VPRAŠANJE: Sestra ima 5 letno deklico, ki rabi veliko pozornosti.  Cel čas jo kliče in ji nekaj kaže, ali pa se joče- če se sestra ne odzove. Morala bi biti cel čas ob deklici. Vse skupaj se je začelo pri 2,5letih in traja še danes. Imajo tudi 6 mesečnega dojenčka in res rabi nasvete, ker ne ve kaj naj naredi?

___________________________________________________________________________________________________________________

Živijo. Ne, ne gre za fazo , pač pa za skupek lastnosti otroka (poznate pojem Otroci z močno voljo? O tem piše Jesper Juul) in po opisanem sodeč tudi prilagajanje staršu, okoliščinam (dojenček etc). Sprememba pri 2.5 letih se zgodi zato, ker se takrat otrok prvič začne bolj zavedati sebe in sveta, pri 2.5 se vzpostavijo pomembne strukture v možganih.

S punčko ni prav nič narobe, le dve stvari rabi:

1. a) jasno in sočutno postavljene meje
2. b) razumevanje in ubesedenje njenih občutkov: vidim, da želiš to in to, ampak… si mislim, da si se počutila nepomembno, ko sem bila z bratcem etc…

Kar mi močno ostaja pri vašem opisu je stavek “mama je morala”.

Ufff, kar jezo je čutiti ob mami, ki mora, zato sklepam, da se ta mami boji postaviti mejo, ne upa razočarati ipd… Preberite kakšno knjigo Jespera Juula, ter morda kaj od Andreje Poljanec na temo starševstva. Samo toliko, da dobite občutek, da je reči ne – ok in nujno za otrokov zdrav razvoj.

Za mamo torej ključno vprašanje, zakaj ima težave s postavljanjem meja..?  Zakaj jo je strah otroku reči ne? Priporočam, da se mamica poglobi vase in ”pogleda” kaj se dogaja v njeni notranjosti, ker otroci (še posebej prve 3 leta) do 7. Leta odražajo naše stanje.

Vseeno pa se mi poraja vprašanje, kaj se je v družini spremenilo (pripetilo) takrat, ko se je obnašanje otroka drastično spremenilo- kot opisujete.

Vsekakor pa je tako, da smo starši tisti, ki otroka vodimo in pripravljamo na življenje, saj sami niso sposobni regulirati svojih odzivov in obnašanja. Ko ima otrok krizo, se vam ne sme ”smiliti” , ampak  iz njenega obnašanja poskušajte razvozlati , česa jo je strah, česa ne razume.  Takrat jo poslušajte in če česa ne razume, ji razložite, ali pa ste samo tam in ji poskušate zrcaliti njena čustva. Še vedno pa otroku jasno postavite-poveste kje so meje, in se jih držite. Pomembno pa je tudi to, da takrat, ko je mamica ob otroku, ki ima ”izpad”, da takrat mirna ,v sebi, ker drugače otrok čuti nemir in se ne bo tako zlahka umiril. Namreč kot sem že napisala, otroci zrcalijo naša čustva. Tako, da tudi takrat, ko navzven izgledamo mirni, otroci zaznajo ali je to res ali pa se samo pretvarjamo.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Otrok rabi pozornost? Pomoč: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

FB SKUPINA SOČUTNO PARTNERSTVO

V Facebook skupini Sočutno partnerstvo objavljamo anonimne zgodbe, ki jih najprej opremimo s komentarjem administratorja, ki kot terapevt poda svoje odziv. Velik poudarek je na sočutju do anonimne osebe, ki se je znašla v stiski. Pravila skupine so postavljena z namenom, da se zaščiti dostojanstvo osebe, ki potrebuje pomoč. Tako omogočamo varno zatočišče mnogim, ki jih okolica obsoja, izloča in krivi za stanje, v katerem so se znašli.

