Pozdravljene, imam vprašanje kako in kaj saj sem izgubljena.

Imam enega otroka od prej in sedaj sem noseča z dvojčkoma. Trenutno 5 mesecev in imam probleme v nosečnosti, sem rizično noseča.

Na partnerjem s katerim sem sedaj, sem napisala mojo oporoko, ki sem je podedovala. In ker je gospod moral malo počakati na dokumente (3 mesece) in ker stvari za katere bi moral še dobiti v oporoki, niso v celoti pri njem, imava zaradi tega, njegove besede: partnerstvo na nitki in zaupanje. Ker misli da je to nategovanje. Najini pogovori se vrtijo samo okoli tega premoženja.  Kdaj bo in kako? Rekel je, če ne bo danes, tudi tebe ne bo več tukaj.

Kaj naj si mislim?

Razmišljam, da mu je samo do premoženja in stvari.

Vedno mu stojim ob strani finančno in drugače. Poskušam rešiti odnos, vendar samo iz ene strani to ni mogoče.

Kaj naj storim? Poberem stvari in si ustvarim življenje z otroci sama ali naj probam še na kakšen način. Hvala za odgovore.

________________________________________________

Draga anonimna.

V zelo ranljivi situaciji ste. Dva otroka na poti in prvi od prej, vas vsi zelo rabijo, vase telo pa rabi v teh trenutkih predvsem mir, ljubezen in zdravje, da boste vsi ok.

Slišim vas v tem, da iz njegove strani doživljate pritisk glede oporoke, kar se mi zdi precej nenavadno in hkrati grozno, da to stisko partner tako prenaša na vas (če vas ne bi bilo – morate vi poskrbeti za njegovo finančno varnost in vas s temi stvarmi iztirja – kar se povečuje tveganje za vase zdravje).

Nenavadno pa se mi zdi zato, ker ste dodali, da mu tudi sicer finančno stojite ob strani, in da iz njegove strani nimate nobenih potrdil, le besede, od vas pa zahteva, da to uredite.

Niti približno ni fer, in vaši detektorji za alarm delujejo odlično. Če varnosti v odnosu ni, v psihološkem in fizičnem smislu, je vsekakor na mestu, da ste zelo previdna.

Zaupanje si je treba zaslužiti, še posebno, ker imate otroka, ki ni njegov – zato da zaščitite tako sebe, kot najstarejšega otroka in dva na poti. Vi v taki situaciji rabite se toliko bolj ljubezen, varnost in podporo partnerja, nekoga, ki vas bo ščitil in vaše otroke.

Koliko se sicer najdeta?

V čem se najdeta?

Kako se odzivata en na drugega – on na vase potrebe, vi na njegova čutenja?

Sta poizkusila terapijo?

Koliko časa že traja odnos?

Vse to je dobro ovrednotiti, ko gledate na celotno vezo in če je upanje; ter da ne gre za kakšno osebnostno motnjo pri njemu, ter da vas ne izkorišča…

Zakaj je nezaupanje na nitki?

Če se nič ne spremeni, je to odnos v katerem želite ostati?

Odnos je vredno reševati, če je le volja za to iz obeh strani.

Ne poznamo gospoda in kako on doživlja situacijo – ali se zgolj boji rizične nosečnosti in ostati sam otroci – lahko je travmiran zaradi kakšne izkušnje. Ali pa se v življenju zaradi česarkoli ni znašel finančno in išče svojo stabilnost prek tega, da ta pritisk in težavo prenaša na ta način na vas. Kar je neodgovorno in zveni kot finančno nasilje nad vami.

Vsekakor poslušajte sebe: če niste prepričani glede premoženja, je bolje biti previden. Strah nas tu varuje pred morebitnimi zlorabami.

Za odnos sta potrebna dva, a toplo vam priporočam psihološko podporo vsaj zase, ko se soočate s tako hudimi dilemami.

Želim vam veliko moči in, da ne glede na vse, brez slabe vesti, daste sebe in svoje tri otroke na prvo mesto

Komentar je zapisala psihoterapevtka Spela Adamič Malik.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Razmišljam, da mu je samo do premoženja: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Draga gospa, pozdravljeni.

Depresija je žal kruta bolezen, ki nam vzame energijo, voljo, interese in moč.

Kar opisujete glede sebe, je žal pogosto in pričakovano zato vam toplo svetujem zdravljenje depresije – ste že udeleženi v psihiatrično in psihoterapevtsko obravnavo)?

Ne vem, ker niste omenili, zato vseeno dopišem. Kadar je prehudo, vam predpišejo antidepresive in če AD niso pravi in zato ne primejo, vztraja to obdobje brez energije in brez moči dalje. Pravi ad morajo pomagati.

Terapija pa vam lahko pomaga odkriti, zakaj je prislo do te bolezni in vam jo pomaga obvladati celo do te mere, da je nekoč življenje spet lepo in morda celo brez AD.

Najprej morate poskrbeti zase, da boste lahko za druge  zdaj ne morete, ker se vam dogaja krivice depresije.

Lahko pa je drugače, samo odločiti se morate.

Zdaj pa k situaciji z otročkoma… si predstavljam, da vam je sla v sekundi vsa kri v glavo in da niste vedeli, kaj točno narediti in gotovo ni to kar nekaj. Je en klic po biti opazen, slišan in zelo upoštevan. Gotovo potrebuje NOVE strategije, kako postaviti mejo, kako zahtevati stvari zase – da ne gre predaleč…

Ampak, da boste lahko prišli tako daleč, da ga boste lahko to naučili, boste morali najprej, ekspresno poskrbeti zase. Ne bo čez noč (ad primejo v 2-3tednih cca), ostalo pa je proces. Ampak ko boste imeli energijo, boste lažje sebe in sina učili novih strategij.

Če vas skrbi za sina, gresta seveda lahko na pogovor – ampak mislim, da morate najprej poskrbeti zase in vam bo lažji tudi ta del s sinom. Samo pogumno naprej.

The post Imam depresijo: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Pozdravljeni. Sem oče dveh otrok, stara sta 5 in 6 let. Zasral sem, ker sem jima pri 2 in 3 letih vse pustil, namreč jaz od otroštva nisem imel nič, razen nasilja, varanja in alkohola.. Sedaj pa imam težavo s seboj. Pozabljam stvari, hitro se razburim a mi je potem takoj žal, ne bi rad še bolj zasral. Žena mi veliko pomaga, a prosim za pomoč, nasvet..

__________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Najprej vas povabim, da se včlanite v skupino sočutno varstvo in starševstvo, kjer lahko objavite isto vprašanje in boste dobili veliko nasvetov, kako si pomagati, tudi od drugih staršev, ki se trudijo delati najboljše.
Drugače pa – glede na to, kaj ste doživeli v vašem otroštvu, je povsem logično, da se vam zdaj dogaja ta situacija. Otroci vsem nam – in res dobesedno vsem – zbudijo vse tisto, kar nosimo globoko v sebi, pa sploh ne vemo.

Torej vse, kar ste doživeli kot otrok, se vam zdaj prebuja ob vaših otrocih.

Otroci nezavedno – nenamerno! – zaznavajo te nase pretekle potlačene vsebine in nehote pritiskajo prav na naše rane.

Torej več hudega kot smo doživeli, bolj nas bodo otroci spravljali ob živce – to je takšna terapevtska evolucija družine, ki se zgodi zato, da se čustveno naporne vsebine predelajo in ne potujejo po družinskem deblu naprej na nove generacije. Otroci niso nič krivi, ker se to zgodi intuitivno, avtomatsko, vi pa tudi ne, ker odreagirate na način, kot ste ga sami spremljali v vašem otroštvu.

Nosite pa žal zato večjo nalogo in tudi večjo odgovornost, da to pri sebi spremenite.
Toda imam dobri novici – 1.v tem niste sam, vsi starši delamo enako (prenašamo svoje vsebine naprej, eni bolj, drugi manj) in 2.to se da spremeniti.

