Depresija pri odraslem moškem.
Pri meni zelo ljubi osebi se je pojavila depresija. Vsi znaki prisotni, tudi sam je priznal vse znake in da je že dolgo časa trajalo, da si je sam tudi priznal da je zapadel vanjo.
Zanima, kako pomagati?
Psihiater odpade, to je prva stvar ki je reku da NE, ker ne želi nobenih tablet.
Psihoterapevt tudi zaenkrat ne. Je imel z enim zelo slabo izkušnjo, zato razumem. Če res ne bo v parih mesecih bolje, je rekel da razmisli, da se vrne k drugemu.

Hvala za vsa mnenja 💜

______________________________________________________________________________________________

Gospa pozdravljeni, ko govorimo o tako resni stvari, kot je depresija, je strokovna pomoč nujna. Seveda ni vseeno kam greste in pomembno je, da se partner počuti ok. Ampak če ne najde strokovne pomoči, pri tako resnih motnjah lahko tvegamo resne, tudi tragične zaplete.
Razumem slabe izkušnje, ampak naj vztraja na dobri in sočutni obravnavi.

Vem, da je to žal tveganje, ampak naj ne spušča kriterijev.

Drugo pa – to, da gre do psihiatra, ne pomeni nujno pristanek na zdravilih. Psihiatru naj zaupa, da mu do tega ni, da pa rabi njegovo pomoč pri diagnostiki.

Samo psihiatri znajo oceniti, kako daleč so stvari…. In ne delujejo vsi po istem načelu.
Zelo priporočam Jeleno Flajs de Miranda ali Klemna Rebolja, za oba slišim same pohvale.
Vse manj – razna alternativa ipd je lahko sicer dober pripomoček in dodatna podpora telesu, ampak strokovna pomoč je NUJNA v primeru razvoja duševnih motenj.

Brez tega je lahko zelo zelo nevarno.

Držim pesti, da ga čimprej prepričate. Vse dobro!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

______________________

Spoštovana gospa, depresija se lahko pojavi iz večjih razlogov in ima lahko zelo različne razsežnosti. V najhujših primerih je potreben psihiater, da se situacija stabilizira in se potem začne delati.

Vsekakor bi pa svetoval, da se dela počasne korake, zastavi kratkoročne cilje in tako počasi in počasi prihaja ven iz občutka nemoči in obupa.

Pri depresiji je najpomembnejše, da oseba ostane aktivna in se počasi trudi spremeniti svoj pogled na življenje in se trudi vzpostaviti rutino, da bi se počutil bolj varnega in videl nekakšen smisel.

V kolikor si želite strokovno pomoč pri depresiji, jo ponujamo tudi TUKAJ. Vse srečno vam želim.

Sočutni admini

Več naših brezplačnih vsebin najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Depresija pri odraslem moškem: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest.

Ne znam postavljati mej, pri konfliktnih situacijah v odnosu, se zaprem.  Skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

________________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa.
Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo.

Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nic več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti.

Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre.

Saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale. Ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim,
Spela Adamic Malik

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Imam zelo nizko samozavest: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, kot izgubljena in sesuta oseba vas prosim za pomoč. Očitno imam travme iz otroštva zaradi katerih imam zelo nizko samozavest, ne znam postavljati mej. Pri konfliktnih situacijah v odnosu se zaprem, skratka moje počutje ni ok. Je kakšna knjiga za prvi korak k izboljšanju? Nekje moram začet.
Hvala za predloge.

______________________________________________________________

Dragi anonimni,

Vidim, da ste v veliki stiski in super, da ste zmogli prositi za podporo. Prepoznavate težave z mejami in povezavo s travmami v otroštvu.

Meje so bistvene, da se zaščitimo, da čutimo sebe in če so porušene, nas lahko to zelo razsuje.

Za moške priporočam v branje No more Mr Nice Guy/ Nič več prijazen fant. Je svetovna uspešnica za moške, in upam, da vam bo v prvo podporo pri postavljanju meja.

