Vprašanja in odgovori družinske terapevtke Katje K. Knez Steinbuch.

Zakaj menite, da bi šola morala biti otrokom prijazna, če gre pa le za vzgojno ustanovo, katere glavni cilj je izobraževanje?

Strinjam se, da je šola vzgojna ustanova, ki izobražuje. Toda šola je še veliko več: v njej so učitelji, so učenci, so drugi zaposleni. Šola so torej v prvi vrsti ljudje, ljudje z razumom in čustvi. Včasih niso poznali drugačnih pristopov kot le podajanje informacij in zato je razumljivo, da so poudarjali le razum. Še par desetletij nazaj niti strokovnjaki niso imeli pojma o otroških možganih. Zdaj pa vendarle vemo, da nismo le skupek razuma, ampak da je čustvena inteligenca enako pomembna kot vse ostale. Mi pa v učnih načrtih ta del še vedno ignoriramo.

Zakaj se to dogaja, česa nas je strah?

Resna težava je v tem, da se ljudje sprememb na splošno bojimo in zaradi strahu ohranjamo status quo. Isto se dogaja na ministrstvih, tudi na ministrstvu za šolstvo – spremembe se dogajajo prepočasi, sistemi so zastareli in v marsičem neprijazni do zaposlenih v vrtcih ali šolah. V terapevtskem delu se srečujem ravno s to populacijo strokovnih delavcev, ki so zaradi okostenelih pravil povsem izmučeni in na robu izgorelosti, v šolskem sistemu pa povsem spregledani, saj štejejo le rezultati.

Katja Knez Steinbuch

Je to posledica današnjega časa, kako je bilo nekoč?

Včasih je bilo tega manj, ker tudi ni bilo takšnih pričakovanj. Pričakovanja sicer res lahko vedno pomenijo tudi napredek, strokovne delavce pa postavijo v situacijo, ko so primorani poskrbeti zase.

Na kom leži odgovornost za izboljšanje stanja?

Ministrstvo za šolstvo se sicer marsičesa že zaveda in v primeru vrtcev na papirju dopušča nižje normative (npr. več zaposlenih), ampak to predaja v odgovornost občinam. Tam pa se vse ustavi, saj občine praviloma tarnajo, da ne dobijo dovolj finančnih sredstev.

Za denar gre torej?

V glavnem res. Če vprašate vzgojiteljice, česa si najbolj želijo na delovnem mestu, vam vse odgovorijo isto: nižje normative in daljšo sočasnost – sočasnost je beseda, ki je vsaki vzgojiteljici še kako domača. Ampak za to zaenkrat ni posluha. V praksi to pomeni, da ustvarjamo sisteme, kjer zaposleni trpijo zaradi pomanjkanja denarja – kjer morajo vzgojiteljice ob hitrih uvajanjih otrok v vrtec poskrbeti za 14 jokajočih otrok. Si predstavljate, kako čustveno naporno je to, poslušati jok neprenehoma več ur, rok za tolažbo pa ni dovolj?

Ali obstaja kakšna rešitev?

To bi lahko rešili vsaj s prostovoljnim delom in medgeneracijskimi programi. Seveda tudi s posluhom za zaposlene: da bi jih slišali v tem, da potrebujejo dodatno pomoč in temu vendarle namenili več finančnih sredstev. Naši vrtci so sicer glede na tujino odlični, ampak obstaja še veliko manevrskega prostora za izboljšave.

Zaposleni so torej spregledani?

V veliki meri so in razlike med plačilnimi razredi v vrtcih so prevelike. Resna težava je tudi v tem, da se v praksi ne upošteva razvoja znanosti. Ali ga strokovnjaki na ministrstvih ne spremljajo, ali pa ga slabo podajajo v prakso šol in vrtcev. Včasih se zdi, kot da novosti v Slovenijo prihajajo z 20 letno zamudo in programi, ki jih posredno financira tudi ministrstvo za šolstvo poučujejo zastarele tehnike, kot so npr. time out in jih še vedno podajajo kot noviteto, medtem ko jih drugje že desetletja ne uporabljajo več.

SVO ima veliko število kvalitetnih predavateljev

Kaj pa formalna dodiplomska izobraževanja, tam je drugače?

Študenti pogosto potarnajo, da se na pedagoški fakulteti o razvoju možganov in kaj to pomeni v vrtčevski praksi še vedno ne učijo dovolj. Ko pridejo na naša izobraževanja, to znanje kar posrkajo vase.

Študenti pedagoške imajo torej voljo do učenja?

Absolutno jo imajo, seveda pa ne vsi. Kar je sicer pričakovano. Od zunaj pa bi rekla, da marsikatera tovrstna težava izvira iz tega, ker si ne upamo zvišati pogojev za vpis na fakultete, predvsem na tiste smeri, ki zahtevajo delo z ljudmi, z najbolj ranljivimi skupinami (otroci in bolniki). Zato se velikokrat pohecam, da bi na medicinsko, pedagoško in filozofsko fakulteto dodala obvezne vsebine za osebno rast.

V čem pa so vaša izobraževanja drugačna?

Kvalitetnih izobraževanj je pri nas veliko, SVO je specifično v tem, da smo res pridobili veliko število kvalitetnih predavateljev, ki sledijo novim raziskavam, pa tudi sami izhajajo iz prakse. Del izobraževanj pa je tudi brezplačnih, ker si res želimo, da bi dosegli čimvečje število udeleženih. Več informacij pa si lahko preberete tudi na spletu.

Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post “Vzgojitelji in učitelji so preobremenjeni, nihče jih ne sliši” appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post POSEBNI ČAS ZA POVEZOVANJE IN ŠOLA: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post POSEBNI ČAS ZA POVEZOVANJE: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Medvrstniško nasilje ali bullying se lahko pojavi v več oblikah. Poznamo fizičnega, psihičnega, ekonomskega in pa spletnega.

Tako imenovani cyber bullying je zelo aktualen v teh časih. Še vedno pa žal poteka ”klasičen” bullying tudi v živo.

Podatki o bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju v ZDA so šokantni. V vsaki 5 šoli se že izvaja bullying oz. 14 % otrok, ki hodijo v šolo, lahko doživijo bullying, oz. medvrsniško nasilje.

Bullying ni nekaj, kar se zgodi naključno, npr. ugriz otroka v vrtcu. Gre za namerno dejanje, dejanje moči, izvršeno z namenom, da je nekdo ponižan. Navadno ni le enkraten dogodek in žrtev ni naključna, ampak skrbno izbrana. Nasilneži velikokrat tvorijo skupino, ki se dopolnjuje in potem skupaj izvajao nasilje nad žrtvijo. To skupino nasilnežev tvori en vodja ”nasilnež” in ostali otroci, ki rabijo občutek moči, da lahko to izvajajo.

Kako pristopati k razreševanju?

Starši in strokovni delavci morajo otroku vedno zaupati in ga ne spraševati o pristnosti navedb. Zaupanje je tukaj izrednega pomena, saj le tako otrok lahko čuti varnost po tem, ko je bila izgubljena preko nasilja. Pomembno je, da otroku ve, da ni nič kriv in zato ne oklevajmo in mu to tudi večkrat povejmo.

Po doživetem bullyingu, oz. medvrsniškem nasilju je pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je, da ubesedite njegove občutke, morebitne strahove, se pogovorite o krivici, ki mu je bila storjena. Če je otrok mlajši se lahko igrate igre vlog z igračkami, npr; Ta medo gre jutri v šolo.. Kaj pa čuti ta medo, ko gre v šolo..ipd. In tako bo otrok preko igre povedal, kako se počuti in tudi mi ga bomo lažje razumeli..

Žrtev je lahko vsakdo, a nasilni največkrat zaznajo nekoga, ki je bolj nagnjen k temu, da je prestrašen, senzibilen, čustven neopolnomočen.

Že to je lahko krivica, da nekdo v sebi nosi močne občutke senzibilnosti, potem pa se mu zgodi še ena krivica, da je žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja.

Kaj storiti, ko ugotovite, da je vaš otrok žrtev bullyinga, oz. medvrsniškega nasilja?

