Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!

Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?

__________________________________________________________________________________________________________________

Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne

P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno

The post Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

V moje življenje je prišel kot komet. Čeprav je v času dvorjenja kdaj izginjal, je vedno prišel hitro nazaj in me presenetil. Obljubljal je pravo družino in varnost, vse to kar sem tako zelo pogrešala v svojem domu. A tik pred poroko sem – medtem ko sem iskala najino poročno pravljično nastanitev – našla njegov skrit svet. “MarioSlansky86” je bilo lažno ime, dopisovanja,  fotografije komentiranje žensk, tudi moških, vsega po malem. Poslala sem ga po cigarete in medtem ko sem kadila eno za drugim kričala, besnela, ga celo oklofutala.

Pet dni nisem mogla normalno jesti in življenje se je ustavilo. Vsak dan me je rotil naj ne grem, obljubljal terapijo in še več.

Ne vem zakaj nisem že takrat takoj šla na terapijo. Šla sem se le izjokat duhovniku, ki me je vprašal le, če je tudi on za krst otrok. Vseeno sem se odločila za poroko, takoj zanosila, enega za drugim in imela sva dva čudovita otroka. Kot oče je imel kak izziv, ampak res se je trudil in bil z njima več kot so drugi. Toda naju ni bilo. Spolnost nikoli ni zares prišla, ko pa je, je bila pač samo spolnost. Ko sem poslušala prijateljice, ki jim moški težijo za sex, sem si želela, da bi bila one. Mene se namreč moj mož nikoli ni dotaknil, čeprav sem se imela za privlačno, urejeno, lepo in mi je to dostikrat povedala tudi okolica. Toda jaz sem spraševala sebe, kaj delam narobe. Vmes sem se celo zaljubila drugje, ker sem tako hrepenela po opaženosti in temu občutku, da si moškemu privlačna. Dokler nisem na terapiji izvedela, da ni težava v meni. On ima spolno anoreksijo. Po ogromno letih sem ponovno odkrila njegova pisarjenja.

Vsakič obljube, redke terapije, polovično delo na sebi. 

Vse je bilo na pol. Čutila in vedela sem, da ne dela zares, ampak nisem zmogla oditi. Otroka ga obožujeta in razen spolnosti sva drug ob drugem bila odlična: skupni hobiji, skupni interesi, skupno podjetje, skupna vizija, skupne finance, skupno vse. Dokler me ni še prevaral. Večkrat, z mnogimi. Ne vem niti številke, ampak saj sploh ni več pomembno. Moje srce je zlomljeno. Morda za vedno. Ponovno sem v terapevtskem procesu, ker me vsak dan znova boli. In samo upam lahko, da bom en dan ok in ponovno zaupala moškimi, ampak končno vem, da nisem kriva in da si zaslužim več. 

 ______________________________________________________________________________________________________________________

 ** Dolgo časa sem živel skrito življenje in še danes težko pišem o tem. 

Moje življenje je z leti postalo ena sama laž. Nisem opazil, kako sem z vsakim novim klikom izdajal sebe. Za terapijo sem se odločil samo zato, ker je partnerka ugotovila in našla ta moj skrit svet. Ker jo imam rad in sem čutil, da jo prizadanem, sem se zaradi nje opogumil in poklical na pomoč. Bal sem se, da me bo pustila in da potem ne bo noben več želel sploh biti z mano. Bal sem se osamljenosti, čeprav sem naredil vse, da bi ona lahko šla. In imela bi pravico, da gre. Šele danes namreč počasi razumem, kaj vse moja odvisnost pomeni, koliko ljudi prizadane, koliko solz prinaša. V svoji družini sem bil vedno sam, saj so bili starši odsotni.

Do 10.leta sem otroštvo preživel z dedki in babicami in spomnim se, da sem že takrat poskušal pokukati v pornografske revije, ki sem jih našel tam.

Zelo hitro sem začel z masturbacijo… kasneje pa z online ogledi pornografije , ki je bila vsakič bolj divja in nasilna… sledila so dopisovanja, ustanovitve skupin, kjer sem vsak dan komaj čakal, da jih odprem. Vse v mojem življenju se je vrtelo okoli tega. Tudi s punco sem želel divjo spolnost, ne klasične, ampak pogosto sploh nisem užival. Pojavile so se težave z erektilno diafunkcijo, ampak samo ob njej. Ne spomnim se momenta, kdaj je vse postalo kritično, vem le, da nisem nič več delal za partnerstvo, ampak samo iskal minute zase. Vsak dan, čimveč. Streznilo me je šele to, da je punca našla vse to. To še ni pomenilo konca, le odločitev za terapijo. Še zdaj sem v procesu in vsak dan, ko zmorem ostati trezen, si zaploskam. Vem, da me čaka še veliko dela, ampak si ga tudi želim. 

Zgodbe je zapisala, zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch. 

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Anonimne zgodbe iz terapevtske pisarne appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva se po 15 letih razšla. Najina zveza je bila polna vzponov in padcev, tudi zaradi alkohol-a. Bivši partner je že od nekdaj rad popil kozarček alkohol-a, na koncu pa ni znal prenehati. Postavila sem mu ultimat alkohol ali družina. Alkohol je bil povod za prepire, zato sem ga odrinila vstran od sebe. Zato je imel afero s sodelavko, takrat sem spakirala in odšla.  Kako naj se čim prej poberem iz tal? Soočim z vso bolečino, predelam vse? Hvaležna bi bila vseh nasvetov.

Spoštovana anonimna, žal mi je, da se preteklo partnerstvo ni izšlo tako, kot ste si morda želeli. Soodvisni odnosi (odnosi, kjer je ena oseba zasvojena, druga pa od nje skorajda odvisna) so izjemno zavezujoči in boleči in iz njih je izjemno težko oditi, česar zunanji svet (ki ni čustveno vpleten: prijatelji in družina npr) pogosto zelo težko razume. Ampak vi ste zmogli in ste že odšli, na kar ste lahko pravzaprav zelo ponosni. Odhod iz soodvisnega odnosa je drugačen kot drugi razhodi. Navadno se zgodi v afektu, ko je še veliko besa. Ta navadno traja nekaj časa, potem pa pridejo težji občutki, morda v vašem primeru žalost in občutek izdanosti, s katerimi ni enostavno zdržati.

To je težko v vseh odnosih, toda v tistih, kjer je prej prisotna zasvojenost (alkohol), morda še malo težje.

