Lepo prosim za kakšen nasvet kako otroku približati delo domačih nalog, učenje in na sploh pomembnost šole?
Hči je letos prvošolka.

In nekako smo vsi v nekem šoku.

Sprememba iz vrtca do sole je ogromna. Utrujenost velika.
Naj povem, da jo gre v solo iskat babi. Jaz pridem uro kasneje cca 15:30 domov. In nato je čas za nalogo, pregled zvezkov in pripravo torbe. Ne gre. Ona joka, se upira, vse je brez veze…

Ne zanima jo niti učenje pesmice. Pa ima zelo dober spomin in zna ogromno pesmic. Sama se jih je učila skozi leta. V glavnem jo glasba oz. rime veselijo. Je bistra punca, z odličnim spominom in redoljubna. Včasih še preveč poslušna.

Trudimo se s spoštljivim odnosom in sočutno vzgojo z zdravimi mejami.

Od začetka šole pa je to drug, razdražljiv otrok, ki gre sicer rada v šolo ampak doma pa je ne zanima nič več. Očitno pogreša sproščene popoldneve in prijatelje.
Obe sva v stiski in se vrtiva v neki spirali slabih odnosov in siljenja s šolo. Bojim se, da se ji bo vse skupaj zamerilo.
Morda kaka literatura na to temo? Karkoli

____________________________________________________________________________________________

Živijo. Povsem vas razumem.

Povsem enako je pri moji mlajši hčeri.

Noče, upira se ji, sistem je noro naporen, preveč snovi in vsega in so utrujeni..😩 Prvo leto sem šolala doma in ona bi šolanje doma nadaljevala a jaz sem skoraj izgorela. Se je pa tudi doma pogosto upirala snovi. Skratka ker nisem več zmogla, ni šlo drugače kot, da gre sedaj v drugem razredu v šolo.

To upiranje je noro naporno in je tukaj vse dokler se z mano ne počuti povezana.

Je pa tako, da če sem slučajno kaj sitna in se z njo ne uspem povezati, tako, da ji je dovolj…

Ali pa če slučajno čuti, da se pretvarjam in si nadenem nasmešek ter govorim lepe besede, a v meni vse vre od sitnobe, ni šans, da sodelujeva…

Tako, da ni druge kot, da takrat odidem malo na zrak, na sprehod, da se spravim k sebi in prevzame partner, če pa smo sami, pa pač v tem času dela kaj svojega, ker itak ni šans, da naredi kaj na šolo. Pa navajam jo, da dela sama in ne sedim ob njej in ji govorim kaj in kako (3 otroci in drugače niti ne gre), a če ni povezana ne zmore (kot da noče).

Sprejela sem, da pridejo dnevi, ko ne zmoreva sodelovati kot bi si želela in dnevi, ko vse naredi v pol ure.

In več kot to, da bo odličnjakinja mi je pomembno, da imava lep, čist in povezan odnos.

Če vidim, da je res hudo in je popolnoma izmučena, si vzamem fraj dan za njo in greva na kakav, raziskovat v naravo, na bazen… V tem dnevu ne gre niti v šolo. To je seveda občasno, a zelo pomaga. Priporočam 😉

P.s:  Včasih, ko pride iz šole ne želi narediti niti naloge, izmislil si kar nekaj banalnega in joka, se prepira… Torej z enim stavkom povedano, išče odnos, ki je po toliko urah odsotnosti prekinjen.

Če zmorem jo takrat vprašam kaj res čuti in poslušam, takrat se še več pogovarjava, greva na sprehod…ipd, da se poveževa in da odloži čustva, ki so se čez dan nabirala v njej.

In ko odloži ta svoja čustva vprašam, če bo sedaj naredila nalogo (če ni prepozno) ali bo pač brez naloge…

Včasih nalogo naredi, drugič noče, a brez naloge še ni šla v šolo. Namreč zjutraj se sama od sebe zbudi, pred mano in dela nalogo.

