terapevtka Archives – Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok: Svetovanje za starše

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sun, 02 Apr 2023 10:20:58 +0000

Živjo.

Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok. Meni je tako hudo… Starejši otrok bo letos dopolnil 5 let, drugo leto gre v šolo. Kar stiska me pri srcu.

Šola, konec otroštva, sin odrašča. Kaj naj naredim, da mi bo lažje.?

Do lani ko je imel 4 leta se nisem obremenjevala, ampak, ko pomislim, da bo drugo leto pa že šola. Mlajša bo imela letos že 2 leti. Sprašujem se kam beži čas. Bojim se tega, ko bosta odrasla, ko me ne bosta več potrebovala, včasih jaz bolj potrebujem njiju kot onadva mene. tako strah me je njunega odraščanja..

__________________________________________________________________________________________________________________________

Odgovor:

Pozdravljena mamica.

Ja, prav imate, čas kar beži. Pravijo, da to vidiš šele ob otrocih, točno tako kot ste opisali. Verjamem, da ste precej navezani na vaša otroka in da vam občutek njune samostojnosti prebuja mnogo strahov.

Ravno zato je tako dragoceno, da ta čutenja ovrednotite in se z njimi soočite.

Predvsem pa živite tu in zdaj. To pa je včasih res težko, če vse to spremlja strah in mogoče je dobro, če ugotovite kaj vam ta strah sporoča. Največ kar lahko naredite je, da se z njim v polnosti soočite, hkrati pa vsak trenutni čas cenite in živite kot zadnji.

Poleg tega bi vas rada spomnila se na vašo vlogo.

Vi ste mami. To je za vedno. Nič ne obstaja, kar bi lahko izbrisalo ta odnos.

Svojim otrokom ste najpomembnejša, edinstvena, tako zelo njihova. Pomenite jim največ. Tudi če si predstavljate odnose čez 15 let, ki bodo zagotovo zelo drugačni, na nek način manj odvisni, pa bo vaše materinstvo ostalo svetinja, za vedno. Tudi ko bosta 50, boste vi se vedno njihova mami. S posebnim mestom. Ne glede na čas, le z drugačno vlogo. Zelo pomembno pa je, da boste tudi sebi dala možnost drugačne vloge. Mami, ki ne bo več potrebna za omogočanje samostojnosti, ampak bo otroke spustila in jim s ponosom dala tako najboljšo možno popotnico za življenje.

To je zelo pomembno in tu bi rada bila zelo jasna: pomembno je, kaj je tisti del, ki vas skrbi. Spustiti otroke je namreč nekaj najlepšega, da zasijejo v svoji unikatnosti.

Česa se tu bojite?

Pa bi me zanimalo še nekaj vprašanj, na katere ne potrebujete odgovoriti:

Kakšni so vaši občutki ob temu? Kako ste se vi poslovili od doma? Ste sploh ste? Kakšne imate odnose s svojo mamo? Nevarnost, ki namreč lahko preti, so odvisni odnosi.

Na to temo je napisanih kar nekaj knjig (najbolj poznana je morda Sanja Rozman) in vam res toplo priporočam v branje.

Sicer pa ob tem razmišljam se kako ste vi, kako sebe doživljate kot mami?

Upam, da ste lahko sočutni do sebe in si vzamete čas tudi zase in partnerja – pravijo da je ta del zelo pomemben, že vmes, še posebej pa potem, ko otroci odrastejo.

Sem vam dala se kar nekaj vprašanj, po katerih niste spraševali… največ kar vam lahko rečem je, da se poskusite soočite s svojim strahom, vzemite si čas zase in tudi svoje življenje, hkrati pa si dajte priznanje v materinstvu-da ste mami za vedno.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kako se ve spopadate z odraščanjem otrok: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

O prazničnem miru in željah

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Sat, 10 Dec 2022 20:42:03 +0000

Pred vrati so prazniki, nakupovanje daril je v polnem teku, hitenje za vsem tistim, kar se nam zdi, da še potrebujemo. Mir, ki ga prinašajo čarobni dnevi ob koncu leta, se zdi daleč. Kaj lahko storimo, da bo v naših domovih zavladalo praznično vzdušje, da se ne bomo prepirali, da bomo prebrali skrite želje otrok, nam razkriva zakonska in družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch.

Smo torej tik pred prazniki, ki za mnoge predstavljajo lepoto in višek leta, za druge pa odvečen blišč. Zakaj je temu tako?

Prazniki so polni pričakovanja, novega upanja in želja. Gre za obdobje, ko si želimo bližine, povezanosti in časa za družino in najbližje. Toda ravno zaradi teh močnih želja se v nas lahko sprožijo bolečina, stres in napetost. Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je postane decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko. Vse to pa navadno spremlja še zunanji blišč, ki predhodne težke občutke še poglobi. To lahko preprečimo, če smo že prej pozorni na svoje telo in vsa skrita občutja. Slednja namreč zahtevajo od nas, predvsem od staršev, da se v sebi umirimo do te mere, da umirjenost prinesemo tudi našim najdražjim malčkom. December je ravno zato poseben čas, ki vsem staršem daje možnost, da začutimo, kaj vse lahko damo sebi in najbližjim.