Če se bullying dogaja v šoli, se opozori na to pristojne: najprej razrednika, ali dotičnega učitelja.

Učitelji navadno organizirajo tudi sestanek s starši drugega otroka. Če pogovor z učiteljem in starši ne pomaga in se nič ne spremeni, se vedno lahko svetovalne delavce, šolski svet, ravnatelja ali ravnateljico in tudi tam zahtevate ukrepanje in zaščito vašega otroka.

Če so stiske res visoke, lahko v šoli pojasnite situacijo in otroka začasno šolate od doma, dokler se otrok ne opolnomoči (kar pa je izredno težko, ko otrok že doživi bullying).

Kdaj je potrebno otroka izpisati?

Izpis je nujen takrat, če medvrstniško nasilje v šoli nihče ne ustavi. V primeru neukrepanja šole in ostalih institucij, je smiselno razmisliti o prepisu otroka na drugo šolo, hkrati pa je pomembno, da otroka opolnomočite in ga tako zaščitite pred novimi situacijami.

Samo beg ni nikoli rešitev, zato je pomembno, da v primeru nasilja otrok dobi zaščito in terapevtsko pomoč. Če se bullying dogaja izven šole, se obrnemo na ljudi, ki so takrat v stiku z vašim otrokom in otroka ne izpostavljamo nasilju..

Otroku ne moremo odvzeti občutkov, ki jih je doživljal.. Si bo pa zapolnil tudi občutke, ko sta ga starša zavarovala in to je lahko prvi korak k opolnomočanju. Posebej pomembo je, da se opolnomočite tudi starši, še posebej, če ste bili tudi sami žrtev nasilja in sledili vam bodo tudi otroci.

Na voljo imamo tudi plačljivo predavanje na temo bullyinga oz. medvrsniškega nasilja – za samo 20€, če bi ga želeli zakupiti nam lahko pišete – TUKAJ.

Če pa bi se radi opolnomočili, pa ne veste kako, imamo samo za vas program ZATE, ki vam lahko pomaga pri opolnomočanju in močno spremeni vaše življenje.

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu

The post Kako zaščititi otroka pred nasiljem: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred leti opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši prvošolcev možnost izrednega dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Takšen “privilegij” velja za javno upravo in za starše, ki so podpisali kolektivno pogodbo z delodajalci.

Ne glede na vse, pobudo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport velja pozdraviti. Kljub temu, da takšen korak ni nujen, je družini prijazen. Čudi kvečjemu to, da na tem ministrstvu do podobnih ugotovitev nikoli niso prišli v primeru predšolskih, tj. vrtčevskih otrok. Kajti medtem ko šestletni otrok že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. Pričakovali bi, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport enako možnost koriščenja izrednega dopusta po analogiji ponudi tudi tistim staršem, ki uvajajo svoje otroke v vrtec. Če namreč 6-letni otrok dobi možnost spremljanja v prvi razred za en dan, potem bi bilo edino logično, da starš enoletnega otročička dobi 6 takšnih dni.

Šestletnik razume, da se bodo starši (mama) vrnili ponj, medtem ko pri enoletniku kaj takšnega enostavno ni mogoče. Njegov spomin je zgolj in samo somatski – telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne more ohraniti podobe mame, ki bi bila konstantna.

Torej mama zanj obstaja, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila.

Prav tako “izginotja” svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki prepoznava nevarnosti. Amigdala deluje že pri novorojenčku, vendar se takrat odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zaradi česar za uravnavanje odzivov amigdale potrebuje zunanje umirjanje osebe, na katero je varno navezan. Na omenjene teme opozarja dr. Daniel Siegel, ameriški psihoterapevt in profesor psihiatrije.

Primer prehitrega uvajanja otroka v vrtec, brez sočasnosti staršev.

Kaj to pomeni?

V primeru vrtca, da ga pri uvajanju v istem prostoru dlje časa spremlja starš oziroma oseba, na katero je varno navezan (lahko tudi babica ali varuška). Ne zato, da starš vidi otroka, ampak da ima otrok možnost videti starša in se tako pomiriti. V našem sistemu pa uvajanje večinoma opravljajo kar vzgojiteljice, na katere otrok absolutno še ne more biti (varno) navezan, saj je grajenje navezanosti proces, ki se začne pri starosti pol leta, traja pa vse do tretjega leta. V večini slovenskih vrtcev se v tem času zamenjajo že tri vzgojiteljice (vsako leto ena), kar otroku ne omogoča varne prilagoditve. Idealno bi bilo, da imajo otroci ves čas vrtca eno samo, stabilno figuro.

Prehitro uvedeni otroci imajo lahko slabši imunski sistem

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro – kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni.

Staršem in vzgojiteljem je lažje, če se otroci uvedejo hitro, medtem ko je za otroke to dejansko škodljivo, kar pojasnjujejo tudi raziskave.

V Sloveniji so svetla izjema ljubljanski (javni) Viški vrtci, ki otrokom in staršem omogočajo tritedensko uvajanje v istem prostoru, kot omenja Varjačič (vir). Njim se pridružuje še nekaj vrtcev, ki so se udeleževali izobraževanj Sočutnega varstva otrok. Toda večina javnih vrtcev – predvsem pa šolsko ministrstvo – na žalost znanstvene raziskave povsem ignorira. Še več, nekateri vrtci celo spodbujajo, da so starši z 11-mesečnim dojenčkom v prostoru le uro in pol! Uvajanje pripada vsakemu otroku.

Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta.

Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Pred tem časom otrok tega ne zmore razumeti, pa če se še tako trudimo. Modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!).

Takšni normativi so – predvsem ob uvajanju – nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti.

Na to je opozarjal tudi omenjeni Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti. Richard Bowlby je leta 2006 zbral preko 100 vrhunskih angleških strokovnjakov s področja razvojne psihologije in razburkal vlado Njenega veličanstva in medije z idejo, da so spremembe na tem področju nujne. Sir Bowlby, ki hodi po stopinjah svojega očeta in še naprej na svoji kliniki raziskuje fenomen navezanosti, predlaga, da se staršem dojenčkov omogoči podaljšano porodniško, ali možnost plačila varuške. Opozarja, da jasli za otroke do tretjega leta niso primerna oblika varstva (zaradi nezrelih možganov, vsiljenega hitrega uvajanja, zaradi teorije navezanosti in raziskav o stresu).

Bowlby in varna navezanost

Navezanost je pojem, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihianalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto preizkusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere.

Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni.

Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Tuja situacija je eksperiment, ki je malčke namensko osamil od mame in jih prepustil tuji osebi. Najbolj fascinanten je bil podatek, da je možno, da otrok ob spremembi navzven resda ne pokaže nobene reakcije, vsi stresni indikatorji pa divjajo in kažejo, da je otrok v globokem stresu. Gre za t.i. izogibajoči tip navezanosti.

Stili navezanosti se gradijo doma in nam ostanejo za celo življenje ter so težko spremenljivi. Če starši niso navzoči v prvih treh letih otrokovega življenja, lahko to otroka bistveno zaznamuje. Seveda ne štejejo samo prva tri leta – so pa ravno ta ključna za razvoj stila navezanosti.

Bowlby je v svojem krogu naredil pravo malo revolucijo. Po koncu 2. svetovne vojne ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prosila, da razišče stanje otrok po vojni. Ugotovil je, da so posledice čustvene lakote kritične za otrokov razvoj in da je ljubeč stik za otroka enako pomemben kot hrana. V tistem času so – kot pri nas! – zaradi vojne nevarnosti starši pogosto pošiljali otroke na vasi, stran od sebe, da bi bili tam na varnem. Ko so delali primerjave z otroki, ki so ne glede na nevarne razmere ostali skupaj s starši, so ugotovili, da so imeli manjšo možnost razvoja posttravmatske stresne motnje. V času, ko so otroke zares navajali na strogost in samostojnost, je bilo takšno spoznanje radikalno.

Leta 1950 je z Jamesom Robertsonom posnel tragičen film A Two-year-old goes to Hospital (Dveletna punčka gre v bolnico). Javnost je dodobra pretresel, ko je pokazal pekel, skozi katerega gredo otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju ločeni od staršev. Bowlby je s pretresljivim dokumentarcem dokazal ravno obratno – da je to škodljivo.