Priporočam vam tudi, da gledate na socialnih omrežjih vsebine na temo ‘people pleasing’. Ogromno terapevtov ali prav ljudi iz prakse deli nasvete, kako se praktično opolnomočiti. Meni osebno je na primer tudi všeč odvetnik Jefferson Fisher, ki daje tako elegantne nasvete, kako se zaščititi. So pa to angleški viri in če vam ta jezik ne odgovarja, je vredno iskati druge slovenske vire.

Če čutite, da rabite individualno podporo, pa vas slednje lahko se bolj celostno podpre, saj bo strokovnjak prilagodil pomoč prav vam, glede na vaše potrebe. Še sploh, ker so v ozadju lahko travme, ki lahko preprečijo še tako odličnim kognitivno usmerjenim tehnikam, da bi delovale, ker bo morda treba reševati prav tam, v globinah, ki so nas rodile, kot bi rekla Alenka Rebula.

Vse dobro vam želim, Spela Adamic Malik.

Najdete nas lahko tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ne znam postavljati mej: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni, prosim za kakšen komentar, idejo, pomoč…
S partnerjem imava dva otroka. Jaz sem že 8 leta mama, partnerski odnos med nama se je ohladil.
Med nama ni tretje osebe, nasilja, se spoštujeva in imava rada.
Med nama so nestrinjanja glede vzgoje(jaz zagovarjam sočutno, on je bil vzgojen avtoritativno in otroških izbruhov trme/jeze sploh ne razume in jih ne odobrava). Otroci so zato navezani name, prav tako se le ob meni pomirita in počutita varno.

Spolnost ni ok. Tukaj je več težav na moji strani (težko doživim orgazem), mi ni do pogostega seksa, ampak že kar nekaj časa tudi on samo še čaka, da dam pobudo jaz…

Če je ne dam, pač ne seksava.
Partner je zelo zaprt. Še nikoli ga nisem videla jokati. Niti ob rojstvu najinih otrok, niti ko je čisto na dnu. O čustvih ne govori. Jaz ravno obratno. Sem polna emocij in lahko o njih govorim ure in ure. Ampak ne z njim. Mislim, da emocionalno in čustveno nisva na istem nivoju.

Se sploh da kaj narediti/rešiti?
Danes mi je mož rekel, da je že nekaj časa “mrtev”, da ga ves čas samo kritiziram. To je verjetno res.

Želim se čutitit z njim (čustveno) povezano, pa ne vem, ali je to sploh možno. Menim, da je to tisto kar jaz nujno potrebujem, ne vem pa, ali mi on sploh lahko to da. Imam občutek, da ima mož znake depresije.
Razmišljava o razhodu pa mi je zaradi otrok zelo zelo hudo😞

_____________________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna. Mi je žal, da doživljate to nepovezanost z možem.

Da se otroka pomirita pri vas je normalno, namreč mama nam aktivira parasimpatično živčevje, ki je tisto, ki nas umirja in pomirja, medtem ko oče aktivira simpatično živčevje, ki je tisto, ki aktivira. Vendar pa vas slišim.

Vsekakor raziskave kažejo, da je sočutna vzgoja najbolj primerna za optimalen razvoj otrokovih možganov.

Vaš gospod tudi verjetno ima neke emocije, vendar se je verjetno nekje, nekdaj moral naučiti le-te skriti, zato tudi pri njemu ni prostora za te izbruhe trme in jeze, kot jih imenujete pri vajinih otrocih.

Če se imata rada, se povezanost vedno da na novo obuditi, vendar pa bosta za to potrebovala pomoč tretje osebe, ki je strokovnjak.

Vabljeni tudi k nam na Vito Bono na partnersko terapijo.

Spolna intimnost se bo tudi izboljšala, ko se bosta (ponovno) čustveno povezana, kar si oba zaslužita in kot ljudje tudi vsi v resnici po tem hrepenimo, tudi če mogoče trenutno pri vašem možu izgleda kot da on po tem ne hrepeni.
Vsekakor je normalno in vam pripada kot ženski, kot partnerki in konec koncev kot človeku, da se čutite čustveno povezana s svojim partnerjem. Glede znakov depresije naj to oceni strokovnjak, so pa znaki slaba higiena spanca, nezmožnost osnovne skrbi zase, občutek, da nič nima smisla.

Od kje pa je vam znano, da je nek moški čustveno nedostopen, kot da do njega ne morete priti, se ga mogoče celo malo bojite?