Kaj pa, ko se sredi praznikov ne zmoremo umiriti?

Ja, tudi to je čisto normalno, saj nismo popolni. Prvi korak je, da si to priznamo in samim sebi povemo, da je to čisto v redu. In če smo starši, otrokom tudi povemo, da rabimo kakšno minuto zase. Že minuta stika s sabo, kjer ni nikogar drugega, navadno izjemno pomaga pri umiritvi telesa. Ko ugotovimo, kaj nas vznemirja, jezi, žalosti in podobno, se lahko s tem tudi soočimo. Včasih pomaga to bolečino tudi telesno izraziti, odteči, “izboksati”, odplesati … kar je nekomu bližje. Navadno pomaga in ko smo mirni, lahko tudi otrokom pojasnimo, da je starš potreboval le nekaj čas zase. Neverjetno je, da otroci to hitro razumejo in se tudi oni umirijo, kar je opazno že pri malčkih.

Kako so to obdobje praznikov odraža v terapiji?

Ljudje smo bitja upanja in hrepenenja in ko pride december, se tudi na terapiji pokaže ta močna želja po povezanosti in bližini, po tem da bi bili sprejeti in opaženi ob svojih najdražjih. Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov. Ne glede na težko preteklost, ta želja po miru nikoli ne ugasne. Tudi vsi “čarobni možje”, katerih tradicijo ohranjamo – Sv. Miklavž, Božiček in Dedek Mraz – pokažejo na to, kako zelo si želimo zaupati v nekoga in verjeti. Verjeti, da nekaj čarobnega, nekaj več obstaja. V globini si želimo, da bi lahko praznike preživeli v osebnem miru, domačem vzdušju, v povezanosti in sprejeti točno takšni, kot smo.

Kako terapevti gledate na decembrsko zabavo?

Zabava je čisto v redu, celo zelo dobrodošla, da ljudje odložijo stres in se skupaj ponovno povežejo, poplešejo, poveselijo. Težava je pa lahko v tem, če se zabava uporabi za odklapljanje in beg od svojih občutkov. Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja, ki so za marsikoga pretežka. Zato so te decembrske zabave pogosto klic po tem, da bi se umirili, in močan pokazatelj tega, kako zelo si želimo biti povezani in ljubljeni. Ob zabavah so ljudje tako postavljeni pred odločitev, prav tako kot vsak dan – odločitev, ali bo moj dan lep ali bo srednje žalosten.

Kaj otroci želijo od staršev v času praznikov, res veliko daril?

Ko pridemo do starševstva in do otrok, velja, da se božič in prazniki gradijo predvsem doma. Seveda bodo otroci izražali želje po materialnih dobrinah, po tehniki, po lučkah, in je dobro, če jim neko čarobnost v smislu ogleda lučk ali na primer skupnega drsanja tudi omogočimo. V resnici pa bodo otroci zelo hrepeneli po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju. Otroci v tem času od očeta in mame želijo predvsem čas in to, da so tudi čustveno prisotni. Da se mama mogoče zmore tudi opravičiti, da oče zmore izreči tudi na glas, na kaj vse je ponosen. Da se zgradi vse tisto, za kar med letom mogoče nimamo poguma.

Ali prazniki res umirajo?

Če pogledate ven, na vse lučke, se zagotovo ne boste strinjali. Praznike vsako leto skušajo še podaljšati. Poleg vsega zunanjega blišča pa vsako leto narašča tudi notranja želja po umiritvi: vse več ljudi se namreč poglablja vase, v različne duhovnosti, ali pa različne dejavnosti, kjer iščejo stik s svojim telesom. Tudi vse zabave so, kot omenjeno, znak tega, da se želimo počutiti dobro, da si želimo takšnih posebnih dni, da si želimo praznovanja ter tudi miru in časa zase.

Katja Knez Steinbuch je zakonska družinska terapevtka, več pa najdete TUKAJ.

Zakaj je med prazniki v družini težko zdržati mirno vzdušje?

Najti stik s sabo in svojim telesom, na dneve, ko največ pričakujemo od sebe in drugih, je zares težko. Sploh ker nismo tega ravno vajeni. In ker je včasih dostikrat slišati, da je povrečna družina preživela praznike tako, da je mama kuhala in pekla (in ob tem doživljala, da je sama za vse), oče menjal televizijske programe (in se ni čutil vključenega nikamor), otroci pa so vzdušje gradili po svoje. Torej vsak na svojem bregu sam, ravno nasprotno od tega, kar si v resnici vsi želimo. Zelo dragoceno je, da se zmoremo umiriti, pa čeprav naročimo pico kar na dom, ugasniti televizijo in graditi odnose v živo.

Kako lahko starši naredimo te praznike lepe?