Otroci, ki so bili več kot dva tedna sprejeti na oddelku z omejenim stikom s starši, so po tem obdobju prenehali iskati njihovo pozornost – in to kljub temu, da so jih v sebi globoko pogrešali.

Namesto, da bi to zaupali staršem, so se samopomirjali (z zibanjem trupa, sesanjem palca ipd). Za njihove kasnejše odnose v življenju je to pomenilo, da nikoli niso mogli nikogar zares spustiti k sebi.

___________________________________________________

https://youtu.be/s14Q-_Bxc_U  

Dokumentarec, ki je šokiral svet: A Two-year-old goes to Hospital.

___________________________________________________

Na temo: “Sočutno uvajanje otrok v vrtec” , bomo imeli 18.8.2022 predavanje.

Vabljeni, da si ga ogledate in greste lažje nasproti novemu obdobju, ki je pred vami in vašim malčkom.

___________________________________________________

Članek je napisala in uredila družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Sledite nam lahko tudi na Instagramu ali Facebooku.

The post Uvajanje otrok v vrtec: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Članek je nastal ob javni polemiki, ko se je bralec Slovenskih novic obrnil nanje vprašujoč, kaj se dogaja z mamo, ki jeseni sredi mesta sprehaja otroka zgolj v plenicah.

Mama naj bi se  sklicevala na sočutno vzgojo, zato jo je očitno potrebno nujno redefiniriati. Sprehajanje otroka v plenicah jeseni v takem kontekstu ni del sočutnega starševstva. Kar pa ne pomeni, da se ta mama ne trudi, ali da ni dobra – je pa dejanje težavno. Prav tako ni za nikogar dobro, da bi mamo javno linčali ali obsojali – kar se že dogaja na socialnih omrežjih – nasprotno, takšna kritizatorska dejanja so pravzaprav precej nevarna, saj lahko pripeljejo precej daleč (naj spomnimo, v Sloveniji smo že imeli tragične posledice medijskega linča!), zato terapevti spodbujamo vse inštitucije, da se mami v prvi vrsti pomaga. Pravzaprav bi se vsak ob takšni novici moral vprašati naslednje: »kaj lahko storim jaz, da bo situacija za tega otroka in to mamo boljša«? V upanju, da bo boljša razjasnitev sočutnega starševstva prinesla njegovo globlje razumevanje v naši družbi, je nastal ta zapis. In upamo, da bo ta zapis dosegel tudi njo.

O sočutnem in rahločutnem starševstvu so pri nas prvi pisali terapevti relacijske družinske terapije (Andreja Poljanec, ŠRCD in Zavod Iskreni), pravi razmah med starši pa se je zgodil z nastankom Facebook skupine Sočutno starševstvo. Ustanoviteljica skupine Janja Urbančič je ob sebi poleg Alenke Orešnik pred več kot 5 leti zbrala vestne moderatorke Dejano, Matejo, Tejo, Aleksandro, Lucijo, Tatjano, Barbaro in druge, ki so vsak dan posvetile nekaj časa drugim mamam, ki so se znašle v vsakdanjih starševskih stiskah. V skupini so postali dejavni tudi terapevti različnih smeri in člani FamlyLab kluba. Skupina se je na žalost premnogih pred leti zaprla, iz nje so nastale različne akademije, terapevti pa še vedno vodimo sočutne SOS skupine (sočutno varstvo in starševstvo, sočutno partnerstvo in SOS korona), kjer se po svojih močeh trudimo odgovarjati mnogim ljudem v stiski. Podobno temo pri nas pa pokrivajo tudi termini ljubeče in zavestno starševstvo.

Sočutno starševstvo je bilo v Sloveniji pogosto narobe razumljeno že samo zaradi pomena besede sočutno.

Pogosto so ga krivično zamenjali s permisivnim »zavijanjem v vato«, kjer ni meja, staršem pa so pripisovali, da se neskončno razdajajo za otroke. Kot da sočutno pomeni neka do otrok prisiljena prijaznost in popačen odnos, kjer starš ne sme zares obstajati, saj je vse, kar obstaja le mali sonček. Ljudi je najbolj zmotilo to, da tudi preproste besede in besedne zveze (kot so »pridna«, »mi gremo, adijo« in »saj ni nič hudega«) lahko kdaj otroka tudi zaznamujejo in da morda to, kar smo do zdaj uporabljali (mi in naši starši) ni nujno najboljša verzija. Nekaterim pa je šlo na živce celo to, da temelji na znanstveno utemeljenih pristopih (predvsem teorije navezanosti dr. Johna Bowlbyja in nevroznanosti npr. dr. Daniela Siegla in dr. Daniela Amena), češ da naša zdrava pamet najboljše ve.

In pravzaprav se tukaj strinjamo, oziroma ne izključujemo, saj pristopi sočutnega starševstva delujejo zelo naravno. Še več, ko otrok naredi nekaj narobe, ne uporabljamo besede kazen, pač termin pa naravna posledica. Ker v večini primerov to ne pomeni več negativno umetnega spreminjanja delovanja otroka preko prisilne spremembe njegovega vedenja, ampak gre za učenje otroka, da čimprej sprejme lastno čustveno odgovornost. Torej ko naredi nekaj narobe, ga ne bomo več učili, da je slab, ampak mu bomo predali odgovornost, da on to popravi. V naši družbi, kjer smo precej navajeni, da je v redu, če se otroke ob za nas neželenem vedenju lahko tudi sramoti (»poglej kakšen si«), jim daje direktno krivdo (»ti si kriv, da je vse narobe«) in celo sporoča, da morajo biti zgolj ubogljivi (»nikoli me ne ubogaš« – čez 18 let pa potem kontradiktorno pričakuje samostojnost in samoiniciativnost), so takšni novi načini razmišljanja pogosto predstavljali prevelik preskok v mislih. Nekatere pa je šokirala miselnost, da ima sočutno starševstvo nično toleranco do nasilja vseh oblik – zakaj imamo s tem težave še danes pojasnijo statistike nasilja pri nas, ki so še vedno visoke (pa vendar na srečo nižje kot včasih). Kot da bi pri nas obstajalo le črno ali belo: ali so klofute ok (»saj sem jih dobil le takrat, ko sem jih res zaslužil« so tipične racionalizacije zanje pri nas), ali pa si permisiven starš. Kot da se ne bi dalo otroku odločno, jasno in z avtoriteto voditelja postaviti meje in pri njej vztrajati. Ambasadorji sočutnega starševstva verjamemo v prvi vrsti v starše – da zmorejo biti avtoritete, ter otroke z zgledom učiti samorefleksije, s prevzemanjem lastne odgovornosti (učenje naravnih posledic) pa predati občutek za samostojnost. Kar je pravzaprav popolno nasprotje permisivne vzgoje, kjer starš otroka pravzaprav zanemarja, na račun tega, da meje sploh ne postavi, bodisi je ne zna, ne zmore, ali celo zavestno ne želi.

Sočutna vzgoja ni enostavna.

Ne samo zaradi omenjenih besed, ki jih hitro izrečemo – in to točno tiste, katere smo si kot otroci doma obljubili, da jih ne bomo nikoli izrekli, npr. nepojasnjen »zato ker sem jaz tako rekla«. Ta je sicer problematičen samo zato, ker pričakujemo, da bo naš otrok verjel nekaj, ne da bi imel pri tem lastno izkustvo in ne da bi pri tem imel raz-umevanje situacije. Zato pri vodenju otroku zaupamo in ga jemljemo resno in si trudimo pojasniti stvari. Starši tako nemalokrat izpadejo napol mučeniški, ker le redki uspejo s pojasnjevanji. Zgodnjo trmo imenujemo tantrum in je ne razumemo kot otrokovo manipulacijo, ampak otrokov klic na pomoč – to pa ne pomeni, da zato otroku popustimo, nasprotno: ponudimo mu prostor, da se izrazi in šele nato, ko se povežemo in se zaradi povezave pomiri, pojasnjujemo našo mejo.