SOČUTJE NAMESTO OBSOJANJA

Pred nekaj časa je spet razburkala mnenja in odprla boleče točke pri komentatorjih neka gospa: ostala je sama z dvema majhnima otrokoma, ker jo je zapustil parter, ki je predhodno že imel družino v drugi državi. Zato se je obrnila na skupino sočutno partnerstvo. Prosila je za mnenje, pomoč, verjetno je iskala oporo in upanje, da bo nekoč bolečina izgube popustila. Odgovori pa so šli verižno v smer obsojanja, da je sama sprejela napačno odločitev. Smeški so dali boleč priokus cinizma in celo privoščljivosti. Kako zelo lahko takšne obsodbe ranijo anonimno in jo pahnejo še v večjo bolečino krivde in samoobtoževanja. Na pobude, da naj se komentira sočutno, je nekdo odgovoril, da sočutje ni zavijanje v celofan in da je treba grobo postaviti meje, da se zgodba ne ponovi. Drži, sočutje ni zavijanje v celofan, vendar sočutje tudi ni obsojanje, ni žaljenje, ni privoščljivost, ni naslajanje in ni stresanje lastne jeze na žrtev. Sočutje pomeni razumevanje, poslušanje sočloveka v bolečini. Obsodbe skozi lastne oči in nepoznavanje celotne slike lahko prizadenejo in so krivične.

Nihče ne pozna življenjske zgodbe gospe, ki se je znašla v trpljenju, zapuščena, nemočna in sama z dvema predšolskima otrokoma. Morda že v otroštvu ni dobila varnosti, ljubezni, zaupanja in topline. Morda je soodvisna, zato se ji zgodba ponavlja, ne zmore in ne zna drugače. Če jo skušamo razumeti ter jo sočutno povabiti, da poišče pomoč, bo morda zbrala pogum in začela spremembe pri sebi. Če pa nanjo stresemo jezo in agresijo, se bo čutila izdano in ponižano. Verjetno se bo zaprla vase in obžalovala svojo prošnjo za pomoč v skupini, za katero se administratorji resnično trudimo, da ostaja varna. Veliko ljudi je našlo upanje ter oporo v kritičnih obdobjih svojega življenja. Če se znajdemo v življenjski preizkušnji, je zadnje kar potrebujemo, obsojanje.

Spoštovanje človekovega dostojanstva je vrednota, katere se vedno znova učimo. Takšne krute zgodbe so lahko poligon za sočutje, dajanje podpore in varnosti. Marsikdo je ob takšnih virtualnih komentarjih prvič doživel izkušnjo pomoči. Kako zelo dragocen je lahko takšen odziv in koliko pomeni opolnomočenje, da se oseba počasi pobere in izziv obrne sebi v prid. Nasprotno pa lahko sovraštvo ter negativne obsodbe pahnejo nekoga čez rob, v depresijo ali še kaj hujšega. Zato previdnost pri tako ranljivih temah ni nikoli odveč.

Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka

SOČUTNA KOMUNIKACIJA

Sočutje je pojem, ki ga vsak razume po svoje, pogosto napačno. Sočutno starševstvo zamenjujejo s permisivnimi pristopi in zmotno mislijo, da gre za zavijanje v vato; pri sočutnem partnerstvu pa pogosto mislijo, da moramo potrpeti vse za ceno odnosa, ali pa razburkan odnos kar zaključiti. Oboje sta seveda ekstrema, saj v obeh primerih pozabimo na svoje prave potrebe.

ZRCALJENJE

Sočutje ne pomeni samo prijaznosti, topline in pozitivnega odziva. Pomeni na prvem mestu skočiti v čevlje drugega, ga zares poskusiti začutiti v njegovi stiski. Ko začutimo, v kakšni situaciji je drugi, mu lahko šele damo primeren odziv – odziv zrcaljenja. Zrcaljenje je terapevtski strokovni pojem, ki pomeni, da drugemu ubesedimo njegovo počutje. Čeprav mnogi ne verjamejo, da že samo to pomaga, družinski terapevti odkrivajo, da ubesediti nekomu občutke pomaga bolj kot dati nasvet. Gre predvsem za to, da se drugi počuti slišan v svoji stiski. Ko smo slišani, šele lahko sprejemamo odločitve. Zrcaljenje pomeni tudi vidim te, kako se počutiš, vidim, kako ti je. Čutim te. Vem, da veš, da vem – vem, vidim tvojo bolečino, opazim te. Opaženost bolečine povzroči prvo stopnjo zdravljenja, saj drugi začuti, da je nekomu res mar zanj.

