K pisanju me je spodbudila anonimna mamica, ki je pred kratkim odprla temo /razlika med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in neprimernim spolnim vedenjem pri otrocih/ (v njenem primeru med bratranci in sestrično – tema spolnost in raziskovanje). Hvala mamici za iskreno delitev svoje izkušnje.
Zelo težka tema, pa vendarle, globok vdih in v nadaljevanju podelim z vami še našo izkušnjo:
Do pred nekaj leti je v kraju, kjer živijo naši starši h katerim hodimo velikokrat tudi na daljše obiske, v sosednji hiši in v najemu živela družina: mama, oče, sin (okrog9l) in hčerkica (okrog4l). Moj sin (takrat je imel 6let) se je od majhnega zelo rad igral s sosedovim fantkom. Imel ga je za najboljšega prijatelja. Vedno se mi je pa zdelo, da mu je malo preveč podrejen, da mu preveč sledi in mu je fantek prevelik vzor, ampak ok… vedela sem, da je to običajno, da mlajši imajo starejše prijatelje za vzor in nisem komplicirala. Nisem komplicirala niti takrat, ko mi je postajalo vse bolj jasno, da sosedova otroka ne živita v zdravih družinskih razmerah, da sta mama in oče doma velikokrat zakajena, zagrenjena, agresivna in prestroga. Živela sta v glavnem od socialne pomoči, ker oče ni hotel delati, materina plača pa ni zadostovala niti za najnujnejše.
Vse to njihovo stanje doma je bilo prikrito za zaveso dobrih medsoseskih odnosov, njihove prijaznosti, komunikativnosti in simpatičnosti navzven.
Kasneje sem celo izvedela, da so starši tudi v prisotnosti otrok gledali pornografijo na računalniku, a zdelo se mi je, da otroci ne morejo biti zlobni in velikokrat sem jima stopila v bran, ko sta tudi za kakšno malenkost bila kaznovana, morda doma tudi tepena, ne vem,,, zdaj ko razmišljam za nazaj, je to zelo verjetno.
V glavnem… nekoč, ko smo se vrnili z vikend obiska pri starih starših, se je obnašanje mojega sina spremenilo. Postal je zamišljen, zaprt vase, nekomunikativen, zaskrbljen, žalosten, razdražljiv, prestrašen. To je bilo zelo očitno, ker je bil sin drugače zelo vesel, zgovoren, živahen in dobrosrčen fantek, z iskricami v očeh. Nikakor nisem mogla dognati kaj za vraga se je zgodilo, morda odrašča sem si mislila in pustila času čas. Naslednji vikend smo bili ponovno pri mojih starših na obisku in takoj, ko smo prišli se je moj sin stisnil k babici v naročje in ji začel nekaj šepetati. Z mamo sva se spogledali in ga je ona prosila, če lahko to, kar je njej, pove še meni. Ko mi je začel razlagati, sem se samo sesedla.
V trenutku sem klečala pred sinom, ga objemala in sva oba jokala.
Povedal mi je, da ga je prejšnji vikend sosedov fantek zvabil za hišo pod pretvezo, da gresta lovit kobilice. Prisilil ga je, da se je prepognil in mu je poskušal vstavit penis v zadnjično odprtino. Mojemu sinu to seveda ni bilo všeč, predvsem zato, ker ga je bolelo. A mu je starejši fant zagrozil, da ne bo več njegov prijatelj in ga prepričeval, da to ni nič kaj takega, da to vsi počnejo… Da je na njihovi šoli nek fantek, ki vsem pusti, da mu na stranišču to počnejo.
Sosedov fant je mojega sina prijemal za lulčka in moda, z namenom, da ga spravi v erekcijo, da lahko tudi on njemu vstavi lulčka v rito.
Bil je tudi seznanjanja z izrazi, ki jih je sin prvič slišal, kot so drkanje in podobno, ampak, da skrajšam. Groza s katero se je moj sin srečal je bila veliko hujša, kot samo dejanje. V strahu, da bo srečal sosedovega fantka, se je tresel, kot šiba na vodi (čeprav sta se poznala in skupaj igrala že od majhnega). V šoku in paniki z možem nisva vedela, kaj narediti.
Sama sem bila v otroštvu zlorabljena in sem zaradi lastne bolečine želela ohraniti trezno glavo, a je bilo izredno težko.
