Pozdravljeni. Mene pa zanima kako odreagirati, če vidim da partner preveč popušča pri vzgoji 3letnega otroka.

Zdaj ima obdobje, kjer probava do kam gre. In iskreno, mene z jokom ne more dobiti na svojo stran, če se odločim, da nekaj ni prav.

Problem je pri parterju ker postane živčen in popusti samo, da bi se nehal jok.

Ali pa bi takrat najrajši zbežal. Zato doseže veliko stvari.

Zato se tudi najin odnos s partnerjem krha. Prav tako me posledično, kadar sva oba, otrok ne posluša ampak takoj leti k atiju.
Kakšen nasvet? Kadar sem sama z otrokom, me posluša. Sicer probava, vendar hitro neha, in tudi ni take drame ker ve, da pri meni ne doseže.

_______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
otrok pri 3 letih je marsikdaj lahko zelo naporen. Ker je pred njim veliko razvojno obdobje, ko mora pokazati trmo, svojo voljo in spoznati svoje potrebe.

Otroški jok je težak za zdržati in v nas sproža neprijetno reakcijo. Kar vi opisujete je, da ima vaš mož zelo močno reakcijo na otrokov jok in se čuti, da mora takoj ustreči, ker otrok ne sme čutiti nobenega stresa. Tudi če to pomeni, da se otrok iz tega ne nauči nič.

Po vsej verjetnosti ima v svoji preteklosti vgrajena prepričanja kjer je bil naučen, da se mora tako odzvati.

Da je samo tako pravilno in da otrok ne sme čutiti nobene neprijetnosti.

Kako torej spremeniti vzgojne načine? S trudom in z motivacijo, da je to za dobro otroka. Otrok mora iti skozi ta razvojna obdobja, kljub temu, da je staršu težko in neprijetno se bo mogel odzvati za otrokovo dobro in zdržati z lastnimi neprijetnimi čustvi.

Komentar so zapisali sočutni admini.

Naše vsebine najdete tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Popuščanje pri vzgoji otroka: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Živijo.

Moja prijateljica je alkoholik in jemlje droge že skoraj celo življenje. Nekaj časa je bila ok. Cca 10 let. Sedaj pa ima otroka starega 7 let in je ponovno začela pit in se drogirat.

Težko obdrži službo, nima izpita za avto… Otrok ji je nekje na zadnjem mestu, čeprav se trudi in zgleda kot, da ji je na prvem, samo, ko je trezna….

Laže sebi in drugim. Hodi na zdravljenja in spet nazaj na staro pot.
Kaj takemu človeku pomaga, da se zave, da otrok trpi?
Taki mami ne moreš dat nekaj za brat, da se bo zamislila.
A obstaja sploh kakšna varianta, da bo kdaj bolje?

Jst mam občutek, da bo ostala nekje na cesti kot klošar, ali pa bo umrla.

Je drugače zelo prijazna oseba, ampak se nima rada. Tako da, tudi drugih ne zna imet.
Otrok ima tudi očeta, ki je zelo skrben in se trudi kolikor se lahko.

______________________________________________________________________________________________________________

Spoštovana anonimna,
si predstavljam, koliko nemoči morate čutiti ob tem, ko gledate svojo prijateljico kako se uničuje. Opisano vedenje je precej samodestruktivno.

Sprašujem se, če se vsaj da z njo govoriti o tem, kaj jo tako boli, da posega po substancah?

Kot prijatelji smo lahko rama, na katero se drugi nasloni, kaj več od tega pa ne moremo, saj kot odrasle osebe nosimo odgovornost vsak zase.

Če se vam prijateljica odpre, se lahko počuti vsaj videno in razumljeno v svoji bolečini, kar je že veliko.

Pomembno pa je, da se zavedate, da bi ona potrebovala ogromno podpore (tudi strokovne), da bi se uspela postaviti na noge.
Boli tudi, ko gledate njenega otroka, nedolžno bitje, ki trpi zaradi maminega vedenja.

Sprašujete, kako ji pomagati, da se zave, da otrok trpi… tukaj bi izpostavila, da gospa s svojo zasvojenostjo beži od svoje bolečine, zato tudi otrokove bolečine ne zmore začutiti. Njen prvi odnos je s substancami in otroka zato ne vidi. Ne, da noče, ampak preprosto ne zmore.

Otroke ščiti CSD, v kolikor gre tukaj za ogrožanje in zanemarjanje otroka, lahko zadevo prijavite. To je smiselno predvsem zato, da se prijateljica zave, da gre zares in da njeno vedenje ni sprejemljivo.

