otroških možganov. Poskusite ga informirati s sočutno vzgojo ter mu predstaviti njene prednosti. Naj se izobrazi v tej smeri, če je seveda pripravljen. Hkrati pa se lahko pri sebi vprašate, kaj se prebudi v vas, ko partner komentira vašo vzgojo.

Nekoč mi je mamica v podobni situaciji rekla, da je zavračala vsakršno mnenje v zvezi s svojim sinom, ki ga je podal partner, ki ni bil njegov oče. Avtomatsko jo je vrglo v jezo v smislu ‘ni tvoj otrok, ne razumeš.’ Zdaj se je naučila sprejeti njegovo mnenje, ga pretehtati in zregulirati tudi svoje čustvene odzive.

Nihče ni popoln in tako vzame tudi kdaj kakšen koristen nasvet pri postavljanju mej svojemu otroku, kjer je imela težave.

Moški, racionalni pogled včasih koristi mamici, kadar pade preveč v občutja in postane preveč zaščitniška otroka. Seveda pa vse nesočutne in škodljive pristope zavrne. Partnerju pojasni svoja stališča in tako sta se naučila prisluhniti drug drugemu in ustvarjati kompromise. Morda vam je ta zgodba lahko v razmislek in pomoč.

V vajinem odnosu je težava, da ne slišita in ne sprejemata drug drugega. Partner vam ne pusti do besede in želi za vsako ceno uveljaviti svoj prav. To je njegov prispevek. Če je pripravljen to ozavestiti in se s tem soočiti, lahko predlagate partnersko terapijo. V primeru, da vas spet ne bo slišal pa poglejte vase. Sami imate velik vpliv na svoje odločitve.

Razmislite zakaj ste v tem odnosu, kaj si želite v prihodnosti in kaj lahko storite. Srečno.

Komentar je zapisala terapevtka Saša Golob.

Dodaten komentar avtorice:

Hvala za odgovore. Najprej naj povem, da mi partner nikakor ne gre na živce ( res ne vem, da bi to napisala). Sem jezna? Seveda, da sem oz. sem bila, kajti ko s človekom ne prideš na konec in nazaj dobiš posmehovanje in kontriranje zanalašč ,ti kaj druga kot jeza in razočaranje ne preostane. Kako vem, da je nalašč? Zato, ker je bilo očitno nakazano. Partnerja vsekakor vključujem v vzgojo, ampak ne strinjam se vedno z njegovim načinom, ker sem mnenja da otroka ne vzgajamo s tem, da se obnašamo isto kot otrok in trmarimo kot otrok, ampak s pogovorom in z zgledom.

Partner prihaja tudi iz družine, kjer je bilo tako, da kot otrok ni smel izraziti svojega mnenja in seveda strogo se ni smelo staršu oporekat- in vem da od tukaj tudi njegov način razmišljanja.

Je pa tudi problem to, da se redkokdaj ukvarja z otrokom (igra itd…), zna pa se takoj oglasit kadar otrok ne uboga. Sva pa ravno včeraj imela pogovor o vsem tem in povedala sem mu kako se počutim in da upam, da se zaveda, da v zvezi z mano je prišel tudi otrok in če mu je to preveč je najbolje, da se najine poti razidejo. Povedala sem mu kako jaz vidim situacijo, bil je šokiran in takoj začel zagovarjat svoja dejanja. Povedala sem mu, da se iskreno v takšni zvezi ne vidim, če se ne misli nič spremenit, ker vsak otrok ima svoj karakter in ni nekdo, ki si ga bomo po svoje priredili, itd… Vzgajamo jih po svojih najboljših močeh, vendar se moramo zavedat, da otrok ne more biti isti kot smo mi. Sicer je izgledalo, da mu je dalo malo za mislit. Pravi oče in otrok se razumeta zelo v redu, hvala bogu je tudi najin razhod potekal normalno.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Neslišanost v partnerskem odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Pozdravček, moja 3-letnica je postala jezikava. Če ji nekaj ni všeč, kriči  name in ko ji želim dopovedati, da mi lahko pove na lep način, kriči še bolj. Takrat pade v nek svoj ”zen” –  MORAM kričati, MORAM se grdo obnašati do tebe, ipd.. Jaz pa ne vem, kako naj odreagiram, ko ona kriči ? Naj pripišem še to, da se je kričanje pričelo malo po tem, ko je dobila sestrico.