Glede razhoda vesta samo vidva, ampak glede na to, da ste ta zapis začeli s tem, da se imata z možem rada, se spoštujeta, ni nasilja in ni tretje osebe, ne vem če je to smiselna odločitev.

Vsekakor pa bi vam za prvi korak priporočila obisk partnerske terapije.
Vse dobro,
Kaja Kocjan

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partnerski odnos med nama se je ohladil: Svetovanje za pare appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Lepo prosim za kakšen nasvet kako otroku približati delo domačih nalog, učenje in na sploh pomembnost šole?
Hči je letos prvošolka.

In nekako smo vsi v nekem šoku.

Sprememba iz vrtca do sole je ogromna. Utrujenost velika.
Naj povem, da jo gre v solo iskat babi. Jaz pridem uro kasneje cca 15:30 domov. In nato je čas za nalogo, pregled zvezkov in pripravo torbe. Ne gre. Ona joka, se upira, vse je brez veze…

Ne zanima jo niti učenje pesmice. Pa ima zelo dober spomin in zna ogromno pesmic. Sama se jih je učila skozi leta. V glavnem jo glasba oz. rime veselijo. Je bistra punca, z odličnim spominom in redoljubna. Včasih še preveč poslušna.

Trudimo se s spoštljivim odnosom in sočutno vzgojo z zdravimi mejami.

Od začetka šole pa je to drug, razdražljiv otrok, ki gre sicer rada v šolo ampak doma pa je ne zanima nič več. Očitno pogreša sproščene popoldneve in prijatelje.
Obe sva v stiski in se vrtiva v neki spirali slabih odnosov in siljenja s šolo. Bojim se, da se ji bo vse skupaj zamerilo.
Morda kaka literatura na to temo? Karkoli

____________________________________________________________________________________________

Živijo. Povsem vas razumem.

Povsem enako je pri moji mlajši hčeri.

Noče, upira se ji, sistem je noro naporen, preveč snovi in vsega in so utrujeni..😩 Prvo leto sem šolala doma in ona bi šolanje doma nadaljevala a jaz sem skoraj izgorela. Se je pa tudi doma pogosto upirala snovi. Skratka ker nisem več zmogla, ni šlo drugače kot, da gre sedaj v drugem razredu v šolo.

To upiranje je noro naporno in je tukaj vse dokler se z mano ne počuti povezana.

Je pa tako, da če sem slučajno kaj sitna in se z njo ne uspem povezati, tako, da ji je dovolj…

Ali pa če slučajno čuti, da se pretvarjam in si nadenem nasmešek ter govorim lepe besede, a v meni vse vre od sitnobe, ni šans, da sodelujeva…

Tako, da ni druge kot, da takrat odidem malo na zrak, na sprehod, da se spravim k sebi in prevzame partner, če pa smo sami, pa pač v tem času dela kaj svojega, ker itak ni šans, da naredi kaj na šolo. Pa navajam jo, da dela sama in ne sedim ob njej in ji govorim kaj in kako (3 otroci in drugače niti ne gre), a če ni povezana ne zmore (kot da noče).

Sprejela sem, da pridejo dnevi, ko ne zmoreva sodelovati kot bi si želela in dnevi, ko vse naredi v pol ure.

In več kot to, da bo odličnjakinja mi je pomembno, da imava lep, čist in povezan odnos.

Če vidim, da je res hudo in je popolnoma izmučena, si vzamem fraj dan za njo in greva na kakav, raziskovat v naravo, na bazen… V tem dnevu ne gre niti v šolo. To je seveda občasno, a zelo pomaga. Priporočam 😉

P.s:  Včasih, ko pride iz šole ne želi narediti niti naloge, izmislil si kar nekaj banalnega in joka, se prepira… Torej z enim stavkom povedano, išče odnos, ki je po toliko urah odsotnosti prekinjen.

Če zmorem jo takrat vprašam kaj res čuti in poslušam, takrat se še več pogovarjava, greva na sprehod…ipd, da se poveževa in da odloži čustva, ki so se čez dan nabirala v njej.