Namreč povedala sem ji, da naloge zjutraj ne dovolim delati in je ne bom zbujala, saj se že zjutraj ne bom prepirala z njo, ker ima popoldan dovolj časa.. če bo pa brez naloge pa je to njena odgovornost. Njena odgovornost pa je tudi, da se opraviči in pove učiteljici razlog, ki ga ima. Imamo pa srčno učiteljico, ki je seznanjena z našimi težavami in jo res vzpodbuja in z otroci lepo sodeluje. Morda je tudi to razlog, da ne želi biti brez naloge? 🙂

Ni pa enostavno, vem, da ne.

Sedaj bodo kmalu poletne počitnice in bo lažje.

Smo pa mi v večerno rutino uvedli meditacije. Priporočam.

Priporočam vam tudi knjigo Otroci nas potrebujejo. 🍀

Tadeja Čulek

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako otroku približati učenje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni!

Prosim za nasvet, kako lahko izboljšamo situacijo pri našem fantu.

Pravkar je napolnil 8 let in obiskuje 3. razred, vendar imamo resne težave s šolo. Z možem nama je žal, da nisva vztrajala z odlogom vpisa v šolo za 1 leto in čeprav so naju v 1. in 2. razredu pomirjali, da bo šlo da mu gre OK. Sedaj smo na pragu tega, da ne vem več kako naprej, ker je vidna razlika med njim in sošolci, kar se tiče napredovanja. Pa naj omenim, da fant nima težav z razumevanjem ali da bi si težje zapomnil stvari, težava je v tem, da mu enostavno ne gre, ko mora v šoli delati in prepisovati iz table.
Ker sem mnenja, da bi bilo bolje, če gre še enkrat v 2. razred me zanima ali se lahko to naredi ob polletju, v kolikor je že kdo imel takšno situacijo?

Naj omenim, da vsakodnevno delam z njim in doma je viden napredek, v šoli pa zmrzne in ker je tudi najmlajši, je v odnosu do drugih otrok ofenziven.

In ko mu ne gre, je to še dodatna težava, in potem noče delati nič.
Prosim za nasvet, ker sama ne vem več kaj bi bilo najbolje za mojega 💙

________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Žal mi je, da ste se znašli v takšni stiski.
Kako je z nazadovanjem v nižji razred v drugem polletju žal ne vem, pojdite na šolo na pogovor in boste najbolj videli kaj se lahko dogovorite.

Tudi jaz sem pri najstarejši hčeri uredila odlog šolanja in sem videla v tem letu ogromen napredek. Vsekakor so majhni ob vstopu v šolo in si v veliki večini želijo igro in nikakor prepisovanje iz table in sedenje v klopi, a žal je šolski sistem takšen je in ne gleda na individualne potrebe otrok.

Pišete, da zmrzne v šoli, pred tablo..  Je imel kdaj kakšno slabo izkušnjo?

Kako pa ste kaj vi bili v šoli? Ali vaš partner?

Če ste vi ali vaš partner imeli takšne izzive in jih nista razrešila je lahko prišlo za prenos medgeneracijske travme.

Kaj storiti? Če čutite, da mora otrok ponavljati razred, potem se to dogovorite in naj ga ponavlja. Če ne bo šlo sedaj pa v naslednjem šolskem letu.

Hkrati pa je potrebno sebe in otroka opolnomočiti. Veliko se pogovarjajte in dajte mu vedeti, da tudi če njegov uspeh ni dober in bo ponavljal razred, je čudovit kakršen je in ga imate takega najraje.

Za opolnomočanje bi morda bilo dobro če bi našel hobi, šport, ki bi ga navdihoval in hkrati malo tudi opogumil.

Dajte si čas in zadihajte, niste sami v takšni situaciji.