NESOČUTNO

Sočutje ne pomeni prepuščanja ljudi v stiski – permisivnosti, “zavijanja v celofan” – samo lepega govoričenja, ne pomeni stavkov “vem, da ti je hudo, ampak nehaj komplicirat.” Niti ne pomeni “Saj malo boš pa potrpela, pa bo spet vse v redu.” Sočutje ni vprašanje: “Kaj delaš s tem kretenom, spakiraj kufre!?” Ko se srečamo npr. z osebo, ki trpi za ljubosumjem, ki ni upravičeno, ne bomo tej osebi rekli: “saj vidiš, da te ne vara, nehaj že težit“, “malo pa moraš pogledati tudi na partnerja in ne biti egoistka” – čeprav je vse to morda res, ji ne bo nič pomagalo. Zatrla bo namreč svoje teženje, ne bo pa razumela, zakaj je ljubosumna in morda bo iz takšnega odnosa izstopila ali pa ba zatrla sebe in zablokirala kje drugje, npr. v spolnosti. V skupini pa iščemo načine, ki delujejo, ki anonimne spravijo v spremembo.

PREPOZNATI OBČUTKE, ZAČUTITI, UMESTITI

Sočuten odziv je razumeti strah drugega, razumeti možnost, da se gospa počuti samo, osamljeno in da se boji, da bo res ostala čisto sama in da jo bo zamenjala in izdala bližnja oseba. Šele ko ujamemo ta občutek in ga ubesedimo, se bo gospa lahko odprla in se srečala s svojo ranjenostjo (strahom pred zapuščenostjo, izdanostjo, zamenjanostjo). Šele po tovrstnem srečanju s sabo bo lahko slišala tudi racionalen del, da so njeni strahovi neupravičeni – oziroma bolj pošteno: ne spadajo tja. Če bi ji to rekli direktno, bi spregledali njeno bolečino, ne bi je vzeli resno. Razvrednotili bi jo.

Sočutni pristopi pa učijo drugače. Pogosto se zlorablja tudi stavek “sočutno gor ali dol” – kaj ta skovanka pravzaprav pomeni? Če nam je vseeno, ali bližnje lahko začutimo ali ne (sočutje gor ali dol), potem jih namerno spregledamo, namerno razvrednotimo za ceno lastnega mnenja. Če se nam zdi, da moramo nujno napisati naše mnenje, tako da celo nehote razvrednotimo drugega, se za tem – klasično psihologiziranje, boste morda rekli – skriva naša ranjenost. Torej vse, kar nas čustveno vznemirja tako močno, da se moramo izraziti, na FB komentirati, nosi sporočilo osebne prizadetosti, zato bi bilo pošteno, da si vsakič to priznamo.

Včasih z uporabo stavka “sočutno gor ali dol” želimo le sporočiti, da naj anonimni že postavijo mejo. Postavljanje meja pa je ena izmed prioritet sočutnih pristopov. Torej to ni nesočutno, meje so bistven del sočutja. Toda ni vseeno, kako in kdaj jih postavimo, predvsem v soodvisnih odnosih. Konkretno povedano: če se srečujemo z družinskim nasiljem, moramo prav tako najprej žrtev zrcaliti, torej ubesediti vse občutke, pri nasvetu odhoda pa moramo biti previdni – saj ravno v primerih nasilja žrtev potrebuje močno podporo in varnostni načrt. Morda se bere zastrašujoče, toda takšni primeri brez sočutja in varnostnega načrta izhoda lahko pristanejo v črni kroniki. Žrtev nasilja zato potrebuje opolnomočenje in spodbudo, občutek, da zmore. Ker gre pri nasilnih odnosih za vrsto nekemične odvisnosti, so značilni recidivi, v praksi to pomeni povratek k nasilnežu. Zato je v takšnih primerih, ki jih ni malo, bistveno, da nudimo varen, spodbujajoč prostor in jasne meje.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Sočutno partnerstvo gor ali dol. “Noben’ me ne razume.” appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