Psihološke posledice za otroka zasvojenega starša so namreč lahko hude. Verjamem, da odločitev za ta korak ni enostavna, saj je ne bi želela izgubiti, ampak glede na to, da vas je strah tudi za njo, bi bilo morda smiselno, da se vključijo tudi strokovne službe, saj zgleda, da sama trenutno resnično ne zmore.

Komentar je zapisala psihoterapevtka Pia Jerman.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Otrok, pijača in droge: Svetovanje appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni
Potrebovala bi vaše nasvete kako ravnati v dani situaciji.
In sicer… V kozarčku zbiram kovančke in včeraj sem opazila, da je prazen. Hčerko (7) in sina (4) sem vprašala, če kdo od njiju kaj ve o tem. Oba sta zanikala. Po hčerinem izrazu na obrazu sklepam, da je bila ona, vendar nisem popolnoma prepričana.
Rada bi jima dala vedeti, da to početje ni pravilno, sploh, če se ne govori po resnici, pa ne vem kako izbrati besede. Plus tega mi je hudo ker se mi ne upa(ta) povedati resnice.

___________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Kot ste tudi sami ugotovili se je en od otrok zlagal, saj se je najverjetneje ustrašil reakcije. A to še zdaleč ne pomeni, da vam ne zaupa ali, da se vas boji. Najbrž ve, da vam tile kovanci veliko pomenijo in morda ste bili dogovorjeni za kaj jih boste skupaj porabili..  A želja po kovancih je bila prevelika. Morda se je zgodilo je v igri ali pa v upanju, da ne boste opazili da, je vzel/a kovance.

Jaz bi svetovala, da se z otrokom pogovorite o laži.

Povejte, da jima v primeru laži ne boste več mogli zaupati, ker ne boste vedeli kdaj govorita resnico. Da veste, da je resnica včasih boleča in težka, ampak, ko bosta povedala resnico jima bo lažje pri srcu.

Morda jima poveste, da se kdaj zgodi, da ne odreagirate kot bi si želeli, ko govorita resnico in da sta se morda kdaj ustrašila vaše reakcije. Ampak v odnosu je tako, da je potrebno delati na zaupanju. Povejte jima, če bosta kdaj videla, da je vaša reakcija na njuno resnico pretirana (ker ste človek in v danem trenutku niste zmogli drugače) naj vas opozorita in se boste umaknili, ter kasneje pogovorili.

Lahko jima tudi obljubite, da boste tudi vi z njima vedno govorili resnico (a to le v primeru, da bo res tako).

Otroci ogromno razumejo in z vzgledom sodelujejo.

Vse dobro.

Tadeja Čulek

____________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Jaz bi obrnila na hec. Ko bi videla da je kozarec prazen bi presenečeno rekla oooo lejta no, obiskal nas je palček drobižko in nam pobral vse kovance 🙈 in pri nas je v večini primerov potem reakcija otroški smeh in neeeee mami no, jaz sem ali pa kaj podobnega.
Če ne bi bila na drugi strani taka reakcija bi se vedno govorila o palčku in povedala. da sem žalostna da je palček vse vzel, ker so bili te kovanci namenjeni….vstavite čemu….., ker so mi pomenili…..vstavite kaj….

In povedala bi tudi, da upam da jih bo vrnil na svoje mesto ko si jih ogleda, ker res ni lepo da kar tako vzame od nekoga drugega brez da vpraša. Oz povedala “vzgojne stavke” za katere bi želela da jih sliši moj otrok.

Se mi zdi da kdaj tole indirektno bolj zaleze. In pri nas se obnese.

Ravno včeraj dva imeli s 6-letnico pogovor o laži. Prvič sva ga imeli (v nekem kontekstu) pred cca dvema letoma ko sem ji rekla, da ji vse verjamem, dokler ne ugotovim da se mi je enkrat zlagala. Potem pa ne vem če ji bom lahko vedno verjela. In si je ful zapomnila.
No in včeraj se spet nekaj pogovarjala in jo vprašam če se mi kdaj zlaže…..in ona mene nazaj reče, če jaz mislim da se mi 😅
Sem rekla da mislim da ne. In je rekla, ja mami, res se ne, ker jaz itak vem, da tudi če ti po resnici povem, da sem naredila narobe al pa polila al pa kej, da ti ne bos jezna in da mi bos pomagala da najdeva rešitev. In mi je bil tak zmagoslavni občutek 💖 tisti o uau, neki pa že delam prav, čeprav kdaj dvomim vase😃

Komentar je napisala mamica na Facebook strani in je objavljen z njenim dovoljenjem.

Naše brezplačne vsebine najdete na Facebooku in Instagramu.

