Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, iščem “upanje”…

S partnerjem greva na terapijo. Imava 2 otroka, težave v komunikaciji.

Med nama ni varanja, ni alkohola, ni nasilja. Sva samo različnih pogledov na svet. Partner je oseba, ki vsak moj komentar vzame kot osebno kritiko, tudi, če posebej naslovim problem in ne njega osebno. Iz tega vidika se kregava za banalnosti.

Med nama ni spolnosti, bližine.  To je se največja težava. Delujeva kot prijatelja.

Je precej egoistična oseba, vidi samo svoj prav. Ne postavi se v mojo kožo, ne želi pogledat z druge plati.

Pravi, da se moram spremeniti jaz.

To se mi zdi popolnoma zgrešeno, saj mislim, da je v partnerstvu potreben pogovor, sprotno reševanje konfliktov in to, da se trudiš delovati kot tim. V enem zadnjih konfliktov, mi je navrgel, da je z mano samo zavoljo otrok.

Bojim se, da bo terapijo dojemal kot napad nanj. Da ne bo želel razumeti, da se morava potruditi oba. Sama vem od kod izvirajo moji trigerji, kaj je tisto na čem moram delat… tega se zavedam. Potrebujem nekoga, ki mi pokaže, kako to obvladat in kako se s tem spopadat.

Tisti, ki ste imeli podobno situacijo: so terapije delovale, ste našli skupni jezik? So se partnerji trudili na terapijah? Je sploh upanje za take egocentrike?

~ • ~

Draga gospa.

Vse, kar doživljate, je resnično naporno za vas – niste občuteni v odnosu, validirani, in kot ste opisali, partner vidi predvsem sebe. Na nek način tako kot otroci, ki vidijo predvsem sebe. Rast v odraslo dobo pa pomeni, da razvijemo toliko samorefleksije in odgovornosti, da se razvijemo kot odrasli.

Nekateri ljudje so lahko izjemno sebični po svoji naravi – zanimajo jih le stvari, ki bodo za njih.

Taksni največkrat nimajo prijateljev, razen tistih ljudi, ki jih karkoli vleče v take odnose, kjer potrebe drugega niso pomembne. In vztrajajo v takem za njih škodljivem odnosu (največkrat travme iz njihovega otroštva).

Super je, da ste se odločili za terapijo. Na vprašanje, če se taki ljudje spremenijo: lahko se. Lahko se ne zavedajo škodljive dinamike in delujejo tako, ker samo to poznajo. Takšnim ljudem že zrcaljenje njihovega obnašanja povzroči pri njih notranjo spremembo.

Skrbelo vas je, da bo partner doživel terapijo kot napad nanj. Spregovorite o prav teh strahovih na terapiji, tako da se jih lahko naslovi prav v vajini dinamiki.

Strah je lahko upravičen – vi najbolj poznate vajin odnos. In terapija mora biti varen prostor za oba.

Ni dobro, če se kdo počuti napadenega, pa vendar – do tega lahko neizbežno pride, ker tako pač je v dinamiki odnosov – prebujale se nam bodo najhujše rane in strahovi. A prav tam leži tudi ključ celjenja in razrešitve, zato se ni dobro izogibat določenih tem in hodit po jajcih, pač pa naslavljati – direktno. ‘Strah me je to povedati, ker se bojim, da se bos počutil napadenega, ampak tako in tako doživljam najin odnos.’ In potem partnerju dati tudi pravico do tega, da se počuti napadenega in da se v celoti validirajo njegovi občutki. Le tako se najde pot skupaj – skozi najtežje stvari.

Dela, kjer ste napisali, da potrebujete nekoga, kako to obvladat – nisem dobro razumela. Če ste imeli v mislih lastne trigerje, vam bo terapija lahko v izjemno pomoč, da osvestite trigerje in dobite orodja, kako se prestaviti iz travme nazaj v umirjen živčni sistem. In potem dalje – kako izboljšati komunikacijo med vama, da konflikt ne eskalira, ampak lahko oba varno komunicirata svoje potrebe in želje.