Prav ta oblika zasvojenosti z drugim je namreč znak, da je tudi sicer težko zdržati z občutki – kot da jih je bilo lažje usmeriti v drugo osebo, kot pa vas, zato ta razhod zdaj ni le težek čas, ampak končno vaš čas: seveda čas žalovanja in čas veselja. Po takšnem odnosu pa lahko pride vmes tudi čas osamljenosti, pogrešanja in čas hrepenenja. V teh časih se boste morali spomniti na tiste trenutke, ko ste se v ex zvezi počutili slabo, ponižano, nepomembno in nevredno in ste to kar nekako zdržali, za ceno odnosa.

Podobno temo najdete tudi na tem članku – > Partner je alkoholik.

Ko bo težko, se boste spomnili na to, da ne potrebujete več samo drobtinice, ampak da si v življenju zaslužite najbolj svež, mehek kruh, ki ga lahko pravzaprav spečete kar sami. Da ste vredni vsega najlepšega, ne pa več trpljenja. Morda pot do najlepšega ne bo enostavna: zdržati praznino, jezo, osamljenost in pogrešanje ni lahko. Pa vendar, so vse to samo občutki. Lahko jih predihate (dihalne vaje), se naučite procesa čuječnosti (učenje biti v trenutku), fokusinga, meditacije in vizualizacije. Ta nov čas vam daje izbiro, da ponovno odkrijete, kdo ste vi, kaj radi počnete, katere hobije ste vmes morda zanemarili, katere športe odložili. Vsak dan lahko preberete knjige o soodvisnosti, zasvojenostih in podobno, predvsem mislim tu na Patricka Carnesa in Sanjo Rozma. Ne pozabite se ponovno povezati s prijateljicami, tistimi, ki bodo razumele vse vaše stiske in jih boste lahko poklicali kadarkoli boste to čutili. Več predlogov, kako naprej pa boste zagotovo dobili tudi v skupini.

Če bo hudo, ste vedno dobrodošli tudi k nam, na Inštitut Vita bona – Druzinska terapija – Vita Bona

Spodbujam vas, da razmislite o strokovni pomoči, le zato, da odkrijete, zakaj ste bili v tem odnosu in se zavarujete, da ne bo nikoli več tako boleče. Samo pogumno, zmorete, na zelo dobri poti ste!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Več o tej temi najdete tukaj ->  ODRASLI OTROCI ALKOHOLIKOV in pa ALKOHOL V DRUŽINI.

The post Kako naj preživim razhod? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Članek je nastal ob javni polemiki, ko se je bralec Slovenskih novic obrnil nanje vprašujoč, kaj se dogaja z mamo, ki jeseni sredi mesta sprehaja otroka zgolj v plenicah.

Mama naj bi se  sklicevala na sočutno vzgojo, zato jo je očitno potrebno nujno redefiniriati. Sprehajanje otroka v plenicah jeseni v takem kontekstu ni del sočutnega starševstva. Kar pa ne pomeni, da se ta mama ne trudi, ali da ni dobra – je pa dejanje težavno. Prav tako ni za nikogar dobro, da bi mamo javno linčali ali obsojali – kar se že dogaja na socialnih omrežjih – nasprotno, takšna kritizatorska dejanja so pravzaprav precej nevarna, saj lahko pripeljejo precej daleč (naj spomnimo, v Sloveniji smo že imeli tragične posledice medijskega linča!), zato terapevti spodbujamo vse inštitucije, da se mami v prvi vrsti pomaga. Pravzaprav bi se vsak ob takšni novici moral vprašati naslednje: »kaj lahko storim jaz, da bo situacija za tega otroka in to mamo boljša«? V upanju, da bo boljša razjasnitev sočutnega starševstva prinesla njegovo globlje razumevanje v naši družbi, je nastal ta zapis. In upamo, da bo ta zapis dosegel tudi njo.

O sočutnem in rahločutnem starševstvu so pri nas prvi pisali terapevti relacijske družinske terapije (Andreja Poljanec, ŠRCD in Zavod Iskreni), pravi razmah med starši pa se je zgodil z nastankom Facebook skupine Sočutno starševstvo. Ustanoviteljica skupine Janja Urbančič je ob sebi poleg Alenke Orešnik pred več kot 5 leti zbrala vestne moderatorke Dejano, Matejo, Tejo, Aleksandro, Lucijo, Tatjano, Barbaro in druge, ki so vsak dan posvetile nekaj časa drugim mamam, ki so se znašle v vsakdanjih starševskih stiskah. V skupini so postali dejavni tudi terapevti različnih smeri in člani FamlyLab kluba. Skupina se je na žalost premnogih pred leti zaprla, iz nje so nastale različne akademije, terapevti pa še vedno vodimo sočutne SOS skupine (sočutno varstvo in starševstvo, sočutno partnerstvo in SOS korona), kjer se po svojih močeh trudimo odgovarjati mnogim ljudem v stiski. Podobno temo pri nas pa pokrivajo tudi termini ljubeče in zavestno starševstvo.

Sočutno starševstvo je bilo v Sloveniji pogosto narobe razumljeno že samo zaradi pomena besede sočutno.

Pogosto so ga krivično zamenjali s permisivnim »zavijanjem v vato«, kjer ni meja, staršem pa so pripisovali, da se neskončno razdajajo za otroke. Kot da sočutno pomeni neka do otrok prisiljena prijaznost in popačen odnos, kjer starš ne sme zares obstajati, saj je vse, kar obstaja le mali sonček. Ljudi je najbolj zmotilo to, da tudi preproste besede in besedne zveze (kot so »pridna«, »mi gremo, adijo« in »saj ni nič hudega«) lahko kdaj otroka tudi zaznamujejo in da morda to, kar smo do zdaj uporabljali (mi in naši starši) ni nujno najboljša verzija. Nekaterim pa je šlo na živce celo to, da temelji na znanstveno utemeljenih pristopih (predvsem teorije navezanosti dr. Johna Bowlbyja in nevroznanosti npr. dr. Daniela Siegla in dr. Daniela Amena), češ da naša zdrava pamet najboljše ve.