The post Otrok ne govori po resnici: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni!

Prosim za nasvet, kako lahko izboljšamo situacijo pri našem fantu.

Pravkar je napolnil 8 let in obiskuje 3. razred, vendar imamo resne težave s šolo. Z možem nama je žal, da nisva vztrajala z odlogom vpisa v šolo za 1 leto in čeprav so naju v 1. in 2. razredu pomirjali, da bo šlo da mu gre OK. Sedaj smo na pragu tega, da ne vem več kako naprej, ker je vidna razlika med njim in sošolci, kar se tiče napredovanja. Pa naj omenim, da fant nima težav z razumevanjem ali da bi si težje zapomnil stvari, težava je v tem, da mu enostavno ne gre, ko mora v šoli delati in prepisovati iz table.
Ker sem mnenja, da bi bilo bolje, če gre še enkrat v 2. razred me zanima ali se lahko to naredi ob polletju, v kolikor je že kdo imel takšno situacijo?

Naj omenim, da vsakodnevno delam z njim in doma je viden napredek, v šoli pa zmrzne in ker je tudi najmlajši, je v odnosu do drugih otrok ofenziven.

In ko mu ne gre, je to še dodatna težava, in potem noče delati nič.
Prosim za nasvet, ker sama ne vem več kaj bi bilo najbolje za mojega 💙

________________________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.

Žal mi je, da ste se znašli v takšni stiski.
Kako je z nazadovanjem v nižji razred v drugem polletju žal ne vem, pojdite na šolo na pogovor in boste najbolj videli kaj se lahko dogovorite.

Tudi jaz sem pri najstarejši hčeri uredila odlog šolanja in sem videla v tem letu ogromen napredek. Vsekakor so majhni ob vstopu v šolo in si v veliki večini želijo igro in nikakor prepisovanje iz table in sedenje v klopi, a žal je šolski sistem takšen je in ne gleda na individualne potrebe otrok.

Pišete, da zmrzne v šoli, pred tablo..  Je imel kdaj kakšno slabo izkušnjo?

Kako pa ste kaj vi bili v šoli? Ali vaš partner?

Če ste vi ali vaš partner imeli takšne izzive in jih nista razrešila je lahko prišlo za prenos medgeneracijske travme.

Kaj storiti? Če čutite, da mora otrok ponavljati razred, potem se to dogovorite in naj ga ponavlja. Če ne bo šlo sedaj pa v naslednjem šolskem letu.

Hkrati pa je potrebno sebe in otroka opolnomočiti. Veliko se pogovarjajte in dajte mu vedeti, da tudi če njegov uspeh ni dober in bo ponavljal razred, je čudovit kakršen je in ga imate takega najraje.

Za opolnomočanje bi morda bilo dobro če bi našel hobi, šport, ki bi ga navdihoval in hkrati malo tudi opogumil.

Dajte si čas in zadihajte, niste sami v takšni situaciji.

Vsekakor pa verjamem, da globoko v sebi veste kaj je najboljše za vašega otroka, le v poplavi informacij in v želji, da naredite najboljše ne slišite tiste prave notranje besede.
Če vidite, da sami ne zmorete priporočam obisk terapevta. Vse dobro.

Komentar je napisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Prehiter vstop v šolo: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Pozdravljeni.

Deklica je izredno, res ekstremno navezana name.  Ona namreč zelo redko dovoli da jo partner skopa/stušira/uspava/ji da za jesti ipd… za mano gre povsod. Naj povem tudi to, da v teh 3 letih sem bila več doma kot v službi, zaradi raznih operacij in težav. Partner dela več tako, da že v štartu sem jaz več časa z njo. Ampak partner se dobesedno počuti izrinjenega in počasi že obupuje, kar se odraza potem na najinem odnosu. Jaz mu očitam, da je celotna skrb za njo na meni in da kljub temu da sem doma je to psihično zelo naporno. Hčerka se uspava tako, da nekdo lezi z njo.. Jaz jo moram trdno objet, me mora držat za roko ali kaj podobnega, da se me prav fizično dotika, kar zna biti včasih zelo zelo naporno.

Danes recimo smo sli vsi 3je v spalnico, prebrali knjige in jaz sem rekla da “moram na wc” da bi jo on uspaval, po 10 min je bil histeričen jok, da ona pogreša mamico in dokler je nisem prišla tja jo uspavat.

Večkrat mi rata tudi fizično preveč vsega, dotikov in teh objemov  in potem jo odrivam, čeprav ni nič kriva in mi je hudo…

Prosim za kakšen nasvet, idejo.. Bojim se kako bo, ko bo prišel še dojenček in jaz ne bom zmogla počet vse te stvari z njo.