UCLA nevroznanstvenik Alex Korb poseduje nekaj idej, ki lahko pripomorejo k občutka sreče.

1. Najpomembnejše vprašanje je… Za kaj sem hvaležen?

Včasih se zdi, kot da vaši možgani ne bi želeli, da bi bili srečni. Lahko občutite občutja krivde ali sramu.  Kljub temu, da se čutenja ponosa, sramu in krivde med seboj razlikujejo, namrec aktivirajo podobne nevronske povezave: vključno z dorsomedialnim prefrontalnim korteksom, amigdalo, insulo in centrom za ugodje. Zanimivo je, da je ponos med temi čustvi najmočnejši pri aktiviranju naštetih predelov možganov, razen pri centru za ugodje, kjer krivda in sram zmagata. To razloži, zakaj je lahko tako zelo privlačno naložiti si občutke krivde in sramu – aktivirajo namreč center v možganih zadolžen za nagrajevanje.

Veliko ljudi je anksioznih. Na kratek rok anksioznost povzroči, da se možgani počutijo malo bolje – ker se vsaj nekaj dogaja z reševanjem problemov.  Skrb lahko pomaga pri umirjanju limbičnega sistema, tako da poveča aktivnost v srednjem prefrontalnem korteksu in jo zmanjša v amigdali. To se zdi v nasprotju z intuicijo, toda možgane prepriačmo, da je boljše skrbeti, kot ne delati nič.

Toda krivda, sram in skrb so grozne dolgotrajne rešitve. In kaj nevroznanstveniki pravijo, da bi morali narediti? Zastavite si naslednje vprašanje: za kaj sem lahko hvalezen… ?

Antidepresiv Wellbutrin vpliva na nevroprenašalec dopamin. Prav tako naj bi enak učinek povzročil občutek hvaležnosti.  Koristi hvaležnosti se začnejo pri dopaminskem sistemu. Občutek hvaležnosti aktivira predel možganskega stebla, ki proizvaja dopamin. Hvaležnost, ki je usmerjena proti drugim, poveča aktivnost v socialnem dopaminskem vezju, kar naredi družabne stike bolj prijetne.

Prozac med drugim spodbudi nevrotransmitor serotonin. Ena izmed močnih posledic hvaležnosti je, da lahko spodbudi serotonin. Ko se skušate spomniti stvari, za katere ste hvaležni, se morate fokusirati na pozitivne aspekte lastnega življenja. To preprosto dejanje poveča proizvodnjo serotonina v sprednjem delu cingularnega korteksa.

Najti hvaležnost ni tisto, kar najbolj šteje; spomniti se poiskati pomeni največ. Spomniti se na to, da smo hvaležni je oblika čustvene inteligence. Ena študija je ugotovila, da hvaleznost dejansko vpliva na gostoto nevronov v ventromedialnem in lateralnem prefrontalnem korteksu. Te spremembe v gostoti nakazujejo, da s povečanjem čustvene inteligence postanejo tudi nevroni v tem predelu bolj učinkoviti. Z višjo stopnjo čustvene inteligence je preprosto lažje biti hvaležen z manj truda.

2. Poimenujte negativna čustva.

Kaj se zgodi, ko vas slabi občutki popolnoma preplavijo? Ko ste resnično na tleh in niti ne veste, kako se s tem spopasti? Obstaja lahka rešitev. Počutite se obupno. Poimenujte to obupanost. Žalostni? Anksiozni? Jezni? Tako preprosto je, poimenujte.

