The post Kako sinu olajšati prihod dojenčka? Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Prišla sem do točke, da me sploh ni več ganilo to kričanje!

Jok, krivda, trenutno se počutim otopelo.. Razmišljam kakšno nepopravljivo škodo sem ji spet naredila s svojim obnašanjem. Tako zelo si želim bit dobra mamica za njo, ampak enostavno na trenutke, ko so težke situacije, popustim na celi črti. Še eno področje na katerem sem pogrnila. Sem mislila, da bom, če se ji bom cela predala naredila največ za njo, da ne bo osamljena kot sem bila jaz kot otrok, ampak nisem pa pomislila, da bom sebe čisto izgubila s tem. Še najhuje pa je, da moji možgani njo krivijo za moje stanje. Prosim, če se je katera mamica znašla kdaj v podobnih občutkih, da mi poveste, kako ste se zvlekle iz tega? A se lahko popravim škodo, ki sem jo naredila? Kako naprej, če ne bom več zmogla dojiti?

__________________________________________________________________________________________________________________

Vse dobro, čudovta mamica. Ne pozabite na vašo čudovitost, res ne

P.s.: se nasvet glede krivde. Pa za dobro otroka. Če čutite, da je bilo kaj preveč, se otroku lahko opravičite in pocartate dvojno naslednji dan. Se najboljše pa je, da njej in sebi obljubite, da boste raziskali, kaj se dogaja in morebiti poiskali pomoč. Mate vi to. In bravo za pogum, za pisanje v skupino. Ni samoumevno

The post Ne zmorem več dojiti, kako naprej: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Ampak ko berem, kako je dobro da je otrok doma do 3 leta vsaj in podobno,  se z vsem strinjam, ampak jaz tega nisem zmogla.

Ko berem vaše izkušnje, se mi zdi, da ste vsi super starši. Kako vam uspeva? Se še kdo od vas srečuje z občutki krivde? Ali ima otrok vseeno travme, čeprav je šel pred 3 letom v varstvo, ker sem bila jaz kot starš preveč na dnu, da bi zanj dobro poskrbela?  Včasih mi je res težko ob vsem prebranem in sem zaradi tega še manj sproščena, ker trenutno ne zmorem dajati toliko svojem otroku.  Kako se spopadate s tem, ko ne uspete sočutno vzgajati in biti sočuten starš svojem otroku? Se mi zdi, da tisti, ki tega ne poznajo in “se ne sekirajo”, pridejo bolj sproščeno “skozi”. Hvaležna za vaša razmišljanja

Večkrat opažam, da s(m)o mamice v sočutnih skupinah izjemno, izjemno senzibilne na krivdo in občutek sramu. Da bi morale biti najboljše mame, se potruditi veliko pa še več, da nikoli ni dovolj. Najbrž se v starševstvu odražajo vsi ti težki občutki, ki smo jih prejeli od doma.

Kar hočem povedati: v skupini boste dobili veliko priporočil, itak , veliko razlag, tudi novih idej – ampak to ne pomeni, da če vi delate kaj drugače, da niste dovolj dobra mami.

Prav obratno – ena ključnih načel sočutnega starševstva je to, da smo sočutni NAJPREJ do sebe (saj veste, tudi na letalu je treba v primeru nesreče najprej masko dat sebi, šele potem otroku).

Če vam ta skupina ali pa katerakoli druga daje občutek, da niste dovolj, potem je smiselno, da občutek predihate in se pogledate v ogledalo in si priznate, da ste dobra mami.

V taksnih primerih kdaj celo rečem ok kaj če bi malo manj sledili temu, kaj družba sporoča da je ok, in malo več sebi – pa čeprav boste zato manjkrat kliknila našo skupino?

Toplo, toplo vam priporočam da tukaj najprej poskrbite zase, za svoje občutke ipd.  Ne glede na vsa priporočila in vse napotke. Nujno je, da poskrbite zase in za to, da se počutite ok.

Še več bom rekla – če je mama pod stresom, ker je otrok doma do 5.leta, potem je jasno boljše, če ga nima doma in je potem boljša mama, ko pa je otrok z njo. Vedno iščemo optimume za prav določeno situacijo – saj nismo vsi enaki, prav tako pa nismo vsi za vse.

Ene mame brez problema šolajo na domu, nekatere tega nikoli ne bi želele, tretje ne zmogle.

Vse pa so top mame. In tudi vi ste. Samo priznajte si to.

Pa odkrite iz kje toliko krivde, ki vam dela škodo

Srečno.

The post Kako naprej, ko ne uspem biti sočuten starš : Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Članek je nastal ob javni polemiki, ko se je bralec Slovenskih novic obrnil nanje vprašujoč, kaj se dogaja z mamo, ki jeseni sredi mesta sprehaja otroka zgolj v plenicah.

Mama naj bi se  sklicevala na sočutno vzgojo, zato jo je očitno potrebno nujno redefiniriati. Sprehajanje otroka v plenicah jeseni v takem kontekstu ni del sočutnega starševstva. Kar pa ne pomeni, da se ta mama ne trudi, ali da ni dobra – je pa dejanje težavno. Prav tako ni za nikogar dobro, da bi mamo javno linčali ali obsojali – kar se že dogaja na socialnih omrežjih – nasprotno, takšna kritizatorska dejanja so pravzaprav precej nevarna, saj lahko pripeljejo precej daleč (naj spomnimo, v Sloveniji smo že imeli tragične posledice medijskega linča!), zato terapevti spodbujamo vse inštitucije, da se mami v prvi vrsti pomaga. Pravzaprav bi se vsak ob takšni novici moral vprašati naslednje: »kaj lahko storim jaz, da bo situacija za tega otroka in to mamo boljša«? V upanju, da bo boljša razjasnitev sočutnega starševstva prinesla njegovo globlje razumevanje v naši družbi, je nastal ta zapis. In upamo, da bo ta zapis dosegel tudi njo.

