Nov zakon: Za nasilne otroke bodo plačali starši

Na spletu se je pojavil članek o finančnem kaznovanju tistih staršev, katerih otroci bi se v šoli pretepali. Gre za to, da naj bi v ZDA (Wisconsin, Shawano) sprejeli zakon, ki sankcionira neprimerno vedenje otrok (bullying) tako, da za slednje odgovarjajo starši. O tem piše Ana Oberstar, vzgojiteljica predšolskih otrok.

Članek je sicer izredno kratek, vendar hitro pritisne na kakšno bolečo točko vsakega izmed nas. Nasilje je vedno zelo boleča tematika, saj skoraj ni posameznikov, ki v življenju nebi izkusili psihično, fizično ali celo spolno nasilje. Zdi se, da je nasilja v današnjem svetu mnogo več kot včasih. Pa je temu res tako? Mnoge raziskave, pričevanje odraslih in delo terapevtov prikazuje drugačno sliko. Slednji pravijo, da nasilja ni občutno več, prevladujejo pa drugačne oblike nasilja (psihološko nasilje ang. bullyjing, je postalo pogostejše kot fizično nasilje), predvsem pa je bilo nasilje včasih bolj skrito oz. zavito predvsem v ukrepe discipliniranja ter stereotipnih vedenj med posamezniki (fantje so pač fantje, se tepejo in tako krepijo svojo moškost. Deklice se ne tepejo).

Z razvojem tehnologije smo pričeli tudi bolj podrobno raziskovati možgane, s tem pa prišli tudi do pogovorov o vplivu psihičnega in fizičnega nasilja na človekovo psiho. Začeli smo govoriti o nasilju na vseh ravneh našega življenja: družinsko nasilje, partnersko nasilje, nasilje nad ranljivimi skupinami, nasilje na delovnemu mestu, nasilje v šolah, med vrstniško nasilje ali bullyjing. Nasilje v šolah je težavno, ker ne vključuje samo šolajočih se otrok, ki še niso fizično in/ali psihološko zares poskrbeti zase.  Izpostavi tudi delovanje/ nedelovanje samega šolskega sistema in nerazgledanost vseh vključenih v reševalni proces:  nimajo namreč dovolj informacij o vzrokih za nasilje, o travmah, o razumevanju razlike med agresijo in dejanskim nasiljem, o aktivnem preprečevanju nasilja med samim dogajanjem in preventivnimi ukrepi za samo preprečevanje nasilja. Žal pa se poskuša nasilje preprečevati neustrezno, ker ranljivo izpostavi ne samo otroke, predvsem pa nas odrasle, starše in pedagoške delavce.

Če se ne soočimo z lastnimi občutki krivde, sramu, jeze in nemoči, ki jo pušča nasilje, ki smo ga najverjetneje doživljali že mi kot otroci, nam nasilje naših otrok prebudi potlačene občutke in odpre nezaceljene rane. Naše telo se spomni vseh teh občutkov, borimo pa se kakor vemo in znamo, pri tem nenamerno spregledamo določena dejstva, prave informacije ter želimo na hitro reševati nastalo situacijo. Predvsem pa spregledani ostanejo otroci kot žrtve in otroci kot povzročitelji nasilja. Ne vidimo njihovih stisk, ker se naše telo nezavedno bori, da bi slišali ta težka in naporna občutja.

Tako pridemo do hitrih, nesmiselnih in celo škodljivih ukrepov, kot je omenjen v prispevku. Kaj bi tak ukrep prinesel in kaj odvzel vsem vpletenim:

• šolstvu bi ukrep prinesel ogromno financ.
• otroci, ki preko nasilja izražajo stiske od doma, kjer so lahko med drugim ustrahovani od ožjih družinskih članov, bi najbrž bili dodatno kaznovani s psihičnim in / ali fizičnim nasiljem.
• otroci, ki izražajo stiske iz različnih zdravstvenih razlogov, ne bi dobili ustrezne pomoči, saj bi se reguliralo samo in zgolj vedenje, ne pa tudi raziskalo vzrokov vedenja.
• enako velja tudi za otroke, ki so zaradi nezrelosti možganov ali drugih psiholoških primanjkljajev agresivni / nasilni. Regulacija vedenja, ne pa iskanje pravih vzrokov.
• s hitrimi rešitvami se poišče “grešnega kozla”, izda se položnica staršem in tako celotno breme pade na starše, ki v resnici ne morejo reševati sporov v šoli.
• z ukrepom položnice se tudi onemogoči pedagoge, saj jim ni potrebno dati orodij in znanja, ki je tako potreben za reševanje sporov v času šole. Pedagogi tako postanemo zgolj prenašalci znanja na naslednje generacije. Saj smo zgolj za to dobri.
• pri ukrepu “položnice” se krivda tako prenese zgolj na en člen.Tako hromeči občutki krivde na eni strani in jalove zmage na drugi, nam dajo zgolj občutek, da nam ni potrebno narediti nič, saj je krivda je podeljena. Zgubi občutek odgovornosti , ki nas sili v sodelovanje. Pri takih težavah je slednje nujno potrebno.

To so le nekatera izhodišča zakaj sem kot pedagoginja proti takim nasilnim in banalnim ukrepom. Razen seveda, če želimo na lahko pridobivati denar. Proti pa sem tudi iz razloga, da otroci preko vedenja izražajo svoje notranje počutje. Agresija ali nasilje vedno pokažeta, da se otrok ne počuti dobro, da se z njim nekaj dogaja, da njegovi možgani še niso zreli za regulacijo impulzivnih dejanj, da so lahko zadaj tudi zdravstveni razlogi (motnja pozornosti, preobčutljivost na hrup,poslabšan vid, zaradi katerega pride do utrujenosti ter agresivnega upora, ker otrok ni zmožen slediti obveznostim, nasilje doma…).

To so samo nekateri zelo pogosti vzroki, ki privedejo lahko do neželenega/agresivnega/ nasilnega vedenja. Kot pedagoginja se moram zanesti večinoma na lasten občutek, kaj mi otrok sporoča. Vendar sem sama precej drugače gledala na otroke in njihovo vedenje preden sem intenzivno začela delati na sebi in se izobraževati. Ključno pri delu se mi zdijo tudi ustrezne metode, lastna iznajdljivost, ki jo krepim predvsem z novimi znanji. Samozavest pri delu z otroki ne pride kar tako. Pride predvsem z znanjem in zavedanjem odgovornosti do sebe, dela, predvsem pa do otrok.

Prvotni članek lahko preberete tukaj: nov zakon?

Članek je zapisala: Ana Oberstar