Ni lahko, ampak se da.

Nekaj lahko začnete delati že doma, sam.

Pišite dnevnik vašega počutja. Poskusite ugotoviti, na katere dneve padete ven in kaj bi lahko bil krivec. Izjemno pogosto je krivec utrujenost in celo izgorelost , npr ob koncu dneva starši načeloma generalno težje zdržijo z izzivi otrok.

Zaznavajte svoje počutje in ko bi najraje znoreli, se ugriznite v jezik in pojdite v drug prostor. Dihajte. Trebušno dihajte.

Štejte od 500 dol, odštevajte po 7. Fokusirajte se na en predmet. Ko boste tako z dihanjem pomirili telo, boste lahko dobili večji nadzor nad sabo.

Potem ko ste mirnejši, lahko zaznavate, kaj tako boli. Kaj vam sprožata vaša otroka?

Omenjate, da ste v osnovi popustljiv (tudi to je logično, če ste doživeli nasilje), zato otroci verjetno preizkušajo vaše meje. Ob tem se odrasli lahko počutijo, kot da jih zafrkavajo, ne upoštevajo, ne jemljejo resno, ne spoštujejo in podobno. Če ste sami doživeli te občutke kot otrok, da vas npr. oče ali mama nista upoštevala in spoštovala, potem je logično, da vas zdaj najbolj boli prav to.

Verjetno se v vas zbudi vas notranji otrok, vaš mali fantek, ki ob občutku nespoštovanja doživi isto osramočenost in nespoštovanje, kot jo je ob svojih starših.

In kriči, kot je morda že takrat… za vso to jezo pa se v resnici skriva ena tona žalosti.

In kako bi bilo se z njo srečati?

Si jo dovoliti izjokati, in reci fantku da je upravičeno besen, jezen, osramočen in žalosten in da ga starši ne bi smeli spravljati v takšne občutke?

Da se mu godi krivica in da je hudo, da ga se nihče do zdaj ni pomiril?

Kako bi bilo samo dovoliti si to začutiti in videti, kako bi se počutil ta fantek, če bi mu nekdo samo ubesedil to krivico, vsaj malo?

In mu obljubil, da ga bo od zdaj naprej ob stiku s temi občutki vedno zaščitil, tako da ne bo rabil ne več kričati, ne več padati ven…?
Potem bi bilo verjetno drugače…. In če boste uspeli ob vsakem izpadu ugotoviti, katera je vaša bolečina spodaj, potem boste ob otrocih korak za korakom, počasi počasi, postajali nov človek…

Kot vedno pa vam toplo svetujem vključitev v terapijo, ki vas lahko vsega tega dokaj hitro nauči in vam lahko tukaj res pomaga postati človek, kakršen si želite biti.

Samo pogumno!

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu. 

The post Kako biti dober oče: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj 6 let. Trenutno pa sem na porodniški z najinim drugim otrokom.  Sicer imam dobro službo in 2x večjo plačo kot partner, a trenutno imam 700 eur porodniške. Težava pa je ravno denar. S svojim denarjem poplačam polovico najemnine ter polovico položnic, ostane samo nekaj eur in posledično je partner tisti, ki kupuje hrano, plenice. Zaradi tega je neznosen do mene.  Se dere name v pričo otrok in me ponižuje. Že pri prvi porodniški je bilo hudo sedaj pa je neizprosno.

Naj povem, da ko hodim v službo si deliva vse pol- pol in veliko si lahko privoščiva.

Ko pa mi naredi otroka in sem zaradi tega na porodniški, trpim skoraj 2 leti njegov bes in gnev, (nosečnost je po navadi še hujša, kot to poporodno obdobje). Danes, ko sem dobila dodatek pri otroških, je verjetno pričakoval, da bom njemu dala polovico, jaz pa sem takoj nakazala denar za psihoterapijo, ki jo obiskujem že več kot eno leto. In človek je dobesedno ponorel.

Je to normalno? Da se moram počutit kot ničvredna,  ker me on trenutno živi? Pa sem načeloma zelo skromna, ne hodim k frizerju, na nohte, se ne ličim, se pravi zase ne zapravim niti 5e. Izposodim si res za kakšne meni pomembne stvari – terapija, obutev, darilo za rojstni dan za prijateljico npr.  Prosim povejte mi, ali je normalno, da je človek tak do svoje partnerice in ji meče naprej, ker jo mora hranit? Ne rečem, za otroke kupi vse, kar ga prosim, problem sem samo jaz. Sta pa njegova starša imela vsak zase denar in taščino prvo opozorilo, ki mi ga je dala, je bilo ravno to – da naj imava skupne finance, saj je to povzročalo največji razkol v njihovi družini. Lepo prosim za kakšen nasvet, ker mi niti malo ni prijetno, šele septembra se vrnem na delo.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovani, odnos, ki ga opisujete mora biti res neprijeten in stresen. Stalno premišljevanje o financah, stalno vračanje denarja, računanje. Kot ste opisali si morate od njega sposojati denar, ga dobesedno prosjačiti in se poniževati, kar je ekonomsko nasilje. V partnerskem odnosu naj bi bila partnerja izenačena, finance skupne, stroški skupni in vse stvar dogovor. Trenutno pa ste vi v podrejenem položaju, ko se morate počutiti krivo, ker vas ne spoštujejo kot človeka.

Normalno je, da imata partnerja včasih ločene bančne račune in vsak svoje prihranke.

Vendar je pomembno, da ko pride do stroškov in porab denar delujeta skupaj, združeno in je možnost pogovora o tem. Pri vas sem opazil, da morate biti neverjetno osamljeni, ko vam mož zahteva da vi plačujete svoje stroške, mu vračate denar in se počutite v zadregi. Takšen odnos vsekakor ni zdrav in spoštljiv, ker ste opisovali tudi, da je do vas psihično nasilen. Da vas nadira, vas ponižuje v pričo otrok. To nasilje, tudi če ni vedno prisotno, se ne bo samo prenehalo. Opisali ste že, da ste šli po pomoč na psihoterapijo, kar je že dober korak v pravo smer. Nasilje se nikoli ne bo ustavilo samo od sebe in je dobro, da poleg terapije, tudi poiščete pomoč pri organizacijah, ki se s tem ukvarjajo npr.: Center za socialno delo, Društvo DNK, SOS Telefon ali ženska svetovalnica. Nasilje, ki ga povzroča partner lahko spremeni le on, vi se tukaj lahko le zaščitite in poskrbite za sebe, kar že delate. Želim vam vse dobro.

Komentar je napisal terapevt Denis Ališič.

Najdete nas tudi na Facebooku in instagramu .

Podobni članki: Dober družinski terapevt.

The post Finančne težave v odnosu: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:  Posvojena sem. Bioloških staršev ne poznam, krušni starši so mi iz materialnega vidika vedno omogočili lepo otroštvo.  Uspešno sem končala šolo, faks, se poročila in uresničila se mi je največja želja – postala sem mama. Edina siva pika v mojem življenju je, da nikakor ne dobim službe. Če jo že, je to za kratek čas. To moja starša zelo težko sprejmeta. Mami sem omenila, da si želim še enega otroka in ni bila najbolj vesela, ker nimam službe. Je res, da je vse tako pogojeno z denarjem? Kaj naj si sploh mislim? Zvenelo mi je, kot da je obupala nad mano in da si ne želi, da bi imela še enega vnuka. Ko sem povedala, da sem prvič noseča, je bila iskreno vesela. Ko se je rodil, tudi. Ne vem, zakaj zdaj tak odpor? Zakaj ne zmore besed podpore?

Draga gospa, iz vaše pripovedi se lahko naučimo, kaj zares potrebuje otrok in da pretirano poudarjanje pomena ocen, diplome in kasneje zaposlitve lahko prinese nasprotni učinek. Zelo verjetno ne zmorete poiskati zaposlitve, ker je zadaj strah.