O sočutnem in rahločutnem starševstvu so pri nas prvi pisali terapevti relacijske družinske terapije (Andreja Poljanec, ŠRCD in Zavod Iskreni), pravi razmah med starši pa se je zgodil z nastankom Facebook skupine Sočutno starševstvo. Ustanoviteljica skupine Janja Urbančič je ob sebi poleg Alenke Orešnik pred več kot 5 leti zbrala vestne moderatorke Dejano, Matejo, Tejo, Aleksandro, Lucijo, Tatjano, Barbaro in druge, ki so vsak dan posvetile nekaj časa drugim mamam, ki so se znašle v vsakdanjih starševskih stiskah. V skupini so postali dejavni tudi terapevti različnih smeri in člani FamlyLab kluba. Skupina se je na žalost premnogih pred leti zaprla, iz nje so nastale različne akademije, terapevti pa še vedno vodimo sočutne SOS skupine (sočutno varstvo in starševstvo, sočutno partnerstvo in SOS korona), kjer se po svojih močeh trudimo odgovarjati mnogim ljudem v stiski. Podobno temo pri nas pa pokrivajo tudi termini ljubeče in zavestno starševstvo.

Sočutno starševstvo je bilo v Sloveniji pogosto narobe razumljeno že samo zaradi pomena besede sočutno.

Pogosto so ga krivično zamenjali s permisivnim »zavijanjem v vato«, kjer ni meja, staršem pa so pripisovali, da se neskončno razdajajo za otroke. Kot da sočutno pomeni neka do otrok prisiljena prijaznost in popačen odnos, kjer starš ne sme zares obstajati, saj je vse, kar obstaja le mali sonček. Ljudi je najbolj zmotilo to, da tudi preproste besede in besedne zveze (kot so »pridna«, »mi gremo, adijo« in »saj ni nič hudega«) lahko kdaj otroka tudi zaznamujejo in da morda to, kar smo do zdaj uporabljali (mi in naši starši) ni nujno najboljša verzija. Nekaterim pa je šlo na živce celo to, da temelji na znanstveno utemeljenih pristopih (predvsem teorije navezanosti dr. Johna Bowlbyja in nevroznanosti npr. dr. Daniela Siegla in dr. Daniela Amena), češ da naša zdrava pamet najboljše ve.

In pravzaprav se tukaj strinjamo, oziroma ne izključujemo, saj pristopi sočutnega starševstva delujejo zelo naravno. Še več, ko otrok naredi nekaj narobe, ne uporabljamo besede kazen, pač termin pa naravna posledica. Ker v večini primerov to ne pomeni več negativno umetnega spreminjanja delovanja otroka preko prisilne spremembe njegovega vedenja, ampak gre za učenje otroka, da čimprej sprejme lastno čustveno odgovornost. Torej ko naredi nekaj narobe, ga ne bomo več učili, da je slab, ampak mu bomo predali odgovornost, da on to popravi. V naši družbi, kjer smo precej navajeni, da je v redu, če se otroke ob za nas neželenem vedenju lahko tudi sramoti (»poglej kakšen si«), jim daje direktno krivdo (»ti si kriv, da je vse narobe«) in celo sporoča, da morajo biti zgolj ubogljivi (»nikoli me ne ubogaš« – čez 18 let pa potem kontradiktorno pričakuje samostojnost in samoiniciativnost), so takšni novi načini razmišljanja pogosto predstavljali prevelik preskok v mislih. Nekatere pa je šokirala miselnost, da ima sočutno starševstvo nično toleranco do nasilja vseh oblik – zakaj imamo s tem težave še danes pojasnijo statistike nasilja pri nas, ki so še vedno visoke (pa vendar na srečo nižje kot včasih). Kot da bi pri nas obstajalo le črno ali belo: ali so klofute ok (»saj sem jih dobil le takrat, ko sem jih res zaslužil« so tipične racionalizacije zanje pri nas), ali pa si permisiven starš. Kot da se ne bi dalo otroku odločno, jasno in z avtoriteto voditelja postaviti meje in pri njej vztrajati. Ambasadorji sočutnega starševstva verjamemo v prvi vrsti v starše – da zmorejo biti avtoritete, ter otroke z zgledom učiti samorefleksije, s prevzemanjem lastne odgovornosti (učenje naravnih posledic) pa predati občutek za samostojnost. Kar je pravzaprav popolno nasprotje permisivne vzgoje, kjer starš otroka pravzaprav zanemarja, na račun tega, da meje sploh ne postavi, bodisi je ne zna, ne zmore, ali celo zavestno ne želi.

Sočutna vzgoja ni enostavna.