Mož je poklical sosedo in ji povedal, kaj nam je sin zaupal. Ona je odreagirala burno, jezno in je zahtevala soočenje našega in njenega sina z obtožbo, da se naš sin laže, ker je njen sin doma zanikal, da je to naredil in mu ona verjame. Nikakor nisem dovolila tega predlaganega raščiščevanja, ker vem, da bi to soočenje mojega sina še bolj uničilo. Pobrali smo stvari in se takoj vrnili nazaj domov. Ker smo bili v stiski v katero smo bili brez izhoda ujeti, sem najprej poklicala na center za soc.delo.
Tam so mi razložili, da v našem pr. ne gre za nedolžno otroško raziskovanje, ampak za medvrstniško nasilje, predvsem zato, ker je je starejši fant star 9 let in je med njim in našim sinom velika razlika v letih.
Povedali so nam, da jih imamo možnost prijaviti in razložili postopek obravnave, ki se mi je zdel izredno težek za otroka, v primeru, da bi se vanj spustili. Obrnili se tudi na našo pediatrinjo in jo prosili za nasvet. Takoj nas je napotila na pediatrično kliniko k psihijatru za otroke z napotnico pod nujno. Na pediatrični smo šli najprej skozi postopek pregledovanja telesa in anusa. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo ponižujoče in travmatično je bilo za sina, ko so ga slekli in pregledovali. Ugotovili so, da znakov nasilja ni. A kako naj bi tudi bilo, če sta od dogodka minila že skoraj dva tedna.
Neglede na vse, telesne poškodbe v tistem trenutku niti ne bi bile tako grozne v primerjavi s tistim, kar je otrok doživljal.
Na obisk k psihijatru smo morali počakati še nekaj dni. V tem času smo se odločili, da imamo vsega dovolj, da potrebujemo veliko miru, sestavljanja, celjenja ran in vzpostavljanja normalnega življenja. K pedopsihijatru sva se šla pogovoriti sama z možem, v strahu, da bo otrok še enkrat moral iti skozi neprijetne medicinske postopke in psihijatrinja nama je pritrdila, da sva ravnala prav, a z njene strani nisva dobila nobene pomoči, podpore, nasveta, povratne informacije, čeprav sva jo prosila. Žal mi je bilo samo zaradi tega, da sva ji bila pripravljena odgovoriti na vsa njena vprašanja in da sva ji zaupala v pričakovanju vsaj malo strokovne pomoči kako ravnati naprej. In po tej izkušnji je bila zadeva z zdravniki z naše strani zaključena za vedno.
V nadaljevanju smo se pobirali sami. Tudi sosedje so se kmalu po dogodku odselili in je bilo predelovanje traume nekoliko lažje. S sinom smo se veliko pogovarjali in mu odkrito in neposredno odgovarjali na vsa vprašanja. Zaupanje v telesno bližino med nami (objeme, crkljanje..) smo ponovno morali vzpostavljati. Delali smo tudi na dvigovanju samozavesti, poguma reči NE, opolnomočenja, da se otrok brani in nikoli, nikomur ne dovoli, da počne z njim nekaj, kar mu ni všeč, tudi če gre za prijatelje. Izredno sem bila hvaležna sinu, da nam je (odraslim) navsezadnje zaupal in sprejel našo pomoč.
Dragi starši, vedno sem bila skrbna, ljubeča mama in med igro otrok vedno v bližini, zares prisotna fizično in psihično. Včasih se mi zdi, da sem poleg tega, da sem bila skrbna in ljubeča, bila tudi preveč naivna.
Povabila sosedovega fanta k lovljenju kobilic za hišo sem slišala in videla, ker sem sedela na dvorišču in opazovala otroke, a v tistem trenutku, si nisem niti v sanjah mogla predstavljati, kaj se nekaj metrov stran, za hišo dogaja in kaj to “lovljenje kobilic” zares pomeni.
Dragi starši, ne zatiskajmo si oči. Velika razlika je med nedolžnim otroškim raziskovanjem spolnosti in spolnim nasiljem, ki pri otrocih pušča negativne posledice za celo življenje. Zaščitimo otroke pred pornografijo in bodimo pozorni s kom in kako se igrajo.
Pogumno prevzemimo odgovornost in naučimo otroke kaj je prav in kaj ne.
Navsezadnje.. kdo jih bo tega naučil, če jih ne bomo mi, njihovi starši?
Nekatere družine navzven izgledajo urejene in vredne zaupanja (kar nas lahko zavede), znotraj-za fasado pa je lahko veliko skritega nasilja, ali čustvenega zanemarjanja otrok, včasih pa je dovolj le en pogled v stran, da se nam življenje obrne na glavo.
___________________________________________________________________________________________________________________________