Veliko uspeha in poguma na vajini poti vama želim,
Spela Adamic Malik

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post S partnerjem imava drugačne vrednote: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Imam problem in sicer kako se znebiti tistega bednega občutka po “konfliktu” s partnerjem.

Najini padci so večinoma bili ko je pil in se ni znal obnašati a to sva zelo dobro predelala. Pred kratkim pa se je to ponovilo in čeprav sva načeloma vse predelala in se pogovorila o vsem… jaz ne morem preko mojih občutkov. Zato se ga že več dni izogibam mi ni ok v njegovi družbi. Nikoli me ni udaril ali bil nasilen, vedno me je prizadel z besedami, sprašujem se kako naj si pomagam. Želim bit z njim, želim da je vse normalno.

Dogodek je minil in vse sva predelala, samo v meni nekaj ne da miru.

Ne morem se znebiti občutka da se je to ponovilo po res dolgem času.  Naj se prisilim?  Naj se pretvarjam?

____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
Iz vaših besed se čuti strah, ker se je neprijetno vedenje partnerja pod vplivom alkohola ponovilo, čeprav sta se v preteklosti dogovorila, da se to mora končati. Pišete tudi, da sta v ta odnos oba veliko vlagala in je najbrž tak dogodek potem tudi šok in izguba zaupanja, pa razočaranje, ki precej boli.

Kaj pa je tisto, kar vas tukaj tako boli, da vam ne da miru? To bi lažje predelali na terapiji.

Nikakor si ne zaslužite, da bi bila kakor koli razvrednotena, pa tudi naš partnerski odnos je tukaj zato, da nam poveča občutek dostojanstva, ne da nam ga zmanjšuje. Najbrž vas je strah, če se je partner res sposoben kontrolirati in zadržati, da spet ne pride do podobne situacije. Seveda je težko kar spustiti ta strah, še posebej, če v partnerju ne čutite spremembe, v smislu, da bi se v njegovo telo naselil mir, ki bi prepričeval tovrstno vedenje.

Za varen partnerski odnos je ta mir namreč nujno potreben.

Ko pišete, da sta predelala stvari… na kakšen način sta jih predelala, kaj točno to pomeni? Ko nekaj predelamo, smo s tem namreč pomirjeni. Vi pa sedaj niste pomirjeni, torej ostaja še nekaj, kar vas pesti in želi biti videno, slišano in začuteno.

Z vami ni nič narobe, da čutite, kot čutite. Če bi se pretvarjala, da je vse v redu, kot pišete, bi samo ohranjala in pometla pod preprogo tesnobo, ki vas preganja. Isto tesnobo, ki jo najbrž čuti tudi partner in ga je v preteklosti vodila v iskanje utehe v alkoholu, kar se je zdaj spet ponovilo. In v tej tesnobi se vidva povežeta, njen izvor pa je ponavadi nekje v preteklosti in sta jo oba samo prinesla v ta odnos.

Da resnično prekineta to dinamiko, bi bilo treba pogledati globje, s pomočjo terapevta.

Pia Jerman – Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako se znebiti tistega občutka po konfliktu s partnerjem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem?

___________________________________________________________________________________

Reševanje konfliktov s partnerjem je pomembna veščina za zdrav odnos.

Pri klientih opažam naslednje:

️Komunikacija je ključna. Poskusite se s partnerjem mirno in iskreno pogovoriti o svojih občutkih in mnenjih. Poslušajte, kaj bo povedal, in ga poskušajte razumeti.

️Vzemite si odmor, če se vam zdi, da postajate preveč vznemirjeni. To vam lahko pomaga, da se pomirjeni vrnete k pogovoru.

️Poiščite skupne točke: osredotočite se na iskanje rešitev, ki bodo ustrezale obema. V odnosu sta dva.

Sklepajte kompromise in iščite rešitve, ki bodo obema zadovoljive. Dobro je najti srednjo pot.