V fMRI študiji, prikladno poimenovani „Poimenovanje čustev v besede“, so si udeleženci ogledovali ljudi z čustvenimi izrazi na obrazu. Amigdala vsakogar se je aktivirala ob čustvih na sliki. Toda ko so jih prosili, naj čustva poimenujejo, se je aktiviral ventrolateralni prefrontalni korteks in zmanjšal čustveno odzivnost amigdale. Z drugimi besedami: zavestno prepoznavanje čustev je zmanjšalo njihov vpliv.

Potlačevanje čustev ne deluje in se lahko vrne.

Gross je ugotovil, da ljudjem, ki so želeli zatreti negativno čustveno izkušnjo, to ni uspelo. Medtem ko so mislili, da navzven izgledajo v redu, je bil navznoter njihov limbični sistem prav enako vzburjen, kot brez potlačevanja. V nekaterih primerih celo bolj vzburjen. Kevin Ochsner je na Columbiji ponovil te ugotovitve z uporabo fMRI. Poskušati nekaj ne občutiti ne deluje in v nekaterih primerih se celo še slabše vrne.

Poimenovanje/označevanje, po drugi strani, naredi veliko razliko. Da bi zmanjšali vzburjenje, morate uporabiti le nekaj besed, da opišete čustvo. Idealno je, da uporabite simbolni jezik, kar pomeni, da uporabite indirektne metafore, meritve in poenostavitve tega kar doživljate. To zahteva, da aktivirate prefrontalni korteks, kar zmanjša vzburjenje v limbičnem sistemu. Tole je bistvo: opišite čustvo z le eno ali dvema besedama in le to se bo zmanjšalo.

Starodavne metode so bile veliko bolj napredne glede tega. Meditacija se je te ugotovitve posluževala že stoletja. Poimenovanje je osnovno orodje zavestnosti. Označevanje pravzaprav tako močno vpliva na možgane, da to deluje v povezavi z drugimi ljudmi.

3. Sprejmite odločitev

Ste kdaj sprejeli odločitev in končno so se vaši možgani počutili umirjeno? To ni zgolj naključje.

Znanost o možganih nam kaže, da sprejemanje odločitev zmanjša zaskrbljenost in anksioznost – pa tudi pomaga vam rešiti težave. Sprejemanje odločitev vključuje ustvarjanje namenov in zastavljanje ciljev – vse troje je del istega nevronskega vezja in angažira prefrontalni korteks na pozitiven način, tako pa zmanjša zaskrbljenost in anksioznost. Sprejemanje odločitev tudi pomaga premagati aktivnost striatuma, ki vas običajno vleče k negativnim impulzom in rutinam. Končno, sprejemanje odločitev tudi spreminja vaše dojemanje sveta – najdete rešitve za svoje probleme in umirite limbični sistem.

Sprejmite „dovolj dobro“ odločitev. Ne obremenjujte se s sprejemanjem 100% najboljše odločitve. Vsi vemo, da je lahko zelo stresno biti perfekcionist. Raziskave o možganih to podpirajo. Ko skušate biti popolni, to preplavi vaše možgane s čustvi in povzroči, da se počutite brez nadzora. Ko se trudite za najboljše, namesto za dovolj dobro, to prinese preveč čustvene ventromedialne prefrontalne aktivnosti v proces sprejemanja odločitev. Nasprotno pa prepoznavanje dejstva, da je dovolj dobro – dovolj dobro, aktivira več dorsolateralnih prefrontalnih predelov, kar pripomore k temu, da imate občutek več nedzora.