_____________________________________________________________________________________________

Pozdravljeni.
Iz vašega besedila se prav čuti stiska, ki jo doživljate. Deklica je stara 3,5 let in zanjo ste varen steber in zato si vas želi v bližini. Seveda je najbolj omejena na vas tudi zato, ker ste največ z njo. To, da jo odrivate deklica čuti in najverjetneje zato še bolj želi v vašo bližino, saj se boji zapustitve.
Omenili ste tudi operacije, kar lahko pomeni, da je deklica ”morala” ostati sama in ima morda v sebi strah , da bo ponovno zapuščena?

Vsekakor bi vam priporočala, da se z deklico pogovorite, če je kdaj morala biti zapuščena in obujajte spomine kako je bilo… Kaj je takrat čutila, kako ste se počutili vi…

Najbrž bo jokala in to je povsem ok.

Pogovorite se tudi, ko bo čas za odhod na igrišče. Povejte ji, da vi ne boste šli ampak, da lahko, če hoče, gre z njo oče, vi pa jo boste počakali doma. Če ne bo hotela na igrišče z očetom pa povejte, da je lahko doma ampak, da boste sedaj vi počivali (oziroma poveste karkoli kaj boste delali) in da naj se igra z očetom, če vas bo pa rabila pa ste tukaj zanjo. Morda pa rabi samo zagotovilo, da boste res počakali tam, kot ste rekli?

Omenili ste, da hčeri rečete, da samo skočite na wc in čez cas joka saj hoče, da pridete nazaj.. To je povsem normalno, toliko je že velika, da ve, da to pomeni, da se boste vrnili nazaj.

Povejte ji odkrito, da danes ne zmorete in bo zato z njo šel oče. Vi pa boste tukaj saj rabite čas zase.

Bodite odkriti z njo, povejte, da včasih rabite čas zase, da si ”napolnite kozarec” in imate več energije za igro z njo. Super bi bilo, če bi se že sedaj igrale igre vlog s kakšnim dojenčkom.. Lahko se igrate kako ga previjate, hranite in ko vas kliče, poveste, da še niste končali, da bo morala malo počakati. 😉
Tudi vaši občuti so normalni, če se lahko tako izrazim. Čutite, da je preveč, da ne zmorete.. saj ste šli preko sebe in niste postavili meje.

Telo vas ustavlja, zato takšni občutki.

Ko se boste pogovorili in ji povedali, da tako ne gre več, bo morda tudi deklica to bolj razumela in lažje sprejela.

Hčeri predstavljate varnost. Kar vam je lahko v veliko veselje, hkrati pa morate poskrbeti zase in postaviti mejo. Morda bo deklica na začetku jokala, se upirala, ker si bo mamica vzela čas zase in ona tega ni navajena. Zato se ne ustrašiti tega. Tudi s partnerjem se pogovorita v to smer, da naj bo pripravljen na to in naj bo tam za hčero, da jo pocrklja in se z njo pogovori in ji pove, da jo vi čakate, kot ste se dogovorili in da je tam tudi on zanjo. Verjamem, da je to eno res naporno obdobje in da se morda bojite, da je deklica preveč navezana na vas in kako bo sedaj z dojenčkom..

A prav vse se bo uredilo, kot se mora.

Še ena ideja.. Deklico skušajte čim več vključevati v vsakdanja opravila in jo vabiti v odnos (da boste vi tisti, ki vabi v odnos, če razumete). Se pravi, pridi bova to, pridi po objem, pridi in mi pomagaj..  Potem pa se dogovorita, da pa po kosilu (oziroma, takrat, ko boste rabili) rabite 5-10 minutk zase. In da vas takrat lahko pokliče samo, če je res kaj nujno. Po poteku dogovorjenih minut  pa ste spet njeni. Tako boste prišli do časa zase in hčeri postavili mejo tudi, ko sta sami doma in ji tudi pokazali, da je pomembno včasih drugim rečti ne in sebi rečti da in poskrbeti zase.

Vse dobro.

Komentar je zapisala Tadeja Čulek.

Najdete nas tudi na Facebooku in Instagramu.

The post Ali je hčera lahko preveč navezana name? Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Varna navezanost otroka: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post HČI ZAVRAČA HRANO. KAJ NAJ STORIM? Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

The post Kako sinu olajšati prihod dojenčka? Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!

Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?

__________________________________________________________________________________________________________________

Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne

P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno

The post Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno,  se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.

Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela?  Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku.  Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja

Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma.

Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.

Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku).

Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.

V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?

Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd.  Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.

Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.

Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.

Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.

Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo

Srečno.

The post Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.