Da se vnaprej odločimo, da bomo imeli preprost, nezahteven večer, vsaj na božič. Da ni potrebno ne kuhati, še manj se odklapljati, pač pa najti skupen čas, skupen pogovor, skupno zabavo in sodelovanje. Najtežji izziv in hkrati najlepši del starševstva je ravno v tem, da se lahko vedno znova odločimo in naredimo drugače. Vedno znova, četudi v istem večeru.

Podoben članek najdete TUKAJ.

Članek je bil objavljen na regional obala.

The post O prazničnem miru in željah appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kako se opolnomočiti v partnerskem odnosu?: Svetovanje

Sočutno partnerstvo (Inštitut VB) — Thu, 01 Jul 2021 18:22:01 +0000

Vprašanje: Prosim svetujte mi, kako se opolnomočiti, saj sem prišla do zavedanja, da se partnerju pustim voditi. Rada bi šla s sinom na izlet, s prijateljicami ven..ipd ,a sem v stiski in ostanem doma, ali pa se sploh ne morem sprostiti. Partner me ne zadržuje, težava je v meni in mojem odnosu do sebe– partnerstva. Kaj storiti, da se sprostim in najdem pot iz takega odnosa, ki ga imam do sebe? Torej kako se opolnomočiti?

_________________________________________________________________________________________________________________

Je bil morda kdo od vaših staršev tako nesiguren vase? Lahko da ste pobrala vzorce iz svoje primarne družine. Drugače pa dajte analizirat situacije, v katerih se krivite; katera čustva čutite takrat, katere misli vam gredo čez glavo.

Kar potrudite se, ker je včasih zelo težko najti prave odgovore.

Tako boste prišla do prepričanj o sebi, spreminjanje le-teh pa je malo bolj dolgotrajen proces in po navadi zahteva vključitev v terapijo. Kar lahko še naredite, je da prenehate pretirano premlevati (ruminirati) in kar delajte, kar si želite (“just do it”). Ko se boste navadila na to, da vaša vedenja nimajo posledic (ali pač? je vaš partner jezen, ko greste vi ven s prijateljicami? se čudno obnaša? Vas ignorira? Vam zameri? Ali je morda tega vesel?), potem boste vedno lažje hodila sama ven.

Partnerja lahko tudi prosite, da vas spodbuja pri temu, da vi hodite ven.

Če je to res samo vaš problem, potem bi vam svetovala kognitivno vedenjsko terapijo (ali pa si preberite knjigi kognitivno-vedenjska terapija za telebane), če pa vaš partner reagira na vaše vedenje, potem priporočam partnersko terapijo. V obeh primerih pa je smiselno tudi analizirati odnose v vaši primarni družini, ker nekje ste se teh vzorcev mišljenja in čustvovanja morala naučiti. Srečno

Odgovor je podala družinska terapevtka Teja Bandel Castro.

_______________________________________________________________________________________________

Pozdravljena.

Najprej bi vam želela povedati, da ste prvi korak že storili, s tem, da ste ugotovili, da nekaj ni ok in da se želite opolnomočiti.

Bravo. Prišli ste do zavedanja, da imate težavo in sedaj je čas, za drugi korak, za delo na sebi in spreminjanje vzorcev.

Kot najprej bi bilo smiselno, da se vprašate, kako je z vašo preteklostjo? Morda vas je kdo že v preteklosti pretirano navezal nase, (morda čist nezavedno) in sedaj ta vzorec nadaljujete. Morda pa, kot je napisala terapevtka Teja Bandel Castrol, v zgornjem komentarju, in ste ta vzorec dobili iz primarne družine. Vsekakor vam svetujem, komunikacijo z osebo, ki ji zaupate , lahko je partner ,prijateljica ali pa terapevt.

Svetovala bi vam, da se zazrete vase, v svoje občutke in čustva in, da se vprašate, kaj vam pravzaprav preprečuje uživanje? Kako bi bilo, če bi se danes prepustili?

In navsezadnje, da bi si dovolili biti sami sebi dovolj.

Ko boste spet prišli do notranje stiske, ko boste ugotovili, da vas spet nekaj zadržuje in ne (z)morete nikamor ,zapišite vaše občutke, misli ali kontaktirajte nekoga (morda se lahko to dogovorite tudi s terapevtom), ki mu zaupate, da vas podpre in vas opolnomoči.

Verjetno vam to ne bo uspelo takoj in bo potrebno več ponovitev. Malo po malo. Zaupajte si. Pojdite v naravo in poslušajte ptičje petje, ter dajte vse misli vstran. Zadihajte. Prepustite se vetriču, ki vam zapiha čez lase.

In občutite vaše občutke, ki naj stečejo skozi vas, kakršni koli so , sprejmite jih.

Naj bo to na začetku le minutka, ko se prepustite in uživate sami s seboj ali pa z otrokom. In tako bo vsak dan lažje, verjamem pa tudi, da se bo ta minutka hitro podaljšala v uro, ko se boste vedeli sprostiti in dati možgane na off. Vsekakor pa bi vam svetovala, da se posvetujete s terapevtom, ki vam bo vedel najbolje svetovati, ker bo poznal vaše ozadje in stiske.

Srečno.

Komentar je zapisala Tadeja Habjanič.