Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest, ne znam postavljati mej. Pri konfliktnih situacijah v odnosu se zaprem, skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

______________________________________________________________

Dragi anonimni,

Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo. Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nič več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti. Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre, saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale, ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim, Spela Adamic Malik.

Najdete nas lahko tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ne znam postavljati mej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.
Imam težavo in sicer z življenjem v isti hiši kakor tašča. K njemu sem se preselila pol leta nazaj in imam že sedaj veliko problemov glede skupnega bivanja.

Fanta imam zelo rada in zveze res ne bi prekinila, ampak življenje pod isto streho z njegovimi starši in bratom nama predstavlja težavo.

Živiva v zgornjem štuku, ampak je imela tašča predstavo, da bomo, preden bodo otroci, živeli skupaj, jedli skupaj, oziroma se vedno družili spodaj pri njih. Da bova hodila gor praktično samo spat. Uprla sem se ji in rekla, da rabim preživeti tudi nekaj časa skupaj s partnerjem in da si jaz predstavljam tako, da jeva zgoraj in da plačujeva za svoje stroške hrane… Ona bi nama kuhala, prala cunje, se skoz družila z nama. Jaz pa si tega ne želim. Po dolgem času in s prerekanjem, s partnerjem končno ločeno jeva, razen kadar so vikendi. Potem si vzameva čas in sva celo popoldne spodaj, da bo vsem lažje. Nato dobim na koncu stavek ob 8ih zvečer: “Ja a že gresta gor?” To mi predstavlja stres. Ker sva ji namenila čas in potem ima ona občutek, kot da ji ne posvečava dovolj pozornosti.

Če se druživa samo 15 minut, morava razlagati kaj bova delala, da že greva.

Potem hodiva čez svoja vrata in so včasih tudi njihova vrata odprta v hodniku in ko jih vidim čez vrata, pozdravim. Kadar jih ne vidim, ne pozdravim.

In potem je partnerju rekla, da si želi, da jo vedno pozdravljam. Ni mi všeč, da jih moram pozdravljati, če jih ne vidim. Seveda pozdravim, če jih vidim.. ni mi, da bi se drla.

Fant ne razume, da sem prišla k njemu živet in ne k njim.

Da niso več oni ampak midva. In skoraj vsak dan, ko pride iz službe, gre najprej čez njihov vhod in jih pozdravi in se zadrži  10- 15 minut. Starša ga prosita za pomoč- rezerviranje počitnic, popravilo računalnika. Sam je rekel, da je mami posesivna in iz odnosov sem razbrala, da je mami v družini glavna, ati nima besede… Partner pa se je postavil v vlogo očeta. Ko ima brat problem, mu v večini primerov pomaga on in ne ati. Partner je mislil, da bomo sedaj skupaj potovali in sem mu morala razložiti, da pač so to sedaj najini momenti. Moram poudariti, da sta tako tast kot tašča drugače zelo dobrega srca in vedno skočita v pomoč, če bi imela problem. Ampak mislim, da moram postaviti meje in ne vem točno kako bi se lotila, ker je res navezan na svojo družino in potem misli, da sem proti družini, ker se borim za njegov čas… Kako naj postavim meje?

______________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
ta situacija je precej frustrirajoča, še posebej, če je partner do vas pozoren, ljubeč in spoštljiv, moti vas pa le to, da posveča preveč energije potrebam svoje družine.

V globini pa to ni tako majhna stvar, saj se vi ob tem počutite samo, jezno in izgubljeno.

Občutek je tak, kot da bi se človek moral razjeziti, saj vam situacija gre precej na živce, če pa bi prišlo do tega, pa bi vas pokopala enormna krivda.

In tako se ob svoji družini najbrž počuti tudi partner. Meje ne zmore postaviti, ker bi se potem moral soočiti z vso to krivdo. Pa tudi z realno sliko družinske situacije, ki jo ves družinski sistem nezavedno poskuša skriti. Je pa to njegovo notranje delo, ki je nujno potrebno, če se želi čustveno osvoboditi in opolnomočiti kot odrasla, funkcionalna oseba. Le-tako osebo namreč mi v partnerstvu nujno potrebujemo, če želimo, da je naše partnerstvo zdravo.