Strah vas lahko žene že zaradi vzorcev, ki so vam jih dali starši.

Lahko pa vas drži nazaj tudi prepričanje, kako težko je dobiti delo. Vsaka vaša avtonomna odločitev je v trenutku razvrednotena in neslišana s strani mame ter vas spravlja v še večje dvome. Kako bi bilo iti na pot osebnostne rasti? Gre za pot, kjer lahko ugotovite kdo zares ste in kaj želite, ter se rešite strahov in dvomov, ki so v resnici last vaše mame.

Čutiti je, da si zelo želite podpore, sprejetosti in sočutja od svoje mame, ki vam tega ne zmore dati. Podarila vam je, kolikor je zmogla, vendar vam je zraven prilepila nalepke, ki vas ovirajo zdaj v odraslem življenju. Zelo pomembno za vas je, da prečistite kaj je vaše in kaj njeno, sprejmete odgovornost za lastno življenje in pobrišete prepričanja, ki vam ne služijo. Vaši starši so nehote ustvarili zelo močen pritisk glede denarja in materialnih dobrin.

Nič čudnega, da ne zmorete poiskati službe, saj vas globoko vodi strah pred pomanjkanjem in katastrofalna pričakovanja ‘Kako bomo (pre)živeli’. Ta strah človeka hromi, ne pusti mu dihat, povzroča notranji nemir in tesnobo.

Vsi pritiski, ki so se leta in leta ustvarjali na vas preko ocen, takšnih in drugačnih manipulacij, so se zasidrali v vas in za svobodno življenje se jih boste morali rešiti. Če ne boste zmogli sami, vam toplo priporočamo  psihoterapijo. Spoznati morate, da imate pravico živeti svoje življenje, sprejemati svoje odločitve, raziskati kdo zares ste in kaj bi želeli početi. Poiščite svoje poslanstvo in od tam naprej začnite graditi svojo kariero.

Poznamo mnogo ljudi, ki so diplomirali in potem odkrili čisto drugo smer, kjer so uspešni in kreativni. So pa tudi ljudje, nesrečni v svojih poklicih, ker jih drži v rokah strah, podoben vašemu. Draga gospa, nič ni izgubljeno, vaša izobrazba ni zapečatila vaše usode, slabe izkušnje pri iskanju zaposlitve vas ne oblikujejo kot dobro ali slabo osebo. Ste mlada ženska, odlična mati in imate vse možne potenciale, da si uredite tudi poklicno pot in ustvarite materialno varnost. Denar je pomemben, vendar je veliko bolj pomembno to, česar vam vaša mati ne zmore dati. Vi lahko dajete svojim otrokom toplino, ljubezen, oporo in sočutje. Dajte si pohvalo za ves trud vložen v odnos do partnerja in vašega sina.

Odločitev za novega otroka je izključno vaša.

Glede števila otrok pa sta vidva s partnerjem tista, ki sprejemata odločitve in ne vaši starši. Starši bodo odreagirali tako ali drugače, njihova stvar. Vedno reagirajo iz svojih občutkov, pogosto iz svojega strahu. Ne pomeni, da so obupali nad vami, prej nad sabo, ker jih je prehitel občutek strahu. Ne dovolite, da oni živijo vaše življenje in začnite delati na lastni vrednosti, da boste zmogli postaviti meje in vas komentarji vaše mame ne bodo zadrževali stran od lepega in mirnega življenja, katerega si zaslužite.

Odgovor je  napisala družinska terapevtka Saša Golob.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Zakaj me mama obsoja? Ali je obupala nad mano?: Svetovanje za družine appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja težava nastane, ko zanje laganje postane normalen vzorec vedenja. Navadno ločimo kompulzivne in patološke lažnivce. Kompulzivni pretiravajo in olepšajo stvari, ker želijo sebe prikazati v boljši luči. Patološki lažnivci pa občutijo potrebo, da se tako obnašajo, toda ne iz sebičnih motivov, temveč zato, da bi pritegnili pozornost drugih.

Znaki patološkega lažnivca:

• posebna govorica telesa: dolgotrajni očesni stik ali negotova gestikulacija. Lahko tudi beganje z očmi, grizenje ustnic, oblizovanje; dotikanje z rokami na točno določen del telesa med laganjem (npr.nos), prekrivanje ust, opletanje z rokami…
• lažnivec zgodbo nenehno spreminja in dodaja različne podrobnosti, neverjetne detajle
• lažnivec ni dosleden pri predstavitvi dogodkov in dejstev
• lažnivec zavlačuje z odgovorom
• lažnivec pretirava in olepšuje, sebe prikazuje v najlepši luči
• če je avtor laži odkrit, se ali zaščiti ali postane agresiven: odgovornost pogosto prenese na drugega in sebe prikaže kot žrtev
• lažnivec zanika laži in jo prizna le v izjemnih razmerah, ne zaveda pa se resnosti svoje težav
• lažnivec se prilagaja osebi, ki potrebuje korist in pomanjkanje osebnega mnenja;
• lažnivec nima občutka empatije
• pogosto izgubi svoje najbližje, ker ga ulovijo na laži
• poleg laganja je navadno prisotna še kakšna motnja

V partnerski zvezi se lažnivci ne zmorejo držati dogovorov

Lažnivci dajejo lažne obljube, zanikajo svojo vpletenost in lažejo do konca. Lahko so agresivni, impulzivni, posesivni oziroma bolestno ljubosumni. Pogosto izgubijo najbližje prijatelje in partnerje. Sebe pa vedno prikažejo kot nekoga, ki svojega partnerja obožuje in bi zanj naredil vse, a v realnosti je to daleč od resnice – saj se ne zmore še soočiti s sabo.
Življenje v takšni partnerski zvezi je izjemno naporno, ker partner nikoli ne ve, kakšna je resnica. V resnici se negotovega počuti tudi partner, ki laže, zato si ta občutja vztrajno podajata. Partnerke, ki ne zmorejo zapustiti odnosa, se z njimi povežejo v soodvisne odnose in jih rešujejo in zanje iščejo oblike psihosocialne pomoči. Toda za resne spremembe ni garancij, nujna pa je psihoterapevtska pomoč, oz. dolgoročna pomoč družinskega terapevta.

Vzroki za laganje

Lažnivec ima posebno vrsto osebnosti ali posebno duševno stanje, ki ga spodbuja k temu. To stanje se v človeku ne pojavlja nikjer, ampak je zakoreninjeno v nekaterih globokih psiholoških problemih ali poškodbah. Najpogosteje je to vedenje povezano z nizko samozavestjo ali izkušnjami otrok. Pogosto iščejo vzroke za laganje zakoreninjeni v otroštvu. Otroci sicer vedno lažejo zato, da bi s tem opozorili nase. Pogosto gre za otroke staršev, ki zmorejo nuditi veliko fizične skrbi in materialne podpore, ne zmorejo pa pokazati ljubezni in se uglašeno odzivati na otrokove čustvene potrebe. Nekateri starši otroka postavijo v središče svojega življenja in zanemarijo svojega in partnerski odnos. V takem primeru ga pogosto hvalijo, primerjajo, morda celo spodbujajo k tekmovanju. Tudi ta otrok pogreša pristno čustveno bližino starša in lahko razvije mehanizem laganja, da bi opozoril nase. Laganje lahko v odraslosti še nadgradi. Odraslo oseba, ki trpi zaradi te motnje, odlikuje mentalna nezrelost, zato ne more predvideti posledic svoje domišljije. Pomembno vlogo pri razvoju motnje ima seveda tudi dedna predispozicija osebe.

So vsega krivi možgani?