_____________________________________________________________________________________________

Berem rokopis najnovejše knjige Jespera Juula, “Agresivnost – nov in nevaren tabu”. Ni mogoče prešteti vseh koščkov in citatov, ki vam bi jih rada posredovala in upam, da pride komu prav. To knjigo priporočam vsem, ker se loteva globoko temeljnih  vprašanj: nesporazumov, predsodkov in zmot …

Citiram:

“V svoji knjigi “To sem jaz! Kdo si pa ti? O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki” sem se ukvarjal v glavnem s tem, kako je mogoče reševati konflikte med odraslimi in otroki. To vprašanje je tako pomembno zato, ker je način reševanja konfliktov osnova za smiselno, osebno komunikacijo.

»Ni mi všeč, če me tepeš, in želim, da s tem nehaš! Kljub temu pa bi rad vedel, s čim sem te tako razjezil?«

S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kje je ena od mojih pomembnih meja. S tem otroka ne očrnim ali obdolžim, da še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in da zaradi tega uporablja pesti, glavo ali noge. Nasprotno, s svojimi besedami mu sporočim: vem, da me ne sovražiš in da me nikakor ne želiš poškodovati in prizadeti, vem pa tudi, da v komunikaciji med nama nekaj ne teče gladko.

Tako bi se utegnilo pomanjkanje komunikacije razčistiti, morda pa tudi ne.

Vsekakor se mi je z mojim odzivom na njegove kretnje posrečilo, da se je njegova frustracija razblinila, in – kar je še veliko pomembneje – s svojo reakcijo sem mu dal vedeti: Ni mi vseeno in pripravljen sem te poslušati… Tudi če si se razjezil zaradi nečesa, kar sem naredil ali rekel oziroma česar nisem naredil ali rekel. Z drugimi besedami: Vrata za prihodnje konflikte med nama ostajajo odprta in ti jih ne bom zaloputnil pred nosom. Morda sem se izrazil nekoliko dramatično… Vendar se mi zdi pomembno, da povem, kako se počuti otrok, če ga zaradi njegovega vedenja obsojamo in grajamo, če smo do njega negativni, preveč kritični in preveč moralizatorski.

Otrok ne more vedeti, da ga mama poskuša samo naučiti primernega vedenja, temveč čuti, da z njim nekaj ni v redu.

Osebno kritiko otroci vedno tako sprejemajo. Otroci še ne znajo razlikovati med svojim vedenjem in tem, kar so… To pomeni, da ne znajo razlikovati med svojimi dejanji in svojim bistvom. Zato so tudi tako ranljivi in zato navsezadnje tako težko razvijejo zdravo samospoštovanje. Seveda pa velja enako tudi za mnoge odrasle.

Otroci se vedejo tako, kot čutijo. Če jih zasujemo z moralno krivdo in drugimi občutki krivde, je to škodljivo za njihovo duševno zdravje in za razvoj prave socialne kompetence. In če se odrasli ničesar ne naučijo ter trmasto vztrajajo pri svojem, bo vedenje njihovih otrok pozneje zaznamovano z občutki krivde.

Če odrasli otrokom pošiljajo tovrstna sporočila, prizadenejo njihovo osebno integriteto .

To pa je v pravem pomenu besede resnično agresivno. Kljub temu se mnogi odrasli tega ne zavedajo in menijo, da bodo njihove besede zvenele manj nasilno, če bodo svojo agresivnost skrili za sladek, blag ali pedagoško korekten ton. Vendar to ne drži! Poleg tega ustno sporočilo otroka zmede, saj ne ve, kaj v resnici velja – ljubezniv ton ali ostra vsebina.

To, kar prenesemo s svojim sporočilom, je zelo pomembno – zato mora biti osebno: »Meni to ni všeč …« in ne: »Ti nikoli ne smeš …« Če je neko sporočilo formulirano osebno, ga lahko čustveno spremlja kakršenkoli ton – tudi jeza ali žalost –, saj to otroka ne bo prizadelo.