In ko odloži ta svoja čustva vprašam, če bo sedaj naredila nalogo (če ni prepozno) ali bo pač brez naloge…

Včasih nalogo naredi, drugič noče, a brez naloge še ni šla v šolo. Namreč zjutraj se sama od sebe zbudi, pred mano in dela nalogo.

Namreč povedala sem ji, da naloge zjutraj ne dovolim delati in je ne bom zbujala, saj se že zjutraj ne bom prepirala z njo, ker ima popoldan dovolj časa.. če bo pa brez naloge pa je to njena odgovornost. Njena odgovornost pa je tudi, da se opraviči in pove učiteljici razlog, ki ga ima. Imamo pa srčno učiteljico, ki je seznanjena z našimi težavami in jo res vzpodbuja in z otroci lepo sodeluje. Morda je tudi to razlog, da ne želi biti brez naloge? 🙂

Ni pa enostavno, vem, da ne.

Sedaj bodo kmalu poletne počitnice in bo lažje.

Smo pa mi v večerno rutino uvedli meditacije. Priporočam.

Priporočam vam tudi knjigo Otroci nas potrebujejo. 🍀

Tadeja Čulek

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kako otroku približati učenje: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Še en otrok? S partnerjem imava 2 otroka (2 in 5 let), jaz vsak dan razmišljam še o enem. Partner ni pretirano za. Če bi se razumsko odločila bi rekla, da sta 2 idealna, ampak si ne morem zbiti iz glave misli o se enem otročku.

Bojim se, da bi celo življenje obžalovala. Kako ste se odločili za še enega otroka, kdaj ste vedeli, da je otrok dovolj? Kakšne so vase izkušnje s 3mi otroci?

___________________________________________________________________________________

Pozdravljena mamica.

Uh kako zelo znani občutki. Tudi jaz sem si zelo, zelo želela 3 otroka.

Seveda ga imava in sedaj res čutim, da je to to, ni več želje po še kakšnem otroku.🙂

Po njegovem rojstvu sem začutila, da je to to in od takrat se res posvečam svojim trem s celotnim telesom in dušo (včasih imam prav občutek, da mi resnično prevzamejo celotno telo).

Resnica je, da imate dve roki, da si s partnerjem morda lažje ”razdelita” otroke in jim posvetita čas ena na ena. Ker vas zanima kako je s tremi otroki… Torej, če potegnem črto je prehod iz dva na tri otroke bil manj turbolenten, kot iz enega na dva.

In vsa ljubezen, ki se je še dodatno pomnožila.

Vsekakor bi se ponovno odločila enako, kljub temu, da tako kot sem napisala prej, mi pogosto prevzamejo celotno telo, energijo in pogosto me ”bolijo” ušesa od njihovega petja, kričanja in vseh vprašanj..  Najtežji del je, če zbolim jaz ali pa kar vsi trije naenkrat.

Kako smo se odločili za tretjega otroka? Torej s partnerjem sva se pogovorila in prišla do ugotovitve, da bova bolj obžalovala, če 3 otroka nimava, kot pa če ga imava.

Želja je bila bolj iz moje stani, iz njegove pa tako-tako. Sedaj si ne predstavljamo življenja brez njega, tako jaz, kot tudi mož.

Torej ključ je pogovor, dušica vas že kliče. 🍀

Vse dobro.

Tadeja Čulek

Najdete nas tudi na Facebooku in Insagramu.

The post Želim si še enega otroka: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni
Potrebovala bi vaše nasvete kako ravnati v dani situaciji.
In sicer… V kozarčku zbiram kovančke in včeraj sem opazila, da je prazen. Hčerko (7) in sina (4) sem vprašala, če kdo od njiju kaj ve o tem. Oba sta zanikala. Po hčerinem izrazu na obrazu sklepam, da je bila ona, vendar nisem popolnoma prepričana.
Rada bi jima dala vedeti, da to početje ni pravilno, sploh, če se ne govori po resnici, pa ne vem kako izbrati besede. Plus tega mi je hudo ker se mi ne upa(ta) povedati resnice.

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Kot ste tudi sami ugotovili se je en od otrok zlagal, saj se je najverjetneje ustrašil reakcije. A to še zdaleč ne pomeni, da vam ne zaupa ali, da se vas boji. Najbrž ve, da vam tile kovanci veliko pomenijo in morda ste bili dogovorjeni za kaj jih boste skupaj porabili..  A želja po kovancih je bila prevelika. Morda se je zgodilo je v igri ali pa v upanju, da ne boste opazili da, je vzel/a kovance.