Toda če ta del večini še gre, je najtežji del gotovo lastna samorefleksija. Ta spodbuja sočutnega starša k temu, da se zave svoje čustvene prtljage, ki jo prinaša ne le v partnerski, pač pa tudi v starševski odnos. To pomeni, da mora na neki točki se čustveno spopasti s svojo preteklostjo in sedanjostjo, kar pa ni enostaven proces, niti nima določenega roka trajanja. Delo na sebi je pravzaprav vseživljenjski proces in v sočutnem starševstvu verjamemo (tudi na osnovi dokazane teorije medgeneracijskega prenosa travme, o kateri več piše npr dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti), da več kot predelamo, manj čustvenih vsebin nosijo naši otroci.

Nevarnost poprečnih staršev, ki so se znašli v sočutnem starševstvu torej običajno ni ravno v tem, kar jim mnogi očitajo: da otroka permisivno zanemarjajo, ali ujčkajo, ali nikoli ne postavijo meje (tudi na ta del naletimo, ampak tam je na delu permisivnost). Po naših terapevtskih izkušnjah številnega dela s sočutnimi starši je njihova največja nevarnost to, da se bodo zaradi lastne negativne izkušnje v družini za otroke in sebe trudili preveč. Če zapišem še več: sočutni starši pogosto iz občutka lastne nevrednosti, krivde in prikritega sramu za otroke skrbijo preveč: pogosto prebirajo veliko knjig o vzgoji, se pogosto izobražujejo na to temo, hodijo na veliko seminarjev in opravijo veliko samoreflektivnega dela. Niso slabi starši, so prej starši, ki potrebujejo potrditev, da so na dobri poti. In potrebujejo sporočilo, da so dovolj dobri starši.

Sočutno starševstvo zelo upošteva potrebe (ne želje!) vseh: otroka in staršev, pri čemer predpostavlja, da so starši tisti, ki jih prepoznavajo in nanje ustrezno odgovorijo. Tako že pri novorojenčku spodbujamo mame, da skušajo prepoznati njegovo lakoto, ki jo jasno pokaže (in ne dajati obrokov zgolj na določene ure – ure namreč osvojijo, ko so starejši), hkrati pa tudi to, ko se obrne stran od prsi ali flaške. Na ta način spodbujamo kompetentnost otroka, o čemer je ogromno pisal danski terapevt Jesper Juul. Z leti otrokova kompetentnost – če mu to dopuščamo – narašča, kot dojenček pa vsekakor potrebuje našo pomoč. Kompetentnost otroka ni sorazmerna s popuščanjem starša. Ko starš prepušča odgovornost otroku, ni vseeno, ali to počne zaradi svojih občutkov , npr. strahu (»bojim se, da bo jokal«) ali sramu (»kaj bodo rekli drugi«), ali zaradi tega ker želi, da otrok prične zaznavati sebe.

Marsikdo se ob tem vpraša, kje je potem meja in očitno je prav tu nastal kamen spotike v razumevanju pojma sočutno starševstvo. V tem kontekstu bi prej pričakovali, da bi nekdo povezoval pojem sočutno starševstvo z »brezpleničarstvom«, ki ga uspešno prakticirajo nekateri kompetentn starši, ki ocenijo, da lahko zgodaj prepoznajo otrokovo potrebo po izločanju. Metoda zahteva kar nekaj časa in truda, pa vseeno ne predpostavlja golega otroka. Dati otroku kompetentnost ne sme pomeniti, da otroka po drugi strani precenimo. Otrok, ki je mlajši od dveh let namreč ne zmore zares smiselno povezovati stvari v celoto (pa tudi kasneje te stvari niso tako enoznačne!), zato za ta del nujno potrebuje navzočega starša. Zato je možno, da majhen otrok ne bi zmogel ubesediti, da ga na primer zebe, ali pa da ga nekaj boli zaradi stekla. Večina otrok bi verjetno začela jokati, ali pa bi postali razdražljivi, iz česar bi starš sklepal, da nekaj ni v redu. Toda vsi otroci niso enaki in vedno se zelo prilagodijo na delovanje starša, včasih tudi za ceno sebe. To lahko tudi pomeni, da ne pokažejo svojih potreb in tega, da jih zebe ali boli. Zato je pomembno, da starši VEDNO zavarujemo svoje otroke, ko govorimo npr. o življenjski ogroženosti in mu na primer ne dovolimo igranja z noži, vožnje, ko ni v stolčku in podobno.

Pri hoji v plenicah sicer ne gre za življenjsko ogroženost, ampak gre za tri težave:

– otrok se sprehaja skoraj gol sredi mesta in ne na primer sredi plaže (pri tem se lahko počuti neprijetno, kot da ga starši niso zaščitili, kasneje pa se lahko počuti osramočen in izpostavljen)

– otrok je bos, pri čemer se lahko poškoduje (ker ne hodi le po domačem, kjer je vse čisto)

– otrok je pomanjkljivo oblečen pri nižjih temperaturah, ki niso poletne (kar je za nekatere lahko krepitev imunskega  sistema, lahko drugim izzove prehlad)

Če glede tretje alineje morda zaupamo, da je mama zmogla preceniti, da je otroku res vroče, sta prvi dve alineji večja težava. Mamica, ki ne prepozna nevarnosti, da se otrok lahko poškoduje, ali počuti izpostavljenega, je najverjetneje tudi sama ranjena v eni od teh točk.

To nas ponovno pripelje do spoznanja, da vsi, hote ali nehote, na otroke prenašamo naše lastne rane. Če jih ne zmoremo videti in sprejeti, četudi nam jih pokažejo drugi, pomeni, da so verjetno to naše slepe pege: nam skrite in nezaznavne, v resnici pa zelo globoke. Ne vemo, kakšna je zgodba mame, ki otroka sprehaja v plenicah, zato je nimamo pravice kritizirati ali obsojati. Ne sodimo, ampak ji pokažimo, da ni sama in ponudimo pomoč. Če ste v stiski in ne veste, kako naprej, nas kontaktirajte na mail ali preko sočutnih sos Fb skupin.

Prispevek je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Sočutno starševstvo v plenicah appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni. Naš 2 letnik vsak večer želi veliko telesne bližine, cel čas me boža, masira..  Mož pa mi nekako skoraj očita, da sem jaz tista, ki ne postavim meje. Jaz razmišljam in res ne vem kaj konkretno spada v predal obnašanja ojdipovega kompleksa ? Kdaj in kako omejiti ojdipov kompleks? Naj omenim, da imamo tudi 4 mesečnega dojenčka in morda je to samo njegov velik klic po pozornosti in ne ojdipov kompleks..??

_________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Ne bi kaj veliko pisala o ojpidovem kompleksu, razen to, da je to normalen del procesa vsakogar.

Bistveno je, da razumemo, da ni panike in da postavimo sočutne meje (kadar čutimo da bi jih radi) & pa da starši ne omalovažujejo, ne sramotijo, ne postavljajo toge meje…tako teoretično odgovorjeno na hitro.

V vašem primeru pa… ja, seveda je lahko samo klic po bližini in pozornosti. Lahko pa tudi, da malo prehiteva.

Kaj pomeni to, da vas celo “prešlata”? Bom kar direktna: ste uporabili izraz, ki ga redko pripišemo otroku (se rad stiska, rad boža ipd). Če to pomeni, da se dotika vaših spolnih intimnih predelov, boste največ naredili s tem, da boste sočutno razložili, da se ob tem ne počutite prijetno.

Da ni seveda on nič kriv, ampak da je to vaše telo in da se ga dotikate ali vi ali mož.

Pravijo, da je včasih dobro, če te meje razmeji mož. A mi je ostalo v opisu tudi to, da je moža zmotila masaža. A v smislu “spet mu puščas mejo” in “spet ga bos razvadila” ali bolj “to bi moral delat jaz”? Če bi slo za ljubosumje, me zgodnejša ojdipova faza ne bi presenetila, ker bi pokazala še na kakšne moževe nerazrešene vsebine. Če ga pa zgolj skrbi, da delata kaj narobe, pa prisluhnita tej skrbi. Torej. Npr: če opažata, da fantek želi veliko telesnega stika, ga lahko oba vključita, torej tudi oče.