Kot je dejal profesor Barry Schwarz v intervjuju: „Dovolj dobro je skoraj vedno dovolj dobro.“ Torej, ko sprejmete odločitev, vaši možgani čutijo, da imate stvari pod nadzorom. Ta občutek pa zmanjša stres. Tu pa je še nekaj zelo fascinantnega: Odločanje spodbudi tudi občutek ugodja. Aktivno izbiranje je povzročilo spremembe v nevronskem vezju za pozornost in v tem, kako se udeleženci počutijo glede aktivnosti same, je pa tudi povečalo nagrajevanje z aktivnostjo dopamina.

Omenimo kokain.

Dvem podganam date injekcijo kokaina. Podgana A je najprej morala pritisniti na gumb. Podgani B ni bilo treba ničesar storiti. Je kje razlika? Ja je: Podgana A dobi večjo dopaminsko spodbudo. Obe sta torej dobili enaki injekciji kokaina istočasno, ampak podgana A je morala aktivno pritisniti na gumb, podgani B pa ni bilo treba ničesar. Pogana A je sprostila več dopamina v centru za ugodje. Bistvo je, da ko se odločite za nek cilj in ga nato dosežete, se počutite boljše, kot tedaj, ko se dobre stvari zgodijo zgolj po naključju.

In to razreši večno skrivnost tega, zakaj se je tako težko spraviti v telovadnico. Če greste, ker čutite da morate ali bi morali, no to ni ravno prostovoljna odločitev. Vaši možgani ne dobijo spodbude z okrepitvijo užitka. Občutite le stres. In to ni način kako ustvariti dobre rekreacijske navade.

Zanimivo je, da če jih prisilimo telovaditi, ne dobijo enakih koristi, saj je brez odločitve vadba le vir stresa. Zato sprejemajte več odločitev. Raziskovalec nevroznanosti Alex Korb to lepo povzame: Ne izberemo le stvari, ki so nam všeč. Tudi všeč so nam stvari, ki jih izberemo.

4. Bližina in dotik ljudi

Vsi ljudje potrebujemo občutek ljubljenosti in sprejetosti s strani drugih. Ko tega ne čutimo, postane boleče. In s tem ne mislimo „čudno“ ali „razočarajoče“ ampak zares boleče. Nevroznanstveniki so izvedli študijo, kjer so ljudje igrali video igro podajanja z žogo. Ostali igralci vam vržejo žogo in vi jo vržete njim nazaj. V bistvu ni bilo drugih igralcev, vse je naredil računalniški program. Ampak udeležencem poskusa je bilo povedano, da so igralci resnični ljudje. In kaj se je zgodilo, ko so „ostali igralci“ nehali igrati lepo in niso več delili žoge? Možgani udeležencev so se odzvali enako, kot če bi izkusili fizično bolečino. Zavrnitev ne boli le kot zlomljeno srce, vaši možgani to občutijo kot zlomljeno nogo. Kot je bilo dokazano v eksperimentu z fMRI, socialna izključenost aktivira isto vezje kot fizična bolečina. V nekem trenutku so prenehali deliti in se podajali z žogo le medsebojno, ignorirali so udeleženca. Ta majhna sprememba je bila dovolj, da vzbudi občutke socialne izključenosti in aktivirala je sprednji del cingularnega korteksa in insulo, enako kot bi to naredila tudi fizična bolečina.

Razmerja so pomembna vašim možganom za občutek sreče. Želite to popeljati na naslednji nivo? Dotikajte se ljudi. Eden izmed primarnih načinov sproščanja oksitocina je skozi dotikanje. Jasno je, da se vedno ni ravno primerno dotikati večine ljudi. Z ljudmi s katerimi ste si blizu, se pa le bolj potrudite, da bi se jih pogosteje dotikali. Dotikanje je neverjetno močno. Le ne pripisujemo mu zadostnih zaslug. Naredi vas bolj prepričljive, poveča storilnost skupine in celo okrepi matematične spretnosti.

Dotikanje nekoga, ki ga imate radi, dejansko zmanjša bolečino. Ko so izvajali študije na poročenih parih se je izkazalo, da bolj kot je zakonska zveza močna, močnejši je tudi ta efekt.