Ne samo zaradi omenjenih besed, ki jih hitro izrečemo – in to točno tiste, katere smo si kot otroci doma obljubili, da jih ne bomo nikoli izrekli, npr. nepojasnjen »zato ker sem jaz tako rekla«. Ta je sicer problematičen samo zato, ker pričakujemo, da bo naš otrok verjel nekaj, ne da bi imel pri tem lastno izkustvo in ne da bi pri tem imel raz-umevanje situacije. Zato pri vodenju otroku zaupamo in ga jemljemo resno in si trudimo pojasniti stvari. Starši tako nemalokrat izpadejo napol mučeniški, ker le redki uspejo s pojasnjevanji. Zgodnjo trmo imenujemo tantrum in je ne razumemo kot otrokovo manipulacijo, ampak otrokov klic na pomoč – to pa ne pomeni, da zato otroku popustimo, nasprotno: ponudimo mu prostor, da se izrazi in šele nato, ko se povežemo in se zaradi povezave pomiri, pojasnjujemo našo mejo.

Toda če ta del večini še gre, je najtežji del gotovo lastna samorefleksija. Ta spodbuja sočutnega starša k temu, da se zave svoje čustvene prtljage, ki jo prinaša ne le v partnerski, pač pa tudi v starševski odnos. To pomeni, da mora na neki točki se čustveno spopasti s svojo preteklostjo in sedanjostjo, kar pa ni enostaven proces, niti nima določenega roka trajanja. Delo na sebi je pravzaprav vseživljenjski proces in v sočutnem starševstvu verjamemo (tudi na osnovi dokazane teorije medgeneracijskega prenosa travme, o kateri več piše npr dr. Robert Cvetek v knjigi Bolečina preteklosti), da več kot predelamo, manj čustvenih vsebin nosijo naši otroci.

Nevarnost poprečnih staršev, ki so se znašli v sočutnem starševstvu torej običajno ni ravno v tem, kar jim mnogi očitajo: da otroka permisivno zanemarjajo, ali ujčkajo, ali nikoli ne postavijo meje (tudi na ta del naletimo, ampak tam je na delu permisivnost). Po naših terapevtskih izkušnjah številnega dela s sočutnimi starši je njihova največja nevarnost to, da se bodo zaradi lastne negativne izkušnje v družini za otroke in sebe trudili preveč. Če zapišem še več: sočutni starši pogosto iz občutka lastne nevrednosti, krivde in prikritega sramu za otroke skrbijo preveč: pogosto prebirajo veliko knjig o vzgoji, se pogosto izobražujejo na to temo, hodijo na veliko seminarjev in opravijo veliko samoreflektivnega dela. Niso slabi starši, so prej starši, ki potrebujejo potrditev, da so na dobri poti. In potrebujejo sporočilo, da so dovolj dobri starši.

Sočutno starševstvo zelo upošteva potrebe (ne želje!) vseh: otroka in staršev, pri čemer predpostavlja, da so starši tisti, ki jih prepoznavajo in nanje ustrezno odgovorijo. Tako že pri novorojenčku spodbujamo mame, da skušajo prepoznati njegovo lakoto, ki jo jasno pokaže (in ne dajati obrokov zgolj na določene ure – ure namreč osvojijo, ko so starejši), hkrati pa tudi to, ko se obrne stran od prsi ali flaške. Na ta način spodbujamo kompetentnost otroka, o čemer je ogromno pisal danski terapevt Jesper Juul. Z leti otrokova kompetentnost – če mu to dopuščamo – narašča, kot dojenček pa vsekakor potrebuje našo pomoč. Kompetentnost otroka ni sorazmerna s popuščanjem starša. Ko starš prepušča odgovornost otroku, ni vseeno, ali to počne zaradi svojih občutkov , npr. strahu (»bojim se, da bo jokal«) ali sramu (»kaj bodo rekli drugi«), ali zaradi tega ker želi, da otrok prične zaznavati sebe.

Marsikdo se ob tem vpraša, kje je potem meja in očitno je prav tu nastal kamen spotike v razumevanju pojma sočutno starševstvo. V tem kontekstu bi prej pričakovali, da bi nekdo povezoval pojem sočutno starševstvo z »brezpleničarstvom«, ki ga uspešno prakticirajo nekateri kompetentn starši, ki ocenijo, da lahko zgodaj prepoznajo otrokovo potrebo po izločanju. Metoda zahteva kar nekaj časa in truda, pa vseeno ne predpostavlja golega otroka. Dati otroku kompetentnost ne sme pomeniti, da otroka po drugi strani precenimo. Otrok, ki je mlajši od dveh let namreč ne zmore zares smiselno povezovati stvari v celoto (pa tudi kasneje te stvari niso tako enoznačne!), zato za ta del nujno potrebuje navzočega starša. Zato je možno, da majhen otrok ne bi zmogel ubesediti, da ga na primer zebe, ali pa da ga nekaj boli zaradi stekla. Večina otrok bi verjetno začela jokati, ali pa bi postali razdražljivi, iz česar bi starš sklepal, da nekaj ni v redu. Toda vsi otroci niso enaki in vedno se zelo prilagodijo na delovanje starša, včasih tudi za ceno sebe. To lahko tudi pomeni, da ne pokažejo svojih potreb in tega, da jih zebe ali boli. Zato je pomembno, da starši VEDNO zavarujemo svoje otroke, ko govorimo npr. o življenjski ogroženosti in mu na primer ne dovolimo igranja z noži, vožnje, ko ni v stolčku in podobno.