Če smo res skrajno jezni in na ves glas vpijemo, da nikakor ne maramo, da nas otrok tepe, je povsem mogoče, da se bo otrok zelo prestrašil, vendar naša spontana reakcija ne bo škodovala njegovemu samospoštovanju in ne bo ogrozila njegovega duševnega zdravja, še zlasti, če bomo prevzeli odgovornost za svojo jezo, se mu pozneje približali in mu dejali: »Tako jezen sem bil, ti pa si se tako prestrašil. Žal mi je!« ter ga objeli in poljubili.

Otrok bo ob tem srečen, saj čuti: oba sva človeka. Če pa izberemo drugo pot in krivdo za svoj izbruh jeze pripišemo njemu, se bo čutil manjvrednega; obenem bo zmeden ob tem, da imajo starši tako različna pravila za svoje in njegovo vedenje.

V primeru dve leti in pol stare deklice v vrtcu, ki je ugriznila drugo deklico, velja enako načelo: če kot vzgojiteljica čutite, da morate posredovati, posredujte z besedami: »Ni mi všeč, da grizeš druge ljudi. Kaj pa si pravzaprav hotela?« Dekličina frustracija se bo razblinila, z njo vred pa tudi njena potreba, da bi nekoga ugriznila…  Saj hoče v resnici samo komunicirati, vam pa je z vašim sporočilom uspelo deklico vključiti – in ne izključiti.

Tabuiziranje agresivnosti je nekatere – maloštevilne – starše pripravilo do tega, da vidijo svojo odgovornost v tem, da otroke varujejo pred vsako frustracijo, vsako bolečino, vsako žalostjo in predvsem pred neprijetnimi izkušnjami – poimenoval sem jih »helikopterske matere in helikopterski očetje«.

Ti starši so na zelo posebnem egotripu: otrokom odrekajo pravico, da bi se naučili osnovnih življenjskih spretnosti. Če se poklicno ukvarjate z otroki, lahko na številne pritožbe in moraliziranje takih staršev odgovorite samo tako, da jim poveste, da je tako obnašanje pri dve- do triletnikih povsem običajno.  Čisto mogoče je namreč, da se bo že jutri ali pojutrišnjem tudi njihova hčerkica znašla na »drugi« strani – in bo ona tista, ki bo ugriznila drugega otroka.

Če se s »helikopterskimi starši« srečate kot starš »napadalca«, je najbolje, da jih pokličete.

Poslušajte jih in ostanite mirni, ne glede na to, s čim napadajo ali obtožujejo vas ali vašega otroka. In če se bodo začeli ponavljati, prekinite telefonski pogovor z naslednjimi besedami: »Resnično mi je žal in obljubim vam, da se bom s svojo hčerko o tem pogovorila. Hvala za pogovor!« Večina »helikopterskih staršev« živi v protislovju: ne marajo, da bi njihovega otroka kdorkoli prizadel, obenem pa sami vztrajno zmerjajo ljudi, ki jih imajo za »nasilneže«.” …

Komentar je zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj naj naredim, če se otrok vede neprimerno? Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vpršanje:

Kot otrok sem bila veliko krat pri narcistični babici. Že ko sem bila otrok (stara 2leti) sem ob babici dobivala napade podobne epilepsiji . Ko sem pri 2,5 letih pristala v bolnišnici, nisem niti malo zajokala ob dohodu staršev. In tudi sedaj, ko sem odrasla imam težave, ko se znajdem v podobnih situacijah. Namreč še vedno doživljam napade,  podobne epilepsiji.Rada bi si pomagala, saj se vrtim v začaranem krogu te zlorabe. Prosim za sočutno pomoč in svetovanje.

____________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna,

Otroci so nebogljena bitja, ki za preživetje potrebujejo nego, skrb in bližino svojih staršev, na začetku predvsem mame. To potrebujejo za fizično in tudi za psihično preživetje, saj se skozi nego in skrb učijo kakšen je svet okoli njih in kako se lahko umestijo v ta svet.