In pravzaprav se tukaj strinjamo, oziroma ne izključujemo, saj pristopi sočutnega starševstva delujejo zelo naravno. Še več, ko otrok naredi nekaj narobe, ne uporabljamo besede kazen, pač termin pa naravna posledica. Ker v večini primerov to ne pomeni več negativno umetnega spreminjanja delovanja otroka preko prisilne spremembe njegovega vedenja, ampak gre za učenje otroka, da čimprej sprejme lastno čustveno odgovornost. Torej ko naredi nekaj narobe, ga ne bomo več učili, da je slab, ampak mu bomo predali odgovornost, da on to popravi. V naši družbi, kjer smo precej navajeni, da je v redu, če se otroke ob za nas neželenem vedenju lahko tudi sramoti (»poglej kakšen si«), jim daje direktno krivdo (»ti si kriv, da je vse narobe«) in celo sporoča, da morajo biti zgolj ubogljivi (»nikoli me ne ubogaš« – čez 18 let pa potem kontradiktorno pričakuje samostojnost in samoiniciativnost), so takšni novi načini razmišljanja pogosto predstavljali prevelik preskok v mislih. Nekatere pa je šokirala miselnost, da ima sočutno starševstvo nično toleranco do nasilja vseh oblik – zakaj imamo s tem težave še danes pojasnijo statistike nasilja pri nas, ki so še vedno visoke (pa vendar na srečo nižje kot včasih). Kot da bi pri nas obstajalo le črno ali belo: ali so klofute ok (»saj sem jih dobil le takrat, ko sem jih res zaslužil« so tipične racionalizacije zanje pri nas), ali pa si permisiven starš. Kot da se ne bi dalo otroku odločno, jasno in z avtoriteto voditelja postaviti meje in pri njej vztrajati. Ambasadorji sočutnega starševstva verjamemo v prvi vrsti v starše – da zmorejo biti avtoritete, ter otroke z zgledom učiti samorefleksije, s prevzemanjem lastne odgovornosti (učenje naravnih posledic) pa predati občutek za samostojnost. Kar je pravzaprav popolno nasprotje permisivne vzgoje, kjer starš otroka pravzaprav zanemarja, na račun tega, da meje sploh ne postavi, bodisi je ne zna, ne zmore, ali celo zavestno ne želi.

Sočutna vzgoja ni enostavna.

Ne samo zaradi omenjenih besed, ki jih hitro izrečemo – in to točno tiste, katere smo si kot otroci doma obljubili, da jih ne bomo nikoli izrekli, npr. nepojasnjen »zato ker sem jaz tako rekla«. Ta je sicer problematičen samo zato, ker pričakujemo, da bo naš otrok verjel nekaj, ne da bi imel pri tem lastno izkustvo in ne da bi pri tem imel raz-umevanje situacije. Zato pri vodenju otroku zaupamo in ga jemljemo resno in si trudimo pojasniti stvari. Starši tako nemalokrat izpadejo napol mučeniški, ker le redki uspejo s pojasnjevanji. Zgodnjo trmo imenujemo tantrum in je ne razumemo kot otrokovo manipulacijo, ampak otrokov klic na pomoč – to pa ne pomeni, da zato otroku popustimo, nasprotno: ponudimo mu prostor, da se izrazi in šele nato, ko se povežemo in se zaradi povezave pomiri, pojasnjujemo našo mejo.

Toda če ta del večini še gre, je najtežji del gotovo lastna samorefleksija. Ta spodbuja sočutnega starša k temu, da se zave svoje čustvene prtljage, ki jo prinaša ne le v partnerski, pač pa tudi v starševski odnos. To pomeni, da mora na neki točki se čustveno spopasti s svojo preteklostjo in sedanjostjo, kar pa ni enostaven proces, niti nima določenega roka trajanja. Delo na sebi je pravzaprav vseživljenjski proces in v sočutnem starševstvu verjamemo (tudi na osnovi dokazane teorije medgeneracijskega prenosa travme, o kateri več piše npr dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti), da več kot predelamo, manj čustvenih vsebin nosijo naši otroci.

Nevarnost poprečnih staršev, ki so se znašli v sočutnem starševstvu torej običajno ni ravno v tem, kar jim mnogi očitajo: da otroka permisivno zanemarjajo, ali ujčkajo, ali nikoli ne postavijo meje (tudi na ta del naletimo, ampak tam je na delu permisivnost). Po naših terapevtskih izkušnjah številnega dela s sočutnimi starši je njihova največja nevarnost to, da se bodo zaradi lastne negativne izkušnje v družini za otroke in sebe trudili preveč. Če zapišem še več: sočutni starši pogosto iz občutka lastne nevrednosti, krivde in prikritega sramu za otroke skrbijo preveč: pogosto prebirajo veliko knjig o vzgoji, se pogosto izobražujejo na to temo, hodijo na veliko seminarjev in opravijo veliko samoreflektivnega dela. Niso slabi starši, so prej starši, ki potrebujejo potrditev, da so na dobri poti. In potrebujejo sporočilo, da so dovolj dobri starši.

Sočutno starševstvo zelo upošteva potrebe (ne želje!) vseh: otroka in staršev, pri čemer predpostavlja, da so starši tisti, ki jih prepoznavajo in nanje ustrezno odgovorijo. Tako že pri novorojenčku spodbujamo mame, da skušajo prepoznati njegovo lakoto, ki jo jasno pokaže (in ne dajati obrokov zgolj na določene ure – ure namreč osvojijo, ko so starejši), hkrati pa tudi to, ko se obrne stran od prsi ali flaške. Na ta način spodbujamo kompetentnost otroka, o čemer je ogromno pisal danski terapevt Jesper Juul. Z leti otrokova kompetentnost – če mu to dopuščamo – narašča, kot dojenček pa vsekakor potrebuje našo pomoč. Kompetentnost otroka ni sorazmerna s popuščanjem starša. Ko starš prepušča odgovornost otroku, ni vseeno, ali to počne zaradi svojih občutkov , npr. strahu (»bojim se, da bo jokal«) ali sramu (»kaj bodo rekli drugi«), ali zaradi tega ker želi, da otrok prične zaznavati sebe.