V vprašanju sprašujete, kako naj postavite meje, ampak te meje bi v resnici moral postaviti vaš partner.

Ko pridemo živet k družini partnerja, pademo v njihovo dinamiko in se ulovimo v disfunkcionalnosti, ki jih ta družina ima. Mama, ki črpa življenjsko energijo svojega otroka, je v vašem primeru ta disfunkcionalnost. Ker pogreša povezanost s partnerjem, to praznino blaži z iskanjem bližine s svojim sinom. Sin, ki taki mami ne postavi meje, pa ne bo nikoli zares stal v svoji moči. Ne bo čutil svoje moškosti, suverenosti in fokusa v življenju. Vse to se kaže v vajinem partnerstvu, saj se ob njem kot ženska počutite, kot da zmanjka “tisto nekaj”, kar je samo vajino, je sveto in je bolj pomembno kot to, da je njegova mama zadovoljna z njim. Zaslužite si partnerja, ob katerem se počutite zavarovano in slišano.

Če nam partner reče, da naj sprejmemo stvari take kot so, pa to ženski ne prinese nobene varnosti.

Če bi želeli raziskovati svoj čustveni svet, bi vas tukaj usmerila z vprašanjem; kako to, da ste se znašla v odnosu, kjer moški ne da varnosti?

V odnosu, kjer morate moškemu razložiti, zakaj vam ta situacija ne paše, on pa vas v tem spregleda?

Od kje vam je ta občutek že znan?

Pa tudi, kaj bi za vas pomenilo, če te varnosti od njega ne boste prejela?

Kako ste pa vi s postavljanjem mej?

Pri takih zvezah je skoraj nujna partnerska terapija, ali pa vsaj partnerjeva individualna, da bi sploh zmogel postaviti meje.

Bi pa mu priporočala tudi knjigi Po tihem zapeljani in Poročen z mamo, katerih avtor je Kenneth M Adams.

Vse dobro vam želim, Pia Jerman Družinska terapija – Vita Bona

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Življenje v isti hiši kakor tašča in težave: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Zanima me kako vpliva, če jaz rečem, da sedaj ne dovolim risank ker je že dopoldan gledal. Potem pa gre do babice in ona pa seveda dovoli eno ker je bil “priden”.
Naj omenim, da sem pred njo rekla, da ne risank. Ona mu jih vseeno naredi.
Pa še tole… Če mu jaz rečem na primer “ne metat peska ven” ali pa “pridi sem” in se potem, ko 2x to rečem se takoj nekdo zraven vmeša in ponovi isto?
Jaz mislim da potem otrok misli, da je moja beseda ničvredna.

Je res ali ne?  Kakšen vpliv ima to vse?

Babica itak vedno dela po svoje.

Potem pa pride cel divji dol.  Sem že čist ukinila risanke, sladkarije pa je še vedno bil divji. To mislim kot zelo aktiven, da se ne more umirit in ne upošteva pravil.
Star je pa tri leta.
Hvala za mnenja ☺️

____________________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Res je, otrok je zmeden, saj se babica vpleta in najbrž nezavedno vaše besede spreminja v ničvredne.

Vi ste otrokov starš in vi določate pravila otroku .

Mamica, zakaj si to dovolite?

Kje je vaša jeza?

Zakaj ne posreduje takrat, ko vidite, da babica dela drugače, kot ste vi rekli pred minuto?

Česa točno vas je strah, da skrhate odnos? Žal je odnos že zdavnaj skrhan, saj babica kaže kako vas ne spoštuje in so vaše besede nevredne, kasneje pa imate vi težave z otrokom in njegovim zmedenim vedenjem.

Ko opisujete, da 2x ponovite in potem pride nekdo in ponavlja za vami.. Zakaj ga ne ustavite?