Jaz bi svetovala, da se z otrokom pogovorite o laži.

Povejte, da jima v primeru laži ne boste več mogli zaupati, ker ne boste vedeli kdaj govorita resnico. Da veste, da je resnica včasih boleča in težka, ampak, ko bosta povedala resnico jima bo lažje pri srcu.

Morda jima poveste, da se kdaj zgodi, da ne odreagirate kot bi si želeli, ko govorita resnico in da sta se morda kdaj ustrašila vaše reakcije. Ampak v odnosu je tako, da je potrebno delati na zaupanju. Povejte jima, če bosta kdaj videla, da je vaša reakcija na njuno resnico pretirana (ker ste človek in v danem trenutku niste zmogli drugače) naj vas opozorita in se boste umaknili, ter kasneje pogovorili.

Lahko jima tudi obljubite, da boste tudi vi z njima vedno govorili resnico (a to le v primeru, da bo res tako).

Otroci ogromno razumejo in z vzgledom sodelujejo.

Vse dobro.

Tadeja Čulek

____________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Jaz bi obrnila na hec. Ko bi videla da je kozarec prazen bi presenečeno rekla oooo lejta no, obiskal nas je palček drobižko in nam pobral vse kovance 🙈 in pri nas je v večini primerov potem reakcija otroški smeh in neeeee mami no, jaz sem ali pa kaj podobnega.
Če ne bi bila na drugi strani taka reakcija bi se vedno govorila o palčku in povedala. da sem žalostna da je palček vse vzel, ker so bili te kovanci namenjeni….vstavite čemu….., ker so mi pomenili…..vstavite kaj….

In povedala bi tudi, da upam da jih bo vrnil na svoje mesto ko si jih ogleda, ker res ni lepo da kar tako vzame od nekoga drugega brez da vpraša. Oz povedala “vzgojne stavke” za katere bi želela da jih sliši moj otrok.

Se mi zdi da kdaj tole indirektno bolj zaleze. In pri nas se obnese.

Ravno včeraj dva imeli s 6-letnico pogovor o laži. Prvič sva ga imeli (v nekem kontekstu) pred cca dvema letoma ko sem ji rekla, da ji vse verjamem, dokler ne ugotovim da se mi je enkrat zlagala. Potem pa ne vem če ji bom lahko vedno verjela. In si je ful zapomnila.
No in včeraj se spet nekaj pogovarjala in jo vprašam če se mi kdaj zlaže…..in ona mene nazaj reče, če jaz mislim da se mi 😅
Sem rekla da mislim da ne. In je rekla, ja mami, res se ne, ker jaz itak vem, da tudi če ti po resnici povem, da sem naredila narobe al pa polila al pa kej, da ti ne bos jezna in da mi bos pomagala da najdeva rešitev. In mi je bil tak zmagoslavni občutek 💖 tisti o uau, neki pa že delam prav, čeprav kdaj dvomim vase😃

Komentar je napisala mamica na Facebook strani in je objavljen z njenim dovoljenjem.

Naše brezplačne vsebine najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Otrok ne govori po resnici: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Rabim nasvet in sicer….

Partner se je po več kot 20 letih zveze odločil, da bo sebe postavil na prvo mesto. To pomeni, da mu jaz in posledično tudi najini otroci nismo več pomembni.

Ta nasvet je dobil od “osebka”, ki svojih otrok sploh nima. Mu je zmešala glavo, po mojem mnenju zaradi koristi (oseba je tajnica v firmi, katere lastnik je moj partner). Glede financ in vsega tega sva se med sabo že okvirno dogovorila.

Zdaj pa rabim nasvet, kako se prebiti čez to jezo, ki jo trenutno gojim do njega.

Jezo, ker sem jaz dajala več kot 10 let vse od sebe, se trudila in delala tako kot je on hotel, nazaj pa sem dobila eno veliko nulo. Ko sem imela že vse spakirano, me je pred leti prepalamudil, da naj še vztrajava in da se bo tudi on trudil zame. Zdaj pa mu čez noč ena frklja zmeša kompas. Moja jeza je do njega precej žaljiva in priznam, da to izražam z žlehtnobo in rečem stvari še preden razmislim.