Marsikdo se ob tem vpraša, kje je potem meja in očitno je prav tu nastal kamen spotike v razumevanju pojma sočutno starševstvo. V tem kontekstu bi prej pričakovali, da bi nekdo povezoval pojem sočutno starševstvo z »brezpleničarstvom«, ki ga uspešno prakticirajo nekateri kompetentn starši, ki ocenijo, da lahko zgodaj prepoznajo otrokovo potrebo po izločanju. Metoda zahteva kar nekaj časa in truda, pa vseeno ne predpostavlja golega otroka. Dati otroku kompetentnost ne sme pomeniti, da otroka po drugi strani precenimo. Otrok, ki je mlajši od dveh let namreč ne zmore zares smiselno povezovati stvari v celoto (pa tudi kasneje te stvari niso tako enoznačne!), zato za ta del nujno potrebuje navzočega starša. Zato je možno, da majhen otrok ne bi zmogel ubesediti, da ga na primer zebe, ali pa da ga nekaj boli zaradi stekla. Večina otrok bi verjetno začela jokati, ali pa bi postali razdražljivi, iz česar bi starš sklepal, da nekaj ni v redu. Toda vsi otroci niso enaki in vedno se zelo prilagodijo na delovanje starša, včasih tudi za ceno sebe. To lahko tudi pomeni, da ne pokažejo svojih potreb in tega, da jih zebe ali boli. Zato je pomembno, da starši VEDNO zavarujemo svoje otroke, ko govorimo npr. o življenjski ogroženosti in mu na primer ne dovolimo igranja z noži, vožnje, ko ni v stolčku in podobno.

Pri hoji v plenicah sicer ne gre za življenjsko ogroženost, ampak gre za tri težave:

– otrok se sprehaja skoraj gol sredi mesta in ne na primer sredi plaže (pri tem se lahko počuti neprijetno, kot da ga starši niso zaščitili, kasneje pa se lahko počuti osramočen in izpostavljen)

– otrok je bos, pri čemer se lahko poškoduje (ker ne hodi le po domačem, kjer je vse čisto)

– otrok je pomanjkljivo oblečen pri nižjih temperaturah, ki niso poletne (kar je za nekatere lahko krepitev imunskega  sistema, lahko drugim izzove prehlad)

Če glede tretje alineje morda zaupamo, da je mama zmogla preceniti, da je otroku res vroče, sta prvi dve alineji večja težava. Mamica, ki ne prepozna nevarnosti, da se otrok lahko poškoduje, ali počuti izpostavljenega, je najverjetneje tudi sama ranjena v eni od teh točk.

To nas ponovno pripelje do spoznanja, da vsi, hote ali nehote, na otroke prenašamo naše lastne rane. Če jih ne zmoremo videti in sprejeti, četudi nam jih pokažejo drugi, pomeni, da so verjetno to naše slepe pege: nam skrite in nezaznavne, v resnici pa zelo globoke. Ne vemo, kakšna je zgodba mame, ki otroka sprehaja v plenicah, zato je nimamo pravice kritizirati ali obsojati. Ne sodimo, ampak ji pokažimo, da ni sama in ponudimo pomoč. Če ste v stiski in ne veste, kako naprej, nas kontaktirajte na mail ali preko sočutnih sos Fb skupin.

Prispevek je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Sočutno starševstvo v plenicah appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 8 let. Pred nosečnostjo sva bila relativno spolno aktivna. Večinoma je partner predlagal, jaz pa sem sledila. Imava 15 mesečno punčko. Nosečnost je bila stresna in rizična. Zato spolnosti nisva prakticirala. Nekaj mesecev po porodu je partner več krat dal pobudo za spolnost, jaz pa nisem bila za spolnost, zato je tudi on prenehal s pobudami. S spolnostjo sem se seznanila dokaj pozno. Doma je bila spolnost tabu. Recimo, da vem, kaj si želim, le sram me je to izraziti naglas. Partner pravi, da sva cimra, da ni spontanosti, da ne vidim njegovih potreb. Kako pripeljati spolnost nazaj? Kako si spolnosti sploh želeti in jo deliti s partnerjem? Ali se da kje izmeriti libido?

Ko sem začela s prebiranjem vaše zgodbe, sem pomislila, da opisujete dokaj klasično stanje po prihodu otročka. Res veliko mladih staršev se sooča s spremembami v partnerstvu in prav konkretno tud s spremembami v spolnosti. Npr v primeru stresne nosečnosti ali pa težkega travmatičnega poroda, želja po spolnosti lahko še bolj izgine. Tudi dolga okrevanja, navadno vplivajo na padec želje po tovrstni povezanosti. Da ne omenjamo izčrpanosti, refokusa iz 2 na 3 ipd. Vse močno zaznamuje mlade starše do te mere, da jih veliko poišče pomoč prav zato. V tem ni prav nič sramotnega, je pa veliko razumljivega.

V naslednjem delu vašega sestavka pa sem opazila, da se soočate s tem, da ne izrazite svojih želja.

Od vseh mi izstopa beseda nerodno, ki nakaze na občutek sramu, ki ga omenjate. Kot da bi vas v resnici nazaj držal se najbolj ta občutek.  Sram je sicer odlična varovalka, ki varuje našo intimo. Je pa hkrati v spolnosti lahko največja ovira k temu, da jo lahko sploh začutimo. Če smo osramočeni in v krču, kaj si bo o nas mislil partner, se tudi telo ne zmore predati, sprostiti. Ta “predaja” je za ženske ključnega pomena: da se zave sebe, da lahko začuti svoje telo, kaj ji paše, kdaj se vzburi, kakšen dotik jo zbudi in, da v vse to spusti moškega. Če se v to vmešata strah in sram, je prisluhniti sebi in zaupati drugemu, res težko.

V bistvu ste kar odlično povezali stvari: če je spolnost doma bila tabuizirana (in tako posredno osramočena), če niste imeli nikogar, ki vam karkoli pojasnil, sovrstniki pa najbrž podobno, ste bili v tem čisto sami. Težko je potem v to osamljenost koga spustiti. Če ste kot zgodnja najstnica našli pornografsko videokaseto, ste bili za povrh vsega se neprimerno soočeni s spolnostjo, čeprav nenamensko (kar pa nekateri avtorji uvrščajo celo pod pojem spolne zlorabe!!).

Ne vem, kako zmedeno, osramočeno in samo ste se počutili takrat.

Kot, da so zmanjali starši, ki jih ne bi bilo sram in ne bi zmrznili, ampak vsaj kaj spregovorili. To je v današnjem času nujno in vedno vse starše spodbujam, da do 10. leta otrokove starosti direktno spregovorijo o spolnosti in spolnih odnosih. V izogib tabujem, zlorabam in sramu.

Morda pa lahko naredite eno vajo. Če pomislite na tisto mlado razvijajočo se najstnico, koliko si je želela vsaj od koga slišat, da je spolnost dobra, čudovita in ena najlepših povezanosti med dvema?

 Da je to nekaj svetega, da je njeno telo sveto in tako genialno ustvarjeno in namenjeno da zaživi na polno?