Zato je zelo pomembno, da se starši na dojenčke in majhne otroke odzivamo, to pomeni, da pridemo, ko jočejo, da jih potolažimo, da smo na voljo za stiskanje, ljubkovanje, pomirjanje in vse ostalo kar otroci potrebujejo v tistem obdobju.

Skozi ta prvi odnos, ki je za starše seveda zelo zahteven, se ljudje naučimo ali smo nekomu pomembni in ali se lahko na druge zanesemo, da nam bodo pomagali, torej ali bo mama prišla pome in me potolažila, ko jokam. Naučimo se ali so naša čustva in občutja pomembna, ko vidimo, da nas nekdo stisne in ljubkuje, ko potrebujemo tolažbo. In glede na načine, na katere se starši na nas odzivajo v tistem zgodnjem obdobju, razvijemo naš vidik sveta in načine, kako se bomo odzivali v stiski in kako bomo dojemali sebe, kot samostojno osebo in sebe v odnosu z drugimi. To strokovno poimenujemo stil navezanosti.

Stiska, ki jo vi doživljate ob spominih na otroštvo, ob dogodkih, ki vas spominjajo na odhode in vaša res močna telesna reakcija na to stisko v obliki epileptičnih napadov, najverjetneje pomeni, da vi v svojem zgodnjem otroštvu niste doživeli veliko trenutkov, kjer so bile vaše potrebe slišane in upoštevane na nek skrben in negujoč način.

Zato je bil šok, ko sta vas starša pustila pri babici verjetno še toliko večji. Še posebej vas je prizadelo to, da ste ostali pri babici ki ni bila skrbna in nežna, ampak predvsem usmerjena vase in v svoje potrebe in je nad vami izvajala celo psihično nasilje. To seveda ni bilo okolje v katerem bi se vi počutili ljubljeno, sprejeto in varno, kar je predpogoj za zdrav razvoj.

Opisujete tudi vašo reakcijo na starše, ko so vas obiskali v bolnici in prav sklepate, da dejstvo, da niste jokali ko so starši šli, ne pomeni, da vam je bilo tam lepo in ste si želeli tam ostati. Ta situacija le potrjuje dejstvo, da vi z vašimi starši niste uspeli zgraditi varne navezanosti.

In ta izostanek varne navezanosti je tisto, kar vas vedno znova vrže v paniko, ko se vam zazdi, da ostajate sami, da ste ali boste zavrženi, da ste nezaželjeni, ne dovolj dobri, ko ne izpolnjujete želja nekoga drugega.

Čeprav se vam te situacije dogajajo sedaj, ko ste odrasli, so tako boleče in tako zelo močne, ker telo in psiha ne zmoreta razumeti, da sedanje odrasle situacije ne bodo vodile v enake rezultate kot takrat v otroštvu. In tako se v vsej moči vračajo občutki groze, strahu pred zapuščenostjo, strahu pred samoto, morda celo strahu pred smrtjo in se pokažejo v občutjih panike, umika in morda celo v epileptičnih napadih.

Zelo vam privoščim, da najdete pogum in poiščete strokovno in sočutno terapevtsko pomoč.

Tako boste v varnem odnosu in sočutnem okolju doživeli kaj pomeni odnos, ki ni ogrožujoč, kjer boste lahko prišli v stik s sabo kot otrokom in morda poleg groze in strahu začutili tudi žalost, ki ste jo kot osamljen in sebi prepuščen otrok morali potlačiti globoko vase.

Le tako boste lahko pričeli živeti brez omejitev, ki vam jih prinašajo nenehna podoživljanja otroških travm v vašem vsakdanjem življenju.

Da boste morda lažje razumeli sebe in svoje odzive, vam v branje priporočam tudi knjigo Tomaža Erzarja in Katarine Kompan Erzar Teorija Navezanosti. V kolikor je možno vam priporočam tudi terapijo,da boste lažje predelali stisko,ki je v vas.

Vse dobro vam želim!

