Otrok rabi pozornost? Pomoč: Svetovanje za starševstvo
VPRAŠANJE: Sestra ima 5 letno deklico, ki rabi veliko pozornosti. Cel čas jo kliče in ji nekaj kaže, ali pa se joče- če se sestra ne odzove. Morala bi biti cel čas ob deklici. Vse skupaj se je začelo pri 2,5letih in traja še danes. Imajo tudi 6 mesečnega dojenčka in res rabi nasvete, ker ne ve kaj naj naredi?
___________________________________________________________________________________________________________________
Živijo. Ne, ne gre za fazo , pač pa za skupek lastnosti otroka (poznate pojem Otroci z močno voljo? O tem piše Jesper Juul) in po opisanem sodeč tudi prilagajanje staršu, okoliščinam (dojenček etc). Sprememba pri 2.5 letih se zgodi zato, ker se takrat otrok prvič začne bolj zavedati sebe in sveta, pri 2.5 se vzpostavijo pomembne strukture v možganih.
S punčko ni prav nič narobe, le dve stvari rabi:
- a) jasno in sočutno postavljene meje
- b) razumevanje in ubesedenje njenih občutkov: vidim, da želiš to in to, ampak… si mislim, da si se počutila nepomembno, ko sem bila z bratcem etc…
Kar mi močno ostaja pri vašem opisu je stavek “mama je morala”.
Ufff, kar jezo je čutiti ob mami, ki mora, zato sklepam, da se ta mami boji postaviti mejo, ne upa razočarati ipd… Preberite kakšno knjigo Jespera Juula, ter morda kaj od Andreje Poljanec na temo starševstva. Samo toliko, da dobite občutek, da je reči ne – ok in nujno za otrokov zdrav razvoj.
Za mamo torej ključno vprašanje, zakaj ima težave s postavljanjem meja..? Zakaj jo je strah otroku reči ne? Priporočam, da se mamica poglobi vase in ”pogleda” kaj se dogaja v njeni notranjosti, ker otroci (še posebej prve 3 leta) do 7. Leta odražajo naše stanje.
Vseeno pa se mi poraja vprašanje, kaj se je v družini spremenilo (pripetilo) takrat, ko se je obnašanje otroka drastično spremenilo- kot opisujete.
Vsekakor pa je tako, da smo starši tisti, ki otroka vodimo in pripravljamo na življenje, saj sami niso sposobni regulirati svojih odzivov in obnašanja. Ko ima otrok krizo, se vam ne sme ”smiliti” , ampak iz njenega obnašanja poskušajte razvozlati , česa jo je strah, česa ne razume. Takrat jo poslušajte in če česa ne razume, ji razložite, ali pa ste samo tam in ji poskušate zrcaliti njena čustva. Še vedno pa otroku jasno postavite-poveste kje so meje, in se jih držite. Pomembno pa je tudi to, da takrat, ko je mamica ob otroku, ki ima ”izpad”, da takrat mirna ,v sebi, ker drugače otrok čuti nemir in se ne bo tako zlahka umiril. Namreč kot sem že napisala, otroci zrcalijo naša čustva. Tako, da tudi takrat, ko navzven izgledamo mirni, otroci zaznajo ali je to res ali pa se samo pretvarjamo.
Vse dobro vam želim.
Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.
Najdete nas tudi na Facebooku.
Komentirajte
Se želite priključiti debati?Veseli bomo vaših komentarjev.