Sem bila na psihološki pomoči, ampak ena terapija ne more pomagati.

Nekaj poleg terapije moram narediti še jaz. Kakšni nasveti, prosim. Hvala

________________________________________________________________________________________________________________________

Draga anonimna. Težko je, ko se partner po dolgih letih skupnega bivanja odloči spremeniti svoje prioritete v življenju in popolnoma razumljivo je da ste jezni ob tem.

Čutite, da ne dobite tistega spoštovanja, ki bi si ga želeli in se vam je celotna stvar zelo stresna. Razumeti zakaj se je on odločil postaviti sebe na prvo mesto ni vaša naloga.

Bodite pozorni, da je zatavate v svoj domišljijski svet in si namišljate stvari, ki jih sploh ni. Kaj on dela, s kom govori, s kom se druži, kaksni so njegovi načrti. V teh mislih se hitro izgubimo in izgubimo atik z realnostjo. Glavno, da najprej ocenite kakšno je stanje; torej ali je še možnost rešiti partnersko zvezo ali ne in da naredite načrt kako naprej.

Glavno je, da si vzamete čas in ne hitite.

Po tako stresnih novicah je normalno da smo nekaj mesecev lahko v šoku in šele kasneje začnemo čutiti vsa čustva, ki se nahajajo v tem.
Pomemben poudarek je, da postaviti sebe v ospredje je druga stvar, kot zanemarjati ostale okoli sebe.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Partner je sebe postavil na prvo mesto: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem?

Reševanje konfliktov s partnerjem je pomembna veščina za zdrav odnos. 👩‍❤️‍👨

Pri klientih opažam naslednje:

️⃣ Komunikacija je ključna. Poskusite se s partnerjem mirno in iskreno pogovoriti o svojih občutkih in mnenjih. Poslušajte, kaj bo povedal, in ga poskušajte razumeti.

️⃣ Vzemite si odmor, če se vam zdi, da postajate preveč vznemirjeni. To vam lahko pomaga, da se pomirjeni vrnete k pogovoru.

️⃣ Poiščite skupne točke: osredotočite se na iskanje rešitev, ki bodo ustrezale obema. V odnosu sta dva.

️⃣ Sklepajte kompromise in iščite rešitve, ki bodo obema zadovoljive. Dobro je najti srednjo pot.

️⃣ Odpuščajte, da boste lahko šli naprej. Zamera lahko poslabša konflikte.

️⃣ Poiščite strokovno pomoč: če ugotovite, da so konflikti pretežki, poiščite pomoč terapevta. Lahko vam pomaga razviti komunikacijske veščine, prepoznati vzorce v vaših konfliktih in najti ustrezne rešitve.

Konflikt je naravni del razmerja, toda način, kako ga rešujemo, je zelo pomemben. 👫

S potrpežljivostjo, razumevanjem in pripravljenostjo za sodelovanje lahko rešujemo konflikte in zgradimo močnejši odnos. ❤️

Članek je napisal terapevt Zmago Švajncer Vrečko.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Kateri so po vašem mnenju najboljši načini za reševanje konfliktov s partnerjem? Sos appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje:
Pozdravljeni. S partnerjem sva skupaj 4 leta, imava 1 letnega otroka. Partner je večinoma delal na terenu in občasno prihajal domov, sedaj je našel novo službo in je več doma. A iz partnerja ni nič. Nenehno igra igrice na telefonu, playstationu in je odsoten, tudi doma ne naredi nič. Otroku se popolnoma nič ne posveča.. Denar mu je pomemben, ker v otroštvu ni imel nič.. Ko ga kličejo prijatelji, vedno izbere njih in je tam tudi celo noč.. Tudi nočno zbujanje je na meni , prav tako jutranja rutina (med vikendi). On vedno čez vikend spi do kosila, saj je mnenja, da je varstvo otroka delo za ženske. Nenehno se kregava, saj me prime taka jeza, da bi ga najraje ”nagnala”.. a v bistvu ne želim tega. Želim si nežnosti, občutek, da nekoga skrbi zate.. Kako naprej?