️Odpuščajte, da boste lahko šli naprej. Zamera lahko poslabša konflikte.

️Poiščite strokovno pomoč: če ugotovite, da so konflikti pretežki, poiščite pomoč terapevta. Lahko vam pomaga razviti komunikacijske veščine, prepoznati vzorce v vaših konfliktih in najti ustrezne rešitve.

Konflikt je naravni del razmerja, toda način, kako ga rešujemo, je zelo pomemben.

S potrpežljivostjo, razumevanjem in pripravljenostjo za sodelovanje lahko rešujemo konflikte in zgradimo močnejši odnos.

______________________________________________________________________________________________

Kaj  pravite, da je koristno za kvalitetno dolgoročno partnersko zvezo?

_______________________________________________________________________________________________

Študije kažejo in tudi sam v družinski terapevtski praksi opažam, da so lastnosti kvalitetnih dolgoročnih partnerskih zvez tudi te naštete stvari:

 Podobnost ni zmeraj pomembna: podoben okus za filme ne pomeni nujno, da bo najin zakon srečen do konca dni – pomembno je, da se osredotočiva na najina čustva.

 Konflikt ni nujno slab: pomembno je zdravo reševanje težav z usmerjenostjo na iskanje skupnih rešitev in kompromisov, tudi če se je za to treba včasih malo skregati.

 Pripravljenost na trdo delo: pričakovati, da bo v razmerju zmeraj vse čudovito, je iluzija – dolge kvalitetne zveze poznajo vzpone in padce ter trud, da bi bil odnos lep.

 Odločnost: za ustvarjanje zdrave dolgoročne zveze je treba biti zvezi predan in zvest ter se odločiti vztrajati, tudi ko je težko.

 Cenjen trud: Pomembna je zgodba, ki jo na koncu povemo drugim – da je trud, ki smo ga vložili v odnos, vodil do lepega zaključka izboljšave odnosa.

Članek je napisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post To so najboljši načini za reševanje konfliktov in dolgoročno partnersko zvezo: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Ali je imeti otroke – družino – odnose, sploh kje še to trajno? Težko prenašam kreganje in ob povzdignjenem glasu me je kar groza, čutim čuden občutek- ne znam ga razložiti. Ogromno parov poznam, ki se ne razumejo in  žensk, ki so ostale same z otroci in bolj kot to opazujem bolj se sprašujem ali si sploh kaj ustvariti, ali imeti otroke, oziroma odnose? Stara sem 34 let.

Pozdravljeni. Ob prebiranju vašega vprašanja in razmišljanja je res čutiti en obup in morda celo naveličanost, še bolj pa prekrit strah.

In strah pred odnosi, je morda do neke mere se upravičen, ker težko najdemo garante, razen svoje odločitve, po drugi strani je pa strah pred intimo en krivičen strah, ki nas omejuje, da bi sploh preizkusili in se podali v odnose. Pogosto je slednji povezan z našimi prvimi izkušnjami odnosov, npr pri otrocih ločenih staršev ali pa otrocih nefunkcionalnih zakoncev, naj bi bil ta strah vedno povišan, pa tam kjer so kakšne zlorabe/prevare/zasvojenosti tudi. Ali pa vsakič, ko zapustimo nek odnos tudi. Zato bi vas ob tem morda vprašala, če veste, iz kje izvira vas oseben strah?

Glede na vašo starost ste v življenju najbrž že marsikaj doživeli, tako lepe kot težke izkušnje. V katerem odnosu ste se najbolj lahko povezali in kako se je končal? Ali ste morda že prej imeli občutke, da se težko podate v intimne odnose?

Ob tem kar pišete o kreganju in glasnem glasu, pa bi se posebej ustavila. Tole ni čisto navadno. Oziroma vsekakor ima korenine v preteklosti. Težko na pamet govorim kakšne, a na terapiji bi vas vsekakor povprašala o tem, kaj za vas pomeni kreg…? kaj točno se zgodi z vašim telesom? Kako je bilo pri vas doma, sta starša težave reševala z burnimi kregi ali pa mogoče tako, da sploh nista in sta stvari raje pometla pod preprogo? Kako sicer reagirate, ko pridete v konflikt?