Pri hoji v plenicah sicer ne gre za življenjsko ogroženost, ampak gre za tri težave:

– otrok se sprehaja skoraj gol sredi mesta in ne na primer sredi plaže (pri tem se lahko počuti neprijetno, kot da ga starši niso zaščitili, kasneje pa se lahko počuti osramočen in izpostavljen)

– otrok je bos, pri čemer se lahko poškoduje (ker ne hodi le po domačem, kjer je vse čisto)

– otrok je pomanjkljivo oblečen pri nižjih temperaturah, ki niso poletne (kar je za nekatere lahko krepitev imunskega  sistema, lahko drugim izzove prehlad)

Če glede tretje alineje morda zaupamo, da je mama zmogla preceniti, da je otroku res vroče, sta prvi dve alineji večja težava. Mamica, ki ne prepozna nevarnosti, da se otrok lahko poškoduje, ali počuti izpostavljenega, je najverjetneje tudi sama ranjena v eni od teh točk.

To nas ponovno pripelje do spoznanja, da vsi, hote ali nehote, na otroke prenašamo naše lastne rane. Če jih ne zmoremo videti in sprejeti, četudi nam jih pokažejo drugi, pomeni, da so verjetno to naše slepe pege: nam skrite in nezaznavne, v resnici pa zelo globoke. Ne vemo, kakšna je zgodba mame, ki otroka sprehaja v plenicah, zato je nimamo pravice kritizirati ali obsojati. Ne sodimo, ampak ji pokažimo, da ni sama in ponudimo pomoč. Če ste v stiski in ne veste, kako naprej, nas kontaktirajte na mail ali preko sočutnih sos Fb skupin.

Prispevek je napisala družinska terapevtka Katja Knez Steinbuch

The post Sočutno starševstvo v plenicah appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Moj 3 letni otrok je doma vedno jezen, trmast in agresiven. Slišala sem, da je lahko vzrok za to, da mu morda manjka samozavest. Seveda sem se odločila, da ga bom bolj opazovala in zdaj to lahko potrdim. Tudi jaz sem kot otrok bila zelo nesamozavestna in sramežljiva. Kako mu lahko pomagam, da ne bo imel enakih težav kot jaz? Kako naj okrepiva samozavest?

Spoštovana mama! Odgovor na vaše vprašanje ste našli že sami.  Vedno, ko nas nekaj pri otroku moti, je dobro, da najprej pogledamo vase. Vse, kar mi nimamo predelano, čustveno podedujejo naši otroci.

Če smo sami v otroštvu bili sramežljivi in to nosimo še vedno v sebi, čeprav nezavedno, bo vse to čutil tudi naš otrok.

Zelo pomembno je, da ste vi samozavestni, saj je on pri tej nizki starosti del vas. Če sami ne premorete samozavesti, boste težko vzgojili samozavestnega otroka. Težko namreč kar preskočimo sami sebe. Tudi če vas sinček ne vidi, ko na primer ”zamrznete”, vas začuti, ker strahovi so nekaj, kar oddajamo nezavedno. Torej vsa čutenja nosimo s sabo ves čas, otroci pa so kot gobe in jih posrkajo vase. Tako se zelo pogosto zgodi, da nam otroci prebujajo naše nepredelane občutke in včasih prav pri istih letih, ko se je kaj dogajalo nam samim.

Začnite z delom na sebi, najdite svojo notranjo sramežljivo punčko in njene rane. Ko jo boste srečali in ji zaupali, kako verjamete vanjo, četudi drugi niso, vam bo počasi morda zaupala. Ko si boste okrepili najprej vašo samozavest v preteklosti, bo sprememba tudi pri vašem  sinku. Saj veste, otroci so naše ogledalo. 

Otroci so lahko doma različni, tudi plahi,  ampak v družbi se to pogosto spremeni. Ravno ta del, ko  omenjate jezo in trmo, je tam po drugem letu  zanje zelo značilen. Po drugem, tretjem letu se namreč otrok bolj zaveda sebe in se zato bolj močno to potrudi pokazati. Navzven se to pokaže pogosto kot tantrum, čemur rečemo trma in je za starše zelo naporna, ampak v resnici dober znak. Več o tem sem v eni zaprti Facebook  starševski skupini spregovorila v tem videu, katerega ogled toplo priporočam: O trmi

Če otrok ob nas pokaže veliko občutkov, to ni vedno slabo, prej obratno. To namreč pokaže, da nam zaupa in da je ravno ob nas tisti varen prostor, kjer lahko iz sebe spusti stres, ki se je nabral v njeovem telesu. Tako se eni bolj jokajo, drugi bolj jezijo ipd. Mama pa je tisti prvi varen steber prostora vseh občutkov.

Zato občutkov nikar ne ukinjajte, saj so dobri.

Vsekakor pa morate odkriti tudi to, kje bo morda vaša meja in kje bo otrok potreboval vašo pomoč, da se pomiri. Tako je precej veliko na Vas kot staršu: da ste odločni, samozavestni in le to predate na sina. Nekaj pa je tudi njegov karakter in življenje, ki ga bo sčasoma vseh teh veščin še naučilo. Je pač le še majhen in pač z leti dozorimo. Vsekakor vam, če vas še vedno skrbi, toplo priporočam individualno terapijo, da se vi znebite strahov. Potem boste  lažje sprejeli otrokove občutke.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

The post Trmast otrok in nesamozavest: Svetovanje za starše appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

VPRAŠANJE: Sestra ima 5 letno deklico, ki rabi veliko pozornosti.  Cel čas jo kliče in ji nekaj kaže, ali pa se joče- če se sestra ne odzove. Morala bi biti cel čas ob deklici. Vse skupaj se je začelo pri 2,5letih in traja še danes. Imajo tudi 6 mesečnega dojenčka in res rabi nasvete, ker ne ve kaj naj naredi?