_______________________________________________________________________________________________________________

Draga gospa, hvala za iskrenost. Bom kar direktna: vajin odnos deluje izjemno izjemno soodvisen in toksičen. Razbere se, da vi čutite da se zelo razdajate, partner pa ne stori nič, hkrati pa je morda celo odvisen od igric. Ob otroku se očitno niti ne znajde, za povrh pa se misli, da je to samo vaša stvar. In ja, prav verjamem, da je s tako čudno doto vstopil v ta odnos. Tega je pravzaprav kar veliko v Sloveniji… Ampak vse to ga v nobeni meri ne razrešuje njegovih dolžnosti.

Vprašanje, ki se poraja je samo eno: zakaj vse to dovoljujete?

Kje je vaša jeza? Kot da pride malo na plano, ko je preveč, potem pa kar izpuhti v besnenju, nato pa je več ni in živita isto navajeno naprej… in kot da se je vaše telo že v startu počutilo varno v nekem bolj nevarnem odnosu in samo takšnega izbralo 😞 ste kdaj razmišljali zakaj?

Zakaj ste se znašli prav v takšnem odnosu in zakaj ste izbrali takšnega partnerja?
Od kje vam je to sploh domače?

Da si ob nekom, ki žali, je neprijazen, neodgovoren, zraven pa upaš na spremembo, ampak se bojiš zares postaviti mejo… in to me pripelje do občutka strahu.

So do vas že doma gojili nespoštljive odnose, vi pa ste se jih kot mala punčka bali in pravzaprav takrat bili dobesedno nemočni kaj spremeniti?

Prav boleče je, kako nas takšne izkušnje lahko doživljenjsko zaznamujejo, da nam je privlačno samo to, kar je v resnici nevarno.
In tako tudi pri vas, kot da se zaradi vajinih nekih travmatičnih izkušenj iz otroštva venomer zapletata v težek odnos. Vi nenehno jezna, gospod odmaknjen, oddaljen, morda celo zasvojen. Vi nemočni, on kontrole itak noče.

Kot da oba ne zmoreta ne koraka skupaj, ne narazen.

Tisti občutek katastrofe, ko bi hkrati gasili požar, ki ga vedno znova širimo…
Vsa žaljenja in prepiri in začasni razhodi so le v igri tega, da vzdržujeta trenutno situacijo, ampak ni vama tega treba.
Iz kje imate torej občutek, da to rabite?

Da rabite ta odnos?

Zakaj ste tudi sami nespoštljivi?

Bi se tudi vaša govorica lahko spremenila, bila prijazna, a hkrati jasna in sporočilna: “takšnega vedenja ne dovolim”.

Česa se zares bojite?

V resnici ste na razpotju.

Odločiti se morate dvoje:
– ali se bosta OBA borila za ta odnos in oba poiskala strokovno pomoč
– ali pa se je vsega preveč in se bosta poslovila

Zdi se, kot da se obeh opcij bojite. Kaj se v vas zbudi, če za trenutek zaprete oči in si obe opciji predstavljate?

Obe lahko vodita do drugačnega življenja, lepšega – samo ZDAJ, ta trenutek izbirate najslabšo, tretjo možnost, kjer trpite vi in partner.

Če bo partner pripravljen kaj spremeniti in garati tudi na sebi in vaju, potem ne vidim ovir, da ne poskušata stvari rešiti – če pa te pripravljenosti ne bo, se boste morali vprašati, koliko časa ste še pripravljeni trpeti. In predvsem – kater strah vas vedno znova pripelje nazaj?

Resnica je, da niste sami in da morate ukrepati čimprej – če ne zaradi sebe, potem zaradi otoka. On je zdaj čustveno ujet med dvema ognjema in samo vi ste tisti, ki ga lahko rešite ven. Če bo partner za, skupaj z njim, če ne, boste morali začeti sami. Toda na tej poti ne boste nikoli sami, veliko organizacij vam(a) lahko pomaga.

Tako da samo pogumno, samo odločita se narediti en korak naprej❤️🙏

Komentar je uredila in napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steibuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in na Instagramu.

The post Iz partnerja ni nič. Kako mu dopovedati, da rabim pomoč: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.