Če želi telesni stik z vami, mu ga dajte, kolikor vam je prijetno.

Hkrati pa nekako vedno opozarjam na ta del – ki ga realno lahko prinese tudi (pa ne enkratna, ampak ponavljajoča) masaža npr – skrb za starša. To me bolj zaskrbi, ker se v primeru ponovitve lahko razvije mogoče ena podlaga za skrb za druge. Ampak nikakor ne od enkratnega dogodka   pri tem gre bolj za vzdušje doma…

skratka:

– z možem se pogovorita kje sta, kaj on čuti

– vi poskrbite, da boste vedno čutili, koliko je vam ok (konec koncev se otrok samo tako lahko nauči postaviti mejo drugim kasneje)

– ko bosta oba vedela kje sta, lahko lažje odločata kako naprej

– ob predpostavki meja, lahko se vedno imate s fantkom bližino in čas 1:1 (ki ga najbrž zaradi 2.otroka izjemno pogreša)

– pozorni bodite na stvari kjer otrok “skrbi za starša”

– in seveda je vse to lahko “le” krik po pozornosti

– generalno gledano: bližina je ok! Bližina je nekaj najboljšega. Dokler je vsem ok. Takrat se razmeji in izkaže na drugačne načine… skratka vse bo ok

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ojdipov kompleks: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: S partnerjem sva skupaj dobro leto. Imava odnos ekstremne narave v smislu nihanj in energij.  Ali se imava fenomenalno ali pa sva tik pred razhodom. Največja težava pa je, da beži pred čustvi. Ko se mu želim odpret čustveno zmrzne in znori, govori na način, da me prizadane. Drugače pa je zelo pozoren in čustven človek… A le če se ne pogovarjava o pomembnih zadevah in ni težkih čustev. Razumem, da ima rane iz otroštva tudi jaz jih imam ( ob hladnem očetu sem doživljala podobno, kot sedaj).  Vse lepe stvari so tako posebne, da ne bi rada obupala z njim, a ne vem kako naprej. Zmedena sem, prosim za pomoč.

____________________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni. Najlepša hvala za vašo čustveno izpoved. Zelo možno je, da ste imeli odsotnega očeta in da vas zato privlači čustveno odsoten partner. In čustva so hkrati vaša senzibilna tema, ki vas zato dvojno boli.

Čustveno odsotnega očeta je najbrž imel tudi vaš partner, zato se čustveno umika nadpovprečno, ko mu skušate skomunicirati vašo žalost, pokazati vaša čustva, tega ne zdrži in se še bolj čustveno umakne.

Možno, da ga je čustveno prezasedla njegova mami (ali pa kdo drug), dejstvo je, da so mu čutenja preveč, ali pa se jih ustraši. Tole je načeloma klasična moško – ženska razlika in dinamika, ki temelji na afektu strahu (pri obema!) in na dinamiki približevanje-umik (ki ni “najboljša” referenca za dolžino odnosa). Moški zares funkcionirajo drugače: rabijo več prostora in umika (ko jih kaj prizadane)…  Ženske pa želimo več komunicirati(kar pa je njim tuje) in čustvene odprtosti. Če smo vzajemno ranjeni, se tu hitro pojavi konflikt.

Možno je tudi to, da ima vas partner kakšno nerazrešeno (čustveno) travmo in mu vi s svojo bolečino nehote pritiskate nanjo (to delamo v odnosih – smo drug drugemu trigerji). Njega namreč, po branju sodeč, vrže v totalno hupervzburjenje, v plazilske možgane in se sploh ne more umiriti.

Obrambni mehanizmi pred čustvi (umik, odmik, kritika, ipd) so le del varovala, ki ga njegovo telo potrebuje, da pride k sebi.

Kljub temu, da gre le za varovalko, pa je to izredno nevarno za odnos, ker obrambni mehanizmi vas ranijo se dodatno. Najbrž je v zvezi zelo nepredvidljivo in konstantno gledate, kdaj ne boste spet stopili na kakšno mino. Vam je najbrž precej naporno?

V okviru tega je možno, da gre le za konstantna hiper vzburjenja, ki se jih je navadil le zaradi težkega otroštva (tudi nedovoljena čustva)  lahko pa gre prav za resno motnjo, MOM (mejna osebnostna motnja), ali pa za elemente slednje. Poznate? Težko ocenjujem kar preko interneta (oz mi iskreno zmanjka se kakšna stvar v opisu), toda prej bi rekla, da gre za zakopano travmo. In ja, občutek je, kot da gre za odvisnost, oz kot da je nekdo odvisen od teh razburkanosti. Je kar logično, saj se takrat zbudijo stresni hormoni, isti kot tisti, ki so se sproščali v otroštvu…

Ne vem pa, kaj je na vaši strani, edino kar berem je to, da ste izjemno senzibilni na partnerja, na njegove čustvene umike in da vam je težko.

Ne vem, kdo je pri vas doma konstantno odhajal? Ali pa konstantno kričal (in tako čustveno odhajal)? Iz kje je vam poznana ta zasuznjujoča dinamika, ki vas pripelje do tega, da ste tam, ampak konstantno na preži, v strahu, stiski in boju. Iz kje so vam poznana ta čutenja? Zagotovo ne le iz te partnerske zveze. In ta partner vas privlači z razlogom in verjamem, da so obema zelo znana občutja strahu pred odnosi. Težko bi najbrž bilo, da bi se privlačila na tej dinamiki približka in umika, brez obojestranske primarne izkušnje strahu pred intimo.

En je tisti, ki se približa, drugi se umakne, ko začne pogrešat prvega, se spet približa, ampak le malo, toliko, da prvi pride nazaj… zelo zapletena, kruta in boleča dinamika.

Ampak se jo da spremeniti v daljših procesih terapije.

Se enkrat bom poudarila partnersko terapijo to pa zato, ker če samo greste in ne odkrijete lastne senzibilnosti, ne naredite nič. Če ostanete z njim in nič ne naredite, se dinamika ne bo spremenila. Vsekakor je nujno nekaj spremeniti – vi ste tisti, edini, ki se lahko odločite zase ali za delo za vaju.

Zato vam priporočam ( partnersko) terapijo , da se raziščete in predelate vzorce iz otroštva, hkrati pa boste  ugotovili, ali boste vztrajali v tem odnosu in ga nadgradili , ali pa si boste želeli iti daje in oditi iz odnosa.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Faceboku. 

The post Partnerjeva čustvena stiska: Svetovanje za partnerstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Morda se takšni stavki slišijo arogantni, toda znanstveniki so že dokazali, da se da izid pogovora kar v cca 90% točno napovedati že iz prvih treh minut. Ni namreč vseeno, kako nekdo začenja pogovor, pravi dr.John Gottman. Partnerski terapevt, klinični psiholog in ustanovitelj Gottmanovega instituta, dr. John Gottman je v svojem 40 – letnem delu s pari odkril neverjetna spoznanja, ki jih bomo delili z vami. Že v osnovni raziskavi, ki je obsegala preko 100 parov, ki so reševali njihov partnerski konflikt, naj bi bilo le v petnajstih minutah razvidno, ali bo par ostal skupaj ali ne. 

Raziskave Gottmana so kasneje vsebovale še preko 500 parov udeleženih na partnerski terapiji, pri čemer je nekatere spremljal tudi po 14 let in samo potrjeval svoja spoznanja: ni vseeno, kako vstopamo v pogovore, na kak način se pogovarjamo in kako pomirjamo naše strasti. Na osnovi tega je izpostavil najbolj nevarne obrambne mehanizme, ki naj bi zamajali partnerstvo. 

Štirje jezdeci usode

V Svetem pismu govorijo o štirje jezdecih apokalipse kot simbolični opisi negativnih dogodkov, v partnerski terapiji pa je Gottman razvil termin “štirih jezdecev usode”, ki so napovedovalci ločitve oziroma partnerskega razhoda: kritiziranje, zaničevanje (prezir), obramba in umik. Pri prvih dveh gre za nespoštljivost, pri zadnjih pa destruktiven način reševanja sporov.