___________________________________________________________________________________________________________________

Živijo. Ne, ne gre za fazo , pač pa za skupek lastnosti otroka (poznate pojem Otroci z močno voljo? O tem piše Jesper Juul) in po opisanem sodeč tudi prilagajanje staršu, okoliščinam (dojenček etc). Sprememba pri 2.5 letih se zgodi zato, ker se takrat otrok prvič začne bolj zavedati sebe in sveta, pri 2.5 se vzpostavijo pomembne strukture v možganih.

S punčko ni prav nič narobe, le dve stvari rabi:

1. a) jasno in sočutno postavljene meje
2. b) razumevanje in ubesedenje njenih občutkov: vidim, da želiš to in to, ampak… si mislim, da si se počutila nepomembno, ko sem bila z bratcem etc…

Kar mi močno ostaja pri vašem opisu je stavek “mama je morala”.

Ufff, kar jezo je čutiti ob mami, ki mora, zato sklepam, da se ta mami boji postaviti mejo, ne upa razočarati ipd… Preberite kakšno knjigo Jespera Juula, ter morda kaj od Andreje Poljanec na temo starševstva. Samo toliko, da dobite občutek, da je reči ne – ok in nujno za otrokov zdrav razvoj.

Za mamo torej ključno vprašanje, zakaj ima težave s postavljanjem meja..?  Zakaj jo je strah otroku reči ne? Priporočam, da se mamica poglobi vase in ”pogleda” kaj se dogaja v njeni notranjosti, ker otroci (še posebej prve 3 leta) do 7. Leta odražajo naše stanje.

Vseeno pa se mi poraja vprašanje, kaj se je v družini spremenilo (pripetilo) takrat, ko se je obnašanje otroka drastično spremenilo- kot opisujete.

Vsekakor pa je tako, da smo starši tisti, ki otroka vodimo in pripravljamo na življenje, saj sami niso sposobni regulirati svojih odzivov in obnašanja. Ko ima otrok krizo, se vam ne sme ”smiliti” , ampak  iz njenega obnašanja poskušajte razvozlati , česa jo je strah, česa ne razume.  Takrat jo poslušajte in če česa ne razume, ji razložite, ali pa ste samo tam in ji poskušate zrcaliti njena čustva. Še vedno pa otroku jasno postavite-poveste kje so meje, in se jih držite. Pomembno pa je tudi to, da takrat, ko je mamica ob otroku, ki ima ”izpad”, da takrat mirna ,v sebi, ker drugače otrok čuti nemir in se ne bo tako zlahka umiril. Namreč kot sem že napisala, otroci zrcalijo naša čustva. Tako, da tudi takrat, ko navzven izgledamo mirni, otroci zaznajo ali je to res ali pa se samo pretvarjamo.

Vse dobro vam želim.

Komentar je napisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch.

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Otrok rabi pozornost? Pomoč: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Vprašanje: Hčera (4leta) mora vsak dan popiti sirup. Veliko krat se pritožuje ob prvem požirku, a zadnje čase sploh noče sodelovati in odpreti ust, takrat znorim in vpijem, jo primem… Počutim se kot najslabša mama.. Prosim za pomoč, saj sem v stiski.

__________________________________________________________________________________________________________________

Draga mamica, če prepoznavate, da niste ok, naj to absolutno naredi nekdo drug. Otroci so kot gobe in vsrkajo vse naše občutke in zato je takrat z njo težje. Zaradi nas samih. Meni se glede na opis zdi, da vama gre super, da ste super mami in da imate zelo sodelujočega otroka. Samo se svoje stanje prepoznati vnaprej, se ustaviti in prosit za pomoč katere druge osebe, pa bo.

Če to ni možnost, pa vedno najprej pomirit sebe, zamenjat prostor, štet od 10 dol , dihat, veliko dihat, jokat/kričat, dat ven. Priti nazaj ko se zmanjša intenzivnost občutkov in poskusiti ponovno takrat.

Ko boste povsem ok, bi vam svetovala, da pogledate vase, kaj vam sproža te občutke, to stisko? Lahko je samo slab dan, a otroci ponavadi pritiskajo na tiste gumbe tam, kjer je potrebno kaj predelati, občutiti…

Ste morda že poskusili vse skupaj obrniti kot igro? Lahko se igrata zdravnika, pa naj ona vodi.. Lahko si izmislite kakšno zgodbico, o punci ki pije čarobno zdravilo..

To so samo predlogi, vi veste kaj je pri vaši punčki najbolj zanimivo in bo do nje izpadlo najbolj sočutno.

Z njo je pomembno tudi komunicirati, zakaj je to zdravilo tako nujno, verjemite 4 letni otroci zelo dobro razumejo…  Lahko pa je dobro,da ji daste izbiro in predlagate, da kdaj vzame sama (ko vi pripravite), če pa ne bo, boste morali vi…? Tako da ve… Tako bi se počasi učila poskrbeti za svoje telo, skupaj z vami. Srečno!

Komentar je zapisala družinska terapevtka Katja K. Knez Steinbuch

Najdete nas tudi na Facebooku.