Predvsem ta del, da bi ji kdo dal dovoljenje, da je raziskovanje spolnosti med dvema nekaj najlepšega in normalnega.

In da četudi čuti zdaj še sram, je čisto ok….in da se bo sčasoma zmanjšal. Kako bi se počutila ta punca, če bi ji nekdo vse to direktno naglas povedal? Bi ji bilo kasneje kaj manj nerodno raziskovati v spolnosti?

Če se vrnem nazaj k vam, zdaj pravite, da ste šele s sedanjim partnerjem zares uživali. Spolnost pri 25ih za vas in ta svet deluje najbrž zelo pozno, če pa pomislimo na to, kdaj so npr naši možgani zares zrelejši je to ravno to leto. Tako, da je povsem ok tudi to glede let. In predvsem razumljivo, če ste bili pač sramežljivi. Najbrž pa ste želeli drugače in tudi zdaj želite drugače. To, da o tem upate razmišljati je že dober znak. Pomeni, da imate malo “poln kufer” sramu..in da ga želite razrešiti. In ja, imam dobro novico, to se na partnerskih terapijah da .

Glede libida se – libido je v resnici precej prozna stvar, veste. Nanj vplivajo tako naše predhodne spolne izkušnje, zlorabe, bolezni, starost, družbene norme in stanje doma… če damo vse to stran, ga ista oseba lahko čuti zelo močno, v drugi situaciji pa nič. Tako da se libida načeloma ne meri, ne obstaja numeričnih opcij. Navadno ga povezujejo s hormoni in moškim izmerijo testosteron, ženskam pa estrogen. Ampak hormoni so zelo spremenljiva zadeva, tako da ima moški navadno zjutraj povišanega, zvečer pa ne. Samo za občutek. Ampak vi ste že povedali, kaj je močno vplivalo na vas libido: izkušnje od doma in sram, povezan s tem. Vse to pa je razrešljivo…

Sram in strah razrešite tako, da se vanj vržete. Ne pomeni v smislu spolnosti, ampak samo ta del, da si drznete narediti kaj drugače, upate sebe pokazati v dobri in “slabši” luči, pokazati partnerju del, ki ga skrivate, dovoliti si narediti kaj norega. Najprej začnita s tem.

Ko boste začeli sprejemati tudi “nore” dele sebe, boste lažje prisluhniti svojemu telesu. Najdita intimo v malih stvareh: dotikih, poljubih, masažah…. In dajte si dovoljenje, da o tem, kar vam paše, jasno in direktno spregovorite s partnerjem. Mislim, da se bo tega samo razveselil, pa četudi bo za začetek ostalo samo pri komunikaciji.

Edino en vidik bi se opozorila: ni vam tega treba delati zaradi partnerja. To si zaslužite v prvi vrsti zaradi sebe, potem pa tudi vajin odnos. Dokler pa ne razrešite tega dela, pa je dobro če partnerju zaupate, da imata očitno drugačne dosedanje izkušnje in da naj zdrži z vašimi. Najbolj toplo pa vama svetujem partnersko terapijo, res dobrodošla – vam zaupam, da je na teh terapijah veliko težav v spolnosti in da jih veliko tudi mine. V vmesnem času pa morda naredite čim več vaj/vizualizacij, s katerimi daste dovoljenje že mlajši verziji sebe, da lahko uživa in raziskuje v spolnosti. Ko si boste dovolili to začutiti, si boste postopoma tudi dali dovoljenje, da se s partnerjem začutita v vseh željah. Pa četudi bi bile cisto nenavadne, ali pa dolgočasne, ali pa odbite, samo vase. Naj bodo, ker so vaše, in so dragocene za oba.

Srečno obema!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

The post Kako vrniti spolnost ? Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Kako biti sočuten do svoje mame?  Mama praznuje in si želi, da je vse po njeno in na grob način postavi mejo in me pred vsemi kritizira.

Pozdravljena, tole je moralo biti pa za vas zelo težko. Praznovanja, prazniki in odhodi na dopust so eni takšni primeri dni, ki so načeloma zelo pričakovani, a ravno zato nosijo s sabo res veliko stresa in napetosti. Kar pomeni za vse ljudi, da se konflikti zgodijo hitreje kot sicer in da ljudje hitreje izrečejo besede, ki prizadanejo in jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi izrekli.  Pa vseeno, ob opisu vašega dogodka je res čutiti bes in jezo, pa prav eno odrezanost in nemoč. In glede na opis, vas je najbrž ravno to občutje peljalo v bes, ki ga omenjate.

A v resnici je tole precej žalostno in kar hudo.

Da vas sredi lepega dogodka odreže in postavi pred ultimat lastna mama, vi pa ostanete ob tem najbrž kar brez besede, le z enim kupom vprašajev, napetosti in nemoči, je huda stiska za vas. In vase telo ni zmoglo drugače kot it v bes, jasno. In v taki situaciji delovat sočutno je težko. Pa pustimo zdaj dejstva, da je mamino praznovanje (in da ji pripadajo njene želje) in da kakšne stvari in igre, na praznovanjih je treba omejiti (mogoče tudi ta poganjalček) – vse to namreč kar pade, ko mama postavi mejo nesočutno.

In to boli, vedno.

Prizadane pa najbolj ta občutek ultimata- ki zelo jasno pove, da se je čutila nemočno in da je tudi ona trčila na temo, ki je zanjo boleča. Morda je to sram, morda je to nemoč, morda pa samo stres… To ve le ona. Zato bi bilo o tem dobro komunicirati. Najbrž ste taksne njene odzive že doživeli kdaj prej in zato danes bolijo še bolj. Če gre res za sram in skrb za druge, ne vem koliko je to (sicer z dobrim namenim in nezavedno) počela že prej in ji to ravno zato v sebi nekje celo malo zamerite. Ugibam… To namreč veste le vi.

Vsekakor taksni odzivi niso zaželjeni, niso prijetni in se vam upravičeno ne zdijo materinski.