Primarni vzrok patološkega laganja ostaja neznan, vendar tesno povezan z nepravilnim delovanjem centralno živčnega sistema. Raziskave so namreč pokazale, da obstajajo določene možganske strukture, ki se pri patološkem laganju spremenjene. Med laganjem je zmanjšanja aktivnost v jedru hipotalamusa in prefrontalnega korteksa. Pri patoloških lažeh se v prefrontalnem korteksu zmanjša volumen nevronov (siva snov) in poveča volumen živčnih vlaken (bela snov) v primerjavi z normo. Ugotovljeno je bilo, da imajo patološki lažnivci v prefrontalnem korteksu več bele snovi, ki jim omogoča to kognitivno sposobnost laganja. Tako struktura prefrontalnega korteksa vpliva na dovzetnost osebe, da govori neresnice. Zdi se, da so možgani moških bolj programirani za te spremembe, zato je večina patoloških lažnivcev moških.

Laganje je simptom motnje

Patološko laganje je resna težava, bilo je diagnosticirano kot motnja (v DSM III – Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, third edition). Trenutno pa ga znanstveniki še vedno raziskujejo, toda opažajo, da je patološko laganje prisotno kot delni simptom pri ostalih motnjah:
• Osebnostne motnje (histrionična, narcisoidna (NOM) in mejna osebnost (borderline, MOM))
• Razvojni in antisocialni patološke motnje (psihopati, sociopati,…)
• Odvisnosti (alkohol, droga)
• Agresivnost
Patološki lažnivci lahko pri poligrafskem testiranju pokažejo normalen odziv krivde. Možen pa je tudi odziv brez čustev, ki je značilen za psihopate. Kazniva dejanja, povezana s patološkimi lažnivci, vključujejo ponarejanja, tatvine in razne goljufije. Ljudje z antisocialno motnjo lažejo za svojo dobrobit, predvsem vezano na denar, spolnost in moč, patološke laži pa so bolj notranje. Klienti z MOM se ukvarjajo s svojimi občutji zapuščenosti in osamljenosti, lažnivci pa so sami sebi dovolj. Klienti z NOM pa se imajo za popolne in so neempatični do drugih, lažnivci pa lažejo, ker se jim zdi, da njihovo življenje ni dovolj zanimivo.

Kako pomagati patološkim lažnivcem?

• ker se ne zavedajo težave in ne želijo pomoči, se z njimi ne razpravlja
• najlažje se odločijo za pomoč po naročilu sodišča ali večji osebni izgubi (partnerke, kariere, …)
• zdravljenje je dolgotrajno
• mnenja o tem, ali se lahko oseba izboljša, se med psihologi razlikujejo. Po eni strani je to resnično, če človek sam uresniči destruktivnost svojega vedenja in se želi spremeniti, po drugi strani pa je to nemogoče, ker strukture možganov ni mogoče spremeniti. Terapije so zato dolgotrajne.
Lažnivca je najlažje prepoznati, če ga prisilite v opise najmanjših podrobnosti, saj se bodo s tem zmedli in bodo vse težje nadzorovali svojo izmišljeno zgodbo in njen potek. In če to ne deluje, naj vam zgodbo ponovijo od zadaj naprej. Na takšen način se bo porušila še tako zelo skrbno načrtovana zgodba. Ko se zgodba poruši, je čas za resen pogovor.

Kaj narediti, če smo ujeti v partnerskem odnosu s patološkim lažnivcem?

Najpomembnejše se je soočiti s tem, da laži niso resnica. Partner si bo to zelo težko priznal in morda ne bo nikoli pripravljen na soočenje sam s sabo, zato se nikoli ne bo spremenil. Če vam to ne ustreza, boste morali povedati, da ste ob iskanju pomoči pripravljeni stati ob strani, ali pa se umakniti. Če lažnivec ne prepozna težave, je izhod edina rešitev. Pri tem tudi vam priporočamo strokovno pomoč, saj laži vedno boleče vplivajo na vse.

Napisala in uredila: Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Sočutno partnerstvo temelji na spoznanju, da smo v partnerstva vpeti zato, da osebnostno rastemo, da odkrivamo lastne rane in da jih skupaj lahko boljše predelujemo. Temelji na prepričanju, da zmoremo najti stik s sabo in zato tudi s partnerjem. Osnova za to je, da vemo, zakaj nas partner spravlja v določene občutke (da razumemo, da je to naša osebna rana, ki se lahko zmanjša šele takrat, ko jo prepoznamo v celoti) in obratno. Ko to ugotovita oba, se lažje povezujeta v svojih bolečinah. Pomembno je, da se partnerji zavedajo svojih obrambnih mehanizmov in osnovnih različnosti. Npr.: da imamo ženske v konfliktih organsko potrebo po povezanosti, čustvenih pogovorih, globini in da tako pokažemo ljubezen, moški pa v konfliktni situacijah pogosto potrebujejo svoj prostor in čas, ljubezen pa ne izražajo toliko v besedah, kot v dejanjih. V partnerskih terapijah se učimo razlike prepoznati kot vir osebnostne rasti, ne pa vir trpljenja.

Zaljubljenost se navadno prične živahno, ko nimamo občutka za prostor in čas, to so trenutki, ki so lahko precej intenzivni. Marsikdo to stanje opiše kot “metuljčke v želodcu“, kot močno privlačnost. Ob tem se sproža ogromno hormonov, ki povzročijo, da partnerji ne opazijo medsebojnih razlik, le skupne točke. Pari pogosto rečejo, da so si enaki, kot da bi se poznali celo življenje in čutijo, da čas ne obstaja – to pa se zgodi, ker se sprožijo tako močni občutki. Relacijska terapija pravi, da se zaljubimo na podlagi telesnega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu (mama – otrok), ko še ni bilo občutka za prostor in čas, ko še ni bilo občutka ločenosti (zato ob zaljubljenosti želja po nenehnem druženju), ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na osnovi podobnosti teh vzdušij primarnega odnosa. Tako stanje lahko traja tudi do nekaj let.
Ko prvotno stanje mine, se začnejo spremembe, ki so nujne, da partnerji preidejo v dejanski odnos, ki je varen. Da lahko ljubijo, morajo prenehati »biti zaljubljeni« (Bruce Muzik). Gre za naravno spremembo in šele te faze omogočajo napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska, ampak poteka na več nivojih. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne.

Odnos je odločitev: sprejemam tvojo (in svojo) prtljago.

Sočutno partnerstvo poudarja, da je partnerski odnos odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju. Ne gre torej le za romantiko in toplino in le lepe stvari. Gre za čuječnost: stalno ozaveščanje počutja obeh, ter stanja partnerstva. Raziskovanje sebe in sprejemajoče zavedanje o drugem (o tem, da nam drugi ne želi slabega, da nas ne želi namensko ranit, da je drugi tudi prav tako ranjen kot mi) nam omogoča, da postopno rastemo, spoznavamo sebe ter partnerja in prihajamo do novih in novih spoznanj. Ko poznamo sebe in svoje meje, jih lahko postavljamo tudi v odnosu, ne več agresivno, ampak sočutno in še vedno jasno. Partnerski cilj je soustvariti partnerski odnos, ki ga oba čutita kot varen prostor pod soncem.

Vsak od partnerjev nosi prtljago iz otroštva. V partnerski odnos pari vstopajo z nekom, ki nosi kompatibilno prtljago. Bistven pokazatelj uspeha partnerstva je, ali nam bo partner pripravljen pomagati razpakirat to umazano prtljago (bo zdržal, ko se bo ravno ob njem odprla kakšna stara rana spregledanosti). In ali bo zmogel sam storiti enako, pokazati globljo stopnjo ranljivosti (in priznati, da je tudi on ranjen v isti rani).  Sočutno partnerstvo poleg osnovne ranljivosti spodbuja povezanost v partnerskem odnosu, tudi ko ni lahko. Ko je težko, najprej ugotavljamo, kaj se dogaja in zakaj je tako (razen izjemo ekstremnih situacij ponavljajočih se prevar, nasilja, prevar, zlorab in zasvojenosti). Sočutno partnerstvo predpostavlja, da vztrajamo in v varnem, zavezujočem odnosu odkrivamo naše rane. Povezanost je otežena, kadar se v enem od partnerjev zbudi ranjen notranji otrok, ki je v primarni družini potreboval stik in bližino, pa ju ni dobil. Rešitev oteženih situacij omogoča čuječnost: ko se posameznik zave, da vsa trenutna burna doživetja ob partnerju ustrezajo doživljanju v lastnem otroštvu, v primarni družini, partner pa jih samo prebuja. Bistven vidik sočutnega partnerstva je sprejemanje čustvene odgovornosti: da je za vse trenutne čustvene situacije odgovoren vsak sam. Gre za proces osebnostne rasti ob partnerju.