____________________________________________________________________________________________________________________

Dodate k prvotnemu vprašanju:  Veliko krat občutim tudi strah pred posilstvom, saj se me je oče več krat dotikal- ko je rabil mamo. Ni se me dotikal po spolnih organih, ampak kot da bi me grobo objemal (prikriti incest).  Je morda ta strah povezan z zlorabo in nenavezanostjo v otroštvu?

Odgovor;

Strahovi so zelo različni in imajo lahko zelo različne vzroke. Lahko tudi enak dogodek v različnih ljudeh, vodi v različne rezultate. Če govorite o strahu- stiski, da boste napadeni in je oblika napada posilstvo, je lahko vzrokov več.

Predvsem se je vseeno pomembno zavedati, da je strah, tako kot vsa čustva, tudi naš zaveznik.

Torej, vsakič, ko začutimo strah, ni nujno, da je ta neutemeljen. In takrat ko je utemeljen je dobro, da ga prepoznamo in odreagiramo in se tako pogosto lahko zaščitimo. Ko sem še enkrat prebrala vaš zapis in to kar se vam je dogajalo in se vam še dogaja, je spolna zloraba.

Vesela sem, da ste sprejeli odločitev in šli na svoje. Tako ste se tudi fizično zavarovali pred nadaljnjo zlorabo. Vsekakor vas spodbujam, da najdete terapevtsko pomoč zase, saj to kar se vam je dogajalo kot otroku in tudi sedaj, kot mladi odrasli osebi je grozljivo, nesprejemljivo in kaznivo. V Ljubljani potekajo mesečne brezplačne skupine za spolno zlorabljene na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Vse informacije o skupini lahko dobite na mailu info@fdinstitut.si. Če le zmorete, vam toplo priporočam to skupino… Morda lažje pričeli predelovati vse kar se vam je zgodilo v varnem okolju, kjer si člani medsebojno pomagajo in se opogumljajo. Res vam želim vse dobro in da čim prej najdete pot nazaj do sebe!

Odgovor je podala družinska terapevtka Barbara Holcman

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zloraba v otroštvu pri narcistična babici: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Na spletu se je pojavil članek o finančnem kaznovanju tistih staršev, katerih otroci bi se v šoli pretepali. Gre za to, da naj bi v ZDA (Wisconsin, Shawano) sprejeli zakon, ki sankcionira neprimerno vedenje otrok (bullying) tako, da za slednje odgovarjajo starši. O tem piše Ana Oberstar, vzgojiteljica predšolskih otrok.

Članek je sicer izredno kratek, vendar hitro pritisne na kakšno bolečo točko vsakega izmed nas. Nasilje je vedno zelo boleča tematika, saj skoraj ni posameznikov, ki v življenju nebi izkusili psihično, fizično ali celo spolno nasilje. Zdi se, da je nasilja v današnjem svetu mnogo več kot včasih. Pa je temu res tako? Mnoge raziskave, pričevanje odraslih in delo terapevtov prikazuje drugačno sliko. Slednji pravijo, da nasilja ni občutno več, prevladujejo pa drugačne oblike nasilja (psihološko nasilje ang. bullyjing, je postalo pogostejše kot fizično nasilje), predvsem pa je bilo nasilje včasih bolj skrito oz. zavito predvsem v ukrepe discipliniranja ter stereotipnih vedenj med posamezniki (fantje so pač fantje, se tepejo in tako krepijo svojo moškost. Deklice se ne tepejo).

Z razvojem tehnologije smo pričeli tudi bolj podrobno raziskovati možgane, s tem pa prišli tudi do pogovorov o vplivu psihičnega in fizičnega nasilja na človekovo psiho. Začeli smo govoriti o nasilju na vseh ravneh našega življenja: družinsko nasilje, partnersko nasilje, nasilje nad ranljivimi skupinami, nasilje na delovnemu mestu, nasilje v šolah, med vrstniško nasilje ali bullyjing. Nasilje v šolah je težavno, ker ne vključuje samo šolajočih se otrok, ki še niso fizično in/ali psihološko zares poskrbeti zase.  Izpostavi tudi delovanje/ nedelovanje samega šolskega sistema in nerazgledanost vseh vključenih v reševalni proces:  nimajo namreč dovolj informacij o vzrokih za nasilje, o travmah, o razumevanju razlike med agresijo in dejanskim nasiljem, o aktivnem preprečevanju nasilja med samim dogajanjem in preventivnimi ukrepi za samo preprečevanje nasilja. Žal pa se poskuša nasilje preprečevati neustrezno, ker ranljivo izpostavi ne samo otroke, predvsem pa nas odrasle, starše in pedagoške delavce.