A govorijo o njeni nemoči. Če bi zmogla, bi vam najbrž postavila mejo sočutno, ne pa na nek užaljen način. Ne vem, koliko tega imata res v odnosu, koliko pa je prinesel stres. Vsekakor je dobro, da si v takih trenutkih ostanite zvesti, zadihate in ugotovite kaj se je ravnokar zgodilo. To je težko, brez odmika. Včasih pomaga, da partner umiri otroka in vi odidete malo zadihat. In je to največje možno sočutje do vseh (vas, otroka in mame). Ko se vrnete, pa lahko otroku razložite, da vam je hudo, ampak da vase razmejitve niso enake drugim. Mami pa poveste, da razumete, da jo je tole razjezilo, ampak da si želite, da bi vam znala to povedati na bolj prijazen način. Ker si to seveda vsi zaslužite. Pa srečno se naprej.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Nemoč – primarna družina: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni! Kako se kot starš, psihično pripraviti na vstop v vrtec( prvorojenec)?  Verjetno je separacijska anksioznost nekaj normalnega za oba, pa vendar kaj storiti, če je mamina anksioznost res velika? Kako se psihično pripraviti, umiriti in predvsem zaupati, da bo vse ok? Hvala

___________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Hvala za vaše vprašanje. Vidim, da imamo mame pogoste težave s sprejemanjem druga druge… in zato težko naletite na res “uporabne” komentarje.

Upam, da vam bo moj komentar kaj pomagal. Pri svojem delu opažam, da je kakšna skrita anksioznost, oz povečana tesnobnost ob prepuščanju otroka v vrtec izjemno pogosta v dveh primerih in sicer:

– primer nepredelanih zlorab

– primer transgeneracijskega prenosa travme

Razložim: mame, ki nosijo v telesu zlorabo, imajo pogosto strahove, ki so povezani z občutkom (ne)kontrole. Uvajanje v vrtec pa je točno taksna situacija, ki pritiska na te rane.

S prenosom travme pa mislim to, da sem v praksi še vedno naletela na mamice, katerih predniki so bili kot dojenčki veliko puščeni sami sebi (ali pa celo dobesedno zapuščeni s strani mam!!)in mame nezavedno nosijo v svojem telesu ta podedovan strah.

Rešitev je v tem, da raziščete, če imate morda kakšno od teh dveh naštetih izkušenj. Saj veste, jaz vedno svetujem terapijo – za mamo v tem primeru- ker vidim, kako zelo učinkuje.

Poleg tega vidim, da pomaga, če lahko dobite sočutje vzgojiteljice – to je kar težko, ker one začutijo vašo nesigurnost in se navadno čutijo zelo ogrožene ,ne vedo pa, da so v resnici skasirale vaš strah. Zato vedno svetujem, da mama zaupa vzgojiteljici vse svoje možne strahove – da jo ta lažje razume. Če na drugi strani ni sočutja, je to težje.

Za vse je sicer lažje, če v takih primerih uvaja očka, ker ga ponavadi ni strah ničesar..

Vedno pa – zaradi otroka – svetujem počasno uvajanje (tudi po 4 tedne), pri tem, da je res pomembno, da mami ni preveč dejavna v uvajanju.

Mamam svetujem, da o svojih strahovih veeeeliko govorijo s partnerji in prijateljicami, jih izjokajo in skušajo ugotoviti, česa točno se bojijo. Če vidite, da sami ne bi zmogli predelati strahov, vam vsekakor  priporočam terapijo.

In seveda, počasno uvajanje pripomore k temu, da se otrok v vrtcu lahko počuti dobro in to zanj ni stres… najbrž tudi to malo pomaga k pomiritvi?

In mamica… vse bo ok. Vem, da tega se ne čutite, ampak res razmislite, česa točno se bojite. Na terapijah delam tudi vizualizacije, kjer svoje strahove pogledamo v najhujši možni luči in jih sprejmemo – da vidimo, da so samo občutki, da smo mi v resnici ok. Tega občutja, te mirnosti in varnosti vam toplo privoščim. Zmorete!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Vstop v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj dobro leto. Imava odnos ekstremne narave v smislu nihanj in energij.  Ali se imava fenomenalno ali pa sva tik pred razhodom. Največja težava pa je, da beži pred čustvi. Ko se mu želim odpret čustveno zmrzne in znori, govori na način, da me prizadane. Drugače pa je zelo pozoren in čustven človek… A le če se ne pogovarjava o pomembnih zadevah in ni težkih čustev. Razumem, da ima rane iz otroštva tudi jaz jih imam ( ob hladnem očetu sem doživljala podobno, kot sedaj).  Vse lepe stvari so tako posebne, da ne bi rada obupala z njim, a ne vem kako naprej. Zmedena sem, prosim za pomoč.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Najlepša hvala za vašo čustveno izpoved. Zelo možno je, da ste imeli odsotnega očeta in da vas zato privlači čustveno odsoten partner. In čustva so hkrati vaša senzibilna tema, ki vas zato dvojno boli.

Čustveno odsotnega očeta je najbrž imel tudi vaš partner, zato se čustveno umika nadpovprečno, ko mu skušate skomunicirati vašo žalost, pokazati vaša čustva, tega ne zdrži in se še bolj čustveno umakne.

Možno, da ga je čustveno prezasedla njegova mami (ali pa kdo drug), dejstvo je, da so mu čutenja preveč, ali pa se jih ustraši. Tole je načeloma klasična moško – ženska razlika in dinamika, ki temelji na afektu strahu (pri obema!) in na dinamiki približevanje-umik (ki ni “najboljša” referenca za dolžino odnosa). Moški zares funkcionirajo drugače: rabijo več prostora in umika (ko jih kaj prizadane)…  Ženske pa želimo več komunicirati(kar pa je njim tuje) in čustvene odprtosti. Če smo vzajemno ranjeni, se tu hitro pojavi konflikt.

Možno je tudi to, da ima vas partner kakšno nerazrešeno (čustveno) travmo in mu vi s svojo bolečino nehote pritiskate nanjo (to delamo v odnosih – smo drug drugemu trigerji). Njega namreč, po branju sodeč, vrže v totalno hupervzburjenje, v plazilske možgane in se sploh ne more umiriti.

Obrambni mehanizmi pred čustvi (umik, odmik, kritika, ipd) so le del varovala, ki ga njegovo telo potrebuje, da pride k sebi.

Kljub temu, da gre le za varovalko, pa je to izredno nevarno za odnos, ker obrambni mehanizmi vas ranijo se dodatno. Najbrž je v zvezi zelo nepredvidljivo in konstantno gledate, kdaj ne boste spet stopili na kakšno mino. Vam je najbrž precej naporno?