Sočutno (zavestno) partnerstvo nam omogoča, da (Majerle):
– osebnostno rastemo
– spoznavamo sami sebe in partnerja
– se soočamo z našo zgodovino
– vidimo povezavo med našimi preteklimi izkušnjami in sedanjim delovanjem
– lažje opazimo vzorce iz naše primarne družine, ki jih, (ne)hote, ponavljamo v sekundarni družini
– zmanjšamo čustveno preplavljanje (stanje hipervzburjenja) in večamo zdravo čustveno odzivnost
– krepimo občutek, da smo v zvezi res prisotni
– se odločamo v skladu z našim avtentičnim jazom
– sprejemamo odločitve, ki so za nas dolgoročno najboljše
– dvigujemo kvaliteto partnerstva in večamo zadovoljstvo s partnerstvom

Značilnosti sočutnega partnerstva so:
– čuječnost (stik s sabo in z drugim: vem, kaj čutim in zakaj tako doživljam),
– ranljivost (drzniti si raziskovati sebe, biti iskren in globok in pomagati drugemu pri tem),
– čustvena odgovornost do sebe (sprejemanje svojih individualnih ran: ne imeti fokus samo na partnerju, ampak se najprej vprašati, zakaj me je tak partner privlačil, zakaj potrebujem takšno izkušnjo, zakaj me točno to njegovo vedenje najbolj boli)
– »jaz« govorica: izražanje svojih občutkov (»nisi ti kriva, ampak jaz se čutim spregledanega«), ne kritiziranje dejanj drugih, ampak samo sporočanje mojih lastnih občutkov
– zavedanje partnerjev, da so na organsko podobnih ravneh čustvene zrelosti in npr. nivojev hormona dopamina (Fisher), čeprav navzven pogosto ne izgleda tako
– povezanost (bližina je znak varne navezanosti)
– varnost zaupanja: ko sem v stiski, se lahko obrnem nate (in obratno). Gre za to, da zaupam partnerju, da je tam zame, da bo zdržal z mano, da sem najbolj varen ob drugem. Gre za zavedanje osnovne varnosti, kjer lahko oba partnerja prejmeta podporo, razumevanje, sočutje.. (zaupanje je znak varne navezanosti)
– zavezanost obeh partnerjev k prevzemanju odgovornosti in poskusom popravila v odnosu (”Oprosti, žal mi je. Kako lahko naredim drugače?”). Konflikti in zapleti so del vseh partnerstev. Razlika med pari, ki so pri svojem partnerstvu bolj uspešni od drugih je ta, da v takih parih velja naravnanost obeh, da zmoreta izreči drug drugemu oprosti. Da ne prihaja od umikov, ignorance in besnih izbruhov.
– prijazna komunikacija (izražanje hvaležnosti, prošenj: dnevne zahvale (hvala, ker si odnesel smeti), ovrednotenja (vidim, da ti je težko…)
– pozitiva, humor, veselje

Sočutno partnerstvo predpostavlja, da se pari povežejo na osnovi zgoraj omenjene čustvene podobnosti zato, da drug drugemu spodbujajo predelavo težjih, nezavednih občutij. Samo ob partnerju se lahko v posamezniku zbudi določen spomin in samo partner ga lahko sproži s tako močjo, da bo odziv posameznika res močno organski. Manj kot je ob organskih reakcijah (npr strahu, žalosti, ali pa pravega tresenja telesa ipd.) spomina in kontrole, bolj nezavedna in zgodnejša otroška izkušnja je skrita za njim. Partnerji si tako prebujajo skrite rane, z namenom, da se slednje ponovno doživijo, prečutijo in zakrpajo ob partnerju. Sočutno partnerstvo predpostavlja, da partnerstvo na tak način omogoča napredek in čustveno rast posameznika in celotnega partnerstva.

V sočutnem partnerstvu ne spodbujamo skupnih terapevtskih reševanj odnosa v primerih ponavljajočih se opisanih točk:
– neustavljivega nasilja
– zlorabe alkohola, drog, zasvojenosti s sexom, igrami na srečo, ipd.
– kontinuiranih afer (ali afer, ki se ne prekinejo)
V opisanih primerih parom svetujemo, da najdejo takojšnjo, strokovno, individualno pomoč. V vseh ostalih primerih (odtujenosti, oddaljenosti, nesporazumov, nekomunikacije, pogrešanja, ipd.) ne spodbujamo hitrih razhodov, ker verjamemo, da svoje “napake” ponovimo ob vsaki nadaljni osebi – v vsakem odnosu se namreč zbudijo tista naša vzdušja, ki jih še nismo predelali. Vsakič, ko razhoda ne predelamo, čustveno vsebino nesemo naprej do naslednjega partnerja. Zapleteni čustveni vzorci se tako pogosto ponavljajo,predvsem pri pogstih menjava odnosov (kar je eden od pokazateljev soodvisnosti od odnosov). Zato pogosto svetujemo individualno ali partnersko terapijo, ki lahko služi kot glavna opora pri predelavi težkih vzorcev iz preteklosti.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Kaj je sočutno partnerstvo? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Čeprav naj bi bili prazniki čas veselja, so za marsikoga čas občutkov bolečine in osamljenosti. Vse prevečkrat gre za dneve, ko so na preizkušnji odnosi, še posebej, če so ti že načeti. Spet se nam bližajo praznični dnevi, na kar nas že nekaj tednov opozarjajo reklame, plakati in okrašeno mesto. Toda vse to lahko pripelje še do večje stiske, drži?

V predprazničnih dneh se toliko oglašuje praznična evforija, da ljudje res lahko začutijo močno željo po povezanosti, željo po bližini, željo po miru. In ko ves zunanji blišč lučk mine, ostane to, kar v nas pa res je – ne le romantika, ampak tudi žalost, tudi strah, tudi solze in v veliko primerih tudi osamljenost. Ostane vse tisto, kar nosimo skrito v sebi iz preteklosti in vse nepredelano iz sedanjosti. Ko ni več evforije, pride prostor res za nas in za vsa občutja. In če so v ozadju še težke izkušnje praznikov iz otroštva, jih je težje doživeti kot nekaj lepega.

Kot terapevt čutim, da je bistveno, da klientom pokažemo, da je tudi osamljenost in praznina lahko del nas in da so to samo občutki, ki so težki, ampak naši.

Kdo so ljudje, ki so še posebej dovzetni za praznično praznino? Je morda potrebna pozornost do tistih, ki se soočajo s psihičnimi težavami?

Morda bi bilo bolje rečeno, da tisti, ki se ne soočajo – vsak od nas, ki bi recimo bežal od lastne žalosti, tesnobe, strahu, sramu in ostalih občutkov, je dovzeten za to, da prazniki sprožijo proces čustvovanja. Res pa je, da so navadno najbolj dovzetni posamezniki, ki jim je tudi sicer hudo: npr. ljudje, ki imajo občutek depresije, samomorilne misli, hitre menjave razpoloženja, samodestruktivna vedenja…  Pri vseh omenjenih se težki občutki lahko v prazničnih obdobjih še poglobijo. Pozorni pa moramo biti tudi na ostale, predvsem starejše in mladostnike. V zadnjem času se namreč povečuje število mladostnikov, ki praznike preživljajo na socialnih omrežjih, v resnici sami in osamljeni (prav tako kot marsikater starejši).

Ampak čutiti bolečino in osamlljenost med prazniki nikomur ni lahko?