Vsekakor pa verjamem, da globoko v sebi veste kaj je najboljše za vašega otroka, le v poplavi informacij in v želji, da naredite najboljše ne slišite tiste prave notranje besede.
Če vidite, da sami ne zmorete priporočam obisk terapevta. Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prehiter vstop v šolo: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanja in odgovori družinske terapevtke Katje K. Knez Steinbuch.

Zakaj menite, da bi šola morala biti otrokom prijazna, če gre pa le za vzgojno ustanovo, katere glavni cilj je izobraževanje?

Strinjam se, da je šola vzgojna ustanova, ki izobražuje. Toda šola je še veliko več: v njej so učitelji, so učenci, so drugi zaposleni. Šola so torej v prvi vrsti ljudje, ljudje z razumom in čustvi. Včasih niso poznali drugačnih pristopov kot le podajanje informacij in zato je razumljivo, da so poudarjali le razum. Še par desetletij nazaj niti strokovnjaki niso imeli pojma o otroških možganih. Zdaj pa vendarle vemo, da nismo le skupek razuma, ampak da je čustvena inteligenca enako pomembna kot vse ostale. Mi pa v učnih načrtih ta del še vedno ignoriramo.

Zakaj se to dogaja, česa nas je strah?

Resna težava je v tem, da se ljudje sprememb na splošno bojimo in zaradi strahu ohranjamo status quo. Isto se dogaja na ministrstvih, tudi na ministrstvu za šolstvo – spremembe se dogajajo prepočasi, sistemi so zastareli in v marsičem neprijazni do zaposlenih v vrtcih ali šolah. V terapevtskem delu se srečujem ravno s to populacijo strokovnih delavcev, ki so zaradi okostenelih pravil povsem izmučeni in na robu izgorelosti, v šolskem sistemu pa povsem spregledani, saj štejejo le rezultati.

Katja Knez Steinbuch

Je to posledica današnjega časa, kako je bilo nekoč?

Včasih je bilo tega manj, ker tudi ni bilo takšnih pričakovanj. Pričakovanja sicer res lahko vedno pomenijo tudi napredek, strokovne delavce pa postavijo v situacijo, ko so primorani poskrbeti zase.

Na kom leži odgovornost za izboljšanje stanja?

Ministrstvo za šolstvo se sicer marsičesa že zaveda in v primeru vrtcev na papirju dopušča nižje normative (npr. več zaposlenih), ampak to predaja v odgovornost občinam. Tam pa se vse ustavi, saj občine praviloma tarnajo, da ne dobijo dovolj finančnih sredstev.

Za denar gre torej?

V glavnem res. Če vprašate vzgojiteljice, česa si najbolj želijo na delovnem mestu, vam vse odgovorijo isto: nižje normative in daljšo sočasnost – sočasnost je beseda, ki je vsaki vzgojiteljici še kako domača. Ampak za to zaenkrat ni posluha. V praksi to pomeni, da ustvarjamo sisteme, kjer zaposleni trpijo zaradi pomanjkanja denarja – kjer morajo vzgojiteljice ob hitrih uvajanjih otrok v vrtec poskrbeti za 14 jokajočih otrok. Si predstavljate, kako čustveno naporno je to, poslušati jok neprenehoma več ur, rok za tolažbo pa ni dovolj?

Ali obstaja kakšna rešitev?

To bi lahko rešili vsaj s prostovoljnim delom in medgeneracijskimi programi. Seveda tudi s posluhom za zaposlene: da bi jih slišali v tem, da potrebujejo dodatno pomoč in temu vendarle namenili več finančnih sredstev. Naši vrtci so sicer glede na tujino odlični, ampak obstaja še veliko manevrskega prostora za izboljšave.

Zaposleni so torej spregledani?