Če se ne soočimo z lastnimi občutki krivde, sramu, jeze in nemoči, ki jo pušča nasilje, ki smo ga najverjetneje doživljali že mi kot otroci, nam nasilje naših otrok prebudi potlačene občutke in odpre nezaceljene rane. Naše telo se spomni vseh teh občutkov, borimo pa se kakor vemo in znamo, pri tem nenamerno spregledamo določena dejstva, prave informacije ter želimo na hitro reševati nastalo situacijo. Predvsem pa spregledani ostanejo otroci kot žrtve in otroci kot povzročitelji nasilja. Ne vidimo njihovih stisk, ker se naše telo nezavedno bori, da bi slišali ta težka in naporna občutja.

Tako pridemo do hitrih, nesmiselnih in celo škodljivih ukrepov, kot je omenjen v prispevku. Kaj bi tak ukrep prinesel in kaj odvzel vsem vpletenim:

• šolstvu bi ukrep prinesel ogromno financ.
• otroci, ki preko nasilja izražajo stiske od doma, kjer so lahko med drugim ustrahovani od ožjih družinskih članov, bi najbrž bili dodatno kaznovani s psihičnim in / ali fizičnim nasiljem.
• otroci, ki izražajo stiske iz različnih zdravstvenih razlogov, ne bi dobili ustrezne pomoči, saj bi se reguliralo samo in zgolj vedenje, ne pa tudi raziskalo vzrokov vedenja.
• enako velja tudi za otroke, ki so zaradi nezrelosti možganov ali drugih psiholoških primanjkljajev agresivni / nasilni. Regulacija vedenja, ne pa iskanje pravih vzrokov.
• s hitrimi rešitvami se poišče “grešnega kozla”, izda se položnica staršem in tako celotno breme pade na starše, ki v resnici ne morejo reševati sporov v šoli.
• z ukrepom položnice se tudi onemogoči pedagoge, saj jim ni potrebno dati orodij in znanja, ki je tako potreben za reševanje sporov v času šole. Pedagogi tako postanemo zgolj prenašalci znanja na naslednje generacije. Saj smo zgolj za to dobri.
• pri ukrepu “položnice” se krivda tako prenese zgolj na en člen.Tako hromeči občutki krivde na eni strani in jalove zmage na drugi, nam dajo zgolj občutek, da nam ni potrebno narediti nič, saj je krivda je podeljena. Zgubi občutek odgovornosti , ki nas sili v sodelovanje. Pri takih težavah je slednje nujno potrebno.

To so le nekatera izhodišča zakaj sem kot pedagoginja proti takim nasilnim in banalnim ukrepom. Razen seveda, če želimo na lahko pridobivati denar. Proti pa sem tudi iz razloga, da otroci preko vedenja izražajo svoje notranje počutje. Agresija ali nasilje vedno pokažeta, da se otrok ne počuti dobro, da se z njim nekaj dogaja, da njegovi možgani še niso zreli za regulacijo impulzivnih dejanj, da so lahko zadaj tudi zdravstveni razlogi (motnja pozornosti, preobčutljivost na hrup,poslabšan vid, zaradi katerega pride do utrujenosti ter agresivnega upora, ker otrok ni zmožen slediti obveznostim, nasilje doma…).

To so samo nekateri zelo pogosti vzroki, ki privedejo lahko do neželenega/agresivnega/ nasilnega vedenja. Kot pedagoginja se moram zanesti večinoma na lasten občutek, kaj mi otrok sporoča. Vendar sem sama precej drugače gledala na otroke in njihovo vedenje preden sem intenzivno začela delati na sebi in se izobraževati. Ključno pri delu se mi zdijo tudi ustrezne metode, lastna iznajdljivost, ki jo krepim predvsem z novimi znanji. Samozavest pri delu z otroki ne pride kar tako. Pride predvsem z znanjem in zavedanjem odgovornosti do sebe, dela, predvsem pa do otrok.