The post Hčera se pritožuje: Svetovanje za starševstvo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

FB SKUPINA SOČUTNO PARTNERSTVO

V Facebook skupini Sočutno partnerstvo objavljamo anonimne zgodbe, ki jih najprej opremimo s komentarjem administratorja, ki kot terapevt poda svoje odziv. Velik poudarek je na sočutju do anonimne osebe, ki se je znašla v stiski. Pravila skupine so postavljena z namenom, da se zaščiti dostojanstvo osebe, ki potrebuje pomoč. Tako omogočamo varno zatočišče mnogim, ki jih okolica obsoja, izloča in krivi za stanje, v katerem so se znašli.

SOČUTJE NAMESTO OBSOJANJA

Pred nekaj časa je spet razburkala mnenja in odprla boleče točke pri komentatorjih neka gospa: ostala je sama z dvema majhnima otrokoma, ker jo je zapustil parter, ki je predhodno že imel družino v drugi državi. Zato se je obrnila na skupino sočutno partnerstvo. Prosila je za mnenje, pomoč, verjetno je iskala oporo in upanje, da bo nekoč bolečina izgube popustila. Odgovori pa so šli verižno v smer obsojanja, da je sama sprejela napačno odločitev. Smeški so dali boleč priokus cinizma in celo privoščljivosti. Kako zelo lahko takšne obsodbe ranijo anonimno in jo pahnejo še v večjo bolečino krivde in samoobtoževanja. Na pobude, da naj se komentira sočutno, je nekdo odgovoril, da sočutje ni zavijanje v celofan in da je treba grobo postaviti meje, da se zgodba ne ponovi. Drži, sočutje ni zavijanje v celofan, vendar sočutje tudi ni obsojanje, ni žaljenje, ni privoščljivost, ni naslajanje in ni stresanje lastne jeze na žrtev. Sočutje pomeni razumevanje, poslušanje sočloveka v bolečini. Obsodbe skozi lastne oči in nepoznavanje celotne slike lahko prizadenejo in so krivične.

Nihče ne pozna življenjske zgodbe gospe, ki se je znašla v trpljenju, zapuščena, nemočna in sama z dvema predšolskima otrokoma. Morda že v otroštvu ni dobila varnosti, ljubezni, zaupanja in topline. Morda je soodvisna, zato se ji zgodba ponavlja, ne zmore in ne zna drugače. Če jo skušamo razumeti ter jo sočutno povabiti, da poišče pomoč, bo morda zbrala pogum in začela spremembe pri sebi. Če pa nanjo stresemo jezo in agresijo, se bo čutila izdano in ponižano. Verjetno se bo zaprla vase in obžalovala svojo prošnjo za pomoč v skupini, za katero se administratorji resnično trudimo, da ostaja varna. Veliko ljudi je našlo upanje ter oporo v kritičnih obdobjih svojega življenja. Če se znajdemo v življenjski preizkušnji, je zadnje kar potrebujemo, obsojanje.

Spoštovanje človekovega dostojanstva je vrednota, katere se vedno znova učimo. Takšne krute zgodbe so lahko poligon za sočutje, dajanje podpore in varnosti. Marsikdo je ob takšnih virtualnih komentarjih prvič doživel izkušnjo pomoči. Kako zelo dragocen je lahko takšen odziv in koliko pomeni opolnomočenje, da se oseba počasi pobere in izziv obrne sebi v prid. Nasprotno pa lahko sovraštvo ter negativne obsodbe pahnejo nekoga čez rob, v depresijo ali še kaj hujšega. Zato previdnost pri tako ranljivih temah ni nikoli odveč.

Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka

SOČUTNA KOMUNIKACIJA

Sočutje je pojem, ki ga vsak razume po svoje, pogosto napačno. Sočutno starševstvo zamenjujejo s permisivnimi pristopi in zmotno mislijo, da gre za zavijanje v vato; pri sočutnem partnerstvu pa pogosto mislijo, da moramo potrpeti vse za ceno odnosa, ali pa razburkan odnos kar zaključiti. Oboje sta seveda ekstrema, saj v obeh primerih pozabimo na svoje prave potrebe.

ZRCALJENJE

Sočutje ne pomeni samo prijaznosti, topline in pozitivnega odziva. Pomeni na prvem mestu skočiti v čevlje drugega, ga zares poskusiti začutiti v njegovi stiski. Ko začutimo, v kakšni situaciji je drugi, mu lahko šele damo primeren odziv – odziv zrcaljenja. Zrcaljenje je terapevtski strokovni pojem, ki pomeni, da drugemu ubesedimo njegovo počutje. Čeprav mnogi ne verjamejo, da že samo to pomaga, družinski terapevti odkrivajo, da ubesediti nekomu občutke pomaga bolj kot dati nasvet. Gre predvsem za to, da se drugi počuti slišan v svoji stiski. Ko smo slišani, šele lahko sprejemamo odločitve. Zrcaljenje pomeni tudi vidim te, kako se počutiš, vidim, kako ti je. Čutim te. Vem, da veš, da vem – vem, vidim tvojo bolečino, opazim te. Opaženost bolečine povzroči prvo stopnjo zdravljenja, saj drugi začuti, da je nekomu res mar zanj.