V okviru tega je možno, da gre le za konstantna hiper vzburjenja, ki se jih je navadil le zaradi težkega otroštva (tudi nedovoljena čustva)  lahko pa gre prav za resno motnjo, MOM (mejna osebnostna motnja), ali pa za elemente slednje. Poznate? Težko ocenjujem kar preko interneta (oz mi iskreno zmanjka se kakšna stvar v opisu), toda prej bi rekla, da gre za zakopano travmo. In ja, občutek je, kot da gre za odvisnost, oz kot da je nekdo odvisen od teh razburkanosti. Je kar logično, saj se takrat zbudijo stresni hormoni, isti kot tisti, ki so se sproščali v otroštvu…

Ne vem pa, kaj je na vaši strani, edino kar berem je to, da ste izjemno senzibilni na partnerja, na njegove čustvene umike in da vam je težko.

Ne vem, kdo je pri vas doma konstantno odhajal? Ali pa konstantno kričal (in tako čustveno odhajal)? Iz kje je vam poznana ta zasuznjujoča dinamika, ki vas pripelje do tega, da ste tam, ampak konstantno na preži, v strahu, stiski in boju. Iz kje so vam poznana ta čutenja? Zagotovo ne le iz te partnerske zveze. In ta partner vas privlači z razlogom in verjamem, da so obema zelo znana občutja strahu pred odnosi. Težko bi najbrž bilo, da bi se privlačila na tej dinamiki približka in umika, brez obojestranske primarne izkušnje strahu pred intimo.

En je tisti, ki se približa, drugi se umakne, ko začne pogrešat prvega, se spet približa, ampak le malo, toliko, da prvi pride nazaj… zelo zapletena, kruta in boleča dinamika.

Ampak se jo da spremeniti v daljših procesih terapije.

Se enkrat bom poudarila partnersko terapijo to pa zato, ker če samo greste in ne odkrijete lastne senzibilnosti, ne naredite nič. Če ostanete z njim in nič ne naredite, se dinamika ne bo spremenila. Vsekakor je nujno nekaj spremeniti – vi ste tisti, edini, ki se lahko odločite zase ali za delo za vaju.

Zato vam priporočam ( partnersko) terapijo , da se raziščete in predelate vzorce iz otroštva, hkrati pa boste  ugotovili, ali boste vztrajali v tem odnosu in ga nadgradili , ali pa si boste želeli iti daje in oditi iz odnosa.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Faceboku. 

The post Partnerjeva čustvena stiska: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

VPRAŠANJE: Sestra ima 5 letno deklico, ki rabi veliko pozornosti.  Cel čas jo kliče in ji nekaj kaže, ali pa se joče- če se sestra ne odzove. Morala bi biti cel čas ob deklici. Vse skupaj se je začelo pri 2,5letih in traja še danes. Imajo tudi 6 mesečnega dojenčka in res rabi nasvete, ker ne ve kaj naj naredi?

___________________________________________________________________________________________________________________

Živijo. Ne, ne gre za fazo , pač pa za skupek lastnosti otroka (poznate pojem Otroci z močno voljo? O tem piše Jesper Juul) in po opisanem sodeč tudi prilagajanje staršu, okoliščinam (dojenček etc). Sprememba pri 2.5 letih se zgodi zato, ker se takrat otrok prvič začne bolj zavedati sebe in sveta, pri 2.5 se vzpostavijo pomembne strukture v možganih.

S punčko ni prav nič narobe, le dve stvari rabi:

1. a) jasno in sočutno postavljene meje
2. b) razumevanje in ubesedenje njenih občutkov: vidim, da želiš to in to, ampak… si mislim, da si se počutila nepomembno, ko sem bila z bratcem etc…

Kar mi močno ostaja pri vašem opisu je stavek “mama je morala”.

Ufff, kar jezo je čutiti ob mami, ki mora, zato sklepam, da se ta mami boji postaviti mejo, ne upa razočarati ipd… Preberite kakšno knjigo Jespera Juula, ter morda kaj od Andreje Poljanec na temo starševstva. Samo toliko, da dobite občutek, da je reči ne – ok in nujno za otrokov zdrav razvoj.

Za mamo torej ključno vprašanje, zakaj ima težave s postavljanjem meja..?  Zakaj jo je strah otroku reči ne? Priporočam, da se mamica poglobi vase in ”pogleda” kaj se dogaja v njeni notranjosti, ker otroci (še posebej prve 3 leta) do 7. Leta odražajo naše stanje.

Vseeno pa se mi poraja vprašanje, kaj se je v družini spremenilo (pripetilo) takrat, ko se je obnašanje otroka drastično spremenilo- kot opisujete.

Vsekakor pa je tako, da smo starši tisti, ki otroka vodimo in pripravljamo na življenje, saj sami niso sposobni regulirati svojih odzivov in obnašanja. Ko ima otrok krizo, se vam ne sme ”smiliti” , ampak  iz njenega obnašanja poskušajte razvozlati , česa jo je strah, česa ne razume.  Takrat jo poslušajte in če česa ne razume, ji razložite, ali pa ste samo tam in ji poskušate zrcaliti njena čustva. Še vedno pa otroku jasno postavite-poveste kje so meje, in se jih držite. Pomembno pa je tudi to, da takrat, ko je mamica ob otroku, ki ima ”izpad”, da takrat mirna ,v sebi, ker drugače otrok čuti nemir in se ne bo tako zlahka umiril. Namreč kot sem že napisala, otroci zrcalijo naša čustva. Tako, da tudi takrat, ko navzven izgledamo mirni, otroci zaznajo ali je to res ali pa se samo pretvarjamo.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Otrok rabi pozornost? Pomoč: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Pozdravček, moja 3-letnica je postala jezikava. Če ji nekaj ni všeč, kriči  name in ko ji želim dopovedati, da mi lahko pove na lep način, kriči še bolj. Takrat pade v nek svoj ”zen” –  MORAM kričati, MORAM se grdo obnašati do tebe, ipd.. Jaz pa ne vem, kako naj odreagiram, ko ona kriči ? Naj pripišem še to, da se je kričanje pričelo malo po tem, ko je dobila sestrico.

_____________________________________________________________________________________________

Berem rokopis najnovejše knjige Jespera Juula, “Agresivnost – nov in nevaren tabu”. Ni mogoče prešteti vseh koščkov in citatov, ki vam bi jih rada posredovala in upam, da pride komu prav. To knjigo priporočam vsem, ker se loteva globoko temeljnih  vprašanj: nesporazumov, predsodkov in zmot …

Citiram:

“V svoji knjigi “To sem jaz! Kdo si pa ti? O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki” sem se ukvarjal v glavnem s tem, kako je mogoče reševati konflikte med odraslimi in otroki. To vprašanje je tako pomembno zato, ker je način reševanja konfliktov osnova za smiselno, osebno komunikacijo.