1. Kritika

Ko partnerja kritiziramo, se ne osredotočamo na njegova dejanja in na naše občutke, pač pa na njegovo osebnost “ti si takšen in takšen” in mu s tem dajemo jasno sporočilo, da je z njim nekaj narobe, da ni primeren, da ni dovolj, da ni v redu takšen kot je in da se mora spremeniti. Pri tem spregledamo svoje občutke, partnerju pa pustimo krivdo, saj mu jo na tak način projiciramo. Na tak način ne moremo biti slišani, partner pa bo prav tako zavzel obrambno držo, saj mu drugega ne preostane. V terapiji jo vidimo pogosteje pri ženskah, kot pri moških.

2. Zaničevanje (prezir)

Ko kritiki dodamo še več sramotenja in poniževanja in se zmešata globok bes in sram, potem dobimo prezir. V preziru pogosto sramotimo in se prekrito jezimo na partnerja, uporabljamo pa cinizem in sarkazem. Del zaničevanja so tudi prikrita agresija, norčevanje, žalitve, agresiven ali vulgaren humor in posmeh. S temi izjavami se prvi postavlja nad drugega. Prezir deluje na odnos izjemno razdiralno, saj je hujša oblika čustvene zlorabe. Nekatere raziskave omenjajo, da se pari, ki uporabljajo prezir, bolj dovzetni za razvoj nalezljivih bolezni.

3. Obramba 

Obramba nastane kot odziv na občutek napadenosti. Obramba lahko vsebuje izmikanje, nestrinjanje, iskanje izgovorov, vračanje projekcij in obtožb. Eden ali oba partnerja se branita pred negativnostjo in si vračata občutke. Toda Gottman poroča, da je ravno to sporočilo partnerju, da je on problematičen, kar pa seveda konflikt še poglobi. Vse to preprečuje prevzemanje odgovornosti za občutke.

4. Umik (stonewalling, silent treatment)

Gre predvsem za izogibanje konfliktu, za prav namerne umike, ko oseba ali fizično zapusti prostor, ali pa ni več čustveno navzoča (se mentalno izklopi). Pri slednjem gre za bolče kaznovanje s tišino, hudo obliko čustvene manipulacije, ki drugemu vzbudi strah, dvom in spraševanja, negotovost, osamljenost in nezaupanje. Dinamika, ki nastane med lovljenjem in umikom, je izjemno boleča in zavezujoča. Če ta način uporabljata oba partnerja, veliko prepirov pometeta pod preprogo. Ta mehanizem naj bi bil bolj moški, predvsem zaradi biološke osnove, saj naj bi se moški hitreje pomiril, ko se umakne in je v tišini, brez dogajanja, medtem ko ženska pa v kofliktu potrebuje povezanost in pogovore.

Kaj ruši najin odnos?

Gottman navaja, da je mit, da razrešitev različnosti preko konfliktov vodi do stabilnega partnerstva. On meni, da uspešni pari svojih razlik preprosto ne razrešijo v celoti, sčasoma pa se bolj sprejemajo. Srečen zakon torej ni brez prepira, ampak takšen, kjer se partnerja naučita izogibati zgornjim mehanizmom in uporabljati boljše, bolj varne.

Gottman izpostavlja tudi dodatne negativne kazalnike: 

• pomembnost začetka pogovora (slab začetek implicira slab odnos)
• preplavljenost težkih, negativnih občutkov (globlje jih doživljamo, težje se pomirimo)
• govorica telesa (hipervznemirjenost, visok adrenalin in pulz so slabi prediktorji)
• slabo prepričanje o partnerju in slab spomin na preteklost (partnerji, ki se težko povežejo s pozitivno platjo partnerstva, bodo težje reševali odnos)

Kako naj rešiva partnerski odnos?

Zelo pomembno je, da v odnosu ohranimo spoštljivost, tudi v času prepirov, K temu lahko pripomorejo naslednja navodila, ki jih lahko uporabljate, ko se zgodi konflikt. 

1. TIME OUT: ko se prepir vname in ste na meji nespoštljivosti, je čas za pavzo. Najdita skupno besedo ali termin, ki vaju na to prav opominja in jo izrecite preden bi izrekla žalitev
2. ČUJEČNOST: po pavzi je čas za stik s sabo, zaznavanje trenutka. Poskušajte ugotoviti, kaj čutite, kaj vse se skriva za občutki jeze ali besa.
3. DIHANJE: vse občutke predihajte, vdihnite mir, izdihnite težek občutek (preverite dihalne tehnike in osvojite vaje dihanja in ostale vaje, ki pomagajo k sprostitvi telesne napetosti)
4. KNOW WHY – ZAKAJ JEZA: ko se pomirjate, vedite, da je jeza le pokrivalo za težje občutke. Ravno to, da ste besni, kaže na to, da ste prizadeti in da gre za globljo ranljenost, ki ima svoje korenine globlj kot se zdi.
5. FOKUS NASE: poglobite se in ugotovit, kaj točno vas jezi, kaj je vaša rana, iz kje v resnici izvira? Kje ste se že počutili tako kdaj prej? Na koga me je spomnil moj partner, koga iz moje preteklosti in primarne družine je morda odigral?
6. PRIZEMLJITEV: ko čutite svoje telo in vašo preteklost, se ponovno prizemljite v sedanjost in zaznavajte vaše telo, v vedenju, da imate občutke pod kontrolo. Partner jih je le nevede in nehote vzbudil. Moj partner mi ne želi slabo, lahko ga vidim v pozitivni luči.
7. PODELITEV: partnerju lahko zaupate in spregovorite o tem, kaj vas je razjezilo in tako prevzamete odgovornost za svoje občutke, vaše rane. Tako vas bo partner lažje začutil in morda tudi on spregovoril kaj o sebi. Obdržite jaz stavke in fokus nase. 

Četudi se ne zmorete vedno takole pomiriti, je dobro vedeti, da ste na dobri poti. Že to, da želite komunicirati drugače in ustvarjati boljše odnose, je dober znak. Večkrat ko boste prakticirali to vajo in odkrivali vašo preteklost, lažje se boste pomirjali in komunicirali s partnerjem. Normalno pa je, da se na tej poti zgodijo tudi padci. Takrat ne obupajte, ampak vadite naprej. Če imata kljub temu in redni vadbi še vedno težave, pokličita strokovno pomoč partnerskega terapevta, oziroma zakonskega družinskega terapevta. 

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Ali bova ostala skupaj? Kako naj rešiva konflikte? Le v nekaj minutah vama napovemo, ali bo šlo ali ne. appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Korona je ogromno družin postavila v brezizhoden položaj, o čemer smo govorili in objavili na socialnih omrežjih in na Portalu Plus, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje. Objavljene so bile predvsem stiske ljudi, ki so se znašli v finančni stiski. Pandemija ni s sabo prinesla »le« zdravstvenih težav, pač pa je vplivala na gospodarski, ekonomski in čustven položaj ljudi. Izolacija zaradi korona virusa povzroča, da so žrtve nasilja še pod večjim nadzorom, kateremu ne morejo uiti. Zato moramo nujno najti nove načine, s katerimi jim lahko pomagamo. Strokovno svetovanje anonimnim nudimo v Facebook skupini sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose).

Stiske ljudi so v teh trenutkih postale še bolj opazne in bolj intenzivne. Družinski terapevti opažamo tiste stiske, ki so navzven morda skrite, ampak zato nič manjše. Ker so te stiske skrite, ponujamo pomoč anonimnim tudi preko socialnega omrežja Facebook v skupini sočutno partnerstvo  (več spodaj). Osebno sem v teh tednih pri svojem delu žal zaznala:

– Porast samodestruktivnega vedenja in poskusa samomorov
– Porast družinskega nasilja (tako čustvenega, kot fizičnega)
– Preobremenjenost staršev, ki delajo od doma in hkrati učijo otroke
– Porast zlorabe otrok, ko gre za izvajanje stikov pri deljenjem skrbništvu ločenih staršev

Zakaj v Sloveniji inštitucije ne zaznajo večjega števila prijav nasilja?