V veliki meri so in razlike med plačilnimi razredi v vrtcih so prevelike. Resna težava je tudi v tem, da se v praksi ne upošteva razvoja znanosti. Ali ga strokovnjaki na ministrstvih ne spremljajo, ali pa ga slabo podajajo v prakso šol in vrtcev. Včasih se zdi, kot da novosti v Slovenijo prihajajo z 20 letno zamudo in programi, ki jih posredno financira tudi ministrstvo za šolstvo poučujejo zastarele tehnike, kot so npr. time out in jih še vedno podajajo kot noviteto, medtem ko jih drugje že desetletja ne uporabljajo več.

SVO ima veliko število kvalitetnih predavateljev

Kaj pa formalna dodiplomska izobraževanja, tam je drugače?

Študenti pogosto potarnajo, da se na pedagoški fakulteti o razvoju možganov in kaj to pomeni v vrtčevski praksi še vedno ne učijo dovolj. Ko pridejo na naša izobraževanja, to znanje kar posrkajo vase.

Študenti pedagoške imajo torej voljo do učenja?

Absolutno jo imajo, seveda pa ne vsi. Kar je sicer pričakovano. Od zunaj pa bi rekla, da marsikatera tovrstna težava izvira iz tega, ker si ne upamo zvišati pogojev za vpis na fakultete, predvsem na tiste smeri, ki zahtevajo delo z ljudmi, z najbolj ranljivimi skupinami (otroci in bolniki). Zato se velikokrat pohecam, da bi na medicinsko, pedagoško in filozofsko fakulteto dodala obvezne vsebine za osebno rast.

V čem pa so vaša izobraževanja drugačna?

Kvalitetnih izobraževanj je pri nas veliko, SVO je specifično v tem, da smo res pridobili veliko število kvalitetnih predavateljev, ki sledijo novim raziskavam, pa tudi sami izhajajo iz prakse. Del izobraževanj pa je tudi brezplačnih, ker si res želimo, da bi dosegli čimvečje število udeleženih. Več informacij pa si lahko preberete tudi na spletu.

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post “Vzgojitelji in učitelji so preobremenjeni, nihče jih ne sliši” appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Nesprejetje sošolca: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljene. Sin skoraj 17 letnik z ADHD me počasi spravlja ob pamet. Lansko leto je stopil v srednjo šolo. Novembra je spoznal, da mu ta program ni ok in bi se prepisal. Sem šla na šolo in so rekli, da je mogoče sam trenutno naj še malo počakam. Nakar mi januarja spet reče. Grem na šolo in tam mi rečejo, da je prepozno, da se lahko septembra prepiše, če bo želel.

Ampak on nima nobene skrbi. Noče zjutraj vstajat in amen. Karkoli naredim ne. Lansko leto sem mislila, da zato ker mu program ni ok. Letos pa se je spet začelo. Budim ga in vpije naj ga pustim pri miru. Za spat se itak skregamo, ker bi bil na računalniku. Ga ugasne in gre spat v svojo sobo. Ampak pol je še na telefonu. Sva mu kupila budilko.

Noče puščat telefon v kuhinji. Moram povedat, da je že od 4. razreda sam lepo vstajal in hodil v šolo. Jaz sem doma. Ampak kmalu bo tako, da bom morala bager naročit, da ga vrže iz postelje. Mene to res spravlja ob pamet. Ne morem mu tega opravičevat in niti nočem. Prosim za nasvet.

_____________________________________________________________________________________________________________________________________________

The post Sin z ADHD me spravlja ob pamet: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Medvrstniško nasilje ali bullying se lahko pojavi v več oblikah. Poznamo fizičnega, psihičnega, ekonomskega in pa spletnega.

Tako imenovani cyber bullying je zelo aktualen v teh časih. Še vedno pa žal poteka ”klasičen” bullying tudi v živo.

Podatki o bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju v ZDA so šokantni. V vsaki 5 šoli se že izvaja bullying oz. 14 % otrok, ki hodijo v šolo, lahko doživijo bullying, oz. medvrsniško nasilje.