»Ni mi všeč, če me tepeš, in želim, da s tem nehaš! Kljub temu pa bi rad vedel, s čim sem te tako razjezil?«

S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kje je ena od mojih pomembnih meja. S tem otroka ne očrnim ali obdolžim, da še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in da zaradi tega uporablja pesti, glavo ali noge. Nasprotno, s svojimi besedami mu sporočim: vem, da me ne sovražiš in da me nikakor ne želiš poškodovati in prizadeti, vem pa tudi, da v komunikaciji med nama nekaj ne teče gladko.

Tako bi se utegnilo pomanjkanje komunikacije razčistiti, morda pa tudi ne.

Vsekakor se mi je z mojim odzivom na njegove kretnje posrečilo, da se je njegova frustracija razblinila, in – kar je še veliko pomembneje – s svojo reakcijo sem mu dal vedeti: Ni mi vseeno in pripravljen sem te poslušati… Tudi če si se razjezil zaradi nečesa, kar sem naredil ali rekel oziroma česar nisem naredil ali rekel. Z drugimi besedami: Vrata za prihodnje konflikte med nama ostajajo odprta in ti jih ne bom zaloputnil pred nosom. Morda sem se izrazil nekoliko dramatično… Vendar se mi zdi pomembno, da povem, kako se počuti otrok, če ga zaradi njegovega vedenja obsojamo in grajamo, če smo do njega negativni, preveč kritični in preveč moralizatorski.

Otrok ne more vedeti, da ga mama poskuša samo naučiti primernega vedenja, temveč čuti, da z njim nekaj ni v redu.

Osebno kritiko otroci vedno tako sprejemajo. Otroci še ne znajo razlikovati med svojim vedenjem in tem, kar so… To pomeni, da ne znajo razlikovati med svojimi dejanji in svojim bistvom. Zato so tudi tako ranljivi in zato navsezadnje tako težko razvijejo zdravo samospoštovanje. Seveda pa velja enako tudi za mnoge odrasle.

Otroci se vedejo tako, kot čutijo. Če jih zasujemo z moralno krivdo in drugimi občutki krivde, je to škodljivo za njihovo duševno zdravje in za razvoj prave socialne kompetence. In če se odrasli ničesar ne naučijo ter trmasto vztrajajo pri svojem, bo vedenje njihovih otrok pozneje zaznamovano z občutki krivde.

Če odrasli otrokom pošiljajo tovrstna sporočila, prizadenejo njihovo osebno integriteto .

To pa je v pravem pomenu besede resnično agresivno. Kljub temu se mnogi odrasli tega ne zavedajo in menijo, da bodo njihove besede zvenele manj nasilno, če bodo svojo agresivnost skrili za sladek, blag ali pedagoško korekten ton. Vendar to ne drži! Poleg tega ustno sporočilo otroka zmede, saj ne ve, kaj v resnici velja – ljubezniv ton ali ostra vsebina.

To, kar prenesemo s svojim sporočilom, je zelo pomembno – zato mora biti osebno: »Meni to ni všeč …« in ne: »Ti nikoli ne smeš …« Če je neko sporočilo formulirano osebno, ga lahko čustveno spremlja kakršenkoli ton – tudi jeza ali žalost –, saj to otroka ne bo prizadelo.

Če smo res skrajno jezni in na ves glas vpijemo, da nikakor ne maramo, da nas otrok tepe, je povsem mogoče, da se bo otrok zelo prestrašil, vendar naša spontana reakcija ne bo škodovala njegovemu samospoštovanju in ne bo ogrozila njegovega duševnega zdravja, še zlasti, če bomo prevzeli odgovornost za svojo jezo, se mu pozneje približali in mu dejali: »Tako jezen sem bil, ti pa si se tako prestrašil. Žal mi je!« ter ga objeli in poljubili.

Otrok bo ob tem srečen, saj čuti: oba sva človeka. Če pa izberemo drugo pot in krivdo za svoj izbruh jeze pripišemo njemu, se bo čutil manjvrednega; obenem bo zmeden ob tem, da imajo starši tako različna pravila za svoje in njegovo vedenje.

V primeru dve leti in pol stare deklice v vrtcu, ki je ugriznila drugo deklico, velja enako načelo: če kot vzgojiteljica čutite, da morate posredovati, posredujte z besedami: »Ni mi všeč, da grizeš druge ljudi. Kaj pa si pravzaprav hotela?« Dekličina frustracija se bo razblinila, z njo vred pa tudi njena potreba, da bi nekoga ugriznila…  Saj hoče v resnici samo komunicirati, vam pa je z vašim sporočilom uspelo deklico vključiti – in ne izključiti.

Tabuiziranje agresivnosti je nekatere – maloštevilne – starše pripravilo do tega, da vidijo svojo odgovornost v tem, da otroke varujejo pred vsako frustracijo, vsako bolečino, vsako žalostjo in predvsem pred neprijetnimi izkušnjami – poimenoval sem jih »helikopterske matere in helikopterski očetje«.

Ti starši so na zelo posebnem egotripu: otrokom odrekajo pravico, da bi se naučili osnovnih življenjskih spretnosti. Če se poklicno ukvarjate z otroki, lahko na številne pritožbe in moraliziranje takih staršev odgovorite samo tako, da jim poveste, da je tako obnašanje pri dve- do triletnikih povsem običajno.  Čisto mogoče je namreč, da se bo že jutri ali pojutrišnjem tudi njihova hčerkica znašla na »drugi« strani – in bo ona tista, ki bo ugriznila drugega otroka.

Če se s »helikopterskimi starši« srečate kot starš »napadalca«, je najbolje, da jih pokličete.

Poslušajte jih in ostanite mirni, ne glede na to, s čim napadajo ali obtožujejo vas ali vašega otroka. In če se bodo začeli ponavljati, prekinite telefonski pogovor z naslednjimi besedami: »Resnično mi je žal in obljubim vam, da se bom s svojo hčerko o tem pogovorila. Hvala za pogovor!« Večina »helikopterskih staršev« živi v protislovju: ne marajo, da bi njihovega otroka kdorkoli prizadel, obenem pa sami vztrajno zmerjajo ljudi, ki jih imajo za »nasilneže«.” …

Komentar je zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj naj naredim, če se otrok vede neprimerno? Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.