NESOČUTNO

Sočutje ne pomeni prepuščanja ljudi v stiski – permisivnosti, “zavijanja v celofan” – samo lepega govoričenja, ne pomeni stavkov “vem, da ti je hudo, ampak nehaj komplicirat.” Niti ne pomeni “Saj malo boš pa potrpela, pa bo spet vse v redu.” Sočutje ni vprašanje: “Kaj delaš s tem kretenom, spakiraj kufre!?” Ko se srečamo npr. z osebo, ki trpi za ljubosumjem, ki ni upravičeno, ne bomo tej osebi rekli: “saj vidiš, da te ne vara, nehaj že težit“, “malo pa moraš pogledati tudi na partnerja in ne biti egoistka” – čeprav je vse to morda res, ji ne bo nič pomagalo. Zatrla bo namreč svoje teženje, ne bo pa razumela, zakaj je ljubosumna in morda bo iz takšnega odnosa izstopila ali pa ba zatrla sebe in zablokirala kje drugje, npr. v spolnosti. V skupini pa iščemo načine, ki delujejo, ki anonimne spravijo v spremembo.

PREPOZNATI OBČUTKE, ZAČUTITI, UMESTITI

Sočuten odziv je razumeti strah drugega, razumeti možnost, da se gospa počuti samo, osamljeno in da se boji, da bo res ostala čisto sama in da jo bo zamenjala in izdala bližnja oseba. Šele ko ujamemo ta občutek in ga ubesedimo, se bo gospa lahko odprla in se srečala s svojo ranjenostjo (strahom pred zapuščenostjo, izdanostjo, zamenjanostjo). Šele po tovrstnem srečanju s sabo bo lahko slišala tudi racionalen del, da so njeni strahovi neupravičeni – oziroma bolj pošteno: ne spadajo tja. Če bi ji to rekli direktno, bi spregledali njeno bolečino, ne bi je vzeli resno. Razvrednotili bi jo.

Sočutni pristopi pa učijo drugače. Pogosto se zlorablja tudi stavek “sočutno gor ali dol” – kaj ta skovanka pravzaprav pomeni? Če nam je vseeno, ali bližnje lahko začutimo ali ne (sočutje gor ali dol), potem jih namerno spregledamo, namerno razvrednotimo za ceno lastnega mnenja. Če se nam zdi, da moramo nujno napisati naše mnenje, tako da celo nehote razvrednotimo drugega, se za tem – klasično psihologiziranje, boste morda rekli – skriva naša ranjenost. Torej vse, kar nas čustveno vznemirja tako močno, da se moramo izraziti, na FB komentirati, nosi sporočilo osebne prizadetosti, zato bi bilo pošteno, da si vsakič to priznamo.

Včasih z uporabo stavka “sočutno gor ali dol” želimo le sporočiti, da naj anonimni že postavijo mejo. Postavljanje meja pa je ena izmed prioritet sočutnih pristopov. Torej to ni nesočutno, meje so bistven del sočutja. Toda ni vseeno, kako in kdaj jih postavimo, predvsem v soodvisnih odnosih. Konkretno povedano: če se srečujemo z družinskim nasiljem, moramo prav tako najprej žrtev zrcaliti, torej ubesediti vse občutke, pri nasvetu odhoda pa moramo biti previdni – saj ravno v primerih nasilja žrtev potrebuje močno podporo in varnostni načrt. Morda se bere zastrašujoče, toda takšni primeri brez sočutja in varnostnega načrta izhoda lahko pristanejo v črni kroniki. Žrtev nasilja zato potrebuje opolnomočenje in spodbudo, občutek, da zmore. Ker gre pri nasilnih odnosih za vrsto nekemične odvisnosti, so značilni recidivi, v praksi to pomeni povratek k nasilnežu. Zato je v takšnih primerih, ki jih ni malo, bistveno, da nudimo varen, spodbujajoč prostor in jasne meje.

Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

The post Sočutno partnerstvo gor ali dol. “Noben’ me ne razume.” appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

BREZPLAČEN seminar (osnovno izobraževanje) se začenja že 20. 2. 2019 , ob 19.00 v SMC Rakovnik (Ljubljana), posnetek pa bo dostopen tudi kasneje do konca izobraževanja. Prednost nadaljnega izobraževanja je, da si ga časovno povsem prilagodite in še točke za napredovanje pridobite. Prijavite se čimprej na: info@socutno-varstvo.si.

Za vas smo pripravili NOVO presenečenje – še več strokovnjakov, v celotnem programu sodeluje VEČ KOT 30 strokovnjakov (!),
predavatelji gostje:

Znani so okvirni datumi webinarjev, ki jih lahko pogledate tudi kasneje:

V nadaljnih izobraževanjih lahko izberete:

• mali paket (izberete do 6 webinarjev – do 18.2. za 150 eur/osebo)
• veliki paket (celoten paket webinarjev in delavnic,  30+predavateljev– do 18.2. le za 250eur/osebo
  VEČ INFO o vsebini http://druzinska-terapija.com/socutno-varstvo-otrok-prijave/
• ugoden paket za KOLEKTIVE vrtcev in šol: POPUSTI: ob prijavih 4 oseb, 4 prijave gratis – vrtci pa pridobijo naziv sočutnih vrtcev Slovenije

Vse info na: info@socutno-varstvo.si

The post Vseslovensko izobraževanje sočutno varstvo otrok (SVO): prijavite se čimprej appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.

Prijave na 1.vseslovensko strokovno izobraževanje SVO so že odprte in programi še bolj izoblikovani. Ekipa SVO vabi vse starše, prav tako pa vse strokovne delavce (vzgojitelje/vzgojiteljice, učitelje/učiteljice) in vse tiste, ki želite poznati rahločutno pedagogiko, da se udeležite strokovnih izobraževanj. Program je namenjen razumevanju razvoja otrok, osebni rasti in prepoznavanju otrok v stiski. Nudi vpogled v prakso in podaja konkretne rešitve.