Dodatno, držanje za roke z nekom vas lahko potolaži in vodi vas in vaše možgane skozi boleče izkušnje. Neka fMRI študija je skenirala poročene ženske, ko so jim povedali, da bodo kmalu dobile majhen elektrošok. V pričakovanju bolečega šoka so možgani pokazali predvidljiv vzorec reakcij v vezju povezanem z bolečino in skrbjo, z aktivacijo v insuli, sprednjem cingularnem korteksu in dorsolateralnem prefrontalnem korteksu. Med ločenim skeniranjem so žene držale za roko bodisi moža, bodisi izvajalca eksperimenta. Ko so za roko držale moža, je grožnja imela manjši učinek. Možgani so pokazali manj aktivnosti v sprednjem cingularnem korteksu in dorsolateralnem prefrontalnem korteksu – to pomeni manj aktivnosti v centrih za bolečino in skrb. Dodatno je pa še aktivnost v insuli povezana z neugodjem manjša, močnejši kot je zakon.

Objem, še posebej dolg objem, izloča nevroprenašalec in hormon oksitocin, ki zmanjša odzivnost amigdale. Raziskave kažejo, da prejemanje petih objemov na dan v obdobju štirih tednov bistveno poveča srečo.

Nimate nikogar, ki bi ga lahko zdaj objeli? Nevroznanost pravi, da bi si morali privoščiti masažo.

Rezultati so zelo jasni – masaža okrepi vaš serotonin za 30%. Masaža tudi zmanjša stresne hormone in dvigne nivo dopamina, kar vam pomaga ustvariti nove dobre navade.  Masaža zmanjša bolečino, ker oksitocinski sistem aktivira endorfine, ki so ubijalci bolečine. Masaža tudi izboljša spanec in zmanjša utrujenost preko povečanja serotonina in dopamina in zmanjšanja hormona stresa kortizola.

Preživite torej čas z drugimi ljudmi in objemajte. Žal zgolj dopisovanje ni dovolj. Ko postavite ljudi v bolečo situacijo in jim nato dovolite obiskati ljubljene ali pa govoriti z njimi po telefonu, se počutijo bolje. Kaj pa če se zgolj dopisujejo? Njihova telesa se odzovejo enako, kot če ne bi imeli nobene podpore. Skupina s sms-i je imala vsebnost kortizola in oksitocina na enakem nivoju, kot skupina brez kontaktov.

Povzetek

Kar naj bi vas osrečilo, glede na nevroznanost, je sledeče:

– Vprašajte „Za kaj sem hvaležen?“ Ni odgovora? Ni važno. Iskanje samo pomaga.

– Označite tista negativna čustva. Poimenujte in vašim možganom ni več mar za to.

– Odločite se. Izberite „dovolj dobro“ namesto „najboljše odločitve kadarkoli sprejete na Zemlji“

– Objemi, objemi, objemi. Ne sms – dotik.

UCLA raziskovalec nevroznanosti Alex Korb razloži:

Vse je medsebojno povezano. Hvaležnost izboljša spanec. Spanec zmanjša bolečino. Manj bolečine izboljša vaše razpoloženje. Boljše razpoloženje zmanjša anksioznost, kar izboljša zbranost in načrtovanje. Zbranost in načrtovanje pomagata pri sprejemanju odločitev. Sprejemanje odločitev še dodatno zmanjša anksioznost in poveča zadovoljstvo. Zadovoljstvo vam da več stvari za katere ste lahko hvaležni. Vse to ohranja zanko navzgor usmerjene spirale v teku. Užitek tudi poveča možnosti, da boste telovadili in bili družabni, kar vas bo osrečilo.

Članek je prevedla: Ana Prtain

Uredila: Katja Knez Steinbuch, družinski terapevt

Originalen članek je objavljen na spletni strani: http://www.businessinsider.com/a-neuroscience-researcher-reveals-4-rituals-that-will-make-you-a-happier-person-2015-9

The post Kako najti srečo? Uporabite znanost! appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.