Seveda ne, ampak se da (kjer ne govorimo o psihopatologiji). Biti v bolečini in v osamljenosti je hudo in stiske so lahko precej hude. Po drugi strani pa so vse to samo občutki. In vem, da takšni stavki zvenijo lahkotno, ampak tudi osamljenost je samo občutek. Kot žalost, strah, sram, veselje…. In vse občutke se lahko naučimo sprejeti. Ne čez noč in ne takoj, ampak je mogoče. Začne se s tem, ko si priznamo, da nam je težko zdržati z občutkom osamljenosti, ampak da ga lahko predihamo. Samo če dihamo in smo pozorni na telo, lahko občutki minejo – ko jih sprejmemo. Seveda pa ne vedno in takrat je potrebno poiskati strokovno pomoč. Na terapijah se učimo sprejemati sebe in vse občutke v nas.

Če negativna čustva s prazniki ne minejo? Kam po pomoč? Kateri so alarmantni znaki, da je pomoč nujna?

V takem primeru, ko težki občutki ne minejo ali se poglabljajo, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Pomagajo nam lahko različni strokovnjaki na področju mentalnega zdravja: psihoterapevti (zakonski družinski terapevti), (klinični) psihologi, psihiatri. Znaki so različni, npr grožnje s samomorom so najbolj očitne in vsako je potrebno vzeti resno. Vidni znaki so npr. upad energije in želje po druženju, zapiranje vase, nespečnost, nezmožnost občutenja veselja, spremembe telesne teže, povečani občutki krivde, sramu in strahu,…V takih primerih je nujna psihoterapevtska pomoč.

Prazniki so lahko torej polni tesnobe in žalosti, ali pa so lahko bolj mirni. Kako lahko sami naredimo praznike drugačne, ne samo bleščeče, ampak tudi mirne?

Eno priporočilo, ki ga navadno dam staršem, je to, da naj bodo to res prazniki miru. Ko je družina zbrana in ni pomembno, ali je stanovanje popolnoma očiščeno, smrekica povsem okrašena in kater tip hrane bomo jedli; pomembno pa je, da smo lahko mi – mi, da lahko zdržimo skupaj v enem prostoru, kjer ni npr. prižgana televizija in drug mimo drugega gledamo že petič isti film. Ampak da se zmoremo pogovarjati in preprosto uživati v družbi drug drugega. To je navadno težko tam, kjer odnosi tudi sicer »škripajo«. Na praznične dni se namreč še bolj začuti ta tesnoba in narediti nekaj novega v takih primerih je res izziv. Prvi korak je morda ravno to priznanje, da prazniki ne potrebujejo biti popolni, tako kot tudi starši ne.

Kaj pa mladi, na primer tisti, ki nimajo družin in so obdani samo z mladimi družinami. Kako pa naj po vaše oni preživijo praznike?

Verjamem, da tudi tisti, ki niso v partnerski zvezi ali družini, imajo ljudi, ob katerih se lahko počutijo ljubljeni, želeni, hoteni – morda še bolj, kot so se v svoji (primarni) družini. Nasploh se mi zdi pomembno, da se v prazničnih dneh obdamo z ljudmi, ob katerih se lahko počutimo sproščeni, sprejeti, umirjeni. Hkrati pa je za vse, tudi za poročene, bistveno, da najdemo čas zase. Trenutke, ko smo sami s sabo, se razvajamo, umirimo in lahko tudi naredimo nekaj zase, se imamo radi. Samski imajo v tem primeru celo več opcij: lahko si vzamejo več časa za razvajanja samega sebe, si privoščijo kakšna potovanja oziroma vse tisto, za kar prej ni časa, lahko pa se obdajo z ljudmi, kjer se počutijo dobro. Pravzaprav je pomembno za vse enako: da kjerkoli že smo, zmoremo biti avtentični, pristni sami s sabo. Na kakršenkoli način že to pomeni.

Kaj za vas pomeni imeti rad sebe, v teh prazničnih dneh?

Imeti se rad je stavek, ki nosi več razlag in za vsakogar so različne. Ne pomeni samo to, da si privoščimo dobro kopel in poskrbimo za naše telo (čeprav je tudi ta del pomemben!), ampak tudi za svojo dušo. Za enega šolarja je to takrat, ko prvič reče ne zafrkavanju, za vzgojiteljico to, da prosi za dodatno pomoč, za podjetnika to, da ne dela toliko nadur, za mamo to, da si da dovoljenje, da ne naredi vsega sama… imeti sebe rad pomeni drzniti si biti ranljiv, v odnosu do sebe in do drugih. Spregovoriti tudi o tem, da nam prazniki niso všeč, ker nosijo bolečino. In da si dovolimo da je v redu tudi to, če ne želimo praznovanja. Predvsem nehati bežati od vseh težkih občutkov. Radi se imamo, ko se lahko veselimo in ko zmoremo jokati, tudi v dneh, ko vsi pričakujejo le nasmehe.

Kaj bi bilo pa vaše sporočilo klientom, v novem letu?

Da jih imam rada, da jih nosim v srcu in da kljub temu, da se v teh prazničnih dneh ne vidimo, smo povezani. Terapevtski poklic pomeni povezanost z ljudmi, četudi se proces prekine ali zaključi. Sicer pa jim želim čim več odločitev, da zdržijo s svojimi občutki, kakršnikoli že bodo med temi prazniki. In da jih bi v novem letu spremljali ljudje, ob katerih bi se čutili ljubljene.

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

(intervju za na njena.si)

The post Prazniki so lahko čas, ko nehamo bežati. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Zakaj sem samska? Ali sploh obstajajo izpolnjujoči odnosi?

V sočutno partnerstvo smo prejeli naslednje vprašanje:

Imela bi eno kratko vprašanje in resnično bi prosila za kar se da iskrene odgovore. Včasih se vprašam, ali zares obstajata dva, par, ki imata stvari urejene na način, da je ta odnos zares izpolnjujoč za oba… Ali kdo izmed vas resnično pozna koga, ki mu je to tudi uspelo? Biti v odnosu, ki je “izpopolnjujoč” za oba, kjer je varnost, ljubezen, iskrenost, spoštovanje, etc..? Če se ozrem okoli, lahko vidim (tudi v tej skupini je veliko tega) zgodbe, kjer so v odnosih prisotne najrazličnejše odvisnosti-in tak odnos ne more biti funkcionalen?

Lepo prosim tudi strokovnjake za pomoč, mnenje…. ko veliko delaš na sebi in marsikaj razrešiš, se tako zelo spremeniš, da zelo težko najdeš partnerja, saj si zelo drugačen od vseh tistih, ki te izkušnje nimajo. Terapevti pogosto pravijo, da ko se spremeniš, v svoje življenje pritegneš drugačne ljudi, opaziš druge ljudi, ampak sočasno se tudi sprašujem nekaj drugega: če se to ne zgodi, sam pa veš, da si se zelo spremenil, kje je potem težava, da si recimo samski (in to ne po lastni želji)? Kaj še lahko narediš, kar še nisi, da bi lahko spoznal osebo, s katero bi lahko zgradil dober partnerski odnos? Sam si se spremenil, predelal vzorce, sočasno pa si samski, ker nikogar ni. Pa živiš svoj life, da ne bo pomote, ampak nekako ni primernih “kandidatov”? Kaj sedaj z vsem tem delom na sebi, če na koncu, ko potegneš črto imaš glede partnerstva ravno tako nič, kot bi lahko imel nič, brez dela na sebi? Resnično upam, da se bodo debati pridružili tudi strokovnjaki, saj me zanima njihovo mnenje.

Hvala in vse pohvale skupini.

Naš odgovor na anonimno vprašanje: “Zakaj sem samska?”

Draga anonimna, hvala za vaše vprašanje.