Bullying ni nekaj, kar se zgodi naključno, npr. ugriz otroka v vrtcu. Gre za namerno dejanje, dejanje moči, izvršeno z namenom, da je nekdo ponižan. Navadno ni le enkraten dogodek in žrtev ni naključna, ampak skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in potem skupaj izvajao nasilje nad žrtvijo. To skupino nasilnežev tvori en vodja ”nasilnež” in ostali otroci, ki rabijo občutek moči, da lahko to izvajajo.

Kako pristopati k razreševanju?

Starši in strokovni delavci morajo otroku vedno zaupati in ga ne spraševati o pristnosti navedb. Zaupanje je tukaj izrednega pomena, saj le tako otrok lahko čuti varnost po tem, ko je bila izgubljena preko nasilja. Pomembno je, da otroku ve, da ni nič kriv in zato ne oklevajmo in mu to tudi večkrat povejmo.

Po doživetem bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju je pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je, da ubesedite njegove občutke, morebitne strahove, se pogovorite o krivici, ki mu je bila storjena. Če je otrok mlajši se lahko igrate igre vlog z igračkami, npr; Ta medo gre jutri v šolo.. Kaj pa čuti ta medo, ko gre v šolo..ipd. In tako bo otrok preko igre povedal, kako se počuti in tudi mi ga bomo lažje razumeli..

Žrtev je lahko vsakdo, a nasilni največkrat zaznajo nekoga, ki je bolj nagnjen k temu, da je prestrašen, senzibilen, čustven neopolnomočen.

Že to je lahko krivica, da nekdo v sebi nosi močne občutke senzibilnosti, potem pa se mu zgodi še ena krivica, da je žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja.

Kaj storiti, ko ugotovite, da je vaš otrok žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja?

Če se bullying dogaja v šoli, se opozori na to pristojne: najprej razrednika, ali dotičnega učitelja.

Učitelji navadno organizirajo tudi sestanek s starši drugega otroka. Če pogovor z učiteljem in starši ne pomaga in se nič ne spremeni, se vedno lahko svetovalne delavce, šolski svet, ravnatelja ali ravnateljico in tudi tam zahtevate ukrepanje in zaščito vašega otroka.

Če so stiske res visoke, lahko v šoli pojasnite situacijo in otroka začasno šolate od doma, dokler se otrok ne opolnomoči (kar pa je izredno težko, ko otrok že doživi bullying).

Kdaj je potrebno otroka izpisati?

Izpis je nujen takrat, če medvrstniško nasilje v šoli nihče ne ustavi. V primeru neukrepanja šole in ostalih institucij, je smiselno razmisliti o prepisu otroka na drugo šolo, hkrati pa je pomembno, da otroka opolnomočite in ga tako zaščitite pred novimi situacijami.

Samo beg ni nikoli rešitev, zato je pomembno, da v primeru nasilja otrok dobi zaščito in terapevtsko pomoč. Če se bullying dogaja izven šole, se obrnemo na ljudi, ki so takrat v stiku z vašim otrokom in otroka ne izpostavljamo nasilju..

Otroku ne moremo odvzeti občutkov, ki jih je doživljal.. Si bo pa zapolnil tudi občutke, ko sta ga starša zavarovala in to je lahko prvi korak k opolnomočanju. Posebej pomembo je, da se opolnomočite tudi starši, še posebej, če ste bili tudi sami žrtev nasilja in sledili vam bodo tudi otroci.

Na voljo imamo tudi plačljivo predavanje na temo bullyinga oz. medvrsniškega nasilja – za samo 20€, če bi ga želeli zakupiti nam lahko pišete – TUKAJ.

Če pa bi se radi opolnomočili, pa ne veste kako, imamo samo za vas program ZATE, ki vam lahko pomaga pri opolnomočanju in močno spremeni vaše življenje.

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

The post Kako zaščititi otroka pred nasiljem: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.