Prvotni članek lahko preberete tukaj: nov zakon?

Članek je zapisala: Ana Oberstar

The post Nov zakon: Za nasilne otroke bodo plačali starši appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Inštitut Vita bona v sodelovanju s sodelavci PONOVNO organizira uvodno izobraževanje na temo SOČUTNEGA VARSTVA. Srečevali se bomo ob torkih zvečer, nadaljevanja izobraževanja pa bomo organizirali ob četrtkih (od 20.10 naprej).

K uvodnemu izobraževanju vabimo:
– študente in brezposelne, ki ste že ali bi želeli delati na področju varstva otrok
– vse strokovne delavce, posebej vzgojitelje in pedagoge in varuške, ki že delate na tem področju
– mame in očete, ki vas zanimajo pristopi sočutnega starševstva

Z nami sodelujejo:

– dr. Andreja Poljanec, avtorica več knjig na temo rahločutnega starševstva, soustanoviteljica šole za mamice in ustanoviteljica šole rahločutnega starševstva, specialistka zdt, soustanoviteljica ŠRCD Ljubljana
– Janja Urbančič, ustanoviteljica skupine Sočutno starševstvo, voditeljica delavnic za starše
– ddr. Christian Gostečnik, ustanovitelj relacijske družinske terapije, klinični psiholog, ustanovitelj Frančiškanskega družinskega inštitita, ustanovitelj šole za starše, avtor številnih strokovnih knjig
– Katja Knez Steinbuch, direktorica inštituta Vita bona, družinski terapevt in doktorska kandidatka zdt
– Tina Jereb, spec. Integrativne psihoterapije, voditeljica delavnic za strokovne delavce v vrtcih
– Manca Sever Žumer, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT
– Karmen Hrast, uni. dipl. vzgojiteljica, voditeljica delavnic, študentka ZDT

Sočutno varstvo je nov način varstva otrok, ki temelji na razumevanje otroških možganov in otrokove navezanosti, na omogočanju varnosti preko sočutnih meja in na rahločutnih odnosih, ki poudarjajo tudi stik s sabo. Ta nov pristop je sočuten do otroka in do vzgojitelja, saj upošteva potrebe in čutenja obeh. Ne gre za ekstremne avtoritarne ali permisivne načine, saj med naša načela spada ničelna toleranca nasilja in ničelna toleranca do zanemarjanja otroka. Naša načela so razumevanje, varnost (meje) in sočutje.

V sklopu 10-ih predavanj, ki bodo vsebovala osebno izkušnjo bomo tudi preko igre vlog teoretično in praktično pokazali kaj pomeni sočutno varstvo otrok.  Udeleženci se s prijavo zavežejo k pisanju kratkih refleksij, k udeležbi šole za starše in branju knjig s področju sočutnega starševstva. Po udeležbi celotnega predavanja vsi udeleženi prejmejo potrdilo in tudi povabilo k sodelovanju v Agenciji sočutnega varstva, ki ponuja sočutno varovanje otrok po omenjenih načelih.

Srečanja bodo predvidoma potekala ob torkih, ob 20 uri. Prvo informativno srečanje začnemo 4.10. na Rakovniku, v rdeči stavbi (mladinski center Rakovnik) poleg cerkve.

Cena celotnega izobraževanja je le 60 eur, za prijave do 28.9.. Po 28.9. je cena 80eur. Prijave zbiramo do zapolnitve mest.Za prijavo pošljite mail na: socutno.varstvo@gmail.com, skupaj s potrdilom plačila izobraževanja (podatke najdete na http://druzinska-terapija.com/kontakt)

Uvodna izobraževanja sledijo tokrat prvič tudi v Mariboru, ob ponedeljkih, začetek 17.10. Nadaljevalna izobraževanja bodo potekala ob četrtkih, od 20.10. dalje, v glasbeni šoli Rakovnik. Tam sledijo tudi novi sodelavci.

Dobrodošli!

The post Ponovna izobraževanja sočutnega varstva appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.