Vaše spraševanje – “Zakaj sem samska?” – je povsem na mestu. Odnosi so res lahko zapleteni, ko privede tako daleč, da postanejo »odvisni«. Tudi sama vidim (pre)visoke procente tega, kar omenjate (zlorab in odvisnih odnosov), tako da si predstavljam, da lahko marsikdo ob tem doživi prav en obup in občutek nemoči. Kot da nima smisla se truditi, če je vse tako porazno. Psihoterapija pa po drugi strani pokaže na to, da se odnose da spreminjati, da se celo stil navezanosti da spreminjati in da so ljudje pripravljeni na spremembe, da so pripravljeni na garanje in da ne želijo trpljenja. Ob vseh teh željah v zakonski družinski terapiji vidim tudi neverjetne spremembe odvisnih odnosov, kako postanejo bolj funkcionalni, bolj zdravi in partnerji med sabo bolj zdravo povezani. Še bolj neverjetno je to, da se te spremembe dogajajo tudi tam, kjer ljudje sprva ne verjamejo v moč terapije (ker ne vedo, da to pomeni pravzaprav njihovo lastno moč), kjer pridejo z muko, odporom, averzijo. Partnersko svetovanje, če se lahko tako izrazim, s sabo prinaša torej priznanje realnosti (res je kdaj hudo in naporno in brezizhodno), hkrati pa občutek, da so spremembe možne in žive (in tudi so).

Terapevtsko srečanje vas lahko povsem preseneti

Omenjate, da ste bili udeleženi v procesu terapije in da je v vas psihoterapija povzročila veliko sprememb. V resnici ste prav Vi največji dokaz, da so spremembe možne, da ljudje lahko spremenijo svoje življenje. Če se za to le odločijo. In pohvale za to, da ste se odločili stopiti na to pot. Vi torej sami najbolj dobro veste, kako je, ko je težko in morda izgleda brezizhodno, potem pa nas lahko že eno terapevtsko srečanje povsem preseneti. Zakaj to ne bi bilo možno tudi pri drugih ljudeh? Zakaj se pojavi eno nezaupanje, strah, nemoč? Ste pomislili, kako to, da se prav v vas zbudijo ti občutki?

Koliko se pri vas skriva občutka žalosti?

Razumem, da ste v situaciji, ki vam ni všeč in da je potem logično, da se sprašujete, ali bo kdaj drugače. Če imate občutek, da ni sprememb, je razumljivo, da težko verjamete v njihovo moč. In da se pojavi kup dvomov, vprašanj in skrbi. Ob tem se mi kljub temu poraja vprašanje, če so vam ta vzdušja od kje domača. Če ste kdaj že morali vnaprej skrbeti za druge in vnaprej urejati odnose? Vzdušje, ko se ni bilo varno prepustiti toku, ker je bilo morda doma povsem nepredvidljivo? Morda sem vas  s temi vprašanji povsem izgubila in internetno svetovanje je precej omejeno… vseeno pa ostaja občutek, kot da je ob pisanju slutiti, da vam je ta skrb za druge domača in da hitro pridemo tudi pri vas do tega strahu, morda celo do odvisnih odnosov. Individualna terapija bi se tako zagotovo osredotočala na vaše otroštvo, skupaj z vami iskala to majhno punčko, ki je bila tam v preteklosti sama in osamljena in morala poskrbeti za druge. Koliko se pri vas skriva občutka žalosti, morda celo praznine, ki ste ju sprejeli že v vaših prvih letih? Koliko se v tej želji po povezanosti z nekom skriva občutek osamljenosti? In koliko si lahko pustite te občutke čutiti? Te odgovore veste samo vi.

7 let za organsko predelavo travme

Naše telesne izkušnje naj bi ostale močno zapisane v telesu, za vedno. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da bi naj organska predelava travme trajala več let. Da bi za telesne spremembe potrebovali vsaj 7 let in toliko pozitivnih izkušenj naj bi v tem času nabrali, da se telo celično spremeni, da se spremeni struktura vseh naših celic. Kakor da bi tudi telo potrebovalo čas, da verjame, da lahko spet zaupa. To ne pomeni, da boste 7 let hodili na terapijo, pomeni pa, da če ni toliko časa minilo od vašega zadnjega nevarnega odnosa, ste še vedno procesu predelave. Koliko zmorete biti do sebe v tem sočutni? Si priznati, da ste že veliko naredili, ampak da ste na dovolj dobri poti? In da je to čisto dovolj, da ne potrebujete biti popolni. Da smo pravzaprav vsi na isti poti, le vsak ima svojo, unikatno in da s tem ni nič narobe?

Vzdušja so tista, ki zavezujejo

Četudi ste v terapiji naredili ogromno in imate npr. varnejši slog navezanosti, so vzdušja tista, ki zavezujejo. Kar močno ostaja ob vašem pisanju, je en strah. Vzdušje strahu je navadno tisto, ki nas postavlja v partnerstvu pred dve možnosti:

• možnost »neizbire« (delal bom samo na sebi in močno povišal kriterije, da je kakšen partner sploh v redu) ali pa
• možnost pretirane izbire (kar vse je ok in konstantno bom v odnosih, ali pa bom v odnosu, kjer nimam pričakovanj, ali meril ipd.).

Oboje je v resnici nekonstruktivno – je boleč obrambni mehanizem, zadaj pa se pri obeh skriva občutek, da je v odnosih ranljivo, težko in nevarno. Da se ne sme zaupati, ker je strah pred intimo zelo velik. Tudi v to smer raziskovanja v terapiji bi se podala z vami. Nekako je slutiti, da bi lahko s poglobljeno predelavo strahu prišli še do globljih čutenj in res verjamem, da se takrat pa spremeni življenje toliko, da sprejmete sebe in se ne ozirate več na druge… si drznete iti na zmenek in biti vi – vi, takšni kot ste, imeti zdrava pričakovanja (ne torej »all in« ali povsem brez)  in hkrati ne sklepati preveč zgolj iz enega srečanja.

Po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi

Sprašujete se, kaj sedaj z vsem terapevtskim delom na sebi, če pa ste (ostali trenutno) samski. Kot da bi delo bilo ovrednoteno, samo če ste v partnerskem odnosu. Ste to pri sebi opazili? Zmorete ovrednotiti vašo pomembnost in delavnost tudi brez partnerja? Naši bližji odnosi so zgolj naš odsev in rastemo tudi v odnosih, ki niso zgolj partnerski. Ne vem, če ste se prepoznali v kateri od zgornjih opcij in to niti ni pomembno. Zelo pa se strinjam s terapevti, da po predelavi preteklosti privlačimo drugačen tip ljudi. In niste vi krivi, če jih trenutno (še) ne. Morda to kaže le na to, da vaše telo še ni pripravljeno, da je sploh kdorkoli tako intimen z vami. Morda še ni čas, morda v resnici vi tega niti ne želite. Morda boste v nadaljnjih terapevtskih srečanjih odkrili vašo malo punčko, ki kriči, da so moški nevarni, ker so preveč prestopali vaše meje. Ne vem, kaj vse se dogaja v vašem notranjem svetu. Ampak princ na belem konju ne obstaja. Obstajajo pa sočutni ljudje, ki si jih zaslužite. Obdajte se z njimi in morda bo eden izmed njih tudi vaš princ, pa čeprav po zaljubljenosti ostane prevečkrat samo še…konj, ampak vaš konj. Malo za šalo, ampak vam iz srca privoščim občutek, da ste vredni odnosov in da imate le vi moč, da se obdate z odnosi, kjer se počutite varno, zaželeno in sprejeto.  Čim več prijetnih občutkov in zdravih odnosov vam želim!

Katja Knez Steinbuch,

Zakonska družinska terapevtka

The post Zakaj sem samska? Ali obstajajo srečni odnosi? appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Anonimna zgodba: Prepiri v partnerstvu

V sočutno partnerstvo smo prejeli tole vprašanje:

Vedno ko pomislim na to, da nama s partnerjem gre dobro, da delujeva kot tim, da vse klapa, se še isti dan (ali v parih dneh) noro skregava. To je pri naju redko, a je vseeno vedno isti vzorec. Kaj sem spregledala? Kje je slepa pega, ki je ne najdem? Vem, da je malo informacij, pa vseeno bi bila vesela kakšne usmeritve…”

Spoštovani, hvala za vaše vprašanje.