Vse zgoraj naštete situacije so grozne, toda najbolj nas skrbi za vse tiste, katerih življenja in dostojanstva so trenutno ogrožena še bolj kot običajno. V tujini zaznavajo ogromen porast nasilja, nekateri mediji poročajo tudi o 30% dvigu družinskega nasilja. Pri nas še ne. Nasilni svojo partnerko ali svojega partnerja postopoma ločujejo od okolice in stikov z najbližjimi, v izolaciji to pomeni, da žrtvi začnejo omejevati dostop do telefona, čas na internetu in socialnih omrežjih, zahtevajo vsa gesla in imajo nad njimi nadzor. Vse to bi pojasnilo, zakaj v Sloveniji uradne oblasti naj ne bi še zaznavale porasta nasilja, kljub temu, da ga strokovnjaki v praksi že vidimo. Poleg tega ima veliko ljudi porušeno zaupanje v državne institucije in težko zaupa avtoriteti, kar je lahko dodaten razlog, zakaj se žrtve ne obračajo nanje.

Toda veliko je novih telefonskih linij, kjer lahko žrtve pokličejo na pomoč, vendar je klicev relativno »malo« tudi zato, ker žrtve nasilja težko govorijo, če so pod nadzorom nasilnega. Zato je morda v teh trenutkih smiselno razmišljati o rešitvah, ki so zdaj lažje, torej ponuditi možnost podpore na internetu in na socialnih omrežjih. Skupaj z ekipo terapevtov, ki vodimo sočutne SOS Facebook skupine že prejemamo nove anonimne prošnje za pomoč, vezane na tematiko korone. Toda vse to je le kapljica v morje, saj je nasilje tako kruta in široka tema, ki bi v izolaciji potrebovala še konkretnejše in globlje intervencije.

V Sloveniji še nimamo hitrih intervencij, prilagojenih situaciji.

Spodaj je zapisanih le nekaj nujnih idej, kako bi lahko vlada hitro ukrepala glede nasilja v času izolacije zaradi korona virusa. Nekatere od idej so povsem brezplačne in vredne razmisleka.

1. Povabiti vse organizacije in posameznike, ki v praksi delajo z nasiljem k iskanju idej. Le skupno, neizključujoče delovanje različnih profilov, ki delajo z nasiljem, bi lahko prineslo nove in inovativne rešitve

2. Organizirati nacionalno kampanjo boja proti nasilju:
javna/medijska promocija, online dogodki, objava intervjujev na to temo – mediji in podjetja vabljeni kot sponzorji, znane osebnosti – promotorji kampanje, dodatne organizacije…

3. Uporabiti že obstoječe kanale – aplikacije, kot so VIBER in mobilne operaterje – pošlji sporočilo: spodbudo k prijavi in končanju nasilja (podobno kot je vlada že naredila za “ostani doma”).

4. Uvesti šifrirane kode in krizne točke, kjer lahko žrtve prijavijo nasilje, zaposleni pa ga preko šifre prepoznajo; predvsem bi preko šifre lahko reševali stanje v lekarni, trgovini, ali pekarni. Ta sistem v tujini že uporabljajo. Torej ko žrtev pride v lekarno, izreče šifro, npr “maska19” in zaposleni prijavijo nasilje policiji, ali pa to stori žrtev sama. V izolaciji bi bila takšna intervencija nujna zato, ker je žrtev redkokdaj sama.

5. Angažirati se na socialnih omrežjih, le nekaj influencerjev je potrebnih, da podprejo idejo boja proti nasilju. Uporabiti že uveljavljene večje skupine za strokovno pomoč.

Nasilje poteka prikrito.

Težava nasilja v trenutnih časih je torej v tem, da žrtve težje zaupajo komu, kaj se dogaja. Izolacija jih lahko pripelje še v večjo izoliranost, če jim storilec omejuje izhode. Ker je žrtve nasilja izredno težko prepoznati, sosedi pa še vedno iz sramu prej pogledajo stran, kot pa dajo prijavo, je nujno razmišljati o novih pristopih trenutne situacije. To, kar je sicer morda vsaj malo delovalo, v teh trenutkih ni dovolj.

Nasilneži namreč sčasoma prepovejo stike z najbližjimi tudi na spletu in prepričajo žrtve, da ne smejo ven. To naredijo tako, da se ali zlažejo, da je vlada že sprejela tak ukrep, ali pa povečujejo
žrtvin strah pred virusom. Žrtve poskušajo prepričati morda celo v to, da so namestitve v varnih hišah ali materinskih domovih že prepolne, kar nikakor ne drži. Če je žrtev doma in odrezana tudi od spleta, je prepuščena storilcu in težko pokliče na pomoč. Za vse, ki imajo nasilne partnerje, je zato zelo pomembno, da se naučijo zavarovati in ne prekinejo stikov z okolico, najdejo način izhoda, gredo v trgovino, ali lekarno, ali pa vsaj nesejo smeti in skušajo opozoriti nase, zaposlene, ali pa sosede doma. V tujini so vlade že sprejele možnost, da žrtve v lekarnah opozorijo nase prek kode, zaposleni pa jih vzamejo resno. Kaj takšnega bi bilo smiselno uvesti tudi pri nas, kot omenjamo že zgoraj.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poudarjajo, da namestitveni programi (materinski domovi, varne hiše, bivalne skupnosti, stanovanjske skupnosti, zavetišča) delujejo nespremenjeno, vendar ob doslednem upoštevanju navodil NIJZ in drugih inštitucij. Pri prvem sprejemu stranke v namestitveni program strokovni delavci in delavke v individualnem razgovoru opravijo razgovor o zdravstvenem stanju in njihovem počutju ter v primeru podanega suma postopajo skladno z navodili NIJZ in MZ. Na ministrstvu poudarjajo, da so nasilje v družini in vse neodložljive naloge po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini v navodilih za izvajalce socialno varstvenih dejavnosti opredelili kot nujen primer. To pomeni, da tudi sredi pandemije Centri za socialno delo delajo nemoteno in ko je to potrebno, še vedno tudi preko osebnih obiskov s strankami opravljajo javna pooblastila in druge naloge, kjer je potrebno zaščititi posameznika.

Čustvene težave so se ob ukrepih povečale, kar se zelo odraža pri deljenih skrbništvih.

Slednje pomeni, da je ministrstvo ohranilo posluh za najnujnejše primere. Večje težave pa imamo v Sloveniji zaradi odloka o začasni prepovedi gibanja izven svoje občine. Slednje povzroča kar nekaj skrbi, pogrešanja, osamljenosti in težav naslednjim skupinam:
– sestavljenim družinam,
– partnerjem, ki ne živijo skupaj
– otrokom, katerih starši niso v partnerski zvezi in si delijo skrbništvo

Najbolj ranljiva skupina so zagotovo otroci, ki so zavoljo odloka prikrajšani za stike z obema staršema. Zdravje je vsekakor največja dobrobit otroka, prav tako pa je dobrobit otroka dostopnost do obeh staršev. V tem oziru naj bi se oba starša potrudila za omogočene nemotene stike preko interneta, čimvečkrat, lahko celo večkrat kot sicer. Starši, kjer sta oba zares v izolaciji zaradi korona virusa, lahko izvajajo stike tudi v živo, tako kot so jih prej. Težava nastane, ko naletimo na starše, kjer eden ni v izolaciji, ali pa če otrok predstavlja ranljivo skupino. Veliko staršev se je uspelo dogovoriti, a vendar se pojavlja vse več pritožb, ki kažejo, da povsod žal ni konsenza. Pričakovati konsenz v starševstvu je težko že v primerih poročenih, v primeru razvezanih, ki pa tega že prej niso zmogli, pa to lahko vodi v še mnogo večje težave. S tovrstnmi težavami se morajo zdaj krivično srečevati ljudje, ki so že tako šli skozi veliko stisk, težkega odnosa in ponekje tudi težkega razhoda, zdaj pa se od njih pričakuje veliko sodelovanja.

Pri otrocih ločenih staršev lahko prihaja do zlorab, ministrstva pa zgolj pozivajo k razumu.