Si predstavljam, da če je vas strah pred konfliktom, da vam je v odnosih res težko in da vas ti ogrožajo. Zato vam toplo priporočam, da odkrijete kam ti občutki v resnici pašejo, se z njimi soočite in morda nekoč počasi, počasi tudi tvegate. Če ne boste zmogli, ste dobrodošli na terapijo, kjer velikokrat vidim uspešno premagan strah pred odnosi. Vse dobro!

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

____________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Po vaših besedah si mislim dvoje, da imate težavno preteklost s partnerji (ali pa težave v primarni družini)  ali pa napačno predstavo o partnerskih odnosih (romantični filmi) ?  Katja je zelo lepo zapisala komentar zgoraj, jaz pa se bom vašega vprašanja dotaknila iz druge perspektive.

Partnerstvo je seveda veliko krat težko. Pride do različnih mnenj, raznih debat, prilagajanja pa tudi do kreganja. V partnerskem odnosu pa je lahko tudi zelo lepo, ampak večinoma tak partnerski odnos zahteva  veliko dela na odnosu, veliko kompromisov, zaupanja, tudi odrekanja. Tak odnos ni tak sam od sebe. Veste, ni vse tako kot izgleda na zunaj in nikakor ni tako kot to izgleda v romantičnem filmu. Oziroma na samem začetku, še morda ja, kasneje pa nikakor.

V partnerstvu sta dve osebi, obe sta  s svojimi ranami in to večinoma pomeni veliko dela na sebi in prav tako pa tudi na partnerskem odnosu.

Sama izhajam iz naporne prve resne zveze, ki je terjala svoj davek in zahtevala od mene veliko dela na sebi, prav tako je dolgo trajalo, da sem se navadila, da drama ni enako – izkazovanje ljubezeni. Nato sem precej hitro našla drugega partnerja, s katerim še danes rasteva skupaj. Nikakor ni vedno idilično in super, ampak spremenila sva drug drugega in v odnosu zelo zrasla kot partnerja , pa tudi kot posameznika. Spoznala sem, da ni potrebno, kreganje  na smrt, tako da sta že oba v solzah, da se počutiš kot da je partnerju mar zate. Lahko preživljaš najbolj dolgočasen večer pa se vseeno počutiš varno in ljubljeno. Ja, dobri partnerji obstajajo. Žal pa je včasih zato da jih spoznaš potrebno zamenjat svojo okolico, tudi prijatelje. Predvsem pa svojo miselnost in energijo.

Ker pa se vzorci veliko krat nezavedno ponavljano, še en krat poudarjam, da je smiselno, da takrat zamenjate okolico, prijatelje in med tem delate na sebi s se opolnomočite in spremenite tudi miselnost- vzorce. Skratka stopite ven iz svojih okvirjev.  Takrat verjamem, da boste spoznali drugačne ljudi, partnerje in tudi družine. Videli boste, da obstaja tudi lepi, močni obnosi,  polni spoštovanja in ljubezni. Za katere morate vedeti, da so plod trdnega dela.

Zdi se mi pomembno, da se opolnomočite na čustveni ravni in takrat verjamem, da se vam bodo začele dogajati spremembe.

Če je za vas ta tema resnično zelo težka in obremenjujoča, bi vam vsekakor priporočala terapevta, da vam pomaga predelati vaše stare rane, da boste lahko zaživeli s polnimi pljuči. Vse dobro vam želim.

Odgovor je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Svetovanje za pare: Strah pred partnerskimi odnosi appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Kako biti sočuten do svoje mame?  Mama praznuje in si želi, da je vse po njeno in na grob način postavi mejo in me pred vsemi kritizira.

Pozdravljena, tole je moralo biti pa za vas zelo težko. Praznovanja, prazniki in odhodi na dopust so eni takšni primeri dni, ki so načeloma zelo pričakovani, a ravno zato nosijo s sabo res veliko stresa in napetosti. Kar pomeni za vse ljudi, da se konflikti zgodijo hitreje kot sicer in da ljudje hitreje izrečejo besede, ki prizadanejo in jih v drugačnih okoliščinah sploh ne bi izrekli.  Pa vseeno, ob opisu vašega dogodka je res čutiti bes in jezo, pa prav eno odrezanost in nemoč. In glede na opis, vas je najbrž ravno to občutje peljalo v bes, ki ga omenjate.

A v resnici je tole precej žalostno in kar hudo.

Da vas sredi lepega dogodka odreže in postavi pred ultimat lastna mama, vi pa ostanete ob tem najbrž kar brez besede, le z enim kupom vprašajev, napetosti in nemoči, je huda stiska za vas. In vase telo ni zmoglo drugače kot it v bes, jasno. In v taki situaciji delovat sočutno je težko. Pa pustimo zdaj dejstva, da je mamino praznovanje (in da ji pripadajo njene želje) in da kakšne stvari in igre, na praznovanjih je treba omejiti (mogoče tudi ta poganjalček) – vse to namreč kar pade, ko mama postavi mejo nesočutno.

In to boli, vedno.

Prizadane pa najbolj ta občutek ultimata- ki zelo jasno pove, da se je čutila nemočno in da je tudi ona trčila na temo, ki je zanjo boleča. Morda je to sram, morda je to nemoč, morda pa samo stres… To ve le ona. Zato bi bilo o tem dobro komunicirati. Najbrž ste taksne njene odzive že doživeli kdaj prej in zato danes bolijo še bolj. Če gre res za sram in skrb za druge, ne vem koliko je to (sicer z dobrim namenim in nezavedno) počela že prej in ji to ravno zato v sebi nekje celo malo zamerite. Ugibam… To namreč veste le vi.

Vsekakor taksni odzivi niso zaželjeni, niso prijetni in se vam upravičeno ne zdijo materinski.

A govorijo o njeni nemoči. Če bi zmogla, bi vam najbrž postavila mejo sočutno, ne pa na nek užaljen način. Ne vem, koliko tega imata res v odnosu, koliko pa je prinesel stres. Vsekakor je dobro, da si v takih trenutkih ostanite zvesti, zadihate in ugotovite kaj se je ravnokar zgodilo. To je težko, brez odmika. Včasih pomaga, da partner umiri otroka in vi odidete malo zadihat. In je to največje možno sočutje do vseh (vas, otroka in mame). Ko se vrnete, pa lahko otroku razložite, da vam je hudo, ampak da vase razmejitve niso enake drugim. Mami pa poveste, da razumete, da jo je tole razjezilo, ampak da si želite, da bi vam znala to povedati na bolj prijazen način. Ker si to seveda vsi zaslužite. Pa srečno se naprej.

Odgovor je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Nemoč – primarna družina: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj dobro leto. Imava odnos ekstremne narave v smislu nihanj in energij.  Ali se imava fenomenalno ali pa sva tik pred razhodom. Največja težava pa je, da beži pred čustvi. Ko se mu želim odpret čustveno zmrzne in znori, govori na način, da me prizadane. Drugače pa je zelo pozoren in čustven človek… A le če se ne pogovarjava o pomembnih zadevah in ni težkih čustev. Razumem, da ima rane iz otroštva tudi jaz jih imam ( ob hladnem očetu sem doživljala podobno, kot sedaj).  Vse lepe stvari so tako posebne, da ne bi rada obupala z njim, a ne vem kako naprej. Zmedena sem, prosim za pomoč.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Najlepša hvala za vašo čustveno izpoved. Zelo možno je, da ste imeli odsotnega očeta in da vas zato privlači čustveno odsoten partner. In čustva so hkrati vaša senzibilna tema, ki vas zato dvojno boli.

Čustveno odsotnega očeta je najbrž imel tudi vaš partner, zato se čustveno umika nadpovprečno, ko mu skušate skomunicirati vašo žalost, pokazati vaša čustva, tega ne zdrži in se še bolj čustveno umakne.

Možno, da ga je čustveno prezasedla njegova mami (ali pa kdo drug), dejstvo je, da so mu čutenja preveč, ali pa se jih ustraši. Tole je načeloma klasična moško – ženska razlika in dinamika, ki temelji na afektu strahu (pri obema!) in na dinamiki približevanje-umik (ki ni “najboljša” referenca za dolžino odnosa). Moški zares funkcionirajo drugače: rabijo več prostora in umika (ko jih kaj prizadane)…  Ženske pa želimo več komunicirati(kar pa je njim tuje) in čustvene odprtosti. Če smo vzajemno ranjeni, se tu hitro pojavi konflikt.

Možno je tudi to, da ima vas partner kakšno nerazrešeno (čustveno) travmo in mu vi s svojo bolečino nehote pritiskate nanjo (to delamo v odnosih – smo drug drugemu trigerji). Njega namreč, po branju sodeč, vrže v totalno hupervzburjenje, v plazilske možgane in se sploh ne more umiriti.

Obrambni mehanizmi pred čustvi (umik, odmik, kritika, ipd) so le del varovala, ki ga njegovo telo potrebuje, da pride k sebi.

Kljub temu, da gre le za varovalko, pa je to izredno nevarno za odnos, ker obrambni mehanizmi vas ranijo se dodatno. Najbrž je v zvezi zelo nepredvidljivo in konstantno gledate, kdaj ne boste spet stopili na kakšno mino. Vam je najbrž precej naporno?

V okviru tega je možno, da gre le za konstantna hiper vzburjenja, ki se jih je navadil le zaradi težkega otroštva (tudi nedovoljena čustva)  lahko pa gre prav za resno motnjo, MOM (mejna osebnostna motnja), ali pa za elemente slednje. Poznate? Težko ocenjujem kar preko interneta (oz mi iskreno zmanjka se kakšna stvar v opisu), toda prej bi rekla, da gre za zakopano travmo. In ja, občutek je, kot da gre za odvisnost, oz kot da je nekdo odvisen od teh razburkanosti. Je kar logično, saj se takrat zbudijo stresni hormoni, isti kot tisti, ki so se sproščali v otroštvu…

Ne vem pa, kaj je na vaši strani, edino kar berem je to, da ste izjemno senzibilni na partnerja, na njegove čustvene umike in da vam je težko.

Ne vem, kdo je pri vas doma konstantno odhajal? Ali pa konstantno kričal (in tako čustveno odhajal)? Iz kje je vam poznana ta zasuznjujoča dinamika, ki vas pripelje do tega, da ste tam, ampak konstantno na preži, v strahu, stiski in boju. Iz kje so vam poznana ta čutenja? Zagotovo ne le iz te partnerske zveze. In ta partner vas privlači z razlogom in verjamem, da so obema zelo znana občutja strahu pred odnosi. Težko bi najbrž bilo, da bi se privlačila na tej dinamiki približka in umika, brez obojestranske primarne izkušnje strahu pred intimo.

En je tisti, ki se približa, drugi se umakne, ko začne pogrešat prvega, se spet približa, ampak le malo, toliko, da prvi pride nazaj… zelo zapletena, kruta in boleča dinamika.

Ampak se jo da spremeniti v daljših procesih terapije.

Se enkrat bom poudarila partnersko terapijo to pa zato, ker če samo greste in ne odkrijete lastne senzibilnosti, ne naredite nič. Če ostanete z njim in nič ne naredite, se dinamika ne bo spremenila. Vsekakor je nujno nekaj spremeniti – vi ste tisti, edini, ki se lahko odločite zase ali za delo za vaju.

Zato vam priporočam ( partnersko) terapijo , da se raziščete in predelate vzorce iz otroštva, hkrati pa boste  ugotovili, ali boste vztrajali v tem odnosu in ga nadgradili , ali pa si boste želeli iti daje in oditi iz odnosa.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Faceboku. 

The post Partnerjeva čustvena stiska: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Pozdravček, moja 3-letnica je postala jezikava. Če ji nekaj ni všeč, kriči  name in ko ji želim dopovedati, da mi lahko pove na lep način, kriči še bolj. Takrat pade v nek svoj ”zen” –  MORAM kričati, MORAM se grdo obnašati do tebe, ipd.. Jaz pa ne vem, kako naj odreagiram, ko ona kriči ? Naj pripišem še to, da se je kričanje pričelo malo po tem, ko je dobila sestrico.

_____________________________________________________________________________________________

Berem rokopis najnovejše knjige Jespera Juula, “Agresivnost – nov in nevaren tabu”. Ni mogoče prešteti vseh koščkov in citatov, ki vam bi jih rada posredovala in upam, da pride komu prav. To knjigo priporočam vsem, ker se loteva globoko temeljnih  vprašanj: nesporazumov, predsodkov in zmot …

Citiram:

“V svoji knjigi “To sem jaz! Kdo si pa ti? O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki” sem se ukvarjal v glavnem s tem, kako je mogoče reševati konflikte med odraslimi in otroki. To vprašanje je tako pomembno zato, ker je način reševanja konfliktov osnova za smiselno, osebno komunikacijo.

»Ni mi všeč, če me tepeš, in želim, da s tem nehaš! Kljub temu pa bi rad vedel, s čim sem te tako razjezil?«

S tako izjavo otroku pojasnim, kdo sem, in mu sporočim, kje je ena od mojih pomembnih meja. S tem otroka ne očrnim ali obdolžim, da še ni sposoben svoje frustracije izraziti verbalno in da zaradi tega uporablja pesti, glavo ali noge. Nasprotno, s svojimi besedami mu sporočim: vem, da me ne sovražiš in da me nikakor ne želiš poškodovati in prizadeti, vem pa tudi, da v komunikaciji med nama nekaj ne teče gladko.

Tako bi se utegnilo pomanjkanje komunikacije razčistiti, morda pa tudi ne.

Vsekakor se mi je z mojim odzivom na njegove kretnje posrečilo, da se je njegova frustracija razblinila, in – kar je še veliko pomembneje – s svojo reakcijo sem mu dal vedeti: Ni mi vseeno in pripravljen sem te poslušati… Tudi če si se razjezil zaradi nečesa, kar sem naredil ali rekel oziroma česar nisem naredil ali rekel. Z drugimi besedami: Vrata za prihodnje konflikte med nama ostajajo odprta in ti jih ne bom zaloputnil pred nosom. Morda sem se izrazil nekoliko dramatično… Vendar se mi zdi pomembno, da povem, kako se počuti otrok, če ga zaradi njegovega vedenja obsojamo in grajamo, če smo do njega negativni, preveč kritični in preveč moralizatorski.

Otrok ne more vedeti, da ga mama poskuša samo naučiti primernega vedenja, temveč čuti, da z njim nekaj ni v redu.

Osebno kritiko otroci vedno tako sprejemajo. Otroci še ne znajo razlikovati med svojim vedenjem in tem, kar so… To pomeni, da ne znajo razlikovati med svojimi dejanji in svojim bistvom. Zato so tudi tako ranljivi in zato navsezadnje tako težko razvijejo zdravo samospoštovanje. Seveda pa velja enako tudi za mnoge odrasle.

Otroci se vedejo tako, kot čutijo. Če jih zasujemo z moralno krivdo in drugimi občutki krivde, je to škodljivo za njihovo duševno zdravje in za razvoj prave socialne kompetence. In če se odrasli ničesar ne naučijo ter trmasto vztrajajo pri svojem, bo vedenje njihovih otrok pozneje zaznamovano z občutki krivde.

Če odrasli otrokom pošiljajo tovrstna sporočila, prizadenejo njihovo osebno integriteto .

To pa je v pravem pomenu besede resnično agresivno. Kljub temu se mnogi odrasli tega ne zavedajo in menijo, da bodo njihove besede zvenele manj nasilno, če bodo svojo agresivnost skrili za sladek, blag ali pedagoško korekten ton. Vendar to ne drži! Poleg tega ustno sporočilo otroka zmede, saj ne ve, kaj v resnici velja – ljubezniv ton ali ostra vsebina.

To, kar prenesemo s svojim sporočilom, je zelo pomembno – zato mora biti osebno: »Meni to ni všeč …« in ne: »Ti nikoli ne smeš …« Če je neko sporočilo formulirano osebno, ga lahko čustveno spremlja kakršenkoli ton – tudi jeza ali žalost –, saj to otroka ne bo prizadelo.

Če smo res skrajno jezni in na ves glas vpijemo, da nikakor ne maramo, da nas otrok tepe, je povsem mogoče, da se bo otrok zelo prestrašil, vendar naša spontana reakcija ne bo škodovala njegovemu samospoštovanju in ne bo ogrozila njegovega duševnega zdravja, še zlasti, če bomo prevzeli odgovornost za svojo jezo, se mu pozneje približali in mu dejali: »Tako jezen sem bil, ti pa si se tako prestrašil. Žal mi je!« ter ga objeli in poljubili.

Otrok bo ob tem srečen, saj čuti: oba sva človeka. Če pa izberemo drugo pot in krivdo za svoj izbruh jeze pripišemo njemu, se bo čutil manjvrednega; obenem bo zmeden ob tem, da imajo starši tako različna pravila za svoje in njegovo vedenje.

V primeru dve leti in pol stare deklice v vrtcu, ki je ugriznila drugo deklico, velja enako načelo: če kot vzgojiteljica čutite, da morate posredovati, posredujte z besedami: »Ni mi všeč, da grizeš druge ljudi. Kaj pa si pravzaprav hotela?« Dekličina frustracija se bo razblinila, z njo vred pa tudi njena potreba, da bi nekoga ugriznila…  Saj hoče v resnici samo komunicirati, vam pa je z vašim sporočilom uspelo deklico vključiti – in ne izključiti.

Tabuiziranje agresivnosti je nekatere – maloštevilne – starše pripravilo do tega, da vidijo svojo odgovornost v tem, da otroke varujejo pred vsako frustracijo, vsako bolečino, vsako žalostjo in predvsem pred neprijetnimi izkušnjami – poimenoval sem jih »helikopterske matere in helikopterski očetje«.

Ti starši so na zelo posebnem egotripu: otrokom odrekajo pravico, da bi se naučili osnovnih življenjskih spretnosti. Če se poklicno ukvarjate z otroki, lahko na številne pritožbe in moraliziranje takih staršev odgovorite samo tako, da jim poveste, da je tako obnašanje pri dve- do triletnikih povsem običajno.  Čisto mogoče je namreč, da se bo že jutri ali pojutrišnjem tudi njihova hčerkica znašla na »drugi« strani – in bo ona tista, ki bo ugriznila drugega otroka.

Če se s »helikopterskimi starši« srečate kot starš »napadalca«, je najbolje, da jih pokličete.

Poslušajte jih in ostanite mirni, ne glede na to, s čim napadajo ali obtožujejo vas ali vašega otroka. In če se bodo začeli ponavljati, prekinite telefonski pogovor z naslednjimi besedami: »Resnično mi je žal in obljubim vam, da se bom s svojo hčerko o tem pogovorila. Hvala za pogovor!« Večina »helikopterskih staršev« živi v protislovju: ne marajo, da bi njihovega otroka kdorkoli prizadel, obenem pa sami vztrajno zmerjajo ljudi, ki jih imajo za »nasilneže«.” …

Komentar je zbrala in uredila družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Kaj naj naredim, če se otrok vede neprimerno? Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.