Prepiri v partnerstvu so za oba vpletena vedno boleči in poleg napora zbujajo še kup tesnobe, krivde, sramu, strahu in dodatnih vprašanj. Kater občutek je najbolj vaš? Prepiri so del partnerstva in temu se povsem ne moremo izogniti, v resnici pa tudi ne bi bilo dobro, če bi se. Prepiri so dragoceni zato, ker preko njih razrešujemo svoje lastne rane, pretekle stiske, ki še niso bile naslovljene. Če so prepiri usmerjeni na rešitev, pripeljejo do pozitivne spremembe in izboljšanja. Predstavljam pa si, da v vašem primeru zgolj obremenijo odnos in ne olajšajo situacije…?

S parom, ki se sooča s pogostimi prepiri, ni nič narobe. Torej: z vami ni nič narobe in nikakor ne morete nositi dvojne krivde za to, kar se vama dogaja. V sočutnem partnerstvu rečemo, da si pari nezavedno, s projekcijami, pritiskamo na slepe pege, z namenom, da si pozdravimo stare rane in to vidimo kot del pozitivnega procesa. V tem oziru je potem logično, da se prepiri »morajo« zgoditi, ker pravzaprav privedejo do napredka in večje čustvene povezanosti. Vsi ljudje imamo namreč vrojeno potrebo po navezanosti, po tem, da pripadamo in smo ljubljeni in slišani. Vsak par ima torej možnost, da se nauči, kako popraviti odnos, kako se prepirati manj stresno in lažje izražati svoje občutke. Komunikacija je v partnerstvu otežena takrat, kadar par s sabo prinese prtljago iz primarne družine. Prtljago seveda prinesemo vsi, vsak posameznik pa je soočen s tem, ali jo sploh opazi, sprejme kot svojo, prečuti in predela, razmeji in v odnosu tudi odloži. Velikokrat lahko na pomoč priskoči zakonska družinska terapija oziroma partnersko svetovanje. Psihoterapevt lahko partnerjema pomaga, da lažje opazita vsak svoj doprinos in se naučita samoregulacije.

Če bi čustveno prtljago para opisali bolj slikovito, bi rekli, da v prostoru nikoli nista sama. Čeprav so njuni starši lahko morda daleč, so v vsakem trenutku čustveno navzoči v njima. Z njima pa so tudi vzorci, ki so se prenesli medgeneracijsko (še posebej je tu pomemben termin medgeneracijski prenos travme), kar pomeni, da poleg staršev nosita s sabo še stare starše in ostale prednike. Več čustvenih vzorcev, ki so jih predhodniki zmogli procesirati, manjša je prtljaga. Več hudega je bilo ubesedeno, manjša je prtljaga. Manj kot je bilo čustvenih, fizičnih ali spolnih zlorab, ločitev, psihopatologije, zanemarjanja, manjša je prtljaga.

Kakšna pa je bila vaša osebna prtljaga? Kakšno vzdušje ste imeli doma? Ali je bilo mirno, živahno, kako bi opisali…? Kjer so prisotne tudi travme ali zasvojenosti, se možgani prek hormonov kar navadijo na to, da mora nekaj “iti narobe” in če ne gre, dostikrat nezavedno ustvarijo situacijo, ko gre vse narobe – vse samo zato da ponovno preigravajo stare vzorce, z upanjem, da bo nekoč drugače. Kot da bi šlo še za eno hormonsko nekemično zasvojenost. Zato je možno, da vas trenutni mir zveze tako preseneti, da si kar z mislimi že prikličete en nemir. Ce ste odraščali v vzdušju, kjer je bilo veliko nepredvidljivosti, si mislim, da se tudi zdaj težko zares sprostite. Ce ni tako iz vaše strani, pa je lahko to domače pri partnerju. Ne vem, malo razmislita, kak vzorec sta morda prispevala iz doma.

Nezavedno pričakovanje nevihte je zelo pogosto pri parih, ki so odraščali v vzdušju zasvojenosti in tabujev. V primarnih družinah so morali pozabiti na svoje težave, postati nevidni, neopazni in vedno pripravljeni na najhujše. Tudi kasneje se pogosto znajdejo v stanju nenehne preže, ki se je ne zavedajo. Stanje preže, pričakovanja najhujšega je lahko izredno naporno. Otroci alkoholikov navadno razvijejo posebno senzitivnost za svet in občutke drugih in so lahko celo odlični psihologi. Težava nastane, ko ta prednost postane breme in jih obremeni do te mere, da postanejo hipersenzitivni. V partnerstvu se to kaže kot izredno zaznavanje partnerjevih občutkov. Še preden partner zazna, da mu nekaj ni v redu, so odrasli otroci alkoholikov kot partnerji že vidno vznemirjeni, saj je njihovo telo že v stanju alarma. Ob partnerju se zbudi njihov telesni spomin, na vso tisto grozo preteklosti, ki so jo že tolikokrat skušali zakopati in pozabiti, pa ne gre. Partnerja to še dodatno vznemiri in ga spravi najbrž v dodatno duševno stisko (še posebej, če je imel starše, ki so močno izražali občutke in ga z njimi zasuli, če so mu kaj pripisovali in nad njim »izvajali kontrolo«).  Če tudi partner nima ozaveščene svoje ranjenosti, ki jo prinaša od doma in ga vse opisano tudi močno vrže v preteklo vzdušje, vse skupaj navadno eskalira v prepir. Če se ne zgodijo prepiri, pa se lahko pojavijo melanholija, umik in depresija. Je takšna tudi vaša zgodba? V takšnih primerih za začetek pomaga to, da se zavedata, da tole ni vajina zgodba, ampak da kričita dva otroka, ki nikoli nista bila slišana in sprejeta v polnosti doma.

Težke prepire je mogoče pomiriti le na en način. Eden od partnerjev (tisti, ki je manj ranjen ali tisti, ki se hitreje zmore pomiriti) se čustveno približa in s svojim soočenjem pomiri drugega. Ko se eden od partnerjev izpostavi in pokaže svojo ranljivost, lahko sledi tudi drugi in se skupaj naučita pomiriti prepir. Ob močni ranljivosti pa lahko začneta tudi manj obremenjeno raziskovati, kaj ju je tako močno iztirilo in prizadelo. Lahko se soočita s svojo preteklostjo in ugotovita, zakaj ima tako močan vpliv v sedanjosti. Prepire bosta zares lahko reševala šele takrat, ko si bosta drznila kljub besu, jezi in umiku »priti nazaj« v odnos, se zavedati, da si samo pritiskata na stare rane, se z njimi soočila in začela komunicirati občutke.

V vašem primeru bi to pomenilo, da partnerju poveste, da vam je hudo, da se toliko prepirata. Da čutite, da se povsem spregledata, ne slišita in zelo prizadaneta. Vprašajte ga, kako bi on reševal to situacijo. Skupaj poiščita, kaj vama lahko pomaga, ko sta besna, v stanju hipervzburjenja. Določita besedo, s katero bosta ustavila prepir, ali pa se vsaj za trenutek odstranila iz prostora in prišla nazaj čez 5 minut bolj umirjena. Vsak naj opazuje svoje telo, kaj se z njim dogaja in potem ubesedi ves nemir, vso kontrolo in vse občutke, ki še niso bili ubesedeni. Predvsem pa začnita redno komunicirati različna občutja in iskati nove načine povezovanja. Sprejmita prepire in svojo preteklost. Zagotovo ste se našla skupaj tudi zato, da si kljub močnem prebujanju starih ran te iste rane tudi vzajemno zacelita. Če bo težko, sta vedno dobrodošla na zakonsko družinsko terapijo.

The post Kriza v partnerstvu: prepiri appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.