Še vedno vas vabimo, da se nam pridružite – na 1. brezplačnem seminarju 20.2.2019 ob 19h v Ljubljani (SMC Rakovnik), kjer boste lahko preverili, ali bi želeli izvedeti o pristopih rahločutne pedagogike še več.
Prvi spoznavni večer si boste lahko ogledali tudi online, a zaželjeno je, da prvič prisostvujete v živo.

Na spoznavnem večeru boste lahko spoznali več naših strokovnjakov in druge udeležene. Prisluhnili boste lahko:
– Katji Knez Steinbuch (kaj je sočutno varstvo otrok, praktična vaja: delo z notranjim otrokom)
– Janji Urbančič (Čustva, meje, kaznovanje, avtentičnost..)
– Anji Oman (sočutje do sebe, izgorelost)
– Klavdiji Slapar (prepoznavanje zlorabenjih otrok)
– Tini Jereb (praktična vaja: čuječnost)

Brezplačni paket vsebuje še dostop do webinar posnetka in poglobljeno delavnico “Čutim, torej sem”. Udeleženci bodo povabljeni na brezplačno šolo za starše, ki jo vodi dr Christian Gostečnik s sodelavci (vsak 1. in 3. petek v mesecu ob 20h).

V nadaljevanju se bo v plačljivem sklopu odvilo še več kot 20 WEBINARJEV. Slednji bodo potekali razporejeno po tednih, datumi bodo znani kmalu. Vsi webinarji se lahko pogledajo tudi kasneje, zato ni nujno, da jih spremljate na določene datume v živo.
Slušatelji lahko izberejo med malim paketom, kjer si sami izberejo le del predavanj (6),
ali pa celotnim velikim paketom, ki vsebuje sodelovanje strokovnjakov v zaprti FB skupini, osebno obravnavo primerov, več kot 20 strokovnjakov, več kot 20 različnih tem, poglobljene odgovore na refleksije, povabilo na redno šolo za starše, učbenik, osebno vodenje ter možnost supervizije.

Ceniki so izpisani v priloženi datoteki.
VISOK POPUST ZA KOLEKTIVE – za več kot 4 osebe (do 18.2. možnost kar DO 50%popusta): ob prijavi 5-8 sodelavcev, plačate le ceno za 4. Za vsake 4 prijave, lahko brezplačno pripeljete dodatne 4 udeležence.Kolektivi se lahko združujejo iz različnih vrtcev.
Imate tudi možnost nakupa le posamičnega webinarja, cena je 22 eur (točkuje pa se za 1h).

Naši predavatelji SVO so:

Anja Oman: skrb zase, stres, izgorelost
Janja Urbančič: meje, avtentičnost, možgani, nagrada in kazen, trma
Tina Jereb: prepoznati otroka v stresu, čuječnost
Dejana Dejanovič:  Celostni razvoj otroških možganov, zrcaljenje, kaznovanje
Katja Knez Steinbuch: sočutno uvajanje otrok, stik s sabo
Andreja Poljanec: postavljanje meja, razvoj možganov in govora,
Saša Petrovič: navezanost pri otrocih in odraslih v odnosih
Aleksandra Brlan: dojenje in čas uvajanja otrok v varstvo
Petra Paver Urek: kako prizemljiti otroka, praktične vaje
Helena Grmek: spanje dojenčkov in malčkov
Apolonija Zupan: sočutno materinstvo in skrb zase
Klavdija Slapar: prepoznavanje zlorab in praktične rešitve
Karmen Okorn: sočutno v praksi v vrtcu 1 – kako delovati s starši
Manca Sever Žumer:  sočutno v praksi vrtcu 2 – kako najti stik med vzg in staršem
Barbara Holcman: kako reševati konflikte otrok v vrtcih in šolah
Teja Bandel Castro: sočutno z otroci s posebnimi potrebami, uporaba humorja
Lucija Hrovat: grajenje navezanosti med otrokom in vzgojiteljico
Romana Colic: sočutno z mladostniki, postavljanje razmejitev
Janez Vidmar: sočutje in starševstvo pri moških
Ana Oberstar: Sočutno v praksi v vrtcu: kako pomiriti sebe
Mateja de Laat: Sočutno v praksi: kako ostati sočuten v razredu in srednjih šolah
Alenka Lanz: kako pomagati otrokom po ločitvi
Špelca S Morojna: prepoznavanje potreb mladostnika, kako premagati kaos v skupini (metoda FEEL)
Robert Ličen: Sočutno vodenje mladostnikov, pomembnost vodje
Denis Ališič:  Risanke, igrice, ekrani: negativen in pozitiven vpliv

Christian Gostečnik: šola za starše (najstniki), v dogovoru: Željko Čurić: Kako vzgojiti samorilca?

Prijave zbiramo do 18.2., s pripisom izbire paketa, na:
– FB eventu in mailu (info@socutno-varstvo.si)
https://www.facebook.com/events/1555819791217868/

Vse info prek maila, FB ali telefona (041609888)
V primeru premajhnega števila prijav si pridružujemo pravico do alternative oz.spremembe programa.

The post Prijave za 1. srečanje sočutnega varstva otrok se že zbirajo appeared first on Zakonsko in družinsko svetovanje | Partnerska terapija.