Toda po poročanju ministrstva za pravosodje lahko sklepamo, da prejemajo vse več prijav zlorab. Takole so zapisali že prejšnji mesec: V tem težkem obdobju smo seznanjeni tudi s problemi izvajanja stikov, kot so določeni v sodni odločbi, pri čemer se že sprožajo postopki pred sodišči s predlogi za izdajo začasnih odredb, s katerimi eden od staršev zahteva prepoved izvajanja stikov z otrokom zaradi nevarnosti okužbe, ali pa zahteva izdajo začasne odredbe o stikih, ker mu drugi starš ne dovoli stika iz tega istega razloga. Apeliramo na starše, da so v svojih postopanjih razumni in odgovorni, da ne ogrožajo koristi svojih otrok iz takšnih in drugačnih razlogov. V kolikor ni mogoče zagotavljati oziroma izvajati stikov zaradi nevarnosti širjenja korona virusa predlagamo, da se za zagotovitev stika, ki je namenjen ohranjanju odnosa z drugim staršem, poslužujejo tehnologije, telefonov, morebitnih videokonferenc. Na Ministrstvu za pravosodje smo bili v preteklih dneh seznanjeni tudi z odzivom Vrhovnega sodišča, s katerim Višja in Okrožna sodišča seznanja, da je pri odločanju o stikih v teh težkih časih treba pretehtati, kar je otroku najbolj v korist, pri čemer se upošteva tudi trenutno stanje. Pozivamo torej k razumnosti, saj ste starši tisti, ki ste prvi zadolženi za zaščito koristi vaših otrok.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se strinja in dodaja: Tudi v izrednih okoliščinah velja, da je potrebno spoštovati pravnomočne sodne in upravne odločitve. Pri izvrševanju pravnomočnih sodnih odločb, ki urejajo stike otroka s tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, pa apeliramo na starše, da se v tem izjemno kriznem obdobju obnašajo razumsko, upoštevajo odrejene in priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in imajo pri tem pred očmi prvenstveno varstvo koristi svojih otrok.

Starši z deljenim skrbništvom so pred odgovornostjo, da se odločajo kar sami.

Obe ministrstvi pravzaprav pozivata starše, ki so se razšli, najverjetneje zato, ker že v zvezi niso zmogli poiskati konsenza k temu, naj ga najdejo zdaj in razmišljajo razumsko. Priporočila torej dovoljujejo veliko različnih interpretacij, slednje pa lahko vodijo do zlorab. Tudi v tokratnem primeru se lahko najslabše konča za otroke, ki ostanejo v boju med staršema, ki se zaradi lastnih stisk ne zmoreta dogovoriti kako naprej. Tovrstno pričakovanje je za marsikoga precenjeno in zelo krivično. Ravno ločeni starši so že šli skozi ves pekel neslišanosti, birokracije in različnih pogledov na starševstvo, se naj bi zdaj poenotili v mnenjih in postali razumni. Toda v realnosti je to precej težko, če srečamo mamo, ki se boji korona virusa, že ko odpre vrata, ali pa če srečamo očeta, ki se ne drži pravil karantene in se veliko druži ne le v službi, pač pa tudi po njej. Oba sta v sebi polna strahu, prva se boji zdravstvenih težav, drugi pa gospodarske krize. Tretji pa morda teorij zarot. In če se srečajo starši s tako različnimi pogledi, težko sami od sebe ohranjajo trezno in razumno presojo. Obstajajo pa tudi starši, ki še niso zmogli predelati razhoda in bodo stike onemogočali zaradi preteklih nerazrešenih stisk, ki jih bodo vračali bivšem partnerjem. Toda tudi to najbolj zaznamuje otroke.

Težko je pričakovati razumevanje tam, kjer ga marsikje v osnovi ni bilo. Ločeni starši so že tako naredili velik korak v življenju s tem, da so odšli iz odnosa, kjer je bilo nasilje, zasvojenost, prehuda odtujenost, ali nepripravljenost za delo. Če imajo na drugi strani partnerja, za katerega sumijo, da je še vedno zasvojen ali nasilen, stiki pa še vedno potekajo nemoteno, jih bodo v času izolacije poskušali prekiniti. Ker verjamejo, da je tako najboljše za otroke. Najboljše bi v teh primerih bilo, da so stiki vodeni izključno pod nadzorom, a če tega do zdaj niso dosegli, bodo zelo verjetno iz upravičenega strahu stike poskušali omejevati. V resnici pa bi bilo nujno svoje sume zaupati pravosodju in CSD, kjer bi lahko prišlo do konkretnih sprememb.

Težava pri stikih zahteva dodatno pozornost

Obstajata torej najmanj tri logične razlage, zakaj imajo starši z deljenim skrbništvom v teh časih lahko povečane težave. Na ministrstvih  bi se morali zavedati, da je ravno ta situacija lahko dodatno jabolko spora, saj lahko prinaša nove zlorabe in občutke krivice. Sploh v primeru, če otrok več časa preživi s staršem, ki ni v izolaciji, pa ga vseeno ne želi peljat na stik k bivšem partnerju, ki je v izolaciji. Če en starš omejuje stike otrokoma z drugim, sam pa ne živi v izolaciji, gre za nekaj drugega kot izključno dobrobit otroka. Možne so zlorabe otroka za preprečevanje stika, ali pa to, da se eden od staršev ne boji korona virusa, pač pa boji bivšega partnerja. V takem primeru spodbujamo starše, da najdejo strokovno pomoč, tretjo osebo, ki bi lahko prepoznala strahove in stiske partnerja, ki preprečuje stike.

Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti dodaja: če do dogovora med starši ne pride in se stik določen s pravnomočno sodno odločbo ne izvede, ima upravičenec do stikov možnost pri pristojnem sodišču predlagati izvršbo. V kolikor drugi starš ocenjuje, da stiki trenutno niso v korist otroku, pa lahko na pristojnem sodišču vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se stiki začasno ne bi izvrševali. Ampak ravno odredbe in izvršbe so tiste, ki še povečujejo jezo in oddaljenost med bivšima partnerjema, ki se že v osnovi ne moreta dogovoriti. V takšnih primerih zato raje kot poseg v odredbe in kaznovanje predlagamo najprej pogovor in dogovor – tam, kjer je to možno. Kjer pogovor ni možen, pa svetovanje – mediacijo tretje osebe, ki bi lahko določila takšno pot, ki bi bila najboljša za otroka in starša. Šele če tudi to ne bi bilo uspešno, se naj odločajo za izvršbe ali začasne odredbe.

Nekaj smiselnih razmislekov lahko starši z deljenim skrbništvom najdete tudi na tej strani.

Kje je rešitev za otroke v času korona virusa?

Če se starši odločijo za prekinitev stikov v živo, naj omogočijo elektronske stike še bolj pogosto, kot jih je bil otrok vajen. V trenutkih izolacije zagotovo potrebuje še več podpore obeh staršev. Starša se naj dogovorita, kako bodo stike v živo lahko nadomestili – in naredita konkreten terminski plan. Jasno je, da nič ne more nadomestiti objema v živo, od obeh staršev in nekateri otroci so v času izolacije zaradi korona virusa poleg manjka vrstnikov prikrajšani še za manjko enega od staršev. Smiselno je zato razmišljati o tem, kako jim vseeno ponuditi čim več topline, prijaznosti, navzočnosti in stika, čeprav na drugačne načine.

Če ste v stiski, ne oklevajte in pokličite brezplačno pomoč tukaj: ZDAJ
Brezplačna telefonska pomoč je možna tudi na Inštitutu Vita bona in pri naših sodelavcih.

Če ne morete poklicati na pomoč, se včlanite v naše sočutne SOS Facebook skupine, kjer lahko vprašanje oddate anonimno:

SOS Korona – svetovalnica (strah, tesnoba, panika)

Sočutno partnerstvo (SOS za partnerske odnose)

Sočutno varstvo in starševstvo (SOS za starše in strokovne delavce).

Prispevek napisala: družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Korona: pandemija nasilja, napetosti in stisk otrok appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.