Svetujem, da se pogovorite z babico in ji postavite meje, če boste slišali, da bo meje prekršila pa jo takoj ustavite. Če ne gre drugače morda razmislite tudi o tem, da stike omejite?

Veliko poguma vam želim in vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Babica vedno dela po svoje: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.

Deklica je izredno, res ekstremno navezana name.  Ona namreč zelo redko dovoli da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd… za mano gre povsod. Naj povem tudi to, da v teh 3 letih sem bila več doma kot v službi, zaradi raznih operacij in težav. Partner dela več tako, da že v štartu sem jaz več časa z njo. Ampak partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje, kar se odraza potem na najinem odnosu. Jaz mu očitam, da je celotna skrb za njo na meni in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo lezi z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo zelo naporno.

Danes recimo smo sli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla da “moram na wc” da bi jo on uspaval, po 10 min je bil histeričen jok, da ona pogreša mamico in dokler je nisem prišla tja jo uspavat.

Večkrat mi rata tudi fizično preveč vsega, dotikov in teh objemov  in potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo.. Bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček in jaz ne bom zmogla počet vse te stvari z njo.

_____________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini. Seveda je najbolj omejena na vas tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.
Omenili ste tudi operacije, kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?

Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite, če je kdaj morala biti zapuščena in obujajte spomine kako je bilo… Kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče, gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali) in da naj se igra z očetom, če vas bo pa rabila pa ste tukaj zanjo. Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez cas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj.

Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo, povejte, da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom.. Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉
Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim. Čutite, da je preveč, da ne zmorete.. saj ste šli preko sebe in niste postavili meje.

Telo vas ustavlja, zato takšni občutki.

Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več, bo morda tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost. Kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo. Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to in naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja.. Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete). Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase. In da vas takrat lahko pokliče samo, če je res kaj nujno. Po poteku dogovorjenih minut  pa ste spet njeni. Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim rečti ne in sebi rečti da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je hčera lahko preveč navezana name? Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sem pa na točki ko že sama mislim da našim puncam manjka, nekaj manjka in nekaj so mogoče zamudile v socializaciji.

Namreč dvojčica A je precej zadržana, zadnje čase opažam da jo marsikaj zna zmotiti.

Rabi svoj čas in varno zavetje zraven, najbolj je srečna če sem jaz tukaj in skupaj zelo hitro gremo čez oviro.

Vse zgoraj našteto jaz kot laik pripisujem spremembi zaradi vrtca…ko pridem po njih je tak žalostna, zgubljena, včasih mi se zjoče kar v garderobi…pustim jo, sem ob njej in jo poslušam, meni pa v tem momentu srce poči, komaj zadržujem tisti knedl v grlu in čakam samo da pridem domov in dam to ven .

B zelo skrbi za njo v vrtcu, jo boža prej ko grejo spat, tolaži jo če joka, gre po še eno porcijo hrane za njo…doma pa v 70% primerih bi jo pojedla z oblačili vred če bi lahko .

Sem dobila občutek da sem kot starš vse narobe naredila , kako in zakaj je sploh do tega prišlo se vprašam.

The post Uvajanje v vrtec in težave popoldan doma: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Toksičen tast

Pozdravljeni,
Imam težavo, preko katere ne zmorem sama. Pred tremi meseci sem postala mamica. Otročka imam s partnerjem, ki je ljubeč, razumen, spoštljiv.. žal pa ima partner očeta, ki je polen sam sebe, nerazumen, nima spoštovanja do nikogar, egoističen, strog, skratka toksični človek, ki na svojo družino vpliva vse prej kot dobro.

Partner ima posledice toksične vzgoje. Ker imam sama močno razvito čustveno inteligenco, to ne vpliva name in ko sva sama (sedaj tudi s sinkom) se imamo zelo lepo. Opažam, da kadar je partner v stiku s svojim očetom se nato za nekaj časa zapre vase.. Moja težava je v tem, da ne želim in ne toleriram odnosa katerega ima partnerjev oče do svojih vnukinj-sedaj je del tega tudi moj sin.

Vsa njegova družina je “naučena”, da je iz strani partnerjevega očeta “normalno”, da jih zmerja z smrdljivka, poscanka, posranka,..ti si avša, cmera..

Do majhnih otrok seveda ni zmožen normalnega odnosa, saj tudi s starejšimi ni najbolj vešč.

Ko smo na obisku poudarja, da fantje ne jokajo (ko zajoče moj 3m star sin), da se cmeri.. slej kot prej pričakujem, da bo moj otrok deležen enakih besed, kot so hčerke partnerjeve sestre. Jaz res ne morem dovoliti, da kdorkoli tako govori z mano predvsem pa z mojim otrokom (neglede na to, da mu je dedek). Nisem človek, ki odobrava zmerjanje, žaljivke, zadiranje, omejevanje otroškega veselja in kreativnosti…

Do sedaj se v partnerjevo družino nisem vtikala. Z njegovim očetom nimam nobenega odnosa (sva na dober dan in adijo). Ženske smo tako zanj ničvredne. Najhuje pa je, da partner ureja stanovanje v njihovi hiši, ker se boji odziva, če pusti vse in gre drugam (z mano). Sedaj smo na mojo željo doma pri mojih starših, ker je bil moj edini pogoj, da grem k njim samo, če imava ločeno kuhinjo, kopalnico..  Pa bi glede na vse (ker se še slabša) najraje odšla čim dlje-ob podpori partnerja ali ne. Vendar ne morem več biti tiho.

Kako naj reagiram in komu naj povem, da takšnega obnašanja ne želim (ne glede na to, da so njegova žena in otroci to ponotranjili)?

Vem samo, da bom slej kot prej svoje občutke povedala na glas (ali odreagirala na žaljivke) in lahko pričakujem, da pokasiram ves gnev, ki ga ima človek v sebi. Za svojega sinka pa si želim, da odrašča v ljubečem, sočutnem in spoštljivem okolju, saj mu tako lahko kot starša dava najboljšo popotnico za življenje.

Hvala za pomoč

‐——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Spoštovana gospa,
vaše telo in vaši občutki govorijo v prid vaše družine. Poslušajte jih, pogovorite se z možem. Ne dvomim, da vas ne bi slišal, saj ga opisujete kot ljubečega in spoštljivega. Gre za zelo pomembno odločitev, kje boste živeli in kako bodo odnosi vplivali na vašo družinico.

Pomembno je, da zaščitite svojega otroka.

Tako zelo sem vesela za vas, da imate v sebi notranji kompas, ki kaže v pravo smer. Dobro ste napisali, da je partnerjeva družina naučena, da je njegovo vedenje normalno.

To naredi nasilje in odraščanje ob nasilnem bližnjem.

Pokvari notranji kompas, s katerim smo vsi ljudje rojeni in nam govori, da smo vredni ljubezni, spoštovanja in varnih odnosov. Nasilje pa ‘pokvari’ doživljanje sebe, saj se v otroški psihi začnejo pojavljati občutki krivde v smislu z mano je nekaj narobe, da me nenehno zaničujejo, kritizirajo, žalijo.

Vse žaljivke se nalepijo in zasidrajo v notranjosti in s časom postanejo osebno prepričanje odraslega otroka. Tako ranjena oseba, če ne ozavesti vseh krivic in ran ter jih ozdravi, živi z nizkim občutkom lastne vrednosti in zaradi valentnosti nehote prevzame vlogo žrtve ob novem nasilnežu.

Ali pa se obrne v drugo skrajnost ter zaradi grozne bolečine, ki jo nosi v sebi in velikih zamer postane rabelj, ter prenaša zlo na svoje bližnje.

Pogoste so tudi odvisnosti vseh vrst, saj nudijo trenutno olajšanje, vendar na dolgi rok vse skupaj še poslabšajo. Tako je krog sklenjen in nezdravi vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo.

Vse to vam razlagam, da boste razumeli od kje vso zlo nasilja izhaja. Ter da ima vaš tast verjetno za sabo izredno težko otroštvo, polno nasilja in so tudi njemu v najbolj ranljivih letih pokvarili notranji kompas. Tega ni ozavestil, ni sprejel odgovornosti ter poiskal pomoč. Zato je zelo dragoceno, da vi vidite širšo sliko in ne dovolite, da vse to vpliva na vašega otroka.

Vi in vaš mož imate moč, da prekinete prenos travme na vaše otroke.

Partner je tisti, ki bo moral razčistiti s svojo preteklostjo, da bo postal dovolj močen in postavil jasne razmejitve ter s tem zaščitil svojo novo družinico.

Zelo pomembno je, da obrne svoj notranji kompas v prvo smer.

Predlagam, da prebere knjigo Strupeni starši, ozavesti in začuti vse krivice, ki so se mu zgodile ob odraščanju takšnega očeta. Ko bo prišel v stik s temi ranami, bo zbral tudi moč, da zaščiti svojega otroka.

Če ne gre drugače, lahko poišče pomoč pri dobremu terapevtu.
V takšnih primerih, kjer je toliko toksičnih besed in ponižanj, kjer vlada in ustrahuje moški, ki ne spoštuje sočloveka ter ima zasidrano prepričanje, da je ženska ničvredna, vam tudi ločeno gospodinjstvo ne bo pomagalo. V celotni hiši po opisu sodeč vlada neprijetno, nesproščeno vzdušje, ki vliva strah v kosti.

Draga gospa, vaše telo čuti pravilno, ko vam pravi čim dlje stran.

Pogovorite s s svojim partnerjem, naj prebere ta komentar, razmislita ali je več vreden notranji mir ali rešeno stanovanjsko vprašanje. Če sta oba zaposlena se najdejo druge možnosti, kjer bosta ustvarila mirno, ljubeče ter predvsem varno okolje, kjer se bo lahko vajin otrok razvil v samostojnega, odgovornega in ljubečega človeka, ki ga bo notranji kompas vodil v mirno življenje in spoštljive donose.

Vse dobro vam želim.

Komentar je zapisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Toksičen tast: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene. Sin skoraj 17 letnik z ADHD me počasi spravlja ob pamet. Lansko leto je stopil v srednjo šolo. Novembra je spoznal, da mu ta program ni ok in bi se prepisal. Sem šla na šolo in so rekli, da je mogoče sam trenutno naj še malo počakam. Nakar mi januarja spet reče. Grem na šolo in tam mi rečejo, da je prepozno, da se lahko septembra prepiše, če bo želel.

Ampak on nima nobene skrbi. Noče zjutraj vstajat in amen. Karkoli naredim ne. Lansko leto sem mislila, da zato ker mu program ni ok. Letos pa se je spet začelo. Budim ga in vpije naj ga pustim pri miru. Za spat se itak skregamo, ker bi bil na računalniku. Ga ugasne in gre spat v svojo sobo. Ampak pol je še na telefonu. Sva mu kupila budilko.

Noče puščat telefon v kuhinji. Moram povedat, da je že od 4. razreda sam lepo vstajal in hodil v šolo. Jaz sem doma. Ampak kmalu bo tako, da bom morala bager naročit, da ga vrže iz postelje. Mene to res spravlja ob pamet. Ne morem mu tega opravičevat in niti nočem. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________________

The post Sin z ADHD me spravlja ob pamet: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ko je prišla prvič, sem ji na kavč nastavila vso potrebno posteljnino, vendar je punca vedno spala v najini postelji. Tudi družbo je imela v stanovanju (koga ne vem).

Po pogovoru še vedno vztraja pri tem, da je to njegova sestra in se je on tako odločil, da lahko prespi itd. Jaz sem vztrajala, da se z njo pogovori, postavi mejo… Ker nočem, da kdorkoli prihaja v stanovanje, kadar nas ni tam. Ampak, žal neuspešno.

Dodajam se tole iz zadnjega vikenda: na tleh sem ob čiščenju našla tableto.

The post Primarni družini ne zmore postaviti meje, raje